Umor je bil načrtovan. Le žrtev bi morala biti druga. Prvotno je Luigi hotel pospraviti italijanskega kralja Umberta I (samoposebiumevno Habsburško seme), pa revež ni imel denarja, da bi odpotoval v Italijo. Umberto prvi se mu je zameril, ker je krvavo zatrl delavsko vstajo v Milanu. Nič hudega, pospravil ga je “pravi” anarhist Gaetano Bresci (Luigi je bil samooklicani anarhist 🙂). Ker je bil Berto predaleč si je Luigi izbral nadomestno žrtev: vnuka (v februarski revoluciji 1848 izgnanega 🙂) francoskega kralja Luisa Philippeja I, princa Henrija, ki pa je v zadnjem trenutku odpovedal obisk Ženeve. Tako Luigiju ni preostalo drugega kot, da umori cesarsko svetost. Nobene spletke, intrige in komplota, kot bi človek pričakoval. In prav nič spektakularno kot bi se za Sisi spodobilo. Osebnostni kult jo je dosegel šele desetletja po smrti.