Pred prvo veliko vojno je celo delovala tajna skupina kristjanov ki so hodili okrog po Posočju in uničevali kamne in prostore pomembne starovercem.

Spet filozofiraš 😛

Mal pogresam Dom. Zbudila z glavobolom, ravn ponavljam snov....Je Slovenia zelo zasnezena?

Imam vprašanje, kaj si počela včeraj v kuhinji ene gostilne? A to je gostilna tvojega moža ali dedka?

A veš kaj? I dont give a fcuk. Resno. Ne bi se zanimal za bitcoin, ako ga ne bi imel. Ako spušim vse do zadnjega, ej i dont give a fcuk, ker nisem vložil niti centa not. Bi bil grenak priokus če bi izgubil vse, a vendarle - i dont give a fcuk 🙂 Samo tvoja nerodna pisanja Mitzi, ajej...... da se rada prepiraš, to vemo. Ma da se pa spuščaš na take nivoje tudi, je pa še za nedeljo dopoldne malo prehudo. Pejdi na sonček, pejdi na sneg, življenje ni samo bitcoin in JP Morgan.

Sem skopiral tako o poletnem kresnem venčku, kakor o tem ki je "aktualen" zdaj, zimskemu.

Ker že ravno adventni venček omenjate : Nato sva odšla sedeti pred hišo, kjer sva se naprej sproščeno pogovarjala in poskušala žganje. Čeprav je Pepo rad pil sadjevec, se mu je zdel moj tropinovec skoraj enakovreden. Kar naenkrat pa je skočil pokonci in rekel: “A vidiš hudiča!” ter s prstom pokazal na žensko, ki je šla po spodnji cesti gor proti Hojém. Pepo, kaj pa je narobe z njo, da jo zmerjaš s hudičem? Jože: Ko sem šel zadnjič mimo njene hiše, sem bil res malo okajen in zato ujedljiv. Namesto, da bi pot nadaljeval, sem zavil na njeno dvorišče, in to ravno, ko je iznad hišnih vrat snela venček in ga očistila pajčevine. Ker mi ni privoščila niti svojega zlobnega pogleda, sem ji, ko ga je ponovno obešala, rekel: “Sram Vas bodi, ker ste ga ukradli stari veri. Obenem pa ga ne znate niti narediti, saj ne poznate njegovega pravega pomena”. Še preden je šla v hišo in jezno zaloputnila z vrati, pa mi je zabrusila: “Kar poberi se z mojega dvorišča, ti pijani umazani brezverec!”. Pomisli, za brezverca me je proglasila. Mene, ki živim z vero, ki je starejša od njene, pa še naša je povrhu vsega. Kaj pa je bilo narobe z njenim venčkom, da si se tako grdo obnašal do nje? Jože: Razjezila me je, ker se je delala, kot da me ne vidi. Obenem pa sem vzkipel, ker so venček res prevzeli od nas. Dali so mu le drugo ime, mislim, da so ga poimenovali venček svetega Ivana in ga tudi po svoje delali. Naš venček, ki je tu nastal v davnini, pa so naši vedno pletli ob poletnem kresu. Izdelovala so ga predvsem dekleta in otroci, rekli pa so mu kresni venček in so ga naslednji dan po kresu obesili le nad hišna vrata. Tisti je dobil tudi moč kresa, ker so ga pletli v njegovi bližini. Služil je kot varovalo pred zlimi duhovi, v hišo pa je prinašal srečo, ljubezen in zdravje. Na svojem mestu je moral ostati do naslednjega. Zelo pomembno pa je, da je moral imeti le rumene cvetove, ki so imeli moč sonca. Ob zimskem kresu pa so pletli venčke le iz lobodike, ki pa je morala imeti vsaj nekaj rdečih jagod. Jagode, ki so med pletenjem odpadle, so z nitjo ponovno prišili. Ti venčki pa so bili namenjeni le za hlevska vrata. Tudi ti so imeli moč, da so odganjali hudega duha in vse vrste bolezni ter obenem še poskrbeli za rodnost živine. Prav tako so morali tudi ti venčki ostati na vratih do naslednjih. Takrat pa so suhe venčke sneli s hišnih vrat in jih na domačem ognjišču zažgali, venčke s hlevskih vrat pa so zdrobili in jih vrgli na tla pod živino, v svinjak in kurnik. Kakšno pa je danes stanje z vašimi venčki? Jože: Pozabljeni so, kot da niso nikoli obstajali. Mi strici jih ne pletemo, ker jih nismo nikoli. Pa tudi svojih družin nimamo, da bi to počele. Pred prvo vojno pa je bilo drugače. Vse naše družine so jih z veseljem pletle. Kot otroci, se spominjam, smo bili vedno pri tem delu prisotni in pomagali ter obenem tudi ocenjevali, kateri je najlepši. Po vojni pa je tudi ta običaj šel v pozabo. Svojega so ohranili le tisti, ki so pletli Ivanovega. Ne vem, kaj jim pomeni. Meni toliko kot italijanska zastava. Iz nevidne strani neba, Medvešček, SAZU