@Eliza 910 Jaz pa mislim, da smo ženske ves čas bile in smo še vedno zagovornice tradicionalnih vrednot. Že samo materinstvo nas vodi v te vrednote, če že ne vzgoja in okolje. Morda še toliko bolj, ko se moramo znajti v kapitalistčno naravnanem okolju, ki od nas zahteva predvsem storilnost in odvisnost od zaslužka. Vendarle smo še vedno matere, gospodinje in vzgojiteljice, pocezovalke družin in skrbnice domov. Smo se pa prilagodile danostim, ki ne dopuščajo, da bomo ostale za štedilnikom s četo otrok, ker njihovi očetje ne morejo financirati družinske eksistence sami. Sodelujemo in podpiramo može pri njihovem početju, kar prav tako sodi v tradicionalno žensko vlogo. Koliko je žensk, ki niso matere in na katere se sklicujejo kritiki? Še vedno je velika večina žensk tudi mater. Da pa nima vsaka deset otrok, je pa glede na eksistenčno situacijo normalno in naravno. Ne moreš rojevati otrok v lakoto in pomanjkanje. To bi šele bilo skregano z vlogo matere kot zaščitnice otroka. Pri vse daljši življenjski dobi in s tem povezano prenaseljenostjo planeta pa je že sploh logično, da ne rojevamo serijsko. Saj tudi moški niso navdušeni nad bremeni starševstva. Smo kar lepo poravnani.

poslano v temi :: Vprašanje za samske ženske

@iDESI 🏍 Nikjer je vidim nobenega izziva v presežku seksualne energije nad reproduktivno funkcijo. Mi znaš to pojasniti? Pa ne navali s strukturami, ki tudi nimajo pojasnila, se pa danes veliko sklicuješ nanje. Kaj je pa narobe z užitkom? In ja-seks je definitivno užitek. V biologiji človeka je naravna težnja po ugodju, katere zaželjen končni rezultat je užitek. Nikakor se ne strinjam, da mora biti seks brez nosečnosti nedeterminiran. Čista traparija. Vprašaj moške, kak užitek je seksati z nosečnico v osmem mesecu nosečnosti (da o njej ne govorimo). Kak užitek je biti v strahu, da bo zanosila in bo treba hraniti še ena lačna usta, ko še zase nimaš dovolj? Nosečnost kot posledica seksa predstavlja eksistenčni strah. S tem jemlje najlepšemu odnosu med moškim in žensko vsaj polovico sproščenosti, lepote in užitka in našteto nadomesti z nemirom in strahom pred prihodnostjo. Ne reči, da si je naravno želeti spolne potešitve enkrat na leto, ko mine devet mesecev nosečnosti in vsaj trije meseci ženskinega posvečanja novorojencu 24/7. Odnos ne potrebuje nobenega pritiska, nasprotno. Odnos je naravna potreba socialno razvitih bitij in pritisk odnose zavira, jih okrni in ukaluplja. Odnos NE SME biti obremenjen s tveganjem. Niti ne sme biti asimetričen, ker je s tem obremenjen in predstavlja neenakovredni vlogi, v kateri je eden vedno podrejen. Od kod ti te današnje teorije? Zafrkavaš?

poslano v temi :: Vprašanje za samske ženske

@iDESI 🏍 Sem sploh še ženska v bio-psihološkem smislu, če več ne tvegam tistega, zaradi česar je žensko telo evolucijsko oblikovano? Tole in ostalo, kar si zgoraj navedel… Pojdi vprašat v Afriko eno revo, ki je rodila petnajst otrok, ali se zato počuti prava ženska, ali je samo sita rojevanja in zgarana od materinstva. Če bi bila naša definicija rojevanje, nam narava ne bi priskrbela klitorisa, sploh nam ne bi oživčila rodil, ker je to pri rojevanju samo moteč element, ki nam povzroča bolečino. Narava bi tudi poskrbela, da bi moški erektirali samo v bližini ženske, ki pravkar ovulira, sicer bi pa imeli v gatah mir. Dodajam v razmislek gornjim teorijam. 😉

poslano v temi :: Vprašanje za samske ženske

@8409 Tole o muzah: se ti zdi, da ženske nismo ustvarjalne, da nimamo težnje po samouresničitvi izven kroga družine? Da ne moremo biti umetnice, raziskovalke, inovatorke? Vemo, koliko genialnih ženskih umov se je zaradi družbenih zapovedi moralo skrivati pod psevdonimi, ali pa so kar “podarile” svoje delo možu, bratu… da je stvar smela priti na dan. Govorimo o ekstremih, seveda. Saj je tudi le peščica moških veleumov in genialnih ustvarjalcev, velika večina živi v povprečju, nekateri celo pod njim. Ista slika je pri ženskah. Nekaj jih štrli iz povprečja. So zato manj ženske? One v klasičnem vzorcu so pa prave ženske? Ja, moški mi je še kako lahko navdih za ustvarjanje! Pa ne potrebuje naziva, pomembna je njegova vloga, ki name deluje stimulativno in me žene, da nekaj ustvarim. Knjigo. Sliko. Arhitekturno posebnost. Ali pa ekstravagantno večerjo 😉

poslano v temi :: Vprašanje za samske ženske

@8409 Čisto enako je na ženski strani. Moški, zaradi katerega postanem najboljša jaz, je tisti pravi. Pomeni, da je vreden vložka, skrbi, oazovanja, razumevanja, da se zanj instinktivno potrudim narediti najboljše možno. Posledično on isto stori zame in odnos raste. Ravno na tej točki tudi opaziš, ali je zveza zastala. Ko se ti več ne zdi vredno truda ali pozornosti, ko začneš jemati zvezo kot samoumevno, rutinsko. Včasih težko ločiš, ali si v zvezi iz navade, ali iz ljubezni. Rečeš “rada se imava” in lahko to pomeni samo nasprotno od “ne marava se”. Pomeni, da ni naboja, iskre, ni pa tudi slabo. Samo je pač. Takrat je zanesljiv pokazatelj prav razlika med “trudim se” in “vzdržujem”. Ali najslabše: “vseeno mi je”.

poslano v temi :: Vprašanje za samske ženske

@iDESI 🏍 "ne morem prenesti določene ravni odnosa". - ne razumem najbolje te formulacije. Kako "ne prenesem"? Odnos lahko obstaja le ob kompatibilnosti dveh oseb, sicer ga ni (ali vsaj ne v smislu te teme). Vsekakor se s prenizko ravnijo odnosa ne bo strinjal nihče oziroma v tak odnos ne bo šel, če v nekem trenutku nastane, pa ga bo prekinil. Če pa imaš v mislih previsoko "kvalificiranega" partnerja, ki bi te čital tudi po tvojih skritih kotičkih (ki jih nisi želel obelodaniti), je pa prav tako odnos obsojen na propad oziroma niti ne nastane. Razumem te nekako takole: občutek ogroženosti ob partnerju, ki bi ti prišel preblizu, ti pa imaš recimo namen celemu svetu prikriti neke svoje težave / neželjene lastnosti / odklone / primanjkljaje, najbrž sproži v tebi strah. Po eni strani pred razkritjem, ki ga ne želiš, po drugi strani izgubo tega partnerja, po tretji strani občutke manjvrednosti,... Ja, seveda najbrž v tako partnerstvo ne rineš. Čeprav je po drugi strani s tem zamujena edinstvena prilika, da razrešiš s svojimi težavami, motiviran zaradi obetajoče se uspešne in zaželjene zveze, česar se morda brez te motivacije ne bi lotil. Jasno, po vrsti: najprej razrešiti svoje dileme, nato pa vstopiti v zvezo. Tukaj lahko kar pogosto beremo o takih primerih. Recimo "ne bi imel prepametne, samostojne, sposobne ženske, ker me bo prehitro prečitala, zato se bom počutil ogroženega, ali kot bi rekel Navajo, kastriranega. Intermezzo s črnolascem: "Ker fantazija ni bila strukturno kompatibilna s tabo." saj sem ti napisala, da gre za banalen primer. Kitarist je bil sinonim za osebnostne lastnosti, ki jih visoko cenim: sproščenost, spontanost, optimizem, družabnost, smisel za humor, širok spekter interesov, samozavest, govori pa tudi o čustveni opremi, ki nujno spremlja nekoga, ki se ukvarja z neko umetnostjo. Ni nujno kitara, škodi pa ne 🙂 Fantazijski opis je služil zgolj zaželjeni zunanji podobi, kakršno bi naj imel meni privlačen moški, dokler ga v resnici ne srečam, nikakor pa ni pogoj. Služi kvečjemu najstniškemu sanjarjenju ali kakim erotičnim sanjam, nikakor pa ni pogoj niti za spolno privlačnost. Ta je pri moškem predvsem v njegovi osebnosti, karizmi, samozavesti, telesni atributi so drugotnega pomena. Kako ti resonira to, da je razlika med "čakam na idealnega" in "ne morem vzdržati tistega, ki je mi strukturno dosegljiv"? Saj pa ne more obstajati noben drug odnos, kakor med dvema kompatibilnima osebama! Torej osebama z enakimi vrednotami, podobnimi osebnostnimi kapacitetami, z enako mero odprtosti, iskrenosti, spoštovanja,... samo dva, ki sta drug drugemu "dosegljiva", sta sploh lahko skupaj. Ne razumem najbolje te formulacije "ne morem vzdržati strukturno dosegljivega". Nedosegljivega itak nimam, a ne? S tem, da nedosegljivo ni enako idealno. Nekdo mi je nedosegljiv, a niti približno ni idealen, niti si ga ne želim. On mene gotovo tudi ne. Res ne razumem, kaj bi pomenila beseda "vzdržati" v tem kontekstu. Da ne bi vzdržala bližine? Zakaj pa ne? Saj pa sem si predhodno sama izbrala biti z njim in to točno zaradi njegovih lastnosti. Kaj je zdaj tukaj nevzdržnega? Da mi pride preblizu? Saj v bližini je vendar ves čar odnosa. Kak pa izgleda odnos, v katerem ima vsak svoje skrivnosti? Po moje ga ne more biti. Iskrenost je bistven gradnik odnosa. Sama ne bi vzdržala v neiskrenem odnosu. Pa naj gre za še tako nevarne, rizične, alarmantne zadeve. Kvaliteten odnos predstavlja ravno prva vrata za odpiranje in reševanje morebitnih težav. Če pa moraš nekaj skrivati pred lastnim partnerjem, je pa to gotovo jasen znak, da zveza nima smisla.

poslano v temi :: Vprašanje za samske ženske

@iDESI 🏍 Hm. Jaz vidim še tretjo možnost pri formulacijo “ni dobrih moških”. Poleg seveda čisto sprejemljive, ki si jo navedel. Namreč slabo skomunicirano prepričanje ali poenostavljeno slabo izbiro besed. Ki je prav tako rakrana mnogih. Ne zna pravilno obesediti, kar v resnici misli. Idealnih ljudi ni. Kdor čaka idealnega, se bo krepko načakal. Kriteriji so pa prav tako stvar debate. Meni zvenijo prehladno in preveč neosebno, da bi mi ta izraz pasal v koncept iskanja partnerja. Imamo želje, predstave, pričakovanja, neko sliko, ki pomeni zbirko željenih lastnosti in nabor nadopustnih napak, ki izločijo potencialne kandidate, ne morem pa tega hladno združiti v besedo “kriterij”, ker je po defoltu izločevalen in nefleksibilen. Zabetoniran in neživljenjski. Tudi mi se namreč z leti spreminjamo, s tem pa tudi naše potrebe in pričakovanja. Banalen primer: sanjala sem o črnolasem, visokoraslem, širokoplečem kitaristu z dolgimi prsti, nemirnim duhom, večnem humoristu in z motorjem, zaljubila sem se pa v resnega blondinca brez glasbenega posluha in motorja…😉 Še vedno trdim, da gole razumske komponente za vzpostavitev partnerstva ne zadostujejo.

poslano v temi :: Vprašanje za samske ženske

Raje same, kakor v zdravem odnosu??? Težko verjamem, da si kdo ne bi želel zdravih odnosov (če si že želi odnosa). Ravno nepopolnega odnosa se bi vsi radi izognili. Kolikor opazujem, vidim pogosteje obratno situacijo: vse preveč jih rine v odnos, ker od partnerja pričakujejo suport, podporo, dopolnitev. Verjamejo, da bodo v odnosu lažje kos izzivom, da bo partner dopolnjeval njihove primanjkljaje (pa ne mislim financ, ampak lastnosti, kot so neodločnost, negotovost, manko moči). Da bo življenje v paru porazdelilo breme, ki ga je težko nositi sam. Da jih bo odnos pozdravil. Kako pa sicer pojasniš to krčevito željo ne biti sam? Predvsem pri ljudeh, ki bi dejansko morali pred vstopom v odnos pri sebi urediti celo vrsto težav. Preveč srečujem parov, kjer vsaj eden, običajno pa kar oba pričakujeta od partnerja, da obvlada tisto, kar sam ne obvlada. Kar je pa najhuje, tega niti ne povedo, ampak nasprotno -skrivajo. In kar naivno čakajo na samodejni čudež in rešitev, ki jo naj prinese partner. Sploh pa se mi zdi znak zrelosti in odgovornosti, da ne rineš v zvezo, če se zavedaš svojih hib. Jih naložiti partnerju je krivično, nepošteno in tudi neproduktivno. Nihče ne more zoreti namesto tebe. Samo pokvariš lahko sebi (lažno) upanje, partnerju pa zagreniš življenje. Če si imel v mislih, da je težko biti iskren, odprt in zato tudi ranljiv -a, seveda je težko. Ampak vse velike stvari so težke. Zato pa tudi so najceč vredne.

poslano v temi :: Vprašanje za samske ženske

@V RAZMISLEK Res je. Aleš nam je lahko vsem le opomin, da naj vsak od nas stori, kar je v naši moči, da bomo živeli v boljši družbi. Naj ne bo njegova smrt zaman. Vsakršna zloraba tragičnega dogodka za politično preigravanje je pa nedostojna, nečloveška in sramotna. Žaljiva do vseh žalujočih in do lastne vesti.

poslano v temi :: Zakaj so v Prekmurju Romi tako civiliziani, neproblematični, vključeni v družbo, socializirani… na JV države pa čisto nasprotje

Desi, tole: Zanimivo. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se nekateri bojijo refleksije. In jo demonizirajo kot nekaj, kar odvzema, jemlje življenje. Po kateri logiki prideš do takega zaključka? Brez refleksije vendar stopicaš na mestu in venomer ponavljaš isto zgodbo. Je to smiselno? Odnosi pač nimajo garancije in rezervnih delov. Lahko pa reguliramo verjetnost, koliko bodo uspešni. Po sistemu več kot daš, več dobiš in bolje deluje. Manj, kot vlagaš, prej se pokvari. Ravno zato so nam odnosi tako zanimivi, poživitveni, naravni, vredni poskusa, truda in vlaganja (sebe). Napredek, rast, zorenje, izboljšave…,tako se temu reče. Kdo pa ne stremi k temu, da bi bil boljši, najboljši? Demonizacija? Hm.. Edini demoni so znotraj nas. Zunaj ni nobenega.

poslano v temi :: Zakaj so "green flags" t'ko fuckin' scary?