Če je bilo to res objavljeno leta 72 potlej je jasno da se tistim babnicam ne meša in ne sanja pri belem dnevu.
Otroke jim je jugo komi oblast ukradla.
PREVOD SPIEGEL ČLANKA IZ LETA 1972
JUGOSLAVIJA – Otroci na prodaj
Jugoslavija ne izvaža samo delovno sposobnih gastarbajterjev, temveč tudi brez starševske dojenčke in mladoletne otroke na Zahod. Cena na kos: približno 3.000 mark.
10.09.1972, 13.00 • iz DER SPIEGEL 38/1972
Trije švedski zakonci so to povedali jugoslovanskemu sodnemu tolmaču v Stockholmu, Milovanu Kostiću: Po enotedenskem potovanju po Titovi deželi so sklenili pogodbe, ki jim bodo še v tem poletju priskrbile vsakega po enega jugo-dojenčka.
Kostić je raziskal: V republiki Srbiji so doslej na zahod poslali vsaj 90 otrok, poleg tega 52 iz Slovenije in 28 iz Makedonije.
Že prejšnje leto se je moral jugoslovanski delegat na milanskem kongresu o posvojitveni praksi, dr. Ivo Nedeljković, braniti pred očitkom, da Jugoslavija iz pošiljanja malih ljudi dela posel.
Dobiček pobirajo nekateri posredniki, tako beograjski odvetniki, ki za svoje posredovanje v povprečju zaračunajo 5000 švedskih kron ali več kot 3000 mark. To je potrdila beograjska revija »Nin«.
Posvojitveni zakon Jugoslavije izvira še iz prvega povojnega obdobja, ko nihče ni verjel, da bi tujec kdaj lahko posvojil jugoslovanskega otroka. Za tujce zato velja le splošna klavzula: Tujci smejo izvajati posvojitveno pravico le v izjemnih primerih.
Jugoslovanski državljani pa se izogibajo posvojitvam, ker po veljavnem prepričanju mati še po 15 letih ločitve ohrani pravico, da zahteva otroka nazaj. Jugoslovani, ki želijo posvojiti otroka, zato raje izberejo siroto.
Tako se kopičijo izjemni primeri za tujce: V tujini, na Švedskem ali v Zahodni Nemčiji srbska mati komaj še išče ali sploh najde svojega otroka po dolgi ločitvi. Mnoge jugoslovanske občine pa bi se rade brez velikega pompa znebile finančnega bremena. Nekatere zaostale občine na primer dolgujejo otroškemu zavodu v Zagrebu (Nazorova ulica št. 49) za vzdrževanje najdenčkov svoje občine okoli 25.000 mark.
Stroške za zapuščene otroke, ki so včasih le naključno rojeni ali najdeni na ozemlju njihove občine, skušajo varčni župani ali preobremenjeni vodje zavodov pogosto prek sodišča preložiti na druge.
Tako je bil majhni Siniša, najden v kupeju vlaka, več let premetavan med občinama Dugo Selo in Ivanićgrad: Pri treh letih ni imel več samo matere, temveč že dve občini.
V črnogorskem Nikšiću je triletni deček Ranko dve leti ležal zdrav v bolnišnici, ker zanj nihče ni hotel poskrbeti. Beograjski otroški dom v Vozdovcu je iz podobnih razlogov pred kratkim poslal otroka v Združene države, da bi znižali stroške.
Jugoslovanska zastarela zakonodaja o zakonski zvezi, ki od mnogih očetov nezakonskih otrok zahteva le nizke preživnine (vsak peti sploh ne plačuje), pusti, da ljubezen do otrok pri nekaterih materah zamre. Tako ocenjujejo samo v Srbiji, največji jugoslovanski republiki, število zapuščenih otrok na okoli 16.000; najdejo jih v najlonskih vrečah, na železniških postajah, v smetnjakih, pred stopnicami sodišč in cerkva ter včasih tudi na potovanjih.
Zaposleni Djordje Andjelković je prišel do takega otroka, ko je sopotnico odpeljal z avtoštopom. V Indjiji, nekdanji nemški vasi v Vojvodini, je ženska izstopila, ne da bi se kdaj več vrnila k svojemu zapuščenemu otroku. Na tržnici v južno srbskem Nišu je brezposelni 54-letnik postavil svojih pet otrok na prodaj – njegova žena ga je zapustila.
Podrejeni občinski funkcionarji podležejo skušnjavi, da bi neoskrbovane otroke ponudili vsakemu resnemu interesentu. Odgovornost in urejena finančna ureditev posvojiteljev pri tujcih sta predpogoj. Ko otroci enkrat preidejo državno mejo, se jugoslovanska država z njimi ne ukvarja več resno. Le resni funkcionarji vztrajajo, da se pred predajo otroka pridobi konzularno mnenje iz domovine posvojiteljev.
Ta praksa, ki naj bi bila do konca tega leta spremenjena z novo ureditvijo jugoslovanskega posvojitvenega prava, še vedno omogoča povsem druge možnosti. Beograjska revija »Nin« domneva, da obstajajo celo gastarbajterke, ki na naročilo v jugoslovanski domovini rodijo in svoje otroke prodajo nemškim, francoskim ali švedskim naročnikom.
Otroke jim je jugo komi oblast ukradla.
PREVOD SPIEGEL ČLANKA IZ LETA 1972
JUGOSLAVIJA – Otroci na prodaj
Jugoslavija ne izvaža samo delovno sposobnih gastarbajterjev, temveč tudi brez starševske dojenčke in mladoletne otroke na Zahod. Cena na kos: približno 3.000 mark.
10.09.1972, 13.00 • iz DER SPIEGEL 38/1972
Trije švedski zakonci so to povedali jugoslovanskemu sodnemu tolmaču v Stockholmu, Milovanu Kostiću: Po enotedenskem potovanju po Titovi deželi so sklenili pogodbe, ki jim bodo še v tem poletju priskrbile vsakega po enega jugo-dojenčka.
Kostić je raziskal: V republiki Srbiji so doslej na zahod poslali vsaj 90 otrok, poleg tega 52 iz Slovenije in 28 iz Makedonije.
Že prejšnje leto se je moral jugoslovanski delegat na milanskem kongresu o posvojitveni praksi, dr. Ivo Nedeljković, braniti pred očitkom, da Jugoslavija iz pošiljanja malih ljudi dela posel.
Dobiček pobirajo nekateri posredniki, tako beograjski odvetniki, ki za svoje posredovanje v povprečju zaračunajo 5000 švedskih kron ali več kot 3000 mark. To je potrdila beograjska revija »Nin«.
Posvojitveni zakon Jugoslavije izvira še iz prvega povojnega obdobja, ko nihče ni verjel, da bi tujec kdaj lahko posvojil jugoslovanskega otroka. Za tujce zato velja le splošna klavzula: Tujci smejo izvajati posvojitveno pravico le v izjemnih primerih.
Jugoslovanski državljani pa se izogibajo posvojitvam, ker po veljavnem prepričanju mati še po 15 letih ločitve ohrani pravico, da zahteva otroka nazaj. Jugoslovani, ki želijo posvojiti otroka, zato raje izberejo siroto.
Tako se kopičijo izjemni primeri za tujce: V tujini, na Švedskem ali v Zahodni Nemčiji srbska mati komaj še išče ali sploh najde svojega otroka po dolgi ločitvi. Mnoge jugoslovanske občine pa bi se rade brez velikega pompa znebile finančnega bremena. Nekatere zaostale občine na primer dolgujejo otroškemu zavodu v Zagrebu (Nazorova ulica št. 49) za vzdrževanje najdenčkov svoje občine okoli 25.000 mark.
Stroške za zapuščene otroke, ki so včasih le naključno rojeni ali najdeni na ozemlju njihove občine, skušajo varčni župani ali preobremenjeni vodje zavodov pogosto prek sodišča preložiti na druge.
Tako je bil majhni Siniša, najden v kupeju vlaka, več let premetavan med občinama Dugo Selo in Ivanićgrad: Pri treh letih ni imel več samo matere, temveč že dve občini.
V črnogorskem Nikšiću je triletni deček Ranko dve leti ležal zdrav v bolnišnici, ker zanj nihče ni hotel poskrbeti. Beograjski otroški dom v Vozdovcu je iz podobnih razlogov pred kratkim poslal otroka v Združene države, da bi znižali stroške.
Jugoslovanska zastarela zakonodaja o zakonski zvezi, ki od mnogih očetov nezakonskih otrok zahteva le nizke preživnine (vsak peti sploh ne plačuje), pusti, da ljubezen do otrok pri nekaterih materah zamre. Tako ocenjujejo samo v Srbiji, največji jugoslovanski republiki, število zapuščenih otrok na okoli 16.000; najdejo jih v najlonskih vrečah, na železniških postajah, v smetnjakih, pred stopnicami sodišč in cerkva ter včasih tudi na potovanjih.
Zaposleni Djordje Andjelković je prišel do takega otroka, ko je sopotnico odpeljal z avtoštopom. V Indjiji, nekdanji nemški vasi v Vojvodini, je ženska izstopila, ne da bi se kdaj več vrnila k svojemu zapuščenemu otroku. Na tržnici v južno srbskem Nišu je brezposelni 54-letnik postavil svojih pet otrok na prodaj – njegova žena ga je zapustila.
Podrejeni občinski funkcionarji podležejo skušnjavi, da bi neoskrbovane otroke ponudili vsakemu resnemu interesentu. Odgovornost in urejena finančna ureditev posvojiteljev pri tujcih sta predpogoj. Ko otroci enkrat preidejo državno mejo, se jugoslovanska država z njimi ne ukvarja več resno. Le resni funkcionarji vztrajajo, da se pred predajo otroka pridobi konzularno mnenje iz domovine posvojiteljev.
Ta praksa, ki naj bi bila do konca tega leta spremenjena z novo ureditvijo jugoslovanskega posvojitvenega prava, še vedno omogoča povsem druge možnosti. Beograjska revija »Nin« domneva, da obstajajo celo gastarbajterke, ki na naročilo v jugoslovanski domovini rodijo in svoje otroke prodajo nemškim, francoskim ali švedskim naročnikom.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
12.05.2026 ob 10:11