☕ Cista uzivancija

kr neki

Vesela sem, da zivim na podezelju. Meni bi se strgalo v tistem betonu, kjer hodis lahko le na treadmillu 12 nadstropij nad cesto. Ne predstavljam si zivljenja, kjer je visek dneva obisk picerije in nakup majice na enem stantu. In to dan na dan. Depresivno. Samo modri ajmercek imam enak kot je tisti v videu. Ampak vsi smo drugacni, na sreco.

Razumem te, eni ne marate velikih mest, pa verjetno si tudi starejsa. Jaz tudi ne maram betonske dzungle. Ampak Toronto ponuja veliko vec. Jaz zivim na lepem kraju, cez cesto imam plazo kjer se kopam skoraj vsak dan, ogromno narave, in zivim 30 min s hitrim vlakom prec od CN stopla, cistega centra Toronta. Toronto je poleti dobesedno sanjsko mesto! A si ga kdaj obiskala? V katerem mesecu. Mesto ponuja ogromno, sploh poleti. In skoda da ne poves, kje tocno zivis ali pa vsaj obmocje, da si lahko predstavljamo na kaksnem kanadskem podezelju zivis. Ker so tu glede podezelja velike razlike.

Enkratni posnetki in lepo narejen video. Ampak tudi jaz ne bi.
Celo iz Ljubljane, ki je pravzaprav velika vas, sem ušla na podeželje.
Neprecenljivo je, da v jasnih nočeh vidim Rimsko cesto in poslušam veter v krošnjah.
Pri nas je tako tiho, da podnevi slišiš vsako muho v razdalji 10 metrov.
Da o ptičjem žvrgolenju in pogovoru lisic sploh ne govorim.

Ampak različni smo in o okusih se ne razpravlja.

Verjetno si ze bila kdaj v smeri proti Kitchenerju. Proti Brantfodu, vem da si bila. Pri nas je nekaj podobnega. Ravnina, ki rahlo valovi. Kilometre dolgi, a zelo polozni klanci, vcasih malo bolj zgubani, vcasih malo manj. Pretezno njive s psenico, dosti tudi oljne repice, travniki za seno in tu in tam se kaj drugega. Vcasih so med polji linije drevja ali gozdovi. Ponekod se pasejo krave, ki se za mimovozece avtomobile ne zmenijo, pritecejo pa gledat, kaj se dogaja, ce gres mimo pes. Nasi so me vcasih na mojo zeljo odlozili par km pred domom, da sem sla pes naprej in enkrat se je zagnala cela creda dol po klancu proti cesti, skupaj z bikom, da se je kadilo za njimi. Med njimi in mano je bila barbed wire fence, a vseeno grozen obcutek, ker ne ves, ce jih bo zaustavila. Za adrenalinarje vsekakor super.

Cesta je siroka dvopasovnica, ima 2 odstavna pasa, kljub temu pripelje mimo zelo malo avtomobilov. Smo prva hisa, ko prides v vas, zato na 3 straneh ni sosedov. Na cetrti, severni strani so smreke in kaksnih 30 metrov razdalje. Zelo je mirno in tiho. Izjema je bilo sinoci, ko je sosedovega Wyatta nekaj picilo in je kljub trenutni susi priredil ognjemet, ko je dovolj iskra, da se vname.
Nebo je ponavadi modro kot na razglednici, Pozimi je zelo mrzlo, poleti je vsaj en vroc val nad 30, ki ga letos se ni bilo, ker je dokaj hladno poletje, da ne recem, dvakrat dobesedno ledeno.

Nasa vas ni tako lepa in urejena kot Toronto. Nimamo trgovin na vsakem koraku, ne Tim Hortonsov, ne Pizza Hutov. Do vsega tega se je treba peljati z avtom. Javnega prometa ni. Zime, kot receno, so izredno mrzle. To so slabe strani nasega podezelja, a meni sta zaenkrat bolj pomembna mir in tisina. V Calgaryju nad hiso vsako minuto leti avion, ponoci zavijajo sirene resilcev, slisi se hrup z 80 m oddaljene ceste, sosedje skoz stalno nekam letajo z avtomobili in ni nobenega miru. Ko so na obisk prisli podezelani, me je eden vprasal, kako sploh lahko spimo in sem se mu skoraj smejala. Hrup se mi je zdel normalen, danes, kadar pridem v Calgary, se enako sprasujem, kako lahko ljudje tam spijo. Parcele v mestu so miniaturne, da nimas kam stopit in kaj pocet razen sedeti na terasi.

Vrt tu na dezeli je velik, za kosnjo prevelik. Na koncu raste mikro gozdic. Ce bi bila otrok, bi cele dneve precepela v njem. Isto sem pocela pri eni babici v Sloveniji. Domov sem prisla samo jest in spat. Pri njej so imeli tudi prostor za hranjenje listja, kot listnico. In enkrat smo otroci odrasle komaj, komaj prepricali, da so nam dovolili spati v njej. Zjutraj smo vsi imeli vsaj po enega klopa. Tu klopa se nisem videla, ceprav naj bi ponekod bili.

Zadnjo srno sem videla prejsnji teden, skunka tudi. Lisice ze dolgo nisem videla. V vasi nimamo jezera, imamo bajer, ki je eden izmed mnogih tu naokoli. Ostanek od ledene dobe. 20 km od nas je lepo jezero s krasno in veliko pesceno in travnato plazo, naprej so gozdovi, a so kopanje pred nekaj leti prepovedali, ker se je v jezero naselil nek zajedalec. Sicer jaz jezer ne maram. Pri 6 letih sem vse popoldne gledala, kako so resevali dva utopljenca in od takrat imam odpor do jezer. Samo na plazo hodit zame nima smisla. Ne vem, zakaj ne naredijo bazena, ce ze ne dovolijo v vodo. Prostora je vec kot dovolj.

Parkrat sem bila v Sevnici pri sorodnikih, enkrat na enem sejmu in zunanji posnetki v zgornjem videu so me spominjali nanjo. Ni podobnosti, a nekaj je v njem, da so mi misli skoz uhajale v Sevnico.

Evo, pa je spet nastal roman.

Eno malce cudno, cudasko ali morbidno vprasanje imam. Zadnjic smo gledali o ponesrecenih spustih cez Niagarske slapove. Omenili so, da je nekoc 7-letni fantek po nesreci sel dol, a je prezivel samo s praskami. Ampak so tudi povedali, da se je v zadnjih 170 letih na slapovih ubilo priblizno 5000 ljudi, od tega da je velika vecina samomorov, vendar o njih mediji ne pisejo. Lani jeseni se je cez vrgla neka Americanka in s sabo vzela se svoja dva otroka. Delala je kot socialna delavka, a je ubila sebe in otroka, ker jo je pustil moz. In zdaj sledi moje vprasanje. Ker vseh teh ljudi ne najdejo pod slapovi, me zanima, ce jih kdaj naplavi na kaksne plaze okoli vas, ker se Niagara izliva v Ontario Lake.

Za kmečko bunko iz Kransterdama je seveda Toronto višek kulminacije.

Danes zvedela, kako se v Kanadi lahko zivi na veliki nogi. Pravzaprav poznam en podoben primer ze od prej.

Moz, 35 let, zena, 1 otrok in en otrok na poti. On je diplomirani medicinski brat. Celoten njihov druzinski dohodek na leto pred davki je 110 000 do 120 000. Njun skupen dolg je nekaj manj kot 2 milijona.

V lasti imata hiso, vredno 750 000 dolarjev in na njej 590 000 dolga.
Kupila sta triplex, hiso s tremi stanovanji za oddajo za 850 000, na kateri imata 680 000 dolga. Triplex poskusata prodati za 950 000, a ne dobita kupca. Razmisljata, ce bi spustila ceno.
Da bi prisparala pri bencinu, sta kupila dve elektricni Hondi, na katerih imata 2x 70 000 = 140 000 dolga. S tem prisparata 500 dolarjev na mesec pri gorivu, a placata trikrat toliko za kredit.
Bratranec jima je posodil 350 000 za polog za hiso in za obnovo triplexa.
Na Kreditni kartici imata studentski dolg in dolgove od raznih nakupov v skupni vrednosti 35 000.

Ali bosta splavala ali bankrotirala?

Ejga porajkla, dobr si poučena v dolgove te familije. Znaš obraložit al so to tvoji dolgovi?

Kaj menis za zgornjo familijo? Bosta splavala ali bankrotirala?
In seveda znam obrazloziti. Niso. Moja familija nima dolgov. Nula, niente. Zadnji kredit je bil odplacan leta 1999, mislim, da je bilo enkrat spomladi. Se pa moja familija tudi ne vozi v avtomobilih na puf za 70 jurjev za komad in ne kupuje his s 5%, oz. 10% pologa, in ne triplexov tja v tri dni. Tudi noben bratranec ni posodil moji familiji 350 jurjev, je pa moja familija posodila v obratni smeri, prav tako za obnovo stanovanja, a ne tako ogromne vsote in bratranec, zdaj na zalost ze pokojni, je vse posteno vrnil. Nista pa vrnili dve drugi osebi. Na moji kreditni kartici je bil balance v petek 35 dolarjev in sem ga placala. Zelis se stevilko mojih spodnjih gat? 5X. Placane z gotovino.

Zate je pa višek kulminacije, da imaš možnost to zapisati. Malomeščan je tisti, ki se spotika in šimfa ob druge, zato se drugič vsaj drugače podpiši.

Bolj se splaca uciti se na tujih napakah kot na svojih.