☕ CERKLJANSKA PRIPOVEDOVANJA

1. TROČAN

Ko je Aldo Trnovec učiteljeval v Zakojci v letih 1958 in 1959, je večkrat zašel tudi v Zakojške grape, kjer je spoznal gospodarja Muščeve kmetije Janeza Krivca, rojenega 1899.
Njegovo pozornost je vzbudil kamen, ki je stal sredi njive.
Gospodar je najprej ročno okopal zemljo okoli njega, drugo pa preoral.
Ko mu je učitelj predlagal, naj moteči kamen odstrani, je odgovoril, da tega ne bo storil.
Zakaj ne, pa ni bil pripravljen razlagati, češ da bo to hišno skrivnost zaupal le sinu, pa še njemu le na smrtni postelji, kot so to počeli pred njim njegovi predniki.

https://c1.staticflickr.com/5/4700/25704650057_29d291f293_z.jpg

Področje petih domačij v povirju potoka Poreznica so domačini imenovali V Grapah.
To so bile:
V Osoji – V Vasaj
V Grapi – V Grap
Mušč
Obid na Robeh – Vabid na Rabih
V Camariji – V Camari

V Camari je vedno spadala k Hudajužni.

Dokler so bile štiri od njih, ki spadajo pod cerkljansko občino, del vasi Jesenica, so področje odročnih kmetij imenovali tudi Jeseniške grape.
Ko so postale del vasi Zakojca, so jih imenovali Zakojške grape.
Potok Poreznica, Purznca ali Porznca se je tako imenoval v vsej dolžini od izvira v pobočju Porezna do izliva v Bačo.
Zakojške grape so še danes dostopne samo po stezah.

https://c1.staticflickr.com/5/4786/40532677202_64dfda1c87_z.jpg

Leta 1965 je Janez Obid iz Bukovega povedal:

Moj oče, ded in praded so od časov, ko so tu še tlačanili, prenašali izročilo o tročanu, ki je takrat pomenil tudi način življenja.
Ko so se odločili, da bodo postavili hišo, kaščo ali hlev, so najprej poiskali 3 kamne.
Dva kamna so uporabili za temelj, tretjega pa so imeli za binkla ali varuha, ki so ga varovali kot skrivnost, saj je zanj vedel le gospodar graditelj, ki je na smrtni postelji povedal boodčemu gospodarju kje je .
Tročan je bil vedno v znamenju ognja, vode in zemlje.
Prenekatero kmetijo je pobralo, ker se je vedenje o hišnem tročanu izgubilo ali pa so ga celo iz nevednosti uničili.
Kmetije, hiša, kašča, hlev, kozolec ali čebelnjak so bili vedno grajeni v tročanu.
Tudi v sadovnjaku so drevesa sadili po tem pravilu.
Marsikje so bile tudi njive razporejene v tročanu.
Če to ni bilo mogoče, so to storili s posevki.
Baje je imela vsaka kmetija takrat svoj binkel, vendar le ognjenega, vodenega in zemljenega.

https://c1.staticflickr.com/5/4609/40532681412_0f965afae2_z.jpg
V Vasaj

Marija Hojsak iz Bukovega je bila mnenja, da so vraže okoli tročana ohranili le zaostali in v vraže zaverovani ljudje.
Predvidevala je, da je bilo teh le še nekaj.
Vsi pa naj bi živeli pod Poreznom, ki je skupaj z Otavnikom in Robijo tvoril veliki tročan.
Kot ji je pripovedovala mati, so v njenem otroštvu tudi drevesa in poljščine razvrščali po sončnem, vodenem in zemljenem znamenju.
Če jo spomin ne vara, spadajo v sončnega ajda, jablana, vino.
V zemljenega spadajo bob, češplja, mleko.
V vodenega spadajo repa, tepka, studenčnica.
Nekateri so poznali tudi take binkle, ki so padli z lune takrat, ko je bil lunin krajec obrnjen navzdol proti zemlji in je potem čez kakšen dan mrknil v črni mlaj.
Podrobnosti o tem pa ne ve, ker so bili takrat kamni zelo iskani in cenjeni, še posebno pri tistih, ki so prerokovali.

Oni, ki so še kaj vedeli o tročanu, so bili prepričani, da imajo Muščevi voden binkel, saj imajo v Zakojških grapah največ vode.
Če bi ga odstranili, bi morda presahnil potok.
Tako so vsaj verjeli staroverci.

Zadnji gospodar Janez Krivec, ki je še živel z zemljo in vsemi starimi navadami, je leta 1971 umrl na svojem domu.
Ob njegovi postelji ni bilo sina, ki bi mu lahko zaupal skrivnost kamna sredi njive.
Tako so z njim stari časi za vedno potonili.
K sreči pa se včasih poti spominov ne končajo v pozabi.


Šempeter pri Gorici
Bukovo
Zakojca 1959 – 1998

Slišala sem že za podobne kamne, toda pozabila sem njihova imena.
Vem, da je Jožef Laharnar, rojen leta 1887, Pri Štausu, Police 11, nekoč povedal zgodbo o treh kamnitih babah, ki še danes stojijo ob poljski poti jugovzhodno od vasi.
Zdi se mi, da je takrat tudi rekel, da so kapelico postavili ob njih zato, da bi uničili moč c ig a n s k e štribabe.

https://c1.staticflickr.com/5/4606/40576384881_f306527232_z.jpg

https://c1.staticflickr.com/5/4658/26704897258_f7b1354ac2_z.jpg
"ta velk pačivavc", na hrbtni strani pa je vsekana manjša polica, "ta mičken pačivavc"

Norčevanje iz tročana ali katerekoli vraže pomeni nerazumevanje tistega časa.
Vse, kar so takrat verjeli, je danes težko dojemljivo.

Kdo bo na primer verjel, da moj oče prvih kovinskih vilic, ki smo jih dobili, ni hotel uporabljati, ker naj bi bilo to orodje Rogojeda in je do smrti uporabljal le leseno žico?

Ali pa, da je nasprotoval zidavi dimnika, ker bo s tem neovirano prišel v hišo črni duh, ki pokvari mesnine, žito in kruh v peči.
Pa tudi človeku škodi.

Tudi petrolejko je odklanjal, ker naj bi bil petrolej satanova voda, ki bo vse ugonobila.


Police 1961

Naj se javi, kdo bere ta čreva. 😛

Jaz 🙂

Tudi jaz. 😛

Dva! Okej. Smo na pozitivni nuli. 😛

Čak mal voluharka mala 😛, al debela, kokr češ, še enega moraš najti, ki ne bere. 😆

Ej, a nismo mi prjatli? 🙂 ☕

*

Mitzy, kako boš opravičila odsotnost? 😛

*

Jaz imam vinjeto 😉

So fotografije tvoje, lelj?

ja, 3 slike so moje

2. KRNEL NA STREHI

Ko so bile na Policah še vse strehe krite s slamo, je bilo tudi nekaj takih gospodarjev, ki so na vrhu obeh koncev strehe namestili bikov rog, ki so ga obrnili navzven in ga imenovali krnel.
Ta naj bi odganjal strele, ki so bile pogosto krive, da je do tal pogorela marsikatera hiša ali celo vas.

Za izdelavo krnela je bil potreben bikov rog.
Če ga ni bilo v vasi, so ga poiskali drugje.
Ponj so šli celo na Gorenjsko.

V bikov rog so dali okrogle in ploščate kamenčke prodnike, ki so jih nabrali v reki ali potoku, in odprtino zamazali z ještrnikom.
Tega so naredili iz zmesi gašenega apna, peska in živalske krvi.
Ko je bil ještrnik suh, je bil trden kot rog.

Proti streli so se nekateri zavarovali tudi tako, da so okoli vratu nosili preluknjan kamenček.
Nekateri so ga obesili tudi kravi z zvoncem, ki je na paši z njim klicala strelo.

V tistem obdobju, kot sem slišal, je bil bikov rog tudi nad vhodom v vodno jamo Ukovnik v Spodnji Kanomlji ob Grdi grapi.
Menda zato, ker tista voda izvira iz kamnitega roga.
Če me spomin ne vara, so se nekoč ljudje v tisti vodi ob pomladnem kresu tudi umivali.
Bolnikom in onemoglim so jo nosili domov.

Police 1970

Če smem, prilagam http://www.burger.si/Cerkno/Cerkljansko.html zemljevid Cerkljanskega hribovja , če morda še koga zanima, kje natančno so ti kraji, o katerih govoriš.

Berem.
In hvala, Yara, si je tako veliko lažje predstavljati.

3. KAMEN OVSOVNK

Pod Policami na potoku Poličanka je stal nekoč mlin, ki je imel v eni steni vzidan večji kamen ovsovnk, ki je bil v notranjosti mlina viden v celoti, na njem pa je visela ovsnika.
Kamen je dobil ime po zrnu ovsa, ker je imel podobno obliko.
Ovsnika je lutka, narejena iz ovsene slame.
Ta naj bi po starem verovanju varovala slamnate strehe pred ognjem.

V bližini mlina je bil tolmun, v katerem je prebivala vodna kača Kačinja.
Iz tolmuna je imela skrivni rov do kamna ovsovnka, po katerem je ponoči prihajala in se v mlinu spremenila v tičjo meš, ki je letala po hišah in pila ljudem kri.

O vsem tem ni mlinar ničesar vedel, ker ga ponoči nikoli ni bilo tam.
Nekoč je ugotovil, da mu polhi ponoči prihajajo v mlin in mu raznašajo stvari, predvsem pa z odpadki mažejo prostor.
Da bi to preprečil, je zaprl zračne line pod napuščem.

Ko je tiste noči Kačnija prišla izpod kamna in se v mlinu spremenila v tičjo meš, ni mogla iz mlina.
Zaletavala se je v vse odprtine, vendar so bile vse tako trdno zaprte, da se ni nobena odprla.
Spremeniti v Kačnijo se pa tudi ni mogla, ker bi za to potrebovala človeško kri, te pa v mlinu ni bilo.
Napela je še zadnje moči in se spet začela zaletavati v odprtine.
Pri tem se je močno poškodovala.
Omagala je in izkrvavela.

Ko je drugo jutro prišel mlinar, je na tleh našel mrtvo tičjo meš.
Ko jo je vrgel v potok, ni vedel, da je z njo za vedno odšla iz tega kraja tudi Kačnija.

Danes tam ob Poličanki ni več ničesar.
Čas in moč vode sta že zdavnaj opravila svoje.
Edino, kar je od vsega tistega ostalo, je kamen ovsovnk, ki je še vedno na svojem mestu.

Police 1963

Tudi jaz vse preberem!
Saj ni tako malo dela to zbrati na enem mestu.
Hvala Lelj, ker se trudiš.
Zanimivi so ti tvoji kamni. Glavne face, tam v zahodnem delu deželice.

najlepša hvala za ta zapis

Jaz tudi to vse preberem. Imam lepe spomine, iz teh krajev.

Verjamem. Samo si bolj v zvezde gledala! 😛

4. OBLAKOV KAMEN

Na nekem ovinku ceste, ki pelje proti Selcu, je stal Oblakov kamen, ki je ogrožal promet, saj se mu je moral vsak voznik, ki je šel proti omenjenemu zaselku, ogniti, ker bi drugače tvegal, da uniči kolo na vozu.
Domačini, ki so tam mimo vozili in hodili, se niso zaradi tega nič jezili.
Celo nasprotno, obnašali so se tako, kot da kamna sploh ni.
Čeprav ga je vsakdo, ki je šel mimo njega, vedno spoštljivo pogledal.

Edini, ki so se nanj hudovali, so bili nedomačini.
Ti so domačine celo obdolžili malomarnosti, ker te cestne ovire še niso odstranili.
Vendar so se domačini na pripombe odzvali tako, kot da tega niso slišali.

Oblakov kamen je v ljudski vraži veljal za kamen z magično močjo, saj naj bi vplival na dež.
V njem so bili lepo vidni naravno zarisani oblaki.
Kadar je bila suša, so ga mimoidoči obmetavali s cvetjem in zelenjem.
Včasih je bilo tega toliko, da se kamna ni niti videlo.
Ko pa je dež s kamna spral te nametane zeli in jih pustil v vodnem kanalu, so mnogi to suhljad pobrali in jo vrgli po njivah kot dar dežja.

Okoli leta 1910 je vaški učitelj prepričal župana, da je dal odstraniti kamen.
Ker je bil Oblakov kamen zaraščen s podlago, so ga morali razbiti in tako tvegati, da bo kraj trpel večno sušo.
Vendar se prerokba starovercev na srečo ni uresničila.

Bukovo 1967

5. SUNIK KAMEN

Le redki so vedeli za Sunik kamen, ki je bil iz kamene soli izoblikovano sonce.
Velik je bil toliko, da je šel v vsak nahrbtnik.
Površina je bila bleščava in rožne barve.

O tem, kod in kako je sem prišel, je več zgodb.
A pripovedovalec pravi, da jih je bila večina izmišljena prav zato, da bi zavedla radovedneže.
Po njegovem naj bi Sunik kamen prišel s Koroškega, kjer je takrat delalo nekaj domačinov.

Najprej so ga skrili v nekem mlinu na področju Porezna, da so se rešili zasledovalcev.
Čez čas so ga premestili v neko naravno jamo na tej isti gori, da bi preprečili vohunjenje, ki mu je bil mlin izpostavljen.
Šele kasneje so ga prenesli v Novake.
Vendar nihče ni vedel, kam so ga skrili.

Okoli leta 1895, ko so v Podnjivču popravljali neko kaščo, so Sunik kamen slučajno našli v zazidani odprtini.
Takrat so se po vasi razširile govorice o tem, da ima kamen veliko vrednost, predvsem pa magično moč, če v spomladanskem enakonočju skozi njega posije jutranje sonce.
Ker so novice hitro potovale po okoliških krajih, je v Gorenje Novake prišel znani mešetar iz Cerknega, ki ga je, kot so govorili, nameraval kupiti.
Toda najditelj mu je rekel, da ga je prejšnji dan prodal.
Od takrat se o njem ni več govorilo.
Le ugibali so lahko, koliko goldinarjev je zanj iztržil in s kom vse bo moral denar deliti.

Med zadnjo vojno sem od prijatelja izvedel, da je Sunik kamen pri nekem zbiratelju na Bledu.

Dolenji Novaki 1970

Vauuuuu! To je res branje za pred spanjem...... ☕

6. NOVOPOROČENCA

Uršlja je bilo mlado in lepo dekle, ki je imela zelo rada rože.
Kjer koli je videla kakšno, ki je še ni imela, jo je vzela, obenem pa še kamenček, ki je bil v njeni bližini.
Tega je potem postavila v posodo, kamor je rastlino posadila, kakor jo je naučila stara mati, ki je po starem verovanju vedela, da rastlina lepše raste in cveti, če ima ob sebi čujek, neke vrste soseda, s katerim se potem pogovarja.

Na poročni dan, ko je Uršlja kar žarela od sreče, se je na prvem plesu z ženinom zgrudila in umrla.
Tako ni preživela niti enega dne z možem kot žena.

V krsti je ležala v poročni obleki kot princesa iz sanj.
Mladi mož ji je v krsto ob levico položil v pajčolan zavite vse kamenčke, ki jih je postavila ob svoje rože, ker je hotel da bo vsaj del njene ljubezni odšel z njo v večno temo.

Ko so jo po običaju po 10 letih prekopali, sta bila njena levica in pajčolan z zavitimi kamenčki prav taka kot takrat, ko so jo pokopali.

Tisti, ki so se spoznali na te čudežne kamenčke, so verjeli v tretjo moč čujkov.


Plužnje 1962

7. VOJAK

Ko je bila otrok, je slišala kar nekaj zgodb o čujkih.
Največkrat so pripovedovali prav zgodbo o novoporočencih.

Njej pa je bila najbolj pri srcu zgodba, ki je govorila o mladeniču, ki je šel na vojsko in s seboj vzel čujek pokojne matere.
Ko ga je v bitki zabodel sovražnik, se je konica meča zarila v čujek, ki ga je imel v prsnem žepu.
Rešil ga je zanesljive smrti.

Priznala je, da ima tudi sama čujek, čeprav mora ostati skrivnost, kako ga je dobila.

Nekateri so dajali čujke v vodo, da je potem imela posebno moč, ko so v njej umivali novorojence.


Gorenja Kanomlja 1967

8. PREŽAGANI KAMEN

Ko sta nekoč soseda na Rovtarjevem Vrhu žagala na dvorišču orehov hlod, sta večkrat začutila, da jima žaga ne teče, kot bi morala.
Delo sta prekinila in žago večkrat nabrusila.
Toda tudi po tem ni nič bolje žagala.
Zato je eden rekel, da je verjetno v hlodu kuerk.

Stari ljudje so mislili, da je kuerk prišel v hlod s pomočjo hudobnega duha, z urokom ali zlobnim pogledom.
S tem pa je povzročil, da je na sredini hlod začnel trohneti.
Veliki črv, ki je vedno prisoten v kuerku, pa počasi grize proti površini, kjer ga zagotovo izkljuva žolna, ki s tem še dodatno poškoduje deblo, ki zaradi tega skoraj nima nobene cene.
Razen, če tisti del na skrivaj izžagaš, še preden opazi kupec.

Toda, ko sta Rovtarja hlod razžagala, sta presenečena ugotovila, da je bil na sredi hloda kamen, ki sta ga prežagala na polovico.
Iz tistega dela hloda, ki je padel na tla, je polovica kamna sama izstopila iz lesa, medtem ko je bilo treba drugo polovico kamna z dletom izdolbsti.

Ker sta se že prej dogovorila, katera polovica hloda bo komu pripadala, sta polovicama prežaganega hloda pripadali tudi polovici kamna.
Vendar je lastnik žage menil, da bi kamen moral biti v celoti njegov, ker mu je tako ali tako povzročil dovolj škode, ki jo bo moral sam poravnati.
Drugi pa mu je dokazoval, da mu kot lastniku oreha kamen zakonito pripada.

Ker sta do takrat oba popila veliko žganja, sta svoje zahteve le še stopnjevala, da sta se na koncu pošteno skregala.
Pustila sta vse skupaj na dvorišču in godrnjaje odkorakala vsak na svoj dom.

K sreči se je tisto noč lastniku oreha rodil sin.
Na vse je pozabil, tudi na prežagani kamen, samo da je dobil sina.


Gorenja Kanomlja 1965

9. ZVONEC

Eden od letnikov 1894, ki je bil vojak na soški fronti, mi je nekoč povedal dogodivščino.

Prva vojna je trajala tako dolgo, da smo tisti, ki smo imeli srečo in ostali živi, videli mrtve vojake na obeh straneh fronte, pa tudi okostja nekaterih, ki jih niso mogli pokopati.

Ko smo spet na novih položajih kopali strelske jarke, je eden od Dalmatincev izkopal lobanjo italijanskega vojaka, ki je imela na zatilju odprtino, ki mu jo je naredil drobec granate in ki je bila tako velika, da bi vanjo šli z lahkoto celi orehi.

Ko smo kopanje končali in si uredili zaklone, je Dalmatinec lobanjo Laha imel kar ob sebi.
Verjetno od dolgočasja je skozi odprtino metal kamenčke.
Od takrat, ko nam je hotel ponuditi svoj domači tobak, nas ni več klical kot prej, ampak je kakor z ropotuljico potresel lobanjo Laha in že smo videli, kaj hoče.
Seveda smo bili v trenutku ob njem.

Zdi se mi, da nas je Lah kar nekaj mesecev klical, dokler ni nekega dne nenadoma pritekla granata, ki je ubila Dalmatinca in zmlela lobanjo Laha.
Čeprav sem smrt dnevno doživljal, tiste noči nisem mogel zaspati, kar naprej sem mislil na dobrega Dalmatinca in na Laha, ki je tistega dne že drugič umrl.
Še posebno pa sem mislil na njune domače in na žalost, ki jih čaka.

Gorenja Kanomlja 1965

10. LIPA STARODNICA

Upokojeni učitelj Murovec, me je nekoč prijetno presenetil z novico.

V času službovanja se je srečal s kolegom, ki je nekoč učil na Črnovrški planoti.
Med pogovorom mu je ta povedal, da mu je neki učenec prinesel listino, ki jo je napisal Ivan Rudolf, rojen leta 1821, doma iz Loma, ki je bil takrat raziskovalec jam in brezen in kjer piše na podlagi pričevanj starih vaščanov o posvečenih drevesih, ki so bila nekoč na Črnovrški planoti, v Trebuši, Kanomlji, pa še kje.

Eno od teh mest je Rudolf leta 1844 tudi sam videl v Podkrogu pri Zadlogu.
70 letnik mu je namreč pokaza lipov panj.

Posvečeno lipo starodnico naj bi leta 1804 posekali, češ da je stara, ker je bila polna lesenih gob in omele.
Takrat so bili okoli debla do višine pasu še vedno zloženi ploščati kamni, ki po ljudskem izročilu predstavljajo umrle prednike, ki so to območje v davnini poselili.
Ko so drevo posekali, so ponoči neznanci pobrali z drevesa vse gobe in omelo.
Pobrano so potem videli v hišah in hlevih ljudi, ki so živeli po stari veri.

Ko so takrat na panju šteli letnice, so ugotovili, da je bila lipa stara 365 let.
Torej je začela rasti v letu gospodovem 1439.

Kot je še izvedel, so nekoč ob lipi tudi kurili kresove.
Ob peti polni luni, ko je lipa ozelenela, pa so okoli nje plesali.

Takrat je na Bendijskem vrhu v Trebuši rasla tudi posvečena bukev, ki je imela okoli debla ravno tako zložene ploščate kamne, tako da je bilo od daleč videti, kot da drevo raste iz okroglega stolpa.

Nova Gorica 1964

11. GLAŠ KAMEN

Izročilo, ki je še danes pri starejših živo, govori, da je bil Glaš kamen najden v jami Ledenik pod Črnim robom.
Velik je bil kot knjiga debeline dveh prstov, rumenkast in prosojen kot motno steklo.

Prva naj bi ga imela vedeževalka iz Šajsne ravni.
Ko je umrla, se je sled za kamnom izgubila.

Toda leta 1900 naj bi ga imela spet neka ženska iz Zakroga pri Lomu, ki pa ga je kmalu prodala neki zeliščarki iz Notranjske, ki je takrat živela pri mladem vdovcu na Križni gori.

Ta je potem imela Glaš kamen vedno pri sebi, ker je z njim za jajce ali kos špeha napovedovala srečo.
Pod Glaš kamen je dajala predmete in vse, kar je skozi njega videla, skrbno prebrala kot sporočilo čudežnega kamna.
Z njim je tudi zdravila, tako da ga je polagala na obolela mesta.
Vendar je nanj položila vedno tudi košček žarečega oglja iz ognjišča in mu pridala še suhe dišavnice.
Te so nato z vonjavami napolnile prostor, kjer je ležal bolnik.
S tem načinom zdravljenja se je krog bolnikov, ki so jo iskali, zelo razširil.
Tako so nekega dne prišli ponjo z vozom celo iz Vipavskega, da bi pomagala mladi bolnici.

Od tam se ni več vrnila.
Z njo pa je za vedno odšel v pozabo Glaš kamen.

Soseda, ki je nekaj starejša od Rudolfa, pa se spominja, da je takrat Notranjka najbolj zanesljivo vedeževala v času, ko so bile sile usode v rokah sedmice.
To je v sedmem mesecu, z začetkom sedmega dne in s trajanjem 2x7 dni.
Torej v času od 7. Julija do 21. Julija.

Kanji Dol 1965