☕ čakanje na rezultate diagnoze

V bistvu sploh nisem razmišljala, kaj bo, ko bom dobila diagnozo.

Še vedno živim tako, da ne razmišljam, kaj bo, ko bodo težave. Jih rešujem takrat, ko nastanejo, ostali čas pa je moja diagnoza samo nekaj, kar je napisano v kartoteki in ne nekaj, kar bi me omejevalo.

Ne vem, ce ti bo kaj pomagalo. Meni so ob neki poskodbi naredili CT glave, na podlagi cesar so me poslali na ponovnega, tokrat z barvilom, ker so sumili na neko neozdravljivo bolezen, pri kateri je povprecna doba prezivetja po diagnozi 10 let. Na ta drugi CT nisem sla. Tudi k tistemu zdravniku nisem sla vec. Rekla sem si, da se ne mislim sekirat, da raje uzivam se teh 10 let, ce imam res to bolezen. Od takrat je kaksnih 18 let in sem se kar tukaj. Zato ti lahko recem samo to: upaj na najboljse in ne se sekirat. Raje uzivaj vsak trenutek zivljenja, ki je za nas vse prekratko. In vso sreco ti zelim.

Psihično sem kar preživela,zdaj prestajam zmeraj slabše,psiha je na nulo. Tezko obdobje je za mano,kaj bo se pa ne vem.Zmeraj težje mi je.

Ma daj daj. Jaz sem se skoraj pozrla ko sem cakala izvide. Ze pogreb sem sfantazirala. No vse je bilo okej in dobra sola za naprej, da se ne mucim vec.

Do točne diagnoze smo malček upali, da bodo le drugačni izvidi. Pač upaš,
Potem pa te soočijo z realnostjo, ki ti spodnese tla pod nogami. V minuti se vse sesuje, kot hišica iz kart. Zdi se ti, da sanjaš, da se boš zbudil...pa se ne.
@psiha držim pesti, vse dobro

To, kdor noče ničesar vedeti o bolezni, je samo psihološki obrambni mehanizem, kako se soočiti s stisko. Nekaterim to uspeva, vsaj za nekaj časa, ampak da popolnoma zanika realnost, to tudi ne more biti psihološko zdravo, če se nočeš soočiti s svojo minljivosti, smrtnostjo, še toliko težje je to svojcem zraven gledati takšne, ki zanikajo svojo usodo. Večni nismo.

Zoprn teden ali par tednov; ni bilo druge kot zamotiti se z vsemi stvarmi za katere sem upal da mi še dolgo ne bo treba. Od iskrenih pogovorov z mnogimi, do pisanja oporoke - vmes pa toliko opravkov in nekaj športa, da sem od utrujenosti (in tudi bolezni) padel dol in samo spal.

Pomembno je da se zavedaš, da sekiranje na zalogo enostavno ne pomaga. Kvečjemu škodi.
Vseeno se sooči z možnimi scenarji...ampak samo diagnozo..ne, kaj in kako bo v takem primeru. Ker ne veš! Ker ne moreš vedeti. Tako je, da mi obračamo in življenje obrne. In iz tega, kar imsmo, poskušamo izvleči najbolje.
Predvsem si ne delaj scenarijev! To res nima smisla!

Diagnoza je namenjena temu, da bi olajšala zdravljenje. Problem je pa ta, da lahko diagnoza deluje na človeka kot črna magija.

Zamoti se z branjem detektivk.

Spoštovani,

vem kako težko je čakati na diagnozo. Podobno situacijo smo imeli v družini pred nekaj leti, zato Vam odgovarjam iz lastne izkušnje. Na koncu se je pri nas (kot po čudežu) vse dobro izteklo, čeprav je na začetku vse kazalo na razširjeno maligno obolenje. Na koncu ni bilo nič od tega...

Naši možgani očitno delujejo tako, da si naslikajo vselej najslabši mogoči izplen. Z drugimi besedami: prepričani smo, da bodo medicinski izvidi za nas skrajno neugodni.

Skušajte to zavestno preseči in živeti iz dneva v dan. V smislu, da ima vsak dan že sam zase dovolj lastne teže, zato ni treba, da ga otežuje še naslednji. Neki filozof je zapisal takole: preteklost nas obremenjuje, prihodnost nas vznemerja in skrbi, zato nam sedanjost uhaja.

Če bo postal psihični pritisk kljub vsemu prevelik, brez slabe vesti stopite do osebnega zdravnika, ki Vam bo za to prehodno obdobje predpisal anksiolitike, da boste lažje zdržali in manj trpeli, predvsem pa, da se boste v miru naspali.

Želim Vam vse dobro!

@Gizdalin
Odločitev, da ne želi niti dodatnega pregleda, ni nujno neodgovorna ali sebična. Lh je izraz avtonomije in jasne meje do tega, kaj si človek želi vedeti in nositi. Vsiljevanje pregleda kt moralne dolžnosti predpostavlja, da je več informacij vedno boljše. To pa ni nujno. Za nekatere pomeni prav to več strahu, tesnobe in izgube miru. To, da zaupa lastnemu telesu in svojemu občutku za življenje, je lh pogumno, ker ne izhaja iz zanikanja, ampak iz sprejetja. “kar bo, bo”. Pogum ni vedno v boju in nadzoru, včasih je v tem, da ne dovoliš, da ti sistem narekuje, kako moraš živet. Sebičnost bi bila ignoriranje drugih brez razmisleka. Tu gre za osebno, zavestno odločitev o lastnem telesu in lastni poti.

Avtorca. Obračaj si kolo. Zavestno si, ko ti naplavijo strahovi kaj pa če bo to, to, to ali to.. vtiraj misel, kaj pa če bo vse v redu in tk kt mora bit..

Pripraviš se na najslabše, upaš na najboljše.
Tuji recepti ne pomagajo, vsak si najde svoj način.
Vse dobro želim.

@xrobe

Lep komentar.

Avtor/-ica, ne verjamem v tkim. neozdravljive bolezni. Na tone primerov obstaja, ko so ljudje dokazali, da so diagnoze, postavljene od zdravniških uradnikov, na podlagi vseh mogočih 'izvidov', ki bi naj enoznačno potrjevali, da je bolezen neozdravljiva pomanjkljive in enostavno netočne in da 'bolezen' sploh ni neozdravljiva, temveč da zahteva pri vsakem posamezniku drugačen, individualen tretman. In ti ljudje so preživeli. Preživeli bolezen, za katero je bilo 99 procentov možnosti, da je neozdravljiva.

Moji dobri znanki mojih let so diagnosticirali raka kostnega mozga, oblika akutne levkemije, kjer je možnost preživetja od 15 do 30 odstotkov. Zdraviti so jo začeli takoj, urgentno - seveda s kemoterapijo. Sama se je odločila, da s tem prekine po nekaj dnevih, saj je imela občutek, 'da bo hitro umrla' od tega tretmana. Odpustili so jo 'na lastno odgovornost'. Doma je nekaj časa tavala v agoniji, kaj naj naredi. Mož, otroci in družina so ji stali ob strani in mama jo je nspotila po dveh dneh k strokovnjakinji za postenje, Simoni Šket, ki je sama ozdravila že šestega raka v njenem življenju, zadnjega s pôsténjem, prejšnje s kemoterapijami, ki so ji zelo oslabile organizem. Moja znanka se je lotila 42-dnevnega posta in ga izpeljala do konca. Diagnozo je dobila decembra leta 2022, izvedla post, šla na pregled in izvidi so pokazali absolutno nulo glede vseh markerjev. Njena zdravnica ji je zgolj presunjeno čestitala. Optavila je tudi naslednje kontrolne preglede in njen organizem je bil 'čist' in ona sama polna energije. Marca leta 2023sec je že vrnila v službo in od takrat naprej vsako leto izvaja vsaj tritedenski post. O markerjih ni duha ne sluha, ona sama pa uspešno opravlja službo pravnice ter vestno skrbi za svojo družino. Pa tudi bolna ni bila od takrat. Dela jogo, smuča, živi zdravo in energije in ljubezni polno življenje, kakor je živela pred diagnozo.

In to sploh ni edini primer 'čudežne ozdravitve', o kateri bi lahko pripovedovala. To niso pravljice, to so zgodbe ljudi, ki jih poznam osebno, ali pa poznam njihove otroke ali starše ali druge sorodnike in znance. Teh primerov je ogromno in vedno več. In ne gte pri vseh za postenje ali drastično spremembo življenjskega sloga! Mnogi so se odločili, da jih diagnoza ne bo omejevala in dobesedno ozdraveli.

Mind over matter!

Ni iz trte zvita fraza!

Človekova misel ima lahko neskončno energijo, ki radikalno spreminja materijo.

Mnogi pa so 'neozdravljivo bolezen' premagali tudi v klasičnem zdravniškem kontekstu. Res pa je, da predvsem mlajši.

Avtorica, želim ti mnogo dobrih misli in pravih odločitev,ne glede na izvide.

@KrEna123 hja, ja in ne. Zbolijo in umrejo tudi otroci, pa nimajo slabega mindseta. Prijateljica, polna radosti in zdravja, si je od vedno želela otroka, spoznala končno pravega in tudi prvič rodila. Zdelo se je, da živi sanje. Čez pol leta so ji odkrili raka na trebušni slinavki in odšla je v 14 dneh. V 14 dneh! Tu mindset odpade. Ne verjamem v to, ampak morda pa je nekje v našem zapisu že začrtano, koliko let imamo na voljo, ker kakšni primeri so res grozni in te skoraj prisilijo v to. Pa nisem za ezoteriko, ampak nikakor ne moremo povleči črte, da ena stvar absolutno deluje, druga ne. Mindset je le ena izmed njih, je pa najbrž še ogromno spremenljivk, o katerih sploh nič vemo ne, pa imajo velik vpliv.

@KrEna123 sam nikoli nisem verjel v te stvari, kot je post ali kaj podobnega. Najboljši prijatelj je imel raka in ga je Simona Šket pozdravila s svojo metodo. Trenutno je pri njej še en prijatelj, pri katerem so zdravniki že dvignili roke. Upajmo na najboljše,trenutno posti že dobrih 14 dni.

@psiha nimam take izkušnje a vem da bi naredila vse, da se imam fajn dokler traja. V vsakem trenutku, ker ne vemo koliko nam zares ostane. Torej kar lahko narediš, kar je v tvoji moči, da ti čim lažje mine.

Seveda, Simona Šket, ki je imela že 7 rakov, vas bo zdaj pozdravila... Sej bi bilo smešno, če ne bi bilo tako butasto..

A ta Simona izvaja skupinska postenja? Al to sam delaš doma? Al kaj tu govorite "post po Simoni".. Gre za post samo z vodo ali je tekoči post, kjer vseeno ješ tekočo hrano?

Najdi jo na Fb, sam je ne poznam. Pri frendu sem videl diagnozo prej. Tudi meni je bilo smešno in butasto. Še vedno drugače ne verjamem v te stvari.
Kakor mi je razlagal, telo ne dobi hrane zato sproži autofagijo-nisem prepričan, če je napisano pravilno.

Sekerancija na zalogo ti ne bo pomagala, prej ti škoduje.
Umiri se, zavrti meditacijo, zlekni se v kasnen prijeten kotiček in eno lahkotno branje. Prej ti bo čas minil, slabe misli odnesel...
Pogovori se sama s seboj!
🤗

@? če se ne motim, gre za postenje po Rudolfu Breussu. Obstaja tudi njegova knjiga (42 dnevno zdravljenje raka), preberi. In predvsem previdno, če se boš posta lotevala sama, ker postenje - toliko kot ima pozitivnih učinkov - je lahko tudi precej rizično, če se ga ne lotimo in izvedemo pravilno.

Joj, samo ne bluzit o postenju. Moja bližnja sorodnica je to počela, pa sodelavka, pa celo sam Drnovšek. Vsi so mrtvi. Nobenemu mu ni pomagalo. Razen prej na drugi svet, ker jih je na koncu preveč izčrpalo.
Znanka je dobila pri dobrih 30 tudi diagnozo, da ima samo še ene pol leta življenja (rak ima maternici, ki se je razširil po trebušni votlini). Da mora nujno na operacijo, kjer ji bodo vse ven pobrali. Itak je bil šok, samo toliko je imela še pameti, da se ji ni zdelo smiselno operirati, če itak ne morejo več pomagati. No in ni šla, se je skregala na onkologiji, pridobila drugo mnenje v tujini, kjer so spet potrdili enako. Pa je vztrajala in dobila po spletu srečnih naključij še tretje mnenje in pripravljenost zdravnika, da odpre in samo pogleda, kaj je notri v trebušni votlini. No, na koncu je bilo samo eno hudo vnetje, ki se je pozdravilo z antibiotiki. Je trajalo, ampak ženska je potem še enkrat rodila. Pa so vsi markerji in uz bili prej taki, kot da je rakavo vse. Ne, ženska se ni postila, ni pa tudi premagala raka. Ker ga ni imela. In takih diagnoz je veliko pri nas. Ravno tako ogromno nepotrebnih posegov. Samo ker je doktrina taka, smo pač tam, kjer smo. Da ti preventivno poberejo ven jajčnike in maternico, na koncu ti pa veselo povedo, da je vse ok, da nič ni bilo rakavo😵‍💫
Če imaš smolo, pa se ti lahko zgodi kot nazadnje v Nemčiji, ko so ogromno ženskam na patologiji diagnosticirali raka dojke in jih podvrgli hudim tretmajem. Ena ženska je preživela operacijo in 16 kemoterapij, zdaj pa je izvedela, da njeno tkivo sploh ni bilo rakavo. Ima pa uničeno življenje in hude posledice teh posegov do konca življenja.

Avtorici pa želim samo čim boljši izzid in naj posluša sebe! Ni se treba strinjati čisto z vsako stvarjo, ker zdravniki, sicer dobronamerno, delajo po vzorcu - smernicah, ki so lahko ok na nekoga, za drugega pa ne. Vsak pa na koncu sam odloča o sebi.

Na čakanje rezultatov se sploh nisem sekirala. Ko pa je bila dg Maligni tumor, takrat pa sem začela razmišljati o bodočnosti. Otroka sta bila še mala - 16 in 14 let - dan pred operacijo sem vse poklicala v sobo in naredila ustno oporoko. Nisem vedela, kako bo operacija potekala in kakšne bodo posledice narkoze. Vse sem dobro prestala, upoštevala navodila zdravnikov in imela tudi svoje alternativno zdravljenje že od začetka dg. Je bil pa kar stres, ampak nikoli kasneje nisem razmišljlala negativno in še danes, ko sta otroka že pri svojem kruhu, ne razmišljam o bolezni.

@Frogica
Odločitev, da ne želi niti dodatnega pregleda, ni nujno neodgovorna ali sebična. Lh je izraz avtonomije in jasne meje do tega, kaj si človek želi vedeti in nositi. Vsiljevanje pregleda kt moralne dolžnosti predpostavlja, da je več informacij vedno boljše. To pa ni nujno. Za nekatere pomeni prav to več strahu, tesnobe in izgube miru. To, da zaupa lastnemu telesu in svojemu občutku za življenje, je lh pogumno, ker ne izhaja iz zanikanja, ampak iz sprejetja. “kar bo, bo”. Pogum ni vedno v boju in nadzoru, včasih je v tem, da ne dovoliš, da ti sistem narekuje, kako moraš živet. Sebičnost bi bila ignoriranje drugih brez razmisleka. Tu gre za osebno, zavestno odločitev o lastnem telesu in lastni poti.

Pač vsak ima svoje metode, kako se spopada z duševno stisko. Jaz absolutno hočem raziskati in spoznat sovražnika, ker zanikanje pri meni ne deluje, hočem vedeti, kje sem in kakšne so mi opcije za naprej. Ko nam je usojeno, bomo umrli, mimo smrti ne more nihče.

Čakanje na diagnozo zelo težka preizkušnja. Tudi sedaj, po opravljenih magnetnih resonancah, ko čakam na izvid, je težko.
Tako je pri meni, pa še nimam 50. Ne moreš se prepričevat, da je vse ok, dokler ne izveš izvida. Pa sem optimist. Ampak takrat po slikanjih me zvije. Nimaš kaj.

Bom nekaj napisal. Velja za tiste, ki nimajo težav in za tiste, ki imajo težave.

Nahajate se v neskončnem brezmejnem oceanu zdravja, ki vas obliva. Ta brezmejni ocean zdravja je vsepovsod okrog vas. Znotraj vas je točka neskončnega miru. Vse to blagodejno in zdravilno vpliva na vas. Vi kar čutite kako se znotraj vas prebuja zdravje, ki odpihne vse težave. Z lahkoto znotraj sebe prebudite tudi neskončno energijo, ki je že celo večnost uspavana znotraj vas samih.

@xrobe

xrobe 🌌🎇🌠

Si kdaj razmišljal, da bi lahko (dobro) služil s hipno-sugestijami?

Nisem čakala na rezultate diagnoze zase, ampak za svojca. Ljudje smo si različni, ampak meni osebno je najtežji ravno ta čas negotovosti. Ko enkrat veš, za kaj gre, narediš plan, kako in kaj naprej in veš pri čem si. Čakanje je pa psihično zelo naporno. Čez dan je še nekako šlo, ker se zamotiš z drugimi stvarmi. Večeri so grozni - ko ležiš v postelji in ni okrog tebe nič drugega, kot da premišljuješ, kaj bo, če bo. Jaz sem imela občutek, da sem v tistih nekaj dnevih/ večerih izgubila nekaj let življenja.

Če bi bila sedaj v situaciji, da bi čakala na svojo diagnozo in da bi šlo za nekaj dni do enega tedna, bi si šla po kakšno pomirjevalo ali pomoč za spanje. Ni nujno, da kaj na recept. Mogoče za začetek melatonin (ob predpostavki, da je kompatibilen s potencialno diagnozo), kak vonj sivke ali česa podobnega pomirjujočega na blazini, zvok dežja ali kak podoben beli šum v ozadju za pomoč pri spanju in pomirjanje (na youtube imaš več ur dolge posnetke takih zvokov), mogoče kakšen podkast ali avdio knjiga. Karkoli, samo da te zvečer zamoti.
Dneve si pa čim bolj zapolni, da bodo hitro minili in ne boš imela časa razmišljati.

Vse dobro ti želim. Srečno!

Svetujem pomirjevalo. Ta čas je obupen. Lahko se zamotiš z eno ali drugo stvarjo, a v ozadju ti špila film. Redki so, ki se zmorejo vzeti v roke in odmisliti stvari. Pri meni se je dvakrat dobro izteklo. Če pomislim, v širšem družinskem krogu in tudi pri prijateljih, večinoma enako. Dva sta prejela težko diagnozo, je bilo težko, a po 10 letih še živita in sta zelo zdrava. Tudi morebitna slaba diagnoza ni nujno tako črna, kot izgleda na prvi pogled. Želim ti vse dobro.

@KrEna123
To ravno ne. Zanimiva je pa magija besed v smislu kakšno moč imajo besede. Tudi diagnoza je v osnovi samo beseda, ki ima svojo moč. Na žalost je ta moč največkrat negativna. Pa še nekaj je pomembno, da zdravila, ki so materialne substance učinkujejo na materialno telo, besede, ki pa niso materialne pa potujejo globoko v psiho in tam povzročijo nek odziv.

HVALA vsem za pozitivne besede. Ko sem danes našla v nabiralniku pismo z oznako UKC, mi je srce pričelo noro razbijat. Odložila sem ga na mizo, 3x globoko vdihnila, si šla pripravit zajtrk, vmes malo zaplesala, pojedla zajtrk in potem šla odpret pismo. Nisem niti brala vseh teh medicinskih izrazov, ampak samo pogledala zapis spodaj DIAGNOZA - Benigni.
Zahvalila sem se vesolju.
Nekako sem v tem času čakanja na diagnozo čutila, da sem zdrava in da me telo znova opozarja na pogovor s sabo. Vendar sem samo človek in normalno, da so se na trenutke vsilile črne misli 50:50 rak da/ne. Takrat sem si navila najljubšo glasbo na glas, zraven pela in plesala in tako odgnala negativne misli.
Včasih sem se tudi vprašala in čudila sama sebi kako sem lahko tako mirna, ko pa čakam mogoče na najbolj kruto diagnozo. Pa so me prevzele pozitivne misli, da sem v tem življenju prestala že dovolj hudega in da je zdaj čas, ko mi je namenjeno samo še vse lepo.

Res dobra novica. Vesel sem zate, da se je tako izteklo.

@psiha
Kako lepo je to prebrati. Sem iskreno vesela zate, saj vem, kako to izgleda.

Super. Vidis to je to. Res bi bilo neumno se prezirat na pol s zivci. Ce bi se zelo zrla bi sedaj videla kako je res neumno in da pozitiva zmaga.
Sedaj pa lepe praznike in sprosceno v novo leto. Objem.

Najlepše praznično darilo! Privoščim ti to olajšanje, zdravje pa naj ostane trdno!
Super!

Hvala vsem , ki ste veseli zame. Pa v razmislek kaj počnete s svojim telesom. V tem času sem spoznala, da mu je potrebno prisluhniti, ga spoštovati in bolj pogosto razvajati, ker drugače samo spregovori skozi bolezen in reče STOP. Sem dokončno sprejela, da izbrišem pregovor iz svoje buče "Ne odlašaj na jutri kar lahko storiš danes" in telo skoraj vsak dan terala do zadnjega atoma moči.
Želim Vam vse lepo v novem letu, največ zdravja in toplih objemov 🙂

Super, da je vse ok. Ko sem čakal na diagnozo sem se zamotila z delom. Diagnoza nato ni bila potrjena.