☕ Boj za Golovec

V srednjem veku je mesto dobivalo denar v mestno blagajno iz dajatev kot so bile mostnina, skladiščenje blaga, mestna vaga, platnena mera, mera od soli, žitna mera, vinska mera, mera od blaga pripeljanega po reki in davek na hiše.
Do polovice 15. stoletja se je Ljubljana na ta račun lepo razvijala, proti koncu stoletja pa se je pritok denarja ustavil in mesto se je znašlo v denarnih težavah.

14. avgusta 1503 je cesar Maksimilijan I. z odredbo določil, da se morajo tuji trgovci ustaviti v Ljubljani za 6 tednov in ponujati svoje blago meščanom pod določenimi pogoji. Če blaga v tem času ne prodajo, ga lahko odpeljejo na svobodne letne sejme ali iz habsburških dežel. V skladu z odredbo je cesar dovolil postaviti skladišče za shranjevanje blaga tujih trgovcev. Postavili so ga za sedanjo škofijo. Odredba ni veljala za zlatnino, žamet in sukno.
Odredba je sprva pomagala k boljšemu denarnemu stanju Ljubljane. Ker pa niso dobro skrbeli za skladišče ukrep dolgoročno ni prinesel pričakovanih rezultatov. Tako so imele trgovine in mitnice izgube, ker so se tuji trgovci začeli izogibati mesta in skladiščni pravici Ljubljane.
Leta 1660 je bilo skladišče v tako slabem stanju, da so tujci dragocenejše blago shranjevali raje v hišah meščanov. To ni bilo všeč domačim trgovcem in so se začeli izmikati plačevanju dajatev. Poleg tega so zahtevali, da bi bili oproščeni vage od blaga, ki so ga prodajali.

Leta 1846 so uvedli tlakovno oziroma plačilo za obrabo tlaka v mestu. Ljubljančani so bili te dajatve oproščeni. Okoličani pa so bili tlakovne oproščeni le, če so pripeljali gradbeni material za mestne potrebe. Tlakovno so pobirali za uporabo najpomembnejših cest. Za vprežno živino so ljudje morali plačati 1 krajcar, za gnano živino pa pol krajcarja, kar je bilo manj kot v drugih mestih. Ko je bila zgrajena južna železnica je mestna občina zaprosila deželno vlado še za pobiranje tlakovne od kolodvora do mesta. Dovoljenje je mesto obnavljalo na tri leta. V Ljubljani so kmalu spoznali, da so stroški tlakovanja višji od tlakovne in so jo povišali.

Leta 1851 in 1861 je Ljubljana uvedla pasji davek zaradi dvojnega učinka. Zaradi stekline bi zmanjšali število psov, poleg tega bi se znebili stroškov za konjederca, ki so naraščali. Pasji davek so določili za vso mestno občino, razen za Karolinško zemljo. Znašal je pa 2 goldinarja na psa. Ko je bil davek sprejet, se je vojaško poveljstvo pritožilo in zahtevalo, naj bodo častniki, ki imajo pse oproščeni davka. Župan je popustil, občinski svet pa je odločil, da davka ne more biti oproščen nihče, ker bi to spodkopalo mestne načrte. Mestna občina je pričakovala, da bodo od davka v mestno blagajno dobili 2000 goldinarjev letno. Vendar pa je bilo prvo leto prijavljenih le 500 psov, naslednje leto pa 300 psov.

Leta 1858 so se odločili, da prodajo Golovec, da zakrpajo luknjo v mestni blagajni. Poleg tega je bil Golovec za Ljubljano nedonosen. Vendar pa so imeli posestniki s Poljan in iz Štepanje vasi tam pravico pasti živino ter kopati pesek in kamenje. Zato so se uprli prodaji in se pritožili na deželno komisijo za zemljiško obvezo. Župan Mihael Ambrož je bil odločen in na magistratu so pripravili dražbene pogoje in objavili dan prodaje. Posestniki so se pritožili še na ministrstvo in dosegli preiskavo, koliko pravic jim pripada. Za odkup pa so ponudili 10 goldinarjev za joh oziroma 0,33 hektarja.
Mesto se je odločilo Golovec prodati rakovniškemu graščaku Pavlu Schwarzu, ki je bil pripravljen dati za zemljišče še enkrat več. Vendar pa so se pojavile težave z lastništvom. Ko je mesto rešilo težave, je golovške parcele ponudilo kupcem. Pavel Schwarz je ponudil 2000 goldinarjev za 60 johov in 200 goldinarjev za ljubljanske reveže, če mu prodajo zemljo. Ta ponudba je prisilila ostale kupce, da so plačali za zemljo več kot so nameravali. Zato so pokupili le manjši del Golovca in mestna blagajna je bila za nekaj časa rešena.

Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010