Na splošno učiteljem dovolj zaupam.
Človek oz otrok pa nikjer ni čisto varen pred indoktrinacijo, dokler ne razume ozadij, vzrokov in načinov - tudi doma - je domača indoktrinacija staršev.
Človek oz otrok pa nikjer ni čisto varen pred indoktrinacijo, dokler ne razume ozadij, vzrokov in načinov - tudi doma - je domača indoktrinacija staršev.
1
Doma otroke šele indoktrinirate s svojimi bluzatorskimi idejami, kako so ogroženi od vseh v šolskem okolju in vsepovsod. Pustite otrokom svobodo in jih pošljite med normalne otroke in ljudi. Doma so otroci veliko bolj izpostavljeni neuravnovešenim staršem.
2
Ja, veliko večja verjetnost je, da otroke doma indoktrinirate in jih dolgoročno mentalno pohabite, kot pa da se to zgodi v šoli.
4
Točno tako. Čudaki, ki šolajo otroke doma, jih povsem pohabijo. Ti otroc nimajo ne socializacije, pa še kako sekta vedenje jim vbijejo v glavo.
0
Prav je, da otroci hodijo v šolo, že zaradi druženja z ostalimi otroki. Dvomim, da starši obvladajo prav vse predmete od matematike do tujega jezika do fizike, kemije, itd. Že osnovnošolski učitelj mora imeti univerzitetno izobrazbo. Doma lažje pride do manipulacij in zlorab.
Razumem, da šolajo otroke doma prvih par razredov osnovne šole, nikakor pa ne razumem, da to počnejo starši tudi v višjih razredih osnovne šole.
V Ameriki matere šolajo otroke doma, običajno imajo velike družine, tudi po 10 otrok. Kako to zmorejo, pa res težko razumem.
Razumem, da šolajo otroke doma prvih par razredov osnovne šole, nikakor pa ne razumem, da to počnejo starši tudi v višjih razredih osnovne šole.
V Ameriki matere šolajo otroke doma, običajno imajo velike družine, tudi po 10 otrok. Kako to zmorejo, pa res težko razumem.
1
Američani so neumni. Kar poglejte si kake videe, ko niti geografije ne znajo. Vedo samo za Ameriko. No saj po tej poti gremo.
0
@cqb
A zate torej obstajata samo dva razloga, zakaj otrok ne šolamo doma? Lenoba in nesposobnost? Kaj pa služba, s katero si zagotavljamo preživetje? A to ni razlog, vi ne potrebujete denarja? Za lenobo morda res ni izgovorov, za nesposobnost si pa človek ni vedno sam kriv. Polpismen in slabo izobražen starš ima lahko bolj sposobnega in perspektivnega, nadarjenega otroka. A če ga bo "šolal" doma, ga bo zaje*al. Ker mu znanja ne bo znal predati, ker ga sam nima, niti nima učiteljskih sposobnosti, o pedagogiki nima pojma. Ker ne zna, bo delal nekaj na silo in še ob tem uničil odnos starš-otrok. Nismo vsi za pedagoški poklic. Še veliko tistih, ki ga opravljajo, niso najbolj primerni.
Da je šolski sistem zgrešen in zastarel, je neizpodbitno dejstvo. Saj tudi v vrtcu je otrok prepuščen na milost in nemilost vzgojiteljice, kakšno bo sploh dobil, kake volje bo ona kakšen dan, kake morebitne psihične ali kake druge probleme ima, ki vplivajo na njeno vedenje do otrok itd. Enako velja za učitelje v šoli. Od najboljših pedagogov, ki celo znajo tudi predavati znanje tako, da ga otroci dojamejo do takih, ki bo res morali izbrati drug poklic. Imaš celo psihopate, ki delajo po liniji najmanjšega odpora in se morajo učenci znajti, kakor kdo ve in zna, seveda breme v tem primeru pade na starše (ki jim je pač mar, vsem namreč ni). Pa take, ki se neprimerno vedejo itd. Vse sorte.
Ampak jaz na to gledamo takole.. Svet si delimo z dobrimi in manj dobrimi ljudmi, kakor tudi z narcisi, sociopati in psihopati, posiljevalci in morilci. Ni alternative, da se umaknemo, en svet imamo. Z nekim razlogom smo tukaj.
Ampak imeti otroka doma zavitega v vato, da ga ne bodo poškodovali učitelji, ki (vsaj večina) slepo sledijo zblojenemu učnemu načrtu in vrstniki, med katerimi so ravno tako dobri in slabi in vse sorte... Ne vem. Fajn bi bilo, jaz bi mojega otroka z veseljem obvarovala vsega tega vsaj do srednje šole, še najraje za celo življenje. A se bojim, da bi v srednji šoli brez vseh izkušenj ob prvi negativni izkušnji s sošolci doživela taki šok, da bi jo kap. Če ne tam, pa na faksu ali najkasneje v kaki službi ali kje drugje. Saj ljudje nismo ustvarjeni, da bomo izolirani, rabimo družbo, smo socialna bitja. Skozi odnose se učimo o sebi, se oblikujemo in rastemo. In ko iščemo družbo, prijatelje, hočeš nočeš naletimo tudi na take, ki to niso, ki nam strejo srce, nas morda izdajo, prevarajo, pustijo na cedilu... Ampak to je lajf. Slej ali prej človek doživi neko izkušnjo, preizkušnjo, izziv, ki ga sili v delo na sebi. V prepoznavanje lastnih občutkov, čustev, odzivov in iskanju možnost, kako spremeniti sebe, da boš svet dojemal tako, da ti bo lepo, čeprav se tam zunaj dogajajo tudi slabe stvari.
Se pa strinjam, da bi morali biti starši pozorni in otroka zaščititi, ko to res potrebuje. Vse prepogosto ljudje mešajo zaščito s potuho. Če 80 kil težek sošolec fizično napade mojo 40 kil težko hči, mi ja mora biti jasno, da bom šla v šolo in povedala, da se to ne sme več zgoditi. In dejansko se je zgodilo enkrat in nikoli več. A da bi jo zato imela doma zaprto brez druženja in socializacije, mi na pamet ne pade. Če ima nekdo nasilnega otroka, je prav, da se to ugotovi in je prav, da se to pove na glas, opozori šolo, starše itd. Da se stanje opazi, prepozna, naslovi in popravi.
Ko mojo hčerko kdo razočara in pusti na cedilu, ji lepo povem, da so taki "prijatelji" naši najboljši učitelji, da se že zgodaj naučimo, kakšnih ljudi nočemo v svojem življenju. Prej, ko dojameš, kakšna nočeš biti, ker boš občutila na svoji koži, kako boli, ko je nekdo takšen do trebe, prej boš k sebi privabila dobre ljudi, sebi enake. To je moj nauk in moje sporočilo za mojo hčerko. Pa tudi, da ko se z nekom ne ujamemo, ni nič narobe, nismo vsi za skupaj. Ali pa da včasih, če nekdo do nas ni tak, kot bi mi radi, da ovrednotimo lasten odnos do tega človeka. Če nekaj pričakujemo, se vprašajmo, kaj smo pa mi dali od sebe.
Med korono, ko so težili s testiranjem, maskami in vsem tem sranjem, sem zelo zelo redno razmišljala, da preidemo na šolanje od doma. Ampak jaz po profesiji nisem učiteljica, nimam ne veselja ne živcev do poučevanja, niti znanja v smislu metod in kako motivirati. Niti nočem uničiti odnosa z otrokom zato, da se bomo doma kregali zaradi šole. Sem profi na svojem področju oz. v svojem poklicu, učiteljica pa nisem, ker mi ta poklic nikoli ni bil všeč. Torej naj to počnejo ljudje, ki so zato šolani in upam da v tem vidijo svoje poslanstvo, nekateri tudi veselje in smisel. Seveda je med učitelji veliko takih, ki so zgrešili poklic, ki bi morali biti kje drugje, samo ne v šoli, a v vseh poklicih je tako, da imaš dobre in slabe delavce. Tudi dobre in slabe advokate, sodnike, mehanike, zobarje, dohtarje, prodajalce... ali pa dobre, celo nadpovprečne.
Na svetu smo zato, da se učimo. Da se naučimo, kdo smo in kdo nismo, kaj želimo in česa ne. Skozi temo spoznavamo svetlobo in skozi kontraste se učimo, da stvari niso črno bele. Skozi slabe izkušnje morda postanemo hvaležni za vse dobro. Nenazadnje skozi izkušnje s slabimi ljudmi znamo bolje presoditi, kdo je dober in ga tudi bolj ceniti, ker vemo, da to ni samoumevno.
A zate torej obstajata samo dva razloga, zakaj otrok ne šolamo doma? Lenoba in nesposobnost? Kaj pa služba, s katero si zagotavljamo preživetje? A to ni razlog, vi ne potrebujete denarja? Za lenobo morda res ni izgovorov, za nesposobnost si pa človek ni vedno sam kriv. Polpismen in slabo izobražen starš ima lahko bolj sposobnega in perspektivnega, nadarjenega otroka. A če ga bo "šolal" doma, ga bo zaje*al. Ker mu znanja ne bo znal predati, ker ga sam nima, niti nima učiteljskih sposobnosti, o pedagogiki nima pojma. Ker ne zna, bo delal nekaj na silo in še ob tem uničil odnos starš-otrok. Nismo vsi za pedagoški poklic. Še veliko tistih, ki ga opravljajo, niso najbolj primerni.
Da je šolski sistem zgrešen in zastarel, je neizpodbitno dejstvo. Saj tudi v vrtcu je otrok prepuščen na milost in nemilost vzgojiteljice, kakšno bo sploh dobil, kake volje bo ona kakšen dan, kake morebitne psihične ali kake druge probleme ima, ki vplivajo na njeno vedenje do otrok itd. Enako velja za učitelje v šoli. Od najboljših pedagogov, ki celo znajo tudi predavati znanje tako, da ga otroci dojamejo do takih, ki bo res morali izbrati drug poklic. Imaš celo psihopate, ki delajo po liniji najmanjšega odpora in se morajo učenci znajti, kakor kdo ve in zna, seveda breme v tem primeru pade na starše (ki jim je pač mar, vsem namreč ni). Pa take, ki se neprimerno vedejo itd. Vse sorte.
Ampak jaz na to gledamo takole.. Svet si delimo z dobrimi in manj dobrimi ljudmi, kakor tudi z narcisi, sociopati in psihopati, posiljevalci in morilci. Ni alternative, da se umaknemo, en svet imamo. Z nekim razlogom smo tukaj.
Ampak imeti otroka doma zavitega v vato, da ga ne bodo poškodovali učitelji, ki (vsaj večina) slepo sledijo zblojenemu učnemu načrtu in vrstniki, med katerimi so ravno tako dobri in slabi in vse sorte... Ne vem. Fajn bi bilo, jaz bi mojega otroka z veseljem obvarovala vsega tega vsaj do srednje šole, še najraje za celo življenje. A se bojim, da bi v srednji šoli brez vseh izkušenj ob prvi negativni izkušnji s sošolci doživela taki šok, da bi jo kap. Če ne tam, pa na faksu ali najkasneje v kaki službi ali kje drugje. Saj ljudje nismo ustvarjeni, da bomo izolirani, rabimo družbo, smo socialna bitja. Skozi odnose se učimo o sebi, se oblikujemo in rastemo. In ko iščemo družbo, prijatelje, hočeš nočeš naletimo tudi na take, ki to niso, ki nam strejo srce, nas morda izdajo, prevarajo, pustijo na cedilu... Ampak to je lajf. Slej ali prej človek doživi neko izkušnjo, preizkušnjo, izziv, ki ga sili v delo na sebi. V prepoznavanje lastnih občutkov, čustev, odzivov in iskanju možnost, kako spremeniti sebe, da boš svet dojemal tako, da ti bo lepo, čeprav se tam zunaj dogajajo tudi slabe stvari.
Se pa strinjam, da bi morali biti starši pozorni in otroka zaščititi, ko to res potrebuje. Vse prepogosto ljudje mešajo zaščito s potuho. Če 80 kil težek sošolec fizično napade mojo 40 kil težko hči, mi ja mora biti jasno, da bom šla v šolo in povedala, da se to ne sme več zgoditi. In dejansko se je zgodilo enkrat in nikoli več. A da bi jo zato imela doma zaprto brez druženja in socializacije, mi na pamet ne pade. Če ima nekdo nasilnega otroka, je prav, da se to ugotovi in je prav, da se to pove na glas, opozori šolo, starše itd. Da se stanje opazi, prepozna, naslovi in popravi.
Ko mojo hčerko kdo razočara in pusti na cedilu, ji lepo povem, da so taki "prijatelji" naši najboljši učitelji, da se že zgodaj naučimo, kakšnih ljudi nočemo v svojem življenju. Prej, ko dojameš, kakšna nočeš biti, ker boš občutila na svoji koži, kako boli, ko je nekdo takšen do trebe, prej boš k sebi privabila dobre ljudi, sebi enake. To je moj nauk in moje sporočilo za mojo hčerko. Pa tudi, da ko se z nekom ne ujamemo, ni nič narobe, nismo vsi za skupaj. Ali pa da včasih, če nekdo do nas ni tak, kot bi mi radi, da ovrednotimo lasten odnos do tega človeka. Če nekaj pričakujemo, se vprašajmo, kaj smo pa mi dali od sebe.
Med korono, ko so težili s testiranjem, maskami in vsem tem sranjem, sem zelo zelo redno razmišljala, da preidemo na šolanje od doma. Ampak jaz po profesiji nisem učiteljica, nimam ne veselja ne živcev do poučevanja, niti znanja v smislu metod in kako motivirati. Niti nočem uničiti odnosa z otrokom zato, da se bomo doma kregali zaradi šole. Sem profi na svojem področju oz. v svojem poklicu, učiteljica pa nisem, ker mi ta poklic nikoli ni bil všeč. Torej naj to počnejo ljudje, ki so zato šolani in upam da v tem vidijo svoje poslanstvo, nekateri tudi veselje in smisel. Seveda je med učitelji veliko takih, ki so zgrešili poklic, ki bi morali biti kje drugje, samo ne v šoli, a v vseh poklicih je tako, da imaš dobre in slabe delavce. Tudi dobre in slabe advokate, sodnike, mehanike, zobarje, dohtarje, prodajalce... ali pa dobre, celo nadpovprečne.
Na svetu smo zato, da se učimo. Da se naučimo, kdo smo in kdo nismo, kaj želimo in česa ne. Skozi temo spoznavamo svetlobo in skozi kontraste se učimo, da stvari niso črno bele. Skozi slabe izkušnje morda postanemo hvaležni za vse dobro. Nenazadnje skozi izkušnje s slabimi ljudmi znamo bolje presoditi, kdo je dober in ga tudi bolj ceniti, ker vemo, da to ni samoumevno.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
16.11.2025 ob 10:23