Že v tem času so začeli prvi vlaki voziti lvovsko prebivalstvo.
Ljudje so se seveda vozili brezplačno,
in sicer k sorodnikom,
bogatejši kamor so sami hoteli,
revnejše prebivalstvo so pa baje porazdelili med posamezne okraje in občine,
kjer so preskrbljeni na državne stroške.
Slovenec, 10. september 1914 ob padcu Lvova
***
Beguncev iz Galicije je sedaj na Kranjskem okoli 2600,
Vštevši ravnokar došli transport 400 beguncev.
Nastanjeni so največ v okrajih Postojna, Logatec, Kranj, Radovljica, Kamnik, Ljubljanska okolica, Krško, Novo mesto, Črnomelj in Litija.
Prišli so sem v silni bedi,
Naše ljudstvo jih je prijazno sprejelo.
Iz Litije se nam poroča,
da je došlo 200 Poljakov beguncev.
Tu so prenočili in drugi dan so bili odposlani po občinah v višnjegorskem sodnem okraju.
Rusinski kmetje so oblečeni v domačo platneno obleko in v kožuhih s kučmami.
Ženske navadno.
Tukaj so begunci vzbujali dovolj sočutja,
posebno ženske z malimi otroci.
Za postrežbo so bili silno hvaležni.
So zelo skromni in mirni.
Kot unijati so zelo pobožni,
vsi so šli v cerkev in spodobno molili in v cerkvi tla poljubovali.
Veliko jih razume nemški,
pa tudi njih jezik se lahko razume.
Ker so dosti pretrpeli in na svoje oči videli grozote vojne,
so še preplašeni in boječi.
Res so usmiljenja vredni.
Slovenec, 1. oktober 1914
***
Celo poletje so delali kot kmečki delavci na Češkem
in sedaj na zimo so jih Čehi privoščili Slovencem.
Gorenjec, 20. november 1914
***
Ker so poljske družine morale bežati iz oboroženih krajev,
deloma tudi k nam,
in so ponekod na deželi brez vseh sredstev,
tako da trpe lakoto in mraz kot sem se sam prepričal,
se podpisani obrača do slavnega občinstva z nujno prošnjo,
da tem nesrečnežem pomaga.
Prosi se za obleko,
obuvala,
posteljna pokrivala,
kakor tudi za jedila za moške, ženske in otroke.
Poljaki si sami ne morejo pomagati,
ker v našem jeziku ne znajo prositi.
Dr. Edvard Globočnik
Sava, 10. oktober 1914
***
Ni trpeti,
da bi posamezni begunci brezdelno okoli postopali,
če zanj ni pripravnega stalnega dela,
porabiti se jih bo moglo za razne druge posle,
katerih v vsaki občini gotovo ne manjka.
Dopis o beguncih, 1. oktober 1914
***
Begunci dobe vse,
Kar potrebujejo za vsakdanje življenje.
Zato prosi,
naj nikdo ne daje kakekoli miloščine posameznikom po ulicah,
trgih in cestah,
mesto tega pa prosi za prijazno pošiljanje tudi najmanjših darov.
Pomožni urad za begunce
Slovenec, 11. januar 1915
***
Ti Dalmatinci bili so samega sebe žalostni.
Morali so zapustiti toplo krševito Dalmacijo,
vzeti s seboj otroke in toplo obleko
in se naseliti v pozni jeseni v naših mrzlih krajih.
Žalosten je bil pogled na te uboge stradajoče družine,
večinoma pravoslavne vere.
Renato Podberšič
Begunci z vzhoda in Godoviška kronika, 2004
Avtor lahko ureja vse odgovore v temi.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
28.06.2017 ob 6:34
Ljudje so se seveda vozili brezplačno,
in sicer k sorodnikom,
bogatejši kamor so sami hoteli,
revnejše prebivalstvo so pa baje porazdelili med posamezne okraje in občine,
kjer so preskrbljeni na državne stroške.
Slovenec, 10. september 1914 ob padcu Lvova
***
Beguncev iz Galicije je sedaj na Kranjskem okoli 2600,
Vštevši ravnokar došli transport 400 beguncev.
Nastanjeni so največ v okrajih Postojna, Logatec, Kranj, Radovljica, Kamnik, Ljubljanska okolica, Krško, Novo mesto, Črnomelj in Litija.
Prišli so sem v silni bedi,
Naše ljudstvo jih je prijazno sprejelo.
Iz Litije se nam poroča,
da je došlo 200 Poljakov beguncev.
Tu so prenočili in drugi dan so bili odposlani po občinah v višnjegorskem sodnem okraju.
Rusinski kmetje so oblečeni v domačo platneno obleko in v kožuhih s kučmami.
Ženske navadno.
Tukaj so begunci vzbujali dovolj sočutja,
posebno ženske z malimi otroci.
Za postrežbo so bili silno hvaležni.
So zelo skromni in mirni.
Kot unijati so zelo pobožni,
vsi so šli v cerkev in spodobno molili in v cerkvi tla poljubovali.
Veliko jih razume nemški,
pa tudi njih jezik se lahko razume.
Ker so dosti pretrpeli in na svoje oči videli grozote vojne,
so še preplašeni in boječi.
Res so usmiljenja vredni.
Slovenec, 1. oktober 1914
***
Celo poletje so delali kot kmečki delavci na Češkem
in sedaj na zimo so jih Čehi privoščili Slovencem.
Gorenjec, 20. november 1914
***
Ker so poljske družine morale bežati iz oboroženih krajev,
deloma tudi k nam,
in so ponekod na deželi brez vseh sredstev,
tako da trpe lakoto in mraz kot sem se sam prepričal,
se podpisani obrača do slavnega občinstva z nujno prošnjo,
da tem nesrečnežem pomaga.
Prosi se za obleko,
obuvala,
posteljna pokrivala,
kakor tudi za jedila za moške, ženske in otroke.
Poljaki si sami ne morejo pomagati,
ker v našem jeziku ne znajo prositi.
Dr. Edvard Globočnik
Sava, 10. oktober 1914
***
Ni trpeti,
da bi posamezni begunci brezdelno okoli postopali,
če zanj ni pripravnega stalnega dela,
porabiti se jih bo moglo za razne druge posle,
katerih v vsaki občini gotovo ne manjka.
Dopis o beguncih, 1. oktober 1914
***
Begunci dobe vse,
Kar potrebujejo za vsakdanje življenje.
Zato prosi,
naj nikdo ne daje kakekoli miloščine posameznikom po ulicah,
trgih in cestah,
mesto tega pa prosi za prijazno pošiljanje tudi najmanjših darov.
Pomožni urad za begunce
Slovenec, 11. januar 1915
***
Ti Dalmatinci bili so samega sebe žalostni.
Morali so zapustiti toplo krševito Dalmacijo,
vzeti s seboj otroke in toplo obleko
in se naseliti v pozni jeseni v naših mrzlih krajih.
Žalosten je bil pogled na te uboge stradajoče družine,
večinoma pravoslavne vere.
Renato Podberšič
Begunci z vzhoda in Godoviška kronika, 2004