☕ Anoreksija najstnica terapije

Ni psihologinja, je nutricistka, Cepuš, poišči na netu in njeno zgodbo.

Upam, da se spravi k sebi
Ja lepotni ideali, včasih v revijah, zdaj dosegljivi na klik

25 let, OD 14LETA DALJE....nobena bolnica, noben terapevt...zdaj sem zdravljena.Kako sem si pomagala'? Morda lahko tvoji hčerki, sem iz Lj, stara 51let.Ne ponujam tabletk, urokov, kr nekih bedarij,ampak način, kako sem sebe dal iz tega ven

Lahko prosim tukaj napišeš - ni kaj ni kar nismo poskusili - najraje bi samo dvignila roke, in jo pustila, naj dela kako hoče - vse skupaj me pelje že v živčni zlom, odnosi s partnerjem se grozno poslabšali, to zraven gledata še mlajša dva otroka, najmaljša hči začenja že posnemat starejšo (zakaj moraj jaz pojest večerjo, če pa je XY ne? Jaz je tudi ne bom! itd itn)

Od Pogačarja Urška je imela to motnjo, velik je pisalo o tem, sama je govorila kako ji je ratal premagat. Ko je bila kriza je šla na kolo - sobno, ure in ure je bila na kolesu, da se je zamotila, potem je začela resno kolesarit. Pobrskaj po netu, je velik materiala. Zelo motivacijsko in življensko. Velik je govorila tudi o vzrokih.

Osebne izkušnje pa nimam.5

Ufff, tole je res težko. Pri nas sicer ni bilo anoreksije, ampak vse ostalo- depresija, zapiranje v sobo, nepospravljena soba, nered pri hranjenju, samopoškodbe. Sicer je bila suha, ampak je bilo še ok, težave so bile ostale, kar sem naštela. Poiščite pomoč v psihiatrični bolnišnici, imajo oddelek za motnje hranjenja, če je življenje ogroženo zaradi hujsanja. Za spodbudo naj povem, da vse kar smo mi govorili hčeri, je bilo kot v prazno. Nič nas ni poslušala. Zavračala je pomoč. V par letih pa se je sama v roke vzela, brez pomoči strokovnjakov, ker k psihologi, psihiatru ni hotela hoditi, par knjig je prebrala, verjetno kakšne članke, ne vem kaj jo je zbrihtalo, mozno da je bil močen trigger prijateljica, ki je bredla globje in globje in je moja hči rekla, taka ne bom. Začela je sobo pospravljati, začela je hoditi med ljudi, začela je jesti bolj zdravo, prenehala se je rezati., začela je skrbeti za higieno. Danes je naše dekle premišljeno, trezno, prizemljeno, ima zelo normalen pogled na življenje. Malo za spodbudo sem napisala, včasih dojemamo vse zelo črnogledo, ampak se tudi reši , včasih pa moramo ukrepati ,če otrok ne zmore izzivov. Pri nas je hči močan karakter. Želim vam moči . Jaz sem šele sedaj začela biti sproščena, prenehal je strah, kaj bo, bo vse v redu z njo. Tisti ki to ne doživijo, težko razumejo.

jaz sem šla od stradanja k bruhanju..pa spet naza pa naprej...izubila zobe, lase...menstro...Bila 3x na kliniki, od tega 1x na pedopsih,...nič haska. Bioenergetiki, svašta in vse. Potem jasno, izbrala napačen študij, psiholoijo, jo sicer dokončala, a vmes našla hobi, ki me je čist predramil.Pozabila na kole, na videz...bila sem spešna, cenilo so me, cenila sem sebe in hrana ni bila več moja tolažba