Jaz sem skoraj 20 let mlajša, pa sem introvert in melanholik. Boli me hrbet in noge (stoječe delo), kadim, pijem (sedaj že cca 1,5 meseca nisem), ampak tudi veliko mirujem. Ne športam, verjetno je v tem problem, ker sem v nekem zaprtem sistemu (ne ljubi se mi ven, ko sem prosta, ne grem več niti na sprehode). Samomorilne misli, že premnogokrat, prvič tam nekje pri 16. letih. Ampak se nekako poberem, se razvedrim. Če ne zaradi drugega, za mojo mati. Sem resen človek = nisem za hece, sploh ne maram, da se kdo norčuje iz mene (verjetno imam kakšno ščitnično bolezen - veliko stvari se spomnim z zamikom, veliko sem utrujena, zaspana, brez energije, razpoloženje niha). Nisem pa pomislila, sa me kmalu več ne bo. Sem si pa že velikokrat želela npr. da se zjutraj ne bi več zbudila, kaj mi je tega treba ipd. Ampak glej, trenutno sem o.k. Ne vem pa, kdaj me bo spet stisnilo. Za december itak planiram veselico, če bo božičnica. (= intimno pijančevanje sam s sabo) Najbolj se bojim počasnega umiranja. Vse kar si želim je, da me instant pobere, ko bo.
1
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
23.11.2025 ob 20:27
Jaz imam po 50. letu že ves čas ta filing 'Matilda je za vogalom' občutek, ki se ga ne morem otresti.
Od letošnjega 53. imam še bolj intenziven tak filimg, res pa je da nisem vzorčni primer vzorno zdravega življenja. Obnašanje v prometu je vzorno, je pa nekaj drugih detajlov, ki mi dajejo vedeti da je moje telo že malo opešano, ne glede na to, da bi bil duh še rad pripet na zemeljske stvari.
Ne vem...sparšujem izključno tiste ki ne pokajo ravno od dzravja in so tudi v preteklosti že kdaj prejeli neobtavno diagnozo, kot je rak (tudi jaz) ipd., ki ste imeli nezdrave navade (alko, kajenje ipd.).
kakokoli, kako še kdo drug poleg mene doživlja en tak čuden občutek skorajšnjega odhajanja? Lahko da je občutek varljiv, na dober dan, naspan dan, topel sončen dan se ne počutim na koncu, daleč od tega, takoj ko zagrize mraz, ko se začne suh bronhialen kašelj, ko se vlečem čez depro v nov dan in me kaj boli, si pa mislim, lej no, konec je blizu.
Pa je res? Vaše izkušnje?
Hvala.