Namen celjenja ni odstranit brazgotine, pč pa sprejet njihov obstoj. Ko travmi prenehamo nudit odpor, ji odvzamemo moč. Tk se pol njena senca v našem življenju minimizira..
3
Dandanes se počutim dobro, živim srečno in izpolnjeno življenje, ampak se mi zdi, da nekje globoko v srcu vseeno še vedno nosim to bolečino. Verjetno ta nikdar ne bo izginila, sem se pa naučila živeti z njo.
Do sem je bila kar dolga pot. Leta sem potrebovala, da sem sama prišla do odločitve, da moram nekaj ukreniti, nekaj spremeniti in nekaj narediti. Takrat sem se odločila, da obiščem psihologa - hodila na pogovore skoraj dve leti. Če bi šla prej, zagotovo ne bi bila pripravljena na spremembo in tako odkrit pogovor, tako da sem pravzaprav za to izbrala trenutek, ko sem bila dovolj odločna. S pomočjo psihologinje sem počasi predelovala preteklost, od vzrokov do vzvodov in posledic. Potem sva skupaj ugotavljali, kje in kako se vse to odraža v mojem življenju, odnosih. Po dveh letih sem spoznala zdajšnjega partnerja, ki mi je bil v veliko oporo in tako sem počasi tudi prenehala z obiski psihologinje ter prvič odkrito spregovorila s sočlovekom o vsem, kar mi je kdaj ležalo na duši. Skupaj sva zrasla v res dober tim in hvaležna sem zanj in za njegov posluh, besede, nasvete in vso oporo.
Večino časa se počutim osvobojena, ker imam ob sebi človeka, ki mi to omogoča. So pa trenutki, ko mi je težje. Ko potrebujem več prostora. Ali pa več objemov. Ko ne znam dobro prenašati določenih stvari, ki me trigirajo. Ampak sem se naučila s tem živeti in sebe spoznala do te mere, da znam kontrolirano odreagirati v takšnih situacijah, se umiriti in zadihati. Potem pa spet gre. 🙂
Do sem je bila kar dolga pot. Leta sem potrebovala, da sem sama prišla do odločitve, da moram nekaj ukreniti, nekaj spremeniti in nekaj narediti. Takrat sem se odločila, da obiščem psihologa - hodila na pogovore skoraj dve leti. Če bi šla prej, zagotovo ne bi bila pripravljena na spremembo in tako odkrit pogovor, tako da sem pravzaprav za to izbrala trenutek, ko sem bila dovolj odločna. S pomočjo psihologinje sem počasi predelovala preteklost, od vzrokov do vzvodov in posledic. Potem sva skupaj ugotavljali, kje in kako se vse to odraža v mojem življenju, odnosih. Po dveh letih sem spoznala zdajšnjega partnerja, ki mi je bil v veliko oporo in tako sem počasi tudi prenehala z obiski psihologinje ter prvič odkrito spregovorila s sočlovekom o vsem, kar mi je kdaj ležalo na duši. Skupaj sva zrasla v res dober tim in hvaležna sem zanj in za njegov posluh, besede, nasvete in vso oporo.
Večino časa se počutim osvobojena, ker imam ob sebi človeka, ki mi to omogoča. So pa trenutki, ko mi je težje. Ko potrebujem več prostora. Ali pa več objemov. Ko ne znam dobro prenašati določenih stvari, ki me trigirajo. Ampak sem se naučila s tem živeti in sebe spoznala do te mere, da znam kontrolirano odreagirati v takšnih situacijah, se umiriti in zadihati. Potem pa spet gre. 🙂
5
@Prizemljena poveš ime psihologa ki ti je pomagal čez to?
Lepo prosim za hči potrebujemo.
Lepo prosim za hči potrebujemo.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
28.10.2026 ob 13:09
Na kakšen način ste to dosegli? Vas še kaj moti, čutite tesnobo ali depresijo ali ste se popolnoma osvobodili?