Ti misliš kako izražajo prezir in sovraštvo? Prvo je izrazito nekulturno in to nisem jaz, drugo edino škodi tistemu, ki ga goji.
0
Sovražnost ni božja in pozitivno čustvo in naredi veliko škode na psihi in zdravju. Bila je ena oseba v mojem življenju, ki si je zaslužila sovraštvo do groba in na drugi sveta a jaz tega ne zmorem ker empati čutijo drugače, sočustvujemo, pomagajo, pa tudi nisem se rodila tako, da bi sovražila. Pri meni gre samo iskrena ljubezen. Čist, drugega ni.
0
@Koga pa ti
Ne sovražim. Izredno težko bi mi bilo, če kdo to goji. Zdržat, prepoznavat še težje.
Ne sovražim. Izredno težko bi mi bilo, če kdo to goji. Zdržat, prepoznavat še težje.
0
Sovraštvo
“močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu.”
“močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu.”
0
@Planika
Ali veš, da obstaja popolno sovraštvo?
“Gospod, mar tvojih sovražnikov ne sovražim, se mi ne studijo tisti, ki vstajajo zoper tebe?
S popolnim sovraštvom jih sovražim, postali so moji sovražniki.” Psalm 139
Ali veš, da obstaja popolno sovraštvo?
“Gospod, mar tvojih sovražnikov ne sovražim, se mi ne studijo tisti, ki vstajajo zoper tebe?
S popolnim sovraštvom jih sovražim, postali so moji sovražniki.” Psalm 139
0
kaj sploh je sovrsstvo.
kako oseba cuti ko sovrazi ali pa ko je jezna na doticnega.
jz mam eno k bi ji zelela da ji lajf pokaze zobe, ko pa se spomnim da ima 5 otrok, me mine. sem pa globoko bila uzaljena nad vedenjem. in ko tema pride na njo se takoj lahko razfukam. v trenutku. pa ceprav sem pred tem nasmejana.
kako oseba cuti ko sovrazi ali pa ko je jezna na doticnega.
jz mam eno k bi ji zelela da ji lajf pokaze zobe, ko pa se spomnim da ima 5 otrok, me mine. sem pa globoko bila uzaljena nad vedenjem. in ko tema pride na njo se takoj lahko razfukam. v trenutku. pa ceprav sem pred tem nasmejana.
0
@ne vem
Sam bi razliko definiral tako, da je sovraštvo aktivna povezava, s katero se moraš resno oz aktivno ukvarjati - prezir pa odločitev, da nekdo absolutno ni vreden kakršnegakoli ukvarjanja ali razmišljanja.
Tako lahko tudi razložim prejšnjo izjavo - sovražim nikogar, preziram pa kar nekaj ljudi oz početij.
Sam bi razliko definiral tako, da je sovraštvo aktivna povezava, s katero se moraš resno oz aktivno ukvarjati - prezir pa odločitev, da nekdo absolutno ni vreden kakršnegakoli ukvarjanja ali razmišljanja.
Tako lahko tudi razložim prejšnjo izjavo - sovražim nikogar, preziram pa kar nekaj ljudi oz početij.
0
Jeza in sovraštvo ... priznam, bojim se teh čustvenih stand. Jezni in sovražni ljudje me navdajajo s čisto grozo. Sposobni so marsičesa, če se njihova čustva zaradi pomanjkanja samokontrole razbesnijo.
Na srečo me v življenju nihče ni neposredno huje poškodoval, niti fizično niti psihološko - čeprav bi se o slednjem dalo debatirati, pa sem že vse oprostila, predvsem staršem -, zato nimam niti tehtnega razloga nekoga sovražiti.
Zato ne morem niti moralizirati o smrtnem grehu jeze, ker je v tej meri, da bi začela trajno sovražiti nisem niti iskusila, kakor rečeno, na srečo.
Enostavno ne vem, kako bi reagirala, če bi me nekdo res grozovito in nečastno poškodoval, v kakršnemkoli smislu.
V življenju sem zelo pozorna na odnose do ljudi. V splošnem jim želim prej pomagati, kot pa da bi jih sovražila. Zamer pa se prav gogaboječe strahopetno bojim. Mislim, da me je tako sprogramiral oče, ko mi je pripovedoval zgodbice skreganih sisedov ali podobnih peripetij, ki so imele vedno nek moralen epilog,v smislu 'vse je tteba narediti za to, da živiš tako, da nikomur ne škodiš niti najmanj, saj se zamere lahko grdo maščujejo', kakor je ilustriral v prigodah ... verjetno jih je oblikoval po svoje malenkost, saj so bile nekako preveč pravilne v dramaturškem smislu. Skratka, s sosedi imam odlične odnose in pristanem v vsak kompromis in idejo z njimi (okoli ograje,služnosti, špricanja jablan, skupnih praznovanjih,naklonjenosti, izmenjave dobrin ipd.).
Pa tudi sicer sprejemam velike kompromise v odnosih z ljudmi ... res ne nameravam gojiti teh uničujočih čustev. Res pa ne vem, kako bi se lahko razbesnela, če bi nekdo mojemu bližnjemu ali celo meni povzročil veliko škodo iz sovraštva ali malomarnosti. V skrajnem primeru sem verjetno na žalost spodobna tudi najhujšega. Ampak nič ne kaže, prav nič, da bi do tega kadatkoli morali priti. Na srečo. Res težko bi mi bilo, da bi morala koga že ovaditi in proti njemu sprožiti sodni proces, kaj šele, da bi ga morala ubiti - v sili razmer ali kot konkretno osebno maščevanje, če ne bi šlo drugače, mimo sodnih poti (kar se tudi lahko zgodi, na stečo redko!, ampak včasih drluje neizbežno).
Poskušam se spomniti, če sem koga sovražila v otroštvu. Pa ugotavljam, da bi se težko koga spomnila. Niti zamerice niso ostale, čeprav so zagotovo bile ... vse jih rada srečam.
Je pa res, da vsake toliko opazim, da začenjam partnerja včasih (redko, pa vseeno zaznavno) kar malce sovražiti, ko pozabi to in ono, kar se vleče že nekaj let ... ko se v nrkem oziru ne odziva na moje želje ... to je še vedno in vedno znova 'odprta rana'. Vrndar to vzamrm v zakup, sicer ne brez problrmov, ampak o sovraštvu tukaj (še?) ne morem govoriti, če pa se tukaj ne bo nič premaknilo - oziroma če sama ne bom nekaj naredila, da spremenim vsaj odnos do njegove parcialne ignorance -, potem sčasoma zna priti do globoke zamere in začetka sovražnosti pri meni.
V bistvu sem s tem res na robu trenutno. Oziroma je moj partner spet sprožil ta trigger, prav včeraj, ki me je spomnil na to.
Ha! Morda res nisem tako imuna na sovraštvo, kot si domišljam.
Tale post mi ni slučajno padrl v oči. Vidim, da je čas, da spremenim nekaj v moji zvezi. In to konkretno. Ne mislim na konec, nikakor, še zdaleč nisva izčrpala vseh možnosti za napredovanje in nama je najin odnos obema največji izziv, kar je najpomembnejše in za kar želim, da ostane takšno,kot je, vendar je včasih potrebno 'vse spremeniti, da bi vse ostalo pri istem', ali, kakor je to napisal Giusseppe Tomaso iz Lampeduze:
Se vogliamo, che tutto rimagna com'é
bisogna che tutto cambi.
Če hočemo, da vse ostane pri istem, se mora vse spremeniti.
Na srečo me v življenju nihče ni neposredno huje poškodoval, niti fizično niti psihološko - čeprav bi se o slednjem dalo debatirati, pa sem že vse oprostila, predvsem staršem -, zato nimam niti tehtnega razloga nekoga sovražiti.
Zato ne morem niti moralizirati o smrtnem grehu jeze, ker je v tej meri, da bi začela trajno sovražiti nisem niti iskusila, kakor rečeno, na srečo.
Enostavno ne vem, kako bi reagirala, če bi me nekdo res grozovito in nečastno poškodoval, v kakršnemkoli smislu.
V življenju sem zelo pozorna na odnose do ljudi. V splošnem jim želim prej pomagati, kot pa da bi jih sovražila. Zamer pa se prav gogaboječe strahopetno bojim. Mislim, da me je tako sprogramiral oče, ko mi je pripovedoval zgodbice skreganih sisedov ali podobnih peripetij, ki so imele vedno nek moralen epilog,v smislu 'vse je tteba narediti za to, da živiš tako, da nikomur ne škodiš niti najmanj, saj se zamere lahko grdo maščujejo', kakor je ilustriral v prigodah ... verjetno jih je oblikoval po svoje malenkost, saj so bile nekako preveč pravilne v dramaturškem smislu. Skratka, s sosedi imam odlične odnose in pristanem v vsak kompromis in idejo z njimi (okoli ograje,služnosti, špricanja jablan, skupnih praznovanjih,naklonjenosti, izmenjave dobrin ipd.).
Pa tudi sicer sprejemam velike kompromise v odnosih z ljudmi ... res ne nameravam gojiti teh uničujočih čustev. Res pa ne vem, kako bi se lahko razbesnela, če bi nekdo mojemu bližnjemu ali celo meni povzročil veliko škodo iz sovraštva ali malomarnosti. V skrajnem primeru sem verjetno na žalost spodobna tudi najhujšega. Ampak nič ne kaže, prav nič, da bi do tega kadatkoli morali priti. Na srečo. Res težko bi mi bilo, da bi morala koga že ovaditi in proti njemu sprožiti sodni proces, kaj šele, da bi ga morala ubiti - v sili razmer ali kot konkretno osebno maščevanje, če ne bi šlo drugače, mimo sodnih poti (kar se tudi lahko zgodi, na stečo redko!, ampak včasih drluje neizbežno).
Poskušam se spomniti, če sem koga sovražila v otroštvu. Pa ugotavljam, da bi se težko koga spomnila. Niti zamerice niso ostale, čeprav so zagotovo bile ... vse jih rada srečam.
Je pa res, da vsake toliko opazim, da začenjam partnerja včasih (redko, pa vseeno zaznavno) kar malce sovražiti, ko pozabi to in ono, kar se vleče že nekaj let ... ko se v nrkem oziru ne odziva na moje želje ... to je še vedno in vedno znova 'odprta rana'. Vrndar to vzamrm v zakup, sicer ne brez problrmov, ampak o sovraštvu tukaj (še?) ne morem govoriti, če pa se tukaj ne bo nič premaknilo - oziroma če sama ne bom nekaj naredila, da spremenim vsaj odnos do njegove parcialne ignorance -, potem sčasoma zna priti do globoke zamere in začetka sovražnosti pri meni.
V bistvu sem s tem res na robu trenutno. Oziroma je moj partner spet sprožil ta trigger, prav včeraj, ki me je spomnil na to.
Ha! Morda res nisem tako imuna na sovraštvo, kot si domišljam.
Tale post mi ni slučajno padrl v oči. Vidim, da je čas, da spremenim nekaj v moji zvezi. In to konkretno. Ne mislim na konec, nikakor, še zdaleč nisva izčrpala vseh možnosti za napredovanje in nama je najin odnos obema največji izziv, kar je najpomembnejše in za kar želim, da ostane takšno,kot je, vendar je včasih potrebno 'vse spremeniti, da bi vse ostalo pri istem', ali, kakor je to napisal Giusseppe Tomaso iz Lampeduze:
Se vogliamo, che tutto rimagna com'é
bisogna che tutto cambi.
Če hočemo, da vse ostane pri istem, se mora vse spremeniti.
0
sovražtvo je preveč skrajno čustvo. kdaj jeza, itak, sam mine hitro.
0
Priznam, imam eno veliko osebnostno napako in sicer, da se lahko raz--zdim, človeka bi razlomu... ampak se ohladim v roku par ur, naslednji dan že pozabim. 🙂
0
@KrEna123 KrEna, zanimivo, ravno včeraj sem veliko razmišljala o tem, kako iz malih dejanj (ali ne-dejanj) in male jeze pride sčasoma, če stvari ostajajo iste, do manjših zamer, ko se stvari vlečejo dlje časa in na nek način postane to en vzorec, človeka res začneš gledati in videti že malo drugače, zameriš mu- mogoče ne tako zelo, da se tega v polnosti zavedaš, ampak se nabira, kdaj nimam niti volje niti energije znova opozarjat, drugemu pa ne kapne, da je to še en fail in priliv olja na ogenjček, ki postaja večji, zamera postaja večja, bolj zaznavna in opazna navzven, obnašanje postane bolj odrezavo, pobarvano s tem nelagodjem zamere, ker stvari ostajajo iste in to moti samo tebe, drugo osebo pa kot da ne moti niti to, da tebe moti, in se nevede začneš tudi sam obnašati bolj grobo, kdaj celo ne-fer. Od majhnih zadev, ki so gotovo rešljive, lahko pride do večjega problema, ki se prav razlije in pusti madež na odnosu, nekako je vedno prisoten, da že težko vidiš vajin svet brez tega..
Seveda govorim o partnerstvu. In trenutno tudi nekako borbam s podobnim, kar sem prebrala od tebe. Ni to tako velik problem, da bi odnos zaključila, nikakor, marsikaj nama zelo štima, ampak šasoma pa opažam, kako počasi zadeva postaja večja, bolj moteča, in pisca vpliv tudi tja, kamor ne spada.
Seveda govorim o partnerstvu. In trenutno tudi nekako borbam s podobnim, kar sem prebrala od tebe. Ni to tako velik problem, da bi odnos zaključila, nikakor, marsikaj nama zelo štima, ampak šasoma pa opažam, kako počasi zadeva postaja večja, bolj moteča, in pisca vpliv tudi tja, kamor ne spada.
0
Zlo nas dobi-doleli, ko s svojimi dejanji, besedami, mislimi odpremo kanal do njega! Zlo nikoli ne doleti nedolžnega, ker do njega ni odprtega kanala, pač pa se ljudem dogajajo slabe stvari ker se jim lahko, ker so sami odprali ta kanal.
0
KAKO PRIDE ZLO DO NAS- hm, morala bi vprašati vse te nedolžne otroke, ki pod streli iz puške, grant, min padajo, padajoooo, padajoooooo , moraš vprašati otroke po vsem svetu zakaj stradajo, zakaj ni hrane za njih, pa so nedolžni majhni, nebogljeni. moraš vprašati majhne otroke od 5 let dalje zakaj morajo delati v raznih barakah po 12 ur dnevno za pest riža, mi pa z veseljem te izdelke kupujemo ker so poceni, ker lastnik tovarne temu otroku ne da plače, ampak pest riža
0
@kranjski janez
Umrli otroci so na najvišji božji ravni, trpeči otroci so opomin zavednim odraslim, zato tudi otrok trpljenje in lakoto doživlja dugače, recimo kot način življenja, kot pa odrasli. Nekako v smislu, da nas bolj boli trpljenje kot trpečega otroka. Kot sem povedala otroške dušice so v krščanstvu in islamu angeli, v budizmu uiti..... gre za največji približek božanskemu in odrešenemu vsega zla, ostale duše pa se vračamo, popravljamo in poskušamo priti vsaj do vic! Koliko ponovitev moramo dati skozi, je odvisno od nas.
Umrli otroci so na najvišji božji ravni, trpeči otroci so opomin zavednim odraslim, zato tudi otrok trpljenje in lakoto doživlja dugače, recimo kot način življenja, kot pa odrasli. Nekako v smislu, da nas bolj boli trpljenje kot trpečega otroka. Kot sem povedala otroške dušice so v krščanstvu in islamu angeli, v budizmu uiti..... gre za največji približek božanskemu in odrešenemu vsega zla, ostale duše pa se vračamo, popravljamo in poskušamo priti vsaj do vic! Koliko ponovitev moramo dati skozi, je odvisno od nas.
0
Ne sovražim. Ljudi ki so me globoko prizadeli, odrežem iz svojega življenja, predvsem iz virov informacij. Ko nimamo stikov, se verjetno tudi oni pomirijo. Sem pa doživela šok z eno žensko, ki je bila v pijanosti zelo napadalna do mene, v obraz mi je zmetala vse kar jo je motilo. Prav rekla sem si, shit, kaj vse v sebi nosijo. Jaz njej nikoli nisem nič slabega naredila, niti želela. Nimamo stikov, da jo ne bom preveč bremenila
0
@kranjski janez
Zgleden komentar 👍👍👍
@anonimna
Ja, ja in ja, točno tako. Iz malega raste veliko. Tudi če zelo počasi - na vsak način raste. Pa tudi če ne bi raslo, bi že obstoječ primanjkljaj zaupanja in obstoječa frustracija zaradi tega vzrokovali zametek stanovitnega sovraštva, če ne bi bila ves čas zelo budna, da se to ne začne dejansko dogajati, podzavestno,neodvisno od moje/tvoje zavestne volje, mar ne?
Očitno si v podobnem položaju, kot jaz. Mi2 sva že tako daleč, da 'tega' (primanjkljaja) sploh več ne omenjava! Bolje rečeno - jaz tega konflikta ne izpostavljam več, temveč zavestno
usmerjam svojo energijo v lastno transformacijo, za katero verjamem, da bo premaknila tudi njega. Če pa ga ne bo,
bova verjetno bližje koncu, kar si nihče ne želi, še najmanj pa mi2. Vendar se jaz še
nisem odločila za radikalno spremembo,
za katero verjamem, da jo moram izvesti 'v celoti', da bi uspela, saj šele zadnje
čase,morda zadnje dni, morda prav s tem
pisanjem zares ozaveščam nujnost te
spremembe.
Meni je dal misliti Joe Dispenza, ki govori o neodzivnem moškem in 'magični ženski' v nekaj predavanjih na youtube. V knjigah ne piše toliko o tem, ali pa nisem pravih brala. Na vsak način sem se zdajle spomnila na to, kar mi bo zelo prav prišlo, saj imam priliko nekaj dni, da se 'ukvarjam sama s sabo', ko je moj partner odsoten od doma.
Če ti bo Dispensa odgovarjal in ti malce razširil obzorja o žensko-moški psihodinamiki, bova že dve ... ti toplo priporočam. Čas je za transformacijo, očitno. Tako dojemam te točke v času in prostoru evolucije moje zveze, ko ta doseže neko mejo: kot izziv,poziv k transformaciji,ki je nujna vsakih nekaj let ... life as ussual, bi lahko rekli 😉
Zgleden komentar 👍👍👍
@anonimna
Ja, ja in ja, točno tako. Iz malega raste veliko. Tudi če zelo počasi - na vsak način raste. Pa tudi če ne bi raslo, bi že obstoječ primanjkljaj zaupanja in obstoječa frustracija zaradi tega vzrokovali zametek stanovitnega sovraštva, če ne bi bila ves čas zelo budna, da se to ne začne dejansko dogajati, podzavestno,neodvisno od moje/tvoje zavestne volje, mar ne?
Očitno si v podobnem položaju, kot jaz. Mi2 sva že tako daleč, da 'tega' (primanjkljaja) sploh več ne omenjava! Bolje rečeno - jaz tega konflikta ne izpostavljam več, temveč zavestno
usmerjam svojo energijo v lastno transformacijo, za katero verjamem, da bo premaknila tudi njega. Če pa ga ne bo,
bova verjetno bližje koncu, kar si nihče ne želi, še najmanj pa mi2. Vendar se jaz še
nisem odločila za radikalno spremembo,
za katero verjamem, da jo moram izvesti 'v celoti', da bi uspela, saj šele zadnje
čase,morda zadnje dni, morda prav s tem
pisanjem zares ozaveščam nujnost te
spremembe.
Meni je dal misliti Joe Dispenza, ki govori o neodzivnem moškem in 'magični ženski' v nekaj predavanjih na youtube. V knjigah ne piše toliko o tem, ali pa nisem pravih brala. Na vsak način sem se zdajle spomnila na to, kar mi bo zelo prav prišlo, saj imam priliko nekaj dni, da se 'ukvarjam sama s sabo', ko je moj partner odsoten od doma.
Če ti bo Dispensa odgovarjal in ti malce razširil obzorja o žensko-moški psihodinamiki, bova že dve ... ti toplo priporočam. Čas je za transformacijo, očitno. Tako dojemam te točke v času in prostoru evolucije moje zveze, ko ta doseže neko mejo: kot izziv,poziv k transformaciji,ki je nujna vsakih nekaj let ... life as ussual, bi lahko rekli 😉
0
@KrEna123 zanimivo, sploh s tem, ko praviš, da tega primanjkljaja niti ne omenjaš(ta) več in da se fokusiraš nase in upaš, da bo sprememba na tebi toliko vplivala, da bo delovala tudi nanj. Upam, da prvotno ni tvoj cilj ravno to- njegov uvid, ampak bi lahko bila le morebitna posledica na poti tvojega razvoja, opuščanja in preraščanja določenih omejitev..
V teoriji itak kaj drugega, kot je sprememba znotraj nas, skoraj ne obstaja, aktivno (ali prikrito aktivno) spreminjati drugega lahko povzroči čisti kontra efekt in ustvarja še več zamer in sovraštva, čeprav je to tako prekleto težko ponotranjit.. Imam momente, ko se mi zdi, da sem že sprijaznjena se tem, da nikoli ne bo drugače in si rečem, da to ni najhujša stvar na svetu, ker imava toliko lepih vsebin, ampak občasno me pa še vedno zlomi in mu to vržem naprej v trenutkih šibkosti in manj kontrole.. Takrat se mi zdi, da je zadeva veliko globlja, da se je razrasla in prerasla v nekaj veliko večjega kot si upam priznati, morda pa me pri vsem najbolj zaboli to, da kdaj sploh nimam občutka, da njega moti to, da mene moti. Kot ena validacija mojih čustev, do katerih sem sicer upravičena, a seveda sama manevriram in izbiram, kaj in koliko časa še lahko kaj sprejmem in kaj in kdaj več ne.. Zaenkrat mi še ni tako hudo, očitno. Čeprav na momente besnim navzven in navznoter.
Ja, proces je.
Sem pa imela podobno izkušnjo, sicer z bivšim, se katerim sem delila vsa študentka leta in četudi je šlo za čisto drugo zadevo, precej manj pomembno (no, takratno gledišče je smatralo morda celo isto pomembno kot za situacijo, v kateri sem danes), a sem po borbah sama s sabo na koncu "samo" sprejela. Postavila sem si vprašanje, a se tem človekom želim bit tudi, če se ničesar ne spremeni in vse ostane tako, kot je zdaj, v tem momentu. In odgovor, ko sem si ga res priznala in prišla premlevanju so dna, je bil DA. Tega ni sploh nisem omenjala, le sčasoma je opazil, da več ne težim in se ne vtaknem vsakič, ko to opazim, da sem bolj pomirjena, ko pride do teh pogovorov, da mi je nekako vseeno (njegov občutek), če to je ali ni prisotno. In počasi se je zadeva z njegove strani začela spreminjati, kot da je sam pri sebi nekaj dojel, čeprav sem mu dolgo let "dopovedovala" svoje. Ne vem, najbrž je nekaj na tem. Ampak ni le v tišini ali izmiku, ni v odsotnosti (še enega) soočenja, je čisto energetsko, podprto se telesom in notranjim občutkom neke pomirjenosti, ki je ziher odsevala navzven in dosegla tudi njega.
To nekako skušam preslikati v današnji primer, ampak je težko, težje. Morda uspem, morda ne. Morda bom nekega dne tudi z vsem tem pomirjena in mi bo skorajda vseeno, če se kaj zgodi z njegove strani ali ne (zdaj nisem tam), morda mi bo nekega dne samo dovolj in bom šla, čeprav zaradi malenkosti, ki je sčasoma zaradi nerazrešitve postala tako nepremostljivo velika ovira. Kdo ve...
Dispenzo sicer v grobem poznam, nisem pa velik fan. Bom preverila, kar si predlagala, ko bom bolj na voljo in času. Hvala.
Srečno ti želim. Še kaj se oglasi. 🙂
V teoriji itak kaj drugega, kot je sprememba znotraj nas, skoraj ne obstaja, aktivno (ali prikrito aktivno) spreminjati drugega lahko povzroči čisti kontra efekt in ustvarja še več zamer in sovraštva, čeprav je to tako prekleto težko ponotranjit.. Imam momente, ko se mi zdi, da sem že sprijaznjena se tem, da nikoli ne bo drugače in si rečem, da to ni najhujša stvar na svetu, ker imava toliko lepih vsebin, ampak občasno me pa še vedno zlomi in mu to vržem naprej v trenutkih šibkosti in manj kontrole.. Takrat se mi zdi, da je zadeva veliko globlja, da se je razrasla in prerasla v nekaj veliko večjega kot si upam priznati, morda pa me pri vsem najbolj zaboli to, da kdaj sploh nimam občutka, da njega moti to, da mene moti. Kot ena validacija mojih čustev, do katerih sem sicer upravičena, a seveda sama manevriram in izbiram, kaj in koliko časa še lahko kaj sprejmem in kaj in kdaj več ne.. Zaenkrat mi še ni tako hudo, očitno. Čeprav na momente besnim navzven in navznoter.
Ja, proces je.
Sem pa imela podobno izkušnjo, sicer z bivšim, se katerim sem delila vsa študentka leta in četudi je šlo za čisto drugo zadevo, precej manj pomembno (no, takratno gledišče je smatralo morda celo isto pomembno kot za situacijo, v kateri sem danes), a sem po borbah sama s sabo na koncu "samo" sprejela. Postavila sem si vprašanje, a se tem človekom želim bit tudi, če se ničesar ne spremeni in vse ostane tako, kot je zdaj, v tem momentu. In odgovor, ko sem si ga res priznala in prišla premlevanju so dna, je bil DA. Tega ni sploh nisem omenjala, le sčasoma je opazil, da več ne težim in se ne vtaknem vsakič, ko to opazim, da sem bolj pomirjena, ko pride do teh pogovorov, da mi je nekako vseeno (njegov občutek), če to je ali ni prisotno. In počasi se je zadeva z njegove strani začela spreminjati, kot da je sam pri sebi nekaj dojel, čeprav sem mu dolgo let "dopovedovala" svoje. Ne vem, najbrž je nekaj na tem. Ampak ni le v tišini ali izmiku, ni v odsotnosti (še enega) soočenja, je čisto energetsko, podprto se telesom in notranjim občutkom neke pomirjenosti, ki je ziher odsevala navzven in dosegla tudi njega.
To nekako skušam preslikati v današnji primer, ampak je težko, težje. Morda uspem, morda ne. Morda bom nekega dne tudi z vsem tem pomirjena in mi bo skorajda vseeno, če se kaj zgodi z njegove strani ali ne (zdaj nisem tam), morda mi bo nekega dne samo dovolj in bom šla, čeprav zaradi malenkosti, ki je sčasoma zaradi nerazrešitve postala tako nepremostljivo velika ovira. Kdo ve...
Dispenzo sicer v grobem poznam, nisem pa velik fan. Bom preverila, kar si predlagala, ko bom bolj na voljo in času. Hvala.
Srečno ti želim. Še kaj se oglasi. 🙂
0
Jaz sovražim samo samega sebe. Z ostalimi se niti ne ukvarjam, niso vredni časa 👍
0
@anonimna
Kot da bi sebe brala ... 🙂
Dosti tega si odprla, kar je vredno komentiranja! Pa sem čas zabila že s politiko 'zgoraj' in ga zdajle zmanjkuje, ker grem po opravkih, ampak ti moram nekaj povedat! Ko sem komentirala najino temo zgoraj, sem čutila, da se nekaj bistvenega dogaja. In glej ga zlomka, moj dragi se je takoj vrnil iz načrtovane odsotnosti od doma, prišel domov ves radosten, čeprav je še prejšnji dan nekaj zamerljivega robantil, da potrebuje odmor, da je zato šel (bojda nekaj na svoji bajti rihtat ... no, saj nekaj malega je menda res uredil, ampak se je nepričakovano vrnil). Mislim, da me je' slišal', mentalno. Verjamem v moč misli. Seveda kvalitetnih. In mi2 izmenjavava iskrene misli, zato so a priori kvalitetne.
Kot rečeno, se še vrnet k najini temi,ti pa povem, da sem spoznala, da se je za ljubezen treba odločiti. Se strinjaš?
Če se ne bi,ne bi zdržala tega boja. Tako pa dojemam ljubezen kot višje poslanstvo, ki ne klone ob človeških zmotah in stranpoteh.
Do kmalu 🙂
Tudi jaz ti želim uspehov na tvoji poti in hvala za iskrenost. Ko čutim iskrenost, se lažje odprem. In več se naučim. In več dobrega izrazim. Hvala Ti.
Kot da bi sebe brala ... 🙂
Dosti tega si odprla, kar je vredno komentiranja! Pa sem čas zabila že s politiko 'zgoraj' in ga zdajle zmanjkuje, ker grem po opravkih, ampak ti moram nekaj povedat! Ko sem komentirala najino temo zgoraj, sem čutila, da se nekaj bistvenega dogaja. In glej ga zlomka, moj dragi se je takoj vrnil iz načrtovane odsotnosti od doma, prišel domov ves radosten, čeprav je še prejšnji dan nekaj zamerljivega robantil, da potrebuje odmor, da je zato šel (bojda nekaj na svoji bajti rihtat ... no, saj nekaj malega je menda res uredil, ampak se je nepričakovano vrnil). Mislim, da me je' slišal', mentalno. Verjamem v moč misli. Seveda kvalitetnih. In mi2 izmenjavava iskrene misli, zato so a priori kvalitetne.
Kot rečeno, se še vrnet k najini temi,ti pa povem, da sem spoznala, da se je za ljubezen treba odločiti. Se strinjaš?
Če se ne bi,ne bi zdržala tega boja. Tako pa dojemam ljubezen kot višje poslanstvo, ki ne klone ob človeških zmotah in stranpoteh.
Do kmalu 🙂
Tudi jaz ti želim uspehov na tvoji poti in hvala za iskrenost. Ko čutim iskrenost, se lažje odprem. In več se naučim. In več dobrega izrazim. Hvala Ti.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
15.10.2025 ob 20:16