JANEZ JANŠA JE NAŠ HEROJ IN PONOS SLOVENIJE!!!!!'JANEZ JANŠA!!! JANEZ JANŠA!!!
0
je idol in hroj 10 % slovencev. Taki heroji so tudi Čaušeško, Musolini, Franco itd. Vsi so si sami postavljali spomenike. Tudi Ivan. Brez dovoljenja je na neko hišo v Ljubljani (ne v Grosupljem na svojo hišo) prilepi prloščo in se razglasil za heroj. Ploščo umaknili, vendar jo je heroj ponovno postavil na isto mesto brez vsakega dokumenta. Sedaj iščejo heroja, ki je na steno obesil "grafit. Niso ga še našli.
Toliko o herojih.
Toliko o herojih.
0
Če bi Slovenci bili delovni in odgovorni, bi tako tudi volili! Ne pa, da imamo na vladi stranko Mira Cerarja, ki nam hoče uzakoniti zloglasni člen 133 iz SFRJ!
Praktično omejitev svobode govora. Popolno nasprotje z zapisanim v ustavi! Pa je Cerar prebebav, da bi se temu uprl!
Dragi moji, igrate se z ognjem in v njem boste končali-konservativci!
tako je tudi z županom, če bi bili Krančani odgovorni, BI GA VRGLI IZ OBČINE, FIZIČNO! In postavili odgovornega! Ker pa se volilcem hebe, župan dela kar hoče!
Narodni heroj in idol Janša ni in nikoli nebo, ker skrbi samo za svojo rit in še svoje podrepne muhe, ko ga katera zapusti se ji slabo piše.
Praktično omejitev svobode govora. Popolno nasprotje z zapisanim v ustavi! Pa je Cerar prebebav, da bi se temu uprl!
Dragi moji, igrate se z ognjem in v njem boste končali-konservativci!
tako je tudi z županom, če bi bili Krančani odgovorni, BI GA VRGLI IZ OBČINE, FIZIČNO! In postavili odgovornega! Ker pa se volilcem hebe, župan dela kar hoče!
Narodni heroj in idol Janša ni in nikoli nebo, ker skrbi samo za svojo rit in še svoje podrepne muhe, ko ga katera zapusti se ji slabo piše.
0
Če je potrebno žrtvuje sebe za njihovo varnost in dobrobit. Narodni junak ne zahteva nobene nadomestne koristi za svoje dejanje, saj bi to bilo v nasprotju z njegovimi načeli.
Slovenci smo mojstri v poskusih razvrednotenja vsega, kar smo v preteklosti dobrega naredili in dosegli. Tudi pojem junaštva poskušamo(jo) prevrednotiti. Neko »gibanje« poskuša dokazati, da so junaki tisti, ki so nezakonito trgovali, operirali z ogromnimi vsotami gotovine v tujih valutah, za katerimi se je zgubila vsaka sled.
Junaki so tisti, ko so zlorabili svojo politično pozicijo in uničili veliko število slovenskih dobrih podjetij, blagovnih znamk in drugih vrednosti, od katerih je naša družba imela velike koristi vse dotlej, dokler jih niso novokomponirani »junaki« zapravili.
Na koncu se postavlja vprašanje, kdo je dejanski veleizdajalec te naše mlade, tavajoče, države, številni junaki osamosvojitve, ali samozvani »Junaki«, ki si jemljejo pravico etiketirati drugače misleče.
Če gdo prepozna v opisu je to namerno. Misli so prenesene od misleca, ki je z drušo in telesom Slovenec.
Slovenci smo mojstri v poskusih razvrednotenja vsega, kar smo v preteklosti dobrega naredili in dosegli. Tudi pojem junaštva poskušamo(jo) prevrednotiti. Neko »gibanje« poskuša dokazati, da so junaki tisti, ki so nezakonito trgovali, operirali z ogromnimi vsotami gotovine v tujih valutah, za katerimi se je zgubila vsaka sled.
Junaki so tisti, ko so zlorabili svojo politično pozicijo in uničili veliko število slovenskih dobrih podjetij, blagovnih znamk in drugih vrednosti, od katerih je naša družba imela velike koristi vse dotlej, dokler jih niso novokomponirani »junaki« zapravili.
Na koncu se postavlja vprašanje, kdo je dejanski veleizdajalec te naše mlade, tavajoče, države, številni junaki osamosvojitve, ali samozvani »Junaki«, ki si jemljejo pravico etiketirati drugače misleče.
Če gdo prepozna v opisu je to namerno. Misli so prenesene od misleca, ki je z drušo in telesom Slovenec.
0
LoL.! heroj pa tak.
Poznam ga iz faksa ( par let starejsi) pa je bil vse prej kot idol, pac pa prava prga. In tisto malo karizme kar jo ima, vlece iz zamere in fovsije
da se lepo izrazim. Dajmo si slovenci raje izbrati prave heroje, pa ne misim tukaj kaksnih poitikov, katerikolih barv.
Politika me ne zanima, in seveda mi tudi cerar
( chinless wonder - ) in bonsai nista prav nic vsec.
ampak, jj nima karizme. Fakt.
Poznam ga iz faksa ( par let starejsi) pa je bil vse prej kot idol, pac pa prava prga. In tisto malo karizme kar jo ima, vlece iz zamere in fovsije
da se lepo izrazim. Dajmo si slovenci raje izbrati prave heroje, pa ne misim tukaj kaksnih poitikov, katerikolih barv.
Politika me ne zanima, in seveda mi tudi cerar
( chinless wonder - ) in bonsai nista prav nic vsec.
ampak, jj nima karizme. Fakt.
0
Janez Ivan Janša je poslednji totalitarni komunist .
Dokler bo vodja tako imenovane desnice janez Janša, bodo levičarji zmagovali.
Dokler bo vodja tako imenovane desnice janez Janša, bodo levičarji zmagovali.
0
se oglašate sami jugonostalgiki...
Čudno, osamosvojitvena vojna, kjer je bilo 16 ali 17 žrtev, je pozabljena.Morala bi teči kri, kot je na
Hrvaškem, v Bosni..Izginiti bi morali celi rodovi, potem bi znali ceniti s tako lahkoto pridobljeno samostojnost.
Žal so vse položaje zasedli isti jugosi, vi pa po forumih žalujte, kaj se dogaja v Sloveniji...Pravi Slovenec
mu bo hvaležen za samostojnost, pa čeprav želijo to veliko pridobitev pripisati izdajalcem domovine..
Žalostno je , še pisati ne smeš, ker so vsi forumi pod kontrolo. Tako je, kot je rekel Cankar: Prišli bodo časi, ko
boš v svoji domovini s strahom povedal, da si Slovenec...
Čudno, osamosvojitvena vojna, kjer je bilo 16 ali 17 žrtev, je pozabljena.Morala bi teči kri, kot je na
Hrvaškem, v Bosni..Izginiti bi morali celi rodovi, potem bi znali ceniti s tako lahkoto pridobljeno samostojnost.
Žal so vse položaje zasedli isti jugosi, vi pa po forumih žalujte, kaj se dogaja v Sloveniji...Pravi Slovenec
mu bo hvaležen za samostojnost, pa čeprav želijo to veliko pridobitev pripisati izdajalcem domovine..
Žalostno je , še pisati ne smeš, ker so vsi forumi pod kontrolo. Tako je, kot je rekel Cankar: Prišli bodo časi, ko
boš v svoji domovini s strahom povedal, da si Slovenec...
0
Vse res, vendar je "nas"janez kaj malo pripomogel k temu.
prav tako bi ahko obozevali jelka kacina, kar bi bil seveda tudi kretenizem 😆
prav tako bi ahko obozevali jelka kacina, kar bi bil seveda tudi kretenizem 😆
0
http://www.slovenskenovice.si/sites/slovenskenovice.si/files/styles/s_1280_1024/public/2014/04/16/vsiskupaj.jpg?itok=lYsxSe_f
http://www.delo.si/assets/media/picture/iman/2006_06/670x420_proslava_osamosvojitev_bucar_kucan_peterle_blaz_samec2a.jpg?rev=1
http://www.mladina.si/media/www/slike/2015/45/__610/ku_an-brioni-_-joco-.jpg
http://www.delo.si/assets/media/picture/iman/2006_06/670x420_proslava_osamosvojitev_bucar_kucan_peterle_blaz_samec2a.jpg?rev=1
http://www.mladina.si/media/www/slike/2015/45/__610/ku_an-brioni-_-joco-.jpg
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Vse res, vendar je "nas"janez kaj malo pripomogel k temu.prav tako bi ahko obozevali jelka kacina, kar bi bil seveda tudi kretenizem 😆
Zelo dobro napisano.
Janez se je vedno boril in reševal samo svojo rit. To je vse. Ima pa izreden talent prikazat skrb za svojo rit kot skrb za narod.
0
Iz časa Roške izvira tudi spor med Janezom Janšo in Milanom Kučanov. Janša še danes z različno intenzivnostjo razširja razlago, da ga je dal aretirati Kučan, predvsem zato, da bi onemogočil njegov vzpon na čelo ZSMS. Resnica, znova, ni tako preprosta. Kučan in Janez Stanovnik, tedanji predsednik republiškega predsedstva, sta bila o aretacijah naknadno obveščena, a jih nista ukazala. Milan Kučan se je avgusta 1988, nekaj mescev po aretaciji, o Janši in drugih neposredno pogovarjal z generalpolkovnikom Veljkom Kadijevićem, tedanjim zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo. Strogo zaupni zapis pogovora je v celoti objavljen v Repetovi knjigi. Kučan je zapisal, da mu je Kadijević grozil, dejal je, da obstaja nevarnost »razbijanja Jugoslavije, v tem okviru tudi razbijanja armade. V tem kontekstu pa postaja tudi antikomunizem realna nevarnost. V kolikor pa bi antikomunizem prevladal, potem bodo najprej šle naše glave, Dolančeva, moja, Popitova. Dejal je, da ne vidi smisla v političnem spopadu s ‘pijoni’ (kmeti, op. p.). Smiseln je le spopad s pravimi nasprotniki.« Za Kadijevića je bil Janša leta 1988 nepomembna figura, podobno podcenjevalno so se nekateri obnašali do Kučana. Srbski pisatelj Dobrica Ćosić, idejni avtor memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti, je v tistem času dejal: »Kdo je ta Milan Kučan? Pravijo, da je protestant iz Prekmurja, nekje tam bogu za hrbtom. Nihče še ni slišal zanj, zdaj pa ta anonimus hoče krojiti usodo Srbije.«
Leto vojne
Spopad je potem sledil čez tri leta, vmes se je zgodil plebiscit, Kučan pa je bil na neposrednih volitvah izvoljen za prvega predsednika Slovenije. Na dan državne slovesnosti, 26. junija 1991, so se začeli vojaški premiki na Primorskem in Kučan je zaključek govora o sanjah in jutrišnjem dnevu napisal tik pred osrednjo proslavo na hrbtu vodje kabineta Marjana Šiftarja. O začetku oboroženega odpora je naslednje jutro odločalo razširjeno predsedstvo, po nastopu ministra Janše, ki je zelo jasno povedal, da sta možnosti dve, ali vojaški spopad ali žrtvovanje odločitve na plebiscitu, sta v sobi zavladala molk in tišina. Kučan se tiste seje dobro spominja: »Takrat nihče od nas ni mogel vedeti, kakšna bo vojna in kako dolga bo. Vsak je bil zaposlen s svojimi mislimi. Ne morem oceniti, koliko časa je trajala tišina, toda bila je dolga. Potem sem jo prekinil in vprašal, ali želi kdo besedo. Vprašal sem, ali molk pomeni, da sprejmemo odločitev, da se bomo uprli. Mislim, da se je potem prvi oglasil Zlobec in za njim še Oman. Potem sem vprašal, ali soglašamo z odločitvijo. Molk sem razumel kot pritrditev. Potem je vse krenilo po svoji logiki naprej in je prišlo do prve bitke v Trzinu.«
Skoraj ves čas vojne je bil Kučan v službi, »le redko mu je uspelo priti domov. Poslali so koga po sveža oblačila. Poskrbela sem, da je bila doma vedno tudi solata, ki jo ima rad. Večkrat je z glavo na mizi zaspal, še preden sem mu jo prinesla. Pa je zazvonil telefon in sem ga zbudila. Odšel je, ne da bi pojedel. Vojna je kruta,« se spominja žena Štefka.
»Če bi bili vsi ljudje kot Kučan, osamosvojitve ne bi izpeljali. Pravim pa tudi, da če ne bi bilo Kučana, je tudi ne bi izpeljali.« – France Bučar
Kučan je velikokrat dejal, da ne želi »biti predsednik, ki bi se ga spominjali po samostojni Sloveniji, doseženi s tisoči žrtev«. Brionski sporazum, s katerim je Sloveniji uspelo končati vojno, je najpomembnejši dosežek v njegovi politični karieri, četudi ga vsi niso razumeli tako. Naj omenimo samo eno malenkost: med zahtevami evropske trojke je bila tudi izpustitev ujetnikov, a Janša je z njo zavlačeval in jo izpeljal šele po Kučanovem telefonskem posredovanju. »Mislim, da sta za osamosvojitev ključni dve med sabo primerljivi odločitvi: 27. junija za obrambo in potem tista na Brionih, ki je bila odgovor na kategorični stavek Hansa van den Broeka o Brionski deklaraciji: ‘Take it or leave it!’« se v Repetovi knjigi spominja Marijan Šiftar. »Ne prvič in ne drugič ni bilo vmesne rešitve … Pripravljenost na odprt dialog in zavest o skupni odgovornosti pa sta trajali do srečanja na Brionih, po vrnitvi z Brionov sta hitro izginili. Na prvi razširjeni seji predsedstva po Brionih je Janša tulil, da je Brionska deklaracija ‘izdaja’. Bučar ga je nadrl kot šolarčka, njega in Bavčarja je ‘poslal v kot’, povsem upravičeno.« Dogovor na Brionih je dober kazalec, kakšen je bil način političnega delovanja Milana Kučana. Če bi takrat v Sloveniji prevladala linija, ki so jo zagovarjali nekateri v Demosu, predvsem pa Janez Janša in Igor Bavčar, bi se spopadi z JLA nadaljevali.
Vse kar se je dogajalo pred, med in po osamosvojitvi, je politična zgodovina, spravna slovesnost v Kočevskem rogu, plebiscit, mednarodno priznanje Slovenije, manipulacije z govorom v Novi Gorici, Depala vas, skrivanje trgovine z orožjem … – vse Kučanove politične poteze predsednika države ali nerazumljenega predsednika civilnega Foruma 21 so podobne tistim iz časa osamosvojitve. Kučan ni bil nikoli revolucionar, nikoli si ni želel hitrih sprememb, konflikte je poskušal reševati etično. Takšen način razmišljanja in političnega delovanja je prepoznal in v knjigi dobro opisal Dušan Plut, v času osamosvajanja član republiškega predsedstva: »Kučan ima spiralni način razmišljanja. Šel je naprej pa napol nazaj in nas ves čas opozarjal in iskal skupne točke, kot da nekaj počasi mešaš in se sčasoma izkristalizira, kar je bistveno.« Morda pa je v vsem tem nekaj protestantske etike, Kučan je zelo veliko delal, je studiozen politik, ki ne improvizira rad. Tudi hoja v hribe je imela pomen. »Jaz sem hodila lagodno, kot na sprehodu, se pogovarjala in debatirala, njemu pa to ni ustrezalo,« pravi žena Štefka. »Dopovedoval mi je, da potrebuje naporno hojo navkreber, da bi se za nekaj časa otresel trdovratnih razmišljanj o aktualnih političnih zapletih, se naužil narave, tišine in si tako bistril logično misel pri iskanju ustreznih rešitev. Da si je to treba, tako kot pot na goro, prigarati.«
Zelo nenavadno je, da je v zadnjih dveh desetletjih Kučan postal politik, ki ga lahko le sovražiš ali obožuješ. Za vse to je kriv predvsem Janez Janša, hkrati pa vsi drugi, tudi mediji, ki so privolili v posestniški način razumevanja politike.
Pravzaprav je zelo nenavadno, a tipično za slovensko politiko, da je v zadnjih dveh desetletjih, predvsem po obdobju Depale vasi, Kučan postal politik, ki ga lahko sovražiš ali obožuješ, preziraš ali podpiraš, o njegovih političnih potezah pa naj ne bi bilo mogoče razmišljati razumsko. Za vse to je kriv predvsem Janez Janša, hkrati pa vsi drugi, tudi mediji, ki so privolili v posestniški način razumevanja politike. Kdo ima pri vsem tem prav, lepo razkriva Janšev odnos z Janezom Drnovškom. Ko je bil ta predsednik vlade, sta s Kučanom, tedaj predsednikom države, nekajkrat prišla v spor, včasih zaradi veljave, pa tudi zato, ker se Drnov-
šek s »politiko molka« ni želel opredeljevati. Ta spor je ostajal na ravni politike, razumske uglajenosti, prisilne kohabitacije. Ko se je kasneje z Drnovškom sprl Janša, razumskosti ni bilo več. Generator zarot in izrednih sredstev je vedno Janša.
http://www.mladina.si/170642/prvi-predsednik/ http://www.mladina.si/170642/prvi-predsednik/
http://www.mladina.si/media/www/slike/2015/45/__400/ku_an-_u_tar-rog-rok.jpg
Leto vojne
Spopad je potem sledil čez tri leta, vmes se je zgodil plebiscit, Kučan pa je bil na neposrednih volitvah izvoljen za prvega predsednika Slovenije. Na dan državne slovesnosti, 26. junija 1991, so se začeli vojaški premiki na Primorskem in Kučan je zaključek govora o sanjah in jutrišnjem dnevu napisal tik pred osrednjo proslavo na hrbtu vodje kabineta Marjana Šiftarja. O začetku oboroženega odpora je naslednje jutro odločalo razširjeno predsedstvo, po nastopu ministra Janše, ki je zelo jasno povedal, da sta možnosti dve, ali vojaški spopad ali žrtvovanje odločitve na plebiscitu, sta v sobi zavladala molk in tišina. Kučan se tiste seje dobro spominja: »Takrat nihče od nas ni mogel vedeti, kakšna bo vojna in kako dolga bo. Vsak je bil zaposlen s svojimi mislimi. Ne morem oceniti, koliko časa je trajala tišina, toda bila je dolga. Potem sem jo prekinil in vprašal, ali želi kdo besedo. Vprašal sem, ali molk pomeni, da sprejmemo odločitev, da se bomo uprli. Mislim, da se je potem prvi oglasil Zlobec in za njim še Oman. Potem sem vprašal, ali soglašamo z odločitvijo. Molk sem razumel kot pritrditev. Potem je vse krenilo po svoji logiki naprej in je prišlo do prve bitke v Trzinu.«
Skoraj ves čas vojne je bil Kučan v službi, »le redko mu je uspelo priti domov. Poslali so koga po sveža oblačila. Poskrbela sem, da je bila doma vedno tudi solata, ki jo ima rad. Večkrat je z glavo na mizi zaspal, še preden sem mu jo prinesla. Pa je zazvonil telefon in sem ga zbudila. Odšel je, ne da bi pojedel. Vojna je kruta,« se spominja žena Štefka.
»Če bi bili vsi ljudje kot Kučan, osamosvojitve ne bi izpeljali. Pravim pa tudi, da če ne bi bilo Kučana, je tudi ne bi izpeljali.« – France Bučar
Kučan je velikokrat dejal, da ne želi »biti predsednik, ki bi se ga spominjali po samostojni Sloveniji, doseženi s tisoči žrtev«. Brionski sporazum, s katerim je Sloveniji uspelo končati vojno, je najpomembnejši dosežek v njegovi politični karieri, četudi ga vsi niso razumeli tako. Naj omenimo samo eno malenkost: med zahtevami evropske trojke je bila tudi izpustitev ujetnikov, a Janša je z njo zavlačeval in jo izpeljal šele po Kučanovem telefonskem posredovanju. »Mislim, da sta za osamosvojitev ključni dve med sabo primerljivi odločitvi: 27. junija za obrambo in potem tista na Brionih, ki je bila odgovor na kategorični stavek Hansa van den Broeka o Brionski deklaraciji: ‘Take it or leave it!’« se v Repetovi knjigi spominja Marijan Šiftar. »Ne prvič in ne drugič ni bilo vmesne rešitve … Pripravljenost na odprt dialog in zavest o skupni odgovornosti pa sta trajali do srečanja na Brionih, po vrnitvi z Brionov sta hitro izginili. Na prvi razširjeni seji predsedstva po Brionih je Janša tulil, da je Brionska deklaracija ‘izdaja’. Bučar ga je nadrl kot šolarčka, njega in Bavčarja je ‘poslal v kot’, povsem upravičeno.« Dogovor na Brionih je dober kazalec, kakšen je bil način političnega delovanja Milana Kučana. Če bi takrat v Sloveniji prevladala linija, ki so jo zagovarjali nekateri v Demosu, predvsem pa Janez Janša in Igor Bavčar, bi se spopadi z JLA nadaljevali.
Vse kar se je dogajalo pred, med in po osamosvojitvi, je politična zgodovina, spravna slovesnost v Kočevskem rogu, plebiscit, mednarodno priznanje Slovenije, manipulacije z govorom v Novi Gorici, Depala vas, skrivanje trgovine z orožjem … – vse Kučanove politične poteze predsednika države ali nerazumljenega predsednika civilnega Foruma 21 so podobne tistim iz časa osamosvojitve. Kučan ni bil nikoli revolucionar, nikoli si ni želel hitrih sprememb, konflikte je poskušal reševati etično. Takšen način razmišljanja in političnega delovanja je prepoznal in v knjigi dobro opisal Dušan Plut, v času osamosvajanja član republiškega predsedstva: »Kučan ima spiralni način razmišljanja. Šel je naprej pa napol nazaj in nas ves čas opozarjal in iskal skupne točke, kot da nekaj počasi mešaš in se sčasoma izkristalizira, kar je bistveno.« Morda pa je v vsem tem nekaj protestantske etike, Kučan je zelo veliko delal, je studiozen politik, ki ne improvizira rad. Tudi hoja v hribe je imela pomen. »Jaz sem hodila lagodno, kot na sprehodu, se pogovarjala in debatirala, njemu pa to ni ustrezalo,« pravi žena Štefka. »Dopovedoval mi je, da potrebuje naporno hojo navkreber, da bi se za nekaj časa otresel trdovratnih razmišljanj o aktualnih političnih zapletih, se naužil narave, tišine in si tako bistril logično misel pri iskanju ustreznih rešitev. Da si je to treba, tako kot pot na goro, prigarati.«
Zelo nenavadno je, da je v zadnjih dveh desetletjih Kučan postal politik, ki ga lahko le sovražiš ali obožuješ. Za vse to je kriv predvsem Janez Janša, hkrati pa vsi drugi, tudi mediji, ki so privolili v posestniški način razumevanja politike.
Pravzaprav je zelo nenavadno, a tipično za slovensko politiko, da je v zadnjih dveh desetletjih, predvsem po obdobju Depale vasi, Kučan postal politik, ki ga lahko sovražiš ali obožuješ, preziraš ali podpiraš, o njegovih političnih potezah pa naj ne bi bilo mogoče razmišljati razumsko. Za vse to je kriv predvsem Janez Janša, hkrati pa vsi drugi, tudi mediji, ki so privolili v posestniški način razumevanja politike. Kdo ima pri vsem tem prav, lepo razkriva Janšev odnos z Janezom Drnovškom. Ko je bil ta predsednik vlade, sta s Kučanom, tedaj predsednikom države, nekajkrat prišla v spor, včasih zaradi veljave, pa tudi zato, ker se Drnov-
šek s »politiko molka« ni želel opredeljevati. Ta spor je ostajal na ravni politike, razumske uglajenosti, prisilne kohabitacije. Ko se je kasneje z Drnovškom sprl Janša, razumskosti ni bilo več. Generator zarot in izrednih sredstev je vedno Janša.
http://www.mladina.si/170642/prvi-predsednik/ http://www.mladina.si/170642/prvi-predsednik/
http://www.mladina.si/media/www/slike/2015/45/__400/ku_an-_u_tar-rog-rok.jpg
0
http://www.mladina.si/media/www/slike.old/clanki/200727/tema_velika_display.jpg
http://img.rtvslo.si/upload/foto_zgodba/foto_brionska_show.jpg
http://aesgs.ro/pics/SFRJ240611.jpg
http://www.delo.si/assets/media/picture/20110622/670x420_1.JPG?rev=2
http://www.delo.si/novice/slovenija/pred-20-leti-se-je-slovenija-znasla-sredi-vojne-vihre.html http://www.delo.si/novice/slovenija/pred-20-leti-se-je-slovenija-znasla-sredi-vojne-vihre.html
http://img.rtvslo.si/upload/foto_zgodba/foto_brionska_show.jpg
http://aesgs.ro/pics/SFRJ240611.jpg
http://www.delo.si/assets/media/picture/20110622/670x420_1.JPG?rev=2
http://www.delo.si/novice/slovenija/pred-20-leti-se-je-slovenija-znasla-sredi-vojne-vihre.html http://www.delo.si/novice/slovenija/pred-20-leti-se-je-slovenija-znasla-sredi-vojne-vihre.html
0
Zanimivo je, da skoraj nihče, ki je kdaj osebno poznal Janšo, še posebno pa tisti, ki so kdaj delali z njim, nima dobrega mnenja o njem. Pa jih poznam kar nekaj, tudi tistih, ki so igrali pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije in to na terenu, ne v zakloniščih.
0
Le razsodnost je preprečila napad
Ljubljana, 02.07.2011, 21:28 | Jure Brankovič
Na dan, ko je predsedstvo sprejelo odločitev o enostranski prekinitvi ognja, so teritorialci ob ljubljanskih vojašnicah dobili ukaz za napad pripadnikov JLA v objektih sredi blokovskih naselij in trgovin.
Iz 24UR: Pred 20 leti: Le razsodnost je preprečila napad
Dvajset let pozneje postaja jasno, da bi Ljubljano skorajda doletela usoda, ki je Sarajevo leto pozneje. Poveljnik odreda Teritorialne obrambe v Mostah Neven Borak je namreč leta 1991 držal v obroču današnjo vojašnico slovenske vojske v Mostah. In prejel ukaz, naj napade. ''In to na dan, ko je bila razglašena prekinitev ognja med sprtima stranema,'' pravi.
Razsodnost preprečila napad - 2
Danes vojašnica Slovenske vojske v Mostah, nekoč vojašnica JLA v neposredni bližini trgovin BTC-ja. (Foto: POP TV)
Ukaz je Boraka pred vojašnico, ki se nahaja med stanovanjskimi bloki in nakupovalnimi središči, presenetil sredi dneva. ''Ko je BTC poln nakupovalcev, ko v stolpnicah na obrobju Jarš ljudje gledajo z balkonov, priti z idejo, da se napade kasarna in sproži vsesplošno streljanje, to presega vse meje razuma,'' na ukaz o napadu gleda Borak.
Zato je o ukazu obvestil sodelavca v predsedstvu in ga zavrnil. V podobni dilemi se je na drugem koncu Ljubljane, tik ob Šentvidu, znašel poveljnik 2. jurišnega odreda Janez Kušar. ''Ukaz se je glasil: Vse enote se pripravijo na napad z minometnim ognjem na vojašnico,'' pravi Kušar. A pred napadom so zahtevali in tudi dobili dovoljenje za premestitev orožja bližje – v Savlje. S tem manevrom so ''izgubili ali pa dobili približno pol ure'', pravi.
Medtem se je Borak na ljubljanskem poveljstvu spraševal, čemu takšni ukazi. ''Rečeno mi je bilo, da je razlog za ta ukaz dobesedno to, da se v Ljubljani ne poka,'' o protislovnosti razloga za ukaz in vsebini povelja pravi Borak.
Razsodnost preprečila napad - 5
Janez Kušar, poveljnik 2. jurišnega odreda. (Foto: POP TV)
Napetost se je stopnjevala tudi v Šentvidu. Ukaza ni nihče želel izvršiti brez osebnega povelja Kušarja. ''Po izdaji mojega ukaza je vojak prijel mino, jo držal na ustju cevi in to ravno v trenutku, ko smo dobili ukaz za prekinitev in mi ni ostalo drugega, kot da sem na ves glas zakričal Prekini!,'' pravi razsodni jurišnik Kušar.
Mogočih posledic napada so se očitno začeli zavedati tudi v poveljstvu. Borak pravi, da je prav v tistem času, ''ko sva bila na pranju možganov v mestnem štabu'', pridrvela brigada Moris z nalogo, da prepreči izvedbo ukaza. Seveda lahko danes le špekuliramo, kaj bi napad pomenil.
Po besedah generala Andrije Rašete, namestnika poveljnika 5. vojaškega območja, je imelo poveljstvo enote, ki bi bila napadena, ukaz, da z najmočnejšim orožjem udari ''po katerem koli delu mesta Ljubljana''.
''Slovenski vrh se je nedvomno moral zavedati posledic napada na ljubljanske vojašnice, ki so bile številne sredi stanovanjskih naselij in bi vsakemu napadu nedvomno sledil odgovor tako po stanovanjskih objektih kot celotni okolici,'' pravi Janez Rak, snemalec iz zraka.
Z njim se strinja tudi Janez Kušar, ki pravi, da bi JLA vse tiste objekte, ki so jih imeli poveljniki navedene kot legitimne tarče, verjetno uničila. ''Nedaleč od Šentvida je velika transformatorska postaja. Če bi se poškodovala, bi bila cela Ljubljana brez električne energije vsaj pol leta,'' pravi Rašeta in tako omeni le eno od verjetnih tarč vojske. ''Gotovo bi prišlo do civilnih žrtev, ker so bili med našimi enotami in vojaki v kasarni tudi civilni objekti,'' o posledicah izpolnitve ukaza pravi Neven Borak.
Razsodnost preprečila napad - 3
Transformatorska postaja v bližini Šentvida. (Foto: POP TV)
Seveda je povsem mogoče, da bi se vojašnica po prvem strelu predala.
''Lahko bi bilo to pozitivno in bi bil to ključen element v tej vojni. Lahko pa bi bila katastrofa, pa bi se zadeva začela razvijati kot v ostalem delu Balkana,'' danes pravi poveljnik 2. jurišnega odreda Janez Kušar. ''Ko pa sem gledal, kaj se dogaja na Hrvaškem in v Bosni. Ko smo videli, kako je iz majhnih stvari nastalo nekaj velikega in neobvladljivega, sem v sebi začel gojiti zadovoljstvo in prepričanje, da sem takrat ravnal popolnoma prav.''
Vzroki za napad niso jasni niti dvajset let pozneje. ''Še danes mislim, da sem prav ravnal,'' na svoje ravnanje pred 20 leti gleda Borak. ''Eno leto za tem sem izvedel, da nisem bil edini.''
Kušarju ni bilo niti rečeno, koliko min uporabiti pri napadu, temveč samo ''gremo v napad – kar bo, pa bo''. ''Kar je imelo na naši strani težo,'' komentira poveljnik 2. jurišnega odreda.
Razsodnost preprečila napad - 4
Neven Borak v pogovoru z avtorjem prispevka. (Foto: POP TV)
''Pri nas je bila ogorčenost, ker se je armada obrnila proti narodu,'' pravi Neven Borak. ''To, da sva oba ravnala enako, sem si razlagal s tem, da smo imeli za seboj kar v povprečju eno desetletje usposabljanja, kjer so nas usposabljali samostojno presojati in sprejemati odločitve. Dejansko so nas nakupovalci grdo gledali, ker smo omejevali gibanje,'' se dogodkov izpred 20 let spominja Borak.
Ljubljana, 02.07.2011, 21:28 | Jure Brankovič
Na dan, ko je predsedstvo sprejelo odločitev o enostranski prekinitvi ognja, so teritorialci ob ljubljanskih vojašnicah dobili ukaz za napad pripadnikov JLA v objektih sredi blokovskih naselij in trgovin.
Iz 24UR: Pred 20 leti: Le razsodnost je preprečila napad
Dvajset let pozneje postaja jasno, da bi Ljubljano skorajda doletela usoda, ki je Sarajevo leto pozneje. Poveljnik odreda Teritorialne obrambe v Mostah Neven Borak je namreč leta 1991 držal v obroču današnjo vojašnico slovenske vojske v Mostah. In prejel ukaz, naj napade. ''In to na dan, ko je bila razglašena prekinitev ognja med sprtima stranema,'' pravi.
Razsodnost preprečila napad - 2
Danes vojašnica Slovenske vojske v Mostah, nekoč vojašnica JLA v neposredni bližini trgovin BTC-ja. (Foto: POP TV)
Ukaz je Boraka pred vojašnico, ki se nahaja med stanovanjskimi bloki in nakupovalnimi središči, presenetil sredi dneva. ''Ko je BTC poln nakupovalcev, ko v stolpnicah na obrobju Jarš ljudje gledajo z balkonov, priti z idejo, da se napade kasarna in sproži vsesplošno streljanje, to presega vse meje razuma,'' na ukaz o napadu gleda Borak.
Zato je o ukazu obvestil sodelavca v predsedstvu in ga zavrnil. V podobni dilemi se je na drugem koncu Ljubljane, tik ob Šentvidu, znašel poveljnik 2. jurišnega odreda Janez Kušar. ''Ukaz se je glasil: Vse enote se pripravijo na napad z minometnim ognjem na vojašnico,'' pravi Kušar. A pred napadom so zahtevali in tudi dobili dovoljenje za premestitev orožja bližje – v Savlje. S tem manevrom so ''izgubili ali pa dobili približno pol ure'', pravi.
Medtem se je Borak na ljubljanskem poveljstvu spraševal, čemu takšni ukazi. ''Rečeno mi je bilo, da je razlog za ta ukaz dobesedno to, da se v Ljubljani ne poka,'' o protislovnosti razloga za ukaz in vsebini povelja pravi Borak.
Razsodnost preprečila napad - 5
Janez Kušar, poveljnik 2. jurišnega odreda. (Foto: POP TV)
Napetost se je stopnjevala tudi v Šentvidu. Ukaza ni nihče želel izvršiti brez osebnega povelja Kušarja. ''Po izdaji mojega ukaza je vojak prijel mino, jo držal na ustju cevi in to ravno v trenutku, ko smo dobili ukaz za prekinitev in mi ni ostalo drugega, kot da sem na ves glas zakričal Prekini!,'' pravi razsodni jurišnik Kušar.
Mogočih posledic napada so se očitno začeli zavedati tudi v poveljstvu. Borak pravi, da je prav v tistem času, ''ko sva bila na pranju možganov v mestnem štabu'', pridrvela brigada Moris z nalogo, da prepreči izvedbo ukaza. Seveda lahko danes le špekuliramo, kaj bi napad pomenil.
Po besedah generala Andrije Rašete, namestnika poveljnika 5. vojaškega območja, je imelo poveljstvo enote, ki bi bila napadena, ukaz, da z najmočnejšim orožjem udari ''po katerem koli delu mesta Ljubljana''.
''Slovenski vrh se je nedvomno moral zavedati posledic napada na ljubljanske vojašnice, ki so bile številne sredi stanovanjskih naselij in bi vsakemu napadu nedvomno sledil odgovor tako po stanovanjskih objektih kot celotni okolici,'' pravi Janez Rak, snemalec iz zraka.
Z njim se strinja tudi Janez Kušar, ki pravi, da bi JLA vse tiste objekte, ki so jih imeli poveljniki navedene kot legitimne tarče, verjetno uničila. ''Nedaleč od Šentvida je velika transformatorska postaja. Če bi se poškodovala, bi bila cela Ljubljana brez električne energije vsaj pol leta,'' pravi Rašeta in tako omeni le eno od verjetnih tarč vojske. ''Gotovo bi prišlo do civilnih žrtev, ker so bili med našimi enotami in vojaki v kasarni tudi civilni objekti,'' o posledicah izpolnitve ukaza pravi Neven Borak.
Razsodnost preprečila napad - 3
Transformatorska postaja v bližini Šentvida. (Foto: POP TV)
Seveda je povsem mogoče, da bi se vojašnica po prvem strelu predala.
''Lahko bi bilo to pozitivno in bi bil to ključen element v tej vojni. Lahko pa bi bila katastrofa, pa bi se zadeva začela razvijati kot v ostalem delu Balkana,'' danes pravi poveljnik 2. jurišnega odreda Janez Kušar. ''Ko pa sem gledal, kaj se dogaja na Hrvaškem in v Bosni. Ko smo videli, kako je iz majhnih stvari nastalo nekaj velikega in neobvladljivega, sem v sebi začel gojiti zadovoljstvo in prepričanje, da sem takrat ravnal popolnoma prav.''
Vzroki za napad niso jasni niti dvajset let pozneje. ''Še danes mislim, da sem prav ravnal,'' na svoje ravnanje pred 20 leti gleda Borak. ''Eno leto za tem sem izvedel, da nisem bil edini.''
Kušarju ni bilo niti rečeno, koliko min uporabiti pri napadu, temveč samo ''gremo v napad – kar bo, pa bo''. ''Kar je imelo na naši strani težo,'' komentira poveljnik 2. jurišnega odreda.
Razsodnost preprečila napad - 4
Neven Borak v pogovoru z avtorjem prispevka. (Foto: POP TV)
''Pri nas je bila ogorčenost, ker se je armada obrnila proti narodu,'' pravi Neven Borak. ''To, da sva oba ravnala enako, sem si razlagal s tem, da smo imeli za seboj kar v povprečju eno desetletje usposabljanja, kjer so nas usposabljali samostojno presojati in sprejemati odločitve. Dejansko so nas nakupovalci grdo gledali, ker smo omejevali gibanje,'' se dogodkov izpred 20 let spominja Borak.
0
»Bojmo se politikov kot je Janša!« in
»Če bi prebivalci Ljubljane z okolico in Vrhnike vedeli, kaj je želel Janša storiti z njihovimi mesti v času osamosvojitve, v teh mestih vsekakor ne bi bil dobrodošel !«
Ta dva stavka sem izrekel pred enaindvajsetimi leti svojim najbližjim, ko sem se po osamosvojitveni vojni vrnil iz TO. Debelo in začudeno so me gledali. »Kaj ti je, da nam to pripoveduješ. Janša si tega vendar ne zasluži.«
Ko sem jim povedal svoje izkušnje in spoznanja, so me nekako razumeli. Da, minilo je enaindvajset let in jaz sem bil tiho. Marsikdo mi to lahko očita. Razloga sta dva. Po eni strani so me prosili moji najbližji naj tega ne objavim, ker, da bomo imeli težave. Po drugi strani nisem želel omadeževati slovenske osamosvojitve v veri, da bo Slovenija šla po poti, ki smo si jo v tistem času iskreno želeli. To naj bi bilo svetlo obdobje naše samobitnosti. Prizadeval sem si vse dogodke tistega časa pozabiti. Nikakor mi to ni uspelo. Iz leta v leto sem se počutil slabše, saj se je naša država vse bolj oddaljevala od naših želja in vizije, ki smo jo pričakovali. Ob sedanjem trenutku političnega in družbenega življenja, ob vladi, ki v temeljih želi spremeniti zgodovino našega naroda, ko se pojavljajo in postavljajo samo določeni ”osamosvojitelji”, ne morem več, da ne bi povedal tudi svoje resnice.
Bil sem poveljnik Odreda TO Litija. Mislim, da je bil moj odred ena največjih enot, ki so bile vpoklicane že pred osamosvojitveno vojno. Poleg osnovne sestave odreda, so nam dodali še vod Predilnice Litija in vod iz Hotiča. Vse skupaj sem poveljeval 420-im pripadnikom TO.
Izpuščeno….
Dobili smo nalogo, blokirati kasarno Bratstvo in enotnost v Mostah iz položajev Novo Polje – Zadobrova. Na drugi strani iz področja BTS je kasarno blokiral ljubljanski bataljon pod poveljstvom Borak Nevena. Njihov bataljon je štel cca. 150 teritorjalcev.
Izpuščeno…
Pravo presenečenje je sledilo na nedeljo 30. junija 1991. V dopoldanskih urah sem bil poklican na poveljstvo Pokrajinskega štaba TO Ljubljana, na Mačkovo. Z Borakom sva odšla skupaj. Nisva vedela za kaj gre. Tam smo bili zbrani vsi poveljniki večjih enot v okviru PŠ Ljubljana. Večino sem prvič videl in spoznal. Nagovoril nas je poveljnik PŠ Miha Butara in po čudnem uvodu vendarle spregovoril, da bo prišlo do zamenjave na njegovem mestu, ker bo on premeščen na nove dolžnosti. Čeprav se dotlej z Butaro osebno nisva poznala, sem ga v razmeroma kratkem obdobju sodelovanja, ocenil kot zelo sposobnega, odločnega, neposrednega poveljnika, ki je razumel in poslušal tudi naše težave in svoje odločitve človeško in trezno argumentiral, čeprav je imel možnost ukazovanja brez ugovora. V tistem trenutku sem naivno verjel, da bo na drugem položaju, zaradi svojih lastnosti, bolj potreben. Predstavil nam je novega poveljnika. To je postal p.p. Janez Lesjak iz Grosuplja. Z njim sem se poznal že zelo dolgo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil načelnik štaba brigade, ki so jo sestavljali bataljoni iz Trebnja, Grosuplja in Litije. Takrat je bil v mojem štabu zadolžen za obveščevalno dejavnost. Čeprav morda v tistem trenutku ni bilo tako pomembno, sva bila na »ti«. Čestital sem mu na imenovanje in zaželel uspešno poveljevanje.
Ko sem se vračal v odred, pa so me vendarle pričeli spremljati čudni občutki in pomisleki. Zamenjati poveljnika, zadolženega za poveljevanje preko šestdesetim enotam različnih velikosti v času, ko so bile vojne aktivnosti nekje na vrhuncu, je bilo po mojem mnenju nesmiselno. Da dobi novi poveljnik »sliko« o številu svojih enot, njihovi razporeditvi in nalogah, ni zadosti dan ali dva. Položaj pa se je spreminjal iz ure v uro. Nekaj pri vsem tem ni bilo logično. O dejstvu, da sta Lesjak in Janša oba iz Grosuplja in se verjetno poznata, nisem razmišljal. Sprijaznil sem se z mislijo »Kar je, tu je.«
Dogodki, ki so sledili pa so mojo dilemo kmalu razjasnili. V poznih večernih urah 1. junija (okrog 22h) me je po telefonu poklical poveljnik litijskega bataljona, ki je bil po mobilizaciji že razporejen na Hrušico v Ljubljani. » Avgust poslušaj. Dobil sem ukaz, da napademo kasarno na Metelkovi.« » Kdaj?« » Danes ponoči.« » Ste se kaj pripravljali na to? « » Kje pa, sporočili so mi samo ukaz.« Še sam ne vem, kje se mi je utrnila misel. Vedel sem, da je njihov bataljon na vajah deloval v okviru partizanske divizije JNA iz Postojne.
Vprašal sem ga: » Kakšne uniforme nosite?« » Uniforme JNA s partizanko na glavi«, mi je odvrnil. » Saj vas bodo napadle enote naše TO!« » Kaj naj naredim?« » Ali imaš telefaks?« » Imam.« » Pokliči nazaj na poveljstvo, naj ti pošljejo pisni ukaz po faksu.« Pisnega ukaza ni nikoli dobil. Tudi sam nisem nikoli dobil nikakršnega pisnega ukaza. Dokler so bili ukazi logični, smiselni, tega nisem niti terjal. Vendar se je že naslednji dan 02.07.1991 ta logika obrnila na glavo.
Bil sem na obhodu svojih enot. Po vrnitvi v poveljstvo ob približno 14h ali 15h, mi je pisar poveljstva dejal. » Komandant, po telefonu smo dobili čuden ukaz.« » Kakšen?«, sem ga vprašal. » Takoj ukrepajte po predhodnem ukazu!« Pogledala sva v dnevnik, kjer smo beležili ukaze in ostala dogajanja. Zadnji ukaz, ki smo ga dobili je bil: »Aktivna obramba v primeru izpada enot JNA iz kasarne.«
Ukaz ni bil smiseln, nekaj tu ni v redu. Po telefonu sem poklical Boraka. »Neven, dobil sem čuden ukaz. Ali ti kaj veš o tem?«
» Seveda vem. Zahtevajo, da napademo kasarno!«
» Kaj? Ali so čisto ponoreli ?«
» Se strinjam s teboj, vendar terjajo izvršitev ukaza.«
» Neven, počakaj, pridem k tebi!«
Vse te stavke in kar je sledilo v naslednji uri sem podoživljal sto in stokrat.
S šoferjem sva se odpeljala v BTC, kjer je bilo poveljstvo ljubljanskega bataljona.
Z Borakom sva se pogovarjala o položaju, v katerem smo se znašli ob tem, politično zgrešenem in vojaško strokovno, popolnoma norem ukazu.
» Neven, veš da kasarne ne moremo zavzeti.«
» Vem. Sam sem sicer proti, vendar sem se posvetoval z ostalimi člani svojega poveljstva. Nekateri bi napadli.«
» Seveda, vi imate vsaj kritje v objektih BTC, jaz pa naj pošljem svoje po »brisanem« prostoru direktno pred njihove topove. Pa še civilno prebivalstvo je na svojih domovih. V kasarni veš, da so nedolžni fantje, tudi mnogo Slovencev. Jaz tega ukaza ne bom izpolnil.«
V sosednji sobi je zazvonil telefon. Vezist je prišel k nama in dejal:
» Kliče poveljnik PŠ Lesjak!«
Borak je odšel k telefonu. Slišal sem povišane tone oz. prepir med njim in Lesjakom, o nesmiselnosti napada. Med »pogovorom« ga je Lesjak očitno vprašal, če ve, kje sem jaz.
» Tukaj, pri meni.«
Poklical me je: » Lesjak želi govoriti s teboj.«
Verjetno zaradi tega, ker sva se dolgo poznala in bila na »ti«, morda tudi zaradi položaja v katerem se je znašel, je govoril bolj odkrito, kot bi smel.
» Janez, kaj želiš?«
» Avgust, ali boste že napadli kasarno, ali kaj?«
» Ali ste čisto znoreli, Janez! Kje imaš glavo?«
» Kaj pa naj naredim, če mi Janša vseskozi visi za vratom.«
» Kaj pa ima Janša s teboj? Pošlji ga nekam! Kje pa imaš Slaparja? Ali predsedstvo ve za ta nori ukaz?«
» Tega ne vem, ampak Janša me kliče vsakih deset minut in zahteva napad!«
» Janez, se ti sploh zavedaš, v kaj nas pošiljaš?«
» Tistih nekaj »mandeljcev« boste pa že obvladali!«
» Civili so po domovih! Najprej izvedite evakuacijo! Če se bo začelo bo letelo po Novem Polju, Zadobrovi, Črnučah, Zalogu, Trzinu do Domžal, pa Fužine, Nove Jarše, center Ljubljane.
»Janez, ukaza za napad na kasarno ne bom izdal, z menoj pa naredite kar hočete! Gotovo ne bom pustil pol Litije na tem polju!«
Končala sva pogovor.
Z Borakom sva ob slabi volji še govorila. Seveda sva vedela tudi za pogovore na Brionih, ki naj bi nekako rešili zapleten položaj, v katerem sta se znašli tako Slovenija kot preostanek Jugoslavije.
Še enkrat je zazvonil telefon. Zopet poveljnik Lesjak!
Borak: » Avgust, pojdi ti, se bolje poznata.«
» Janez, prosim?«
» Avgust, srečo imamo! Verjetno bo prišlo do premirja, vendar bodite vseeno v pripravljenosti.«
» Janez, jaz sem ti svojo odločitev povedal.«
Ko sva se s šoferjem peljala nazaj v odred, sem o vsem dogajanju globoko razmišljal. V eni uri se mi je sesula podoba Janeza Janše. Čeprav je enkrat že izdajal, sem mu to pri sebi odpustil. Da pa mu je malo mar za slovenski narod, da mu niso pomembne nesmiselne žrtve samo zaradi lastne promocije, tega nisem mogel sprejeti. » Očitno se gre privatno vojno iz varnega Cankarjevega doma in ob tem izigrava organe, ki so za vojaške operacije zadolženi, tudi predsedstvo. Ali je bil zato zamenjan poveljnik PŠ Miha Butara, ker se je upiral njegovi igri.« Vse bolj sem verjel, da je tudi imenovanje Janeza Lesjaka, Janševa igra, da bi dobil na pomembnem mestu svojega slugo, s katerim bo neposredno izvajal svoje bolne, militantne zamisli.« Ali se je Lesjak sploh zavedal, da je orodje v njegovih rokah?«
Ta Janša mora biti bolnik, da mu je vseeno če bi se spopadli očetje in sinovi ali bratje z brati. Tudi drugi vojaki v kasarni, razen verjetno oficirjev, niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. Že njegova nova uniforma s št. »1«, ni obrambnemu ministru pristajala. Kazala je na njegovo silno željo po moči in pomembnosti.
Ko sem se vrnil v enoto, sem sklical častniški zbor in jim povedal za ukaz, ki naj bi ga izpolnili. Ker so moji častniki poznali ognjeno moč kasarne, so bili osupli.« Kaj se gredo na PŠ?« Najbolj je protestiral najstarejši pripadnik odreda, žal že preminuli doktor iz Litije, ki je vodil sanitetno enoto. Dobro se je zavedal, kaj bi izvršitev ukaza pomenila. Pojasnil sem jim, da sem izvršitev ukaza že zavrnil. Podprli so mojo odločitev. Bilo mi je v veliko uteho, zavedajoč se, da sem zavrnil ukaz nadrejenega poveljstva in bodo posledice gotovo sledile. Na to ni bilo potrebno dolgo čakati.
Pozno zvečer sem dobil poziv, da se morava s poveljnikom ljubljanskega bataljona Borakom takoj zglasiti na poveljstvu PŠ pri poveljniku Janezu Lesjaku. Takrat sem bil prepričan, da me bodo zaprli.
Poslovil sem se od članov poveljstva in jih prosil naj obvestijo ženo, kaj se je zgodilo. Vendar je moj namestnik Andrej zahteval, da gre z menoj. Prosil sem ga naj ostane v enoti, saj ima vse zaupanje podrejenih.
» Nekdo mora voditi odred naprej.«
Vztrajal je : » Če sva se doslej vedno skupaj odločala, te sedaj ne bom zapustil.«
Odpeljala sva se. Dobili smo se z Borakom in prispeli na Mačkovo. Posedli so nas v neko pisarno, kjer smo čakali. Po nekaj minutah je vstopil Lesjak. Že na vratih je začel z žaljivkami: da smo usranci, izdajalci, da nimamo j…, da je to upor, da ne ve, zakaj smo sploh tam, Najprej je vzrojil Borak, da si ne dovoli takega žaljenja, da se dobro zaveda, zakaj je tu, da pa je proti norim ukazom! Besno je vrgel kapo po mizi. Ker je Lesjak še kar nadaljeval z žalitvami, se je jezno oglasil moj namestnik Andrej. Takšnega žaljenja ne bo poslušal. V odred se je vključil kot prostovoljec, kljub temu, da zaradi invalidne noge ni bil vključen v enote TO. S seboj je pripeljal tudi sina, ki še tudi ni bil razporejen v TO. Ker je Lesjak še kar nadaljeval, sem ga še enkrat vprašal, če ve, kam nas je poslal. Zopet je ponovil o » tistih nekaj mandeljcih v kasarni.«
Iz vojaške torbe sem izvlekel načrt obrambe in oborožitve kasarne, ki smo si ga izdelali.
» Poglej, Janez!«
V kasarni je 450 vojakov, od tega 110 slovenskih fantov, pa tudi ostali ne vedo, kaj se zunaj dogaja.
Znotraj žične ograde so na vsakih nekaj metrov, vkopani za stoječi položaj, z avtomatskim ali polavtomatskim orožjem. Vsak ima pri sebi po dva zaboja ročnih bomb.
Na SV kasarne, v naši smeri proti Novemu Polju in Zadobrovi imajo postavljeni dve bateriji trocevnih protiletalskih topov, vkopanih za dejstvo po terenu. To je 36 cevi z granatami 20 mm. Veš, da ne pridemo do pol polja.
Štirje topovi večjega kalibra so usmerjeni v civilne zgradbe v Fužinah in Novih Jaršah.
Devet ali deset tankov je razporejenih znotraj kasarne za dejstvo v katerikoli smeri, od kjer bi bili napadeni.
Posebna nevarnost pa je pretila zaradi raket » zemlja – zrak «, ki naj bi, ob nizki elevaciji, imele minimalni domet približno 4 km, torej ravno za center Ljubljane.
Pa še JNA bi imela dober vzrok za letalske napade.
Mi pa imamo samo pehotno oborožitev.«
Vzel je načrt kasarne v roke, ga gledal še kakšnih petnajst, dvajset sekund in vznejevoljen dejal :
» Avgust, pa kdo me ” zdej zajebava” ? Ti ali moji ? «
» Janez, preveri. «
S tem se je naš razgovor ali zagovor končal. Brez sankcij.
Janez Lesjak, v svoji knjigi ” NA ROBU”, opisuje ves ta slučaj zavrnitve ukaza kot UPOR Boraka in mene. Lažno navaja, da sva prišla k njemu moledovat in ga prepričevat o nesmiselnosti napada. Nikoli !! Že pred tem sva mu jasno povedala, da ukaza ne bova izpolnila, z vsemi posledicami za naju.
Kdorkoli lahko oceni moje ravnanje tako ali drugače. Še vedno mi ni žal svojih odločitev in sem ponosen, da se je odred, brez žrtev, vrnil v Litijo, oziroma domov.
Avgust Cvetežar
»Če bi prebivalci Ljubljane z okolico in Vrhnike vedeli, kaj je želel Janša storiti z njihovimi mesti v času osamosvojitve, v teh mestih vsekakor ne bi bil dobrodošel !«
Ta dva stavka sem izrekel pred enaindvajsetimi leti svojim najbližjim, ko sem se po osamosvojitveni vojni vrnil iz TO. Debelo in začudeno so me gledali. »Kaj ti je, da nam to pripoveduješ. Janša si tega vendar ne zasluži.«
Ko sem jim povedal svoje izkušnje in spoznanja, so me nekako razumeli. Da, minilo je enaindvajset let in jaz sem bil tiho. Marsikdo mi to lahko očita. Razloga sta dva. Po eni strani so me prosili moji najbližji naj tega ne objavim, ker, da bomo imeli težave. Po drugi strani nisem želel omadeževati slovenske osamosvojitve v veri, da bo Slovenija šla po poti, ki smo si jo v tistem času iskreno želeli. To naj bi bilo svetlo obdobje naše samobitnosti. Prizadeval sem si vse dogodke tistega časa pozabiti. Nikakor mi to ni uspelo. Iz leta v leto sem se počutil slabše, saj se je naša država vse bolj oddaljevala od naših želja in vizije, ki smo jo pričakovali. Ob sedanjem trenutku političnega in družbenega življenja, ob vladi, ki v temeljih želi spremeniti zgodovino našega naroda, ko se pojavljajo in postavljajo samo določeni ”osamosvojitelji”, ne morem več, da ne bi povedal tudi svoje resnice.
Bil sem poveljnik Odreda TO Litija. Mislim, da je bil moj odred ena največjih enot, ki so bile vpoklicane že pred osamosvojitveno vojno. Poleg osnovne sestave odreda, so nam dodali še vod Predilnice Litija in vod iz Hotiča. Vse skupaj sem poveljeval 420-im pripadnikom TO.
Izpuščeno….
Dobili smo nalogo, blokirati kasarno Bratstvo in enotnost v Mostah iz položajev Novo Polje – Zadobrova. Na drugi strani iz področja BTS je kasarno blokiral ljubljanski bataljon pod poveljstvom Borak Nevena. Njihov bataljon je štel cca. 150 teritorjalcev.
Izpuščeno…
Pravo presenečenje je sledilo na nedeljo 30. junija 1991. V dopoldanskih urah sem bil poklican na poveljstvo Pokrajinskega štaba TO Ljubljana, na Mačkovo. Z Borakom sva odšla skupaj. Nisva vedela za kaj gre. Tam smo bili zbrani vsi poveljniki večjih enot v okviru PŠ Ljubljana. Večino sem prvič videl in spoznal. Nagovoril nas je poveljnik PŠ Miha Butara in po čudnem uvodu vendarle spregovoril, da bo prišlo do zamenjave na njegovem mestu, ker bo on premeščen na nove dolžnosti. Čeprav se dotlej z Butaro osebno nisva poznala, sem ga v razmeroma kratkem obdobju sodelovanja, ocenil kot zelo sposobnega, odločnega, neposrednega poveljnika, ki je razumel in poslušal tudi naše težave in svoje odločitve človeško in trezno argumentiral, čeprav je imel možnost ukazovanja brez ugovora. V tistem trenutku sem naivno verjel, da bo na drugem položaju, zaradi svojih lastnosti, bolj potreben. Predstavil nam je novega poveljnika. To je postal p.p. Janez Lesjak iz Grosuplja. Z njim sem se poznal že zelo dolgo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil načelnik štaba brigade, ki so jo sestavljali bataljoni iz Trebnja, Grosuplja in Litije. Takrat je bil v mojem štabu zadolžen za obveščevalno dejavnost. Čeprav morda v tistem trenutku ni bilo tako pomembno, sva bila na »ti«. Čestital sem mu na imenovanje in zaželel uspešno poveljevanje.
Ko sem se vračal v odred, pa so me vendarle pričeli spremljati čudni občutki in pomisleki. Zamenjati poveljnika, zadolženega za poveljevanje preko šestdesetim enotam različnih velikosti v času, ko so bile vojne aktivnosti nekje na vrhuncu, je bilo po mojem mnenju nesmiselno. Da dobi novi poveljnik »sliko« o številu svojih enot, njihovi razporeditvi in nalogah, ni zadosti dan ali dva. Položaj pa se je spreminjal iz ure v uro. Nekaj pri vsem tem ni bilo logično. O dejstvu, da sta Lesjak in Janša oba iz Grosuplja in se verjetno poznata, nisem razmišljal. Sprijaznil sem se z mislijo »Kar je, tu je.«
Dogodki, ki so sledili pa so mojo dilemo kmalu razjasnili. V poznih večernih urah 1. junija (okrog 22h) me je po telefonu poklical poveljnik litijskega bataljona, ki je bil po mobilizaciji že razporejen na Hrušico v Ljubljani. » Avgust poslušaj. Dobil sem ukaz, da napademo kasarno na Metelkovi.« » Kdaj?« » Danes ponoči.« » Ste se kaj pripravljali na to? « » Kje pa, sporočili so mi samo ukaz.« Še sam ne vem, kje se mi je utrnila misel. Vedel sem, da je njihov bataljon na vajah deloval v okviru partizanske divizije JNA iz Postojne.
Vprašal sem ga: » Kakšne uniforme nosite?« » Uniforme JNA s partizanko na glavi«, mi je odvrnil. » Saj vas bodo napadle enote naše TO!« » Kaj naj naredim?« » Ali imaš telefaks?« » Imam.« » Pokliči nazaj na poveljstvo, naj ti pošljejo pisni ukaz po faksu.« Pisnega ukaza ni nikoli dobil. Tudi sam nisem nikoli dobil nikakršnega pisnega ukaza. Dokler so bili ukazi logični, smiselni, tega nisem niti terjal. Vendar se je že naslednji dan 02.07.1991 ta logika obrnila na glavo.
Bil sem na obhodu svojih enot. Po vrnitvi v poveljstvo ob približno 14h ali 15h, mi je pisar poveljstva dejal. » Komandant, po telefonu smo dobili čuden ukaz.« » Kakšen?«, sem ga vprašal. » Takoj ukrepajte po predhodnem ukazu!« Pogledala sva v dnevnik, kjer smo beležili ukaze in ostala dogajanja. Zadnji ukaz, ki smo ga dobili je bil: »Aktivna obramba v primeru izpada enot JNA iz kasarne.«
Ukaz ni bil smiseln, nekaj tu ni v redu. Po telefonu sem poklical Boraka. »Neven, dobil sem čuden ukaz. Ali ti kaj veš o tem?«
» Seveda vem. Zahtevajo, da napademo kasarno!«
» Kaj? Ali so čisto ponoreli ?«
» Se strinjam s teboj, vendar terjajo izvršitev ukaza.«
» Neven, počakaj, pridem k tebi!«
Vse te stavke in kar je sledilo v naslednji uri sem podoživljal sto in stokrat.
S šoferjem sva se odpeljala v BTC, kjer je bilo poveljstvo ljubljanskega bataljona.
Z Borakom sva se pogovarjala o položaju, v katerem smo se znašli ob tem, politično zgrešenem in vojaško strokovno, popolnoma norem ukazu.
» Neven, veš da kasarne ne moremo zavzeti.«
» Vem. Sam sem sicer proti, vendar sem se posvetoval z ostalimi člani svojega poveljstva. Nekateri bi napadli.«
» Seveda, vi imate vsaj kritje v objektih BTC, jaz pa naj pošljem svoje po »brisanem« prostoru direktno pred njihove topove. Pa še civilno prebivalstvo je na svojih domovih. V kasarni veš, da so nedolžni fantje, tudi mnogo Slovencev. Jaz tega ukaza ne bom izpolnil.«
V sosednji sobi je zazvonil telefon. Vezist je prišel k nama in dejal:
» Kliče poveljnik PŠ Lesjak!«
Borak je odšel k telefonu. Slišal sem povišane tone oz. prepir med njim in Lesjakom, o nesmiselnosti napada. Med »pogovorom« ga je Lesjak očitno vprašal, če ve, kje sem jaz.
» Tukaj, pri meni.«
Poklical me je: » Lesjak želi govoriti s teboj.«
Verjetno zaradi tega, ker sva se dolgo poznala in bila na »ti«, morda tudi zaradi položaja v katerem se je znašel, je govoril bolj odkrito, kot bi smel.
» Janez, kaj želiš?«
» Avgust, ali boste že napadli kasarno, ali kaj?«
» Ali ste čisto znoreli, Janez! Kje imaš glavo?«
» Kaj pa naj naredim, če mi Janša vseskozi visi za vratom.«
» Kaj pa ima Janša s teboj? Pošlji ga nekam! Kje pa imaš Slaparja? Ali predsedstvo ve za ta nori ukaz?«
» Tega ne vem, ampak Janša me kliče vsakih deset minut in zahteva napad!«
» Janez, se ti sploh zavedaš, v kaj nas pošiljaš?«
» Tistih nekaj »mandeljcev« boste pa že obvladali!«
» Civili so po domovih! Najprej izvedite evakuacijo! Če se bo začelo bo letelo po Novem Polju, Zadobrovi, Črnučah, Zalogu, Trzinu do Domžal, pa Fužine, Nove Jarše, center Ljubljane.
»Janez, ukaza za napad na kasarno ne bom izdal, z menoj pa naredite kar hočete! Gotovo ne bom pustil pol Litije na tem polju!«
Končala sva pogovor.
Z Borakom sva ob slabi volji še govorila. Seveda sva vedela tudi za pogovore na Brionih, ki naj bi nekako rešili zapleten položaj, v katerem sta se znašli tako Slovenija kot preostanek Jugoslavije.
Še enkrat je zazvonil telefon. Zopet poveljnik Lesjak!
Borak: » Avgust, pojdi ti, se bolje poznata.«
» Janez, prosim?«
» Avgust, srečo imamo! Verjetno bo prišlo do premirja, vendar bodite vseeno v pripravljenosti.«
» Janez, jaz sem ti svojo odločitev povedal.«
Ko sva se s šoferjem peljala nazaj v odred, sem o vsem dogajanju globoko razmišljal. V eni uri se mi je sesula podoba Janeza Janše. Čeprav je enkrat že izdajal, sem mu to pri sebi odpustil. Da pa mu je malo mar za slovenski narod, da mu niso pomembne nesmiselne žrtve samo zaradi lastne promocije, tega nisem mogel sprejeti. » Očitno se gre privatno vojno iz varnega Cankarjevega doma in ob tem izigrava organe, ki so za vojaške operacije zadolženi, tudi predsedstvo. Ali je bil zato zamenjan poveljnik PŠ Miha Butara, ker se je upiral njegovi igri.« Vse bolj sem verjel, da je tudi imenovanje Janeza Lesjaka, Janševa igra, da bi dobil na pomembnem mestu svojega slugo, s katerim bo neposredno izvajal svoje bolne, militantne zamisli.« Ali se je Lesjak sploh zavedal, da je orodje v njegovih rokah?«
Ta Janša mora biti bolnik, da mu je vseeno če bi se spopadli očetje in sinovi ali bratje z brati. Tudi drugi vojaki v kasarni, razen verjetno oficirjev, niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. Že njegova nova uniforma s št. »1«, ni obrambnemu ministru pristajala. Kazala je na njegovo silno željo po moči in pomembnosti.
Ko sem se vrnil v enoto, sem sklical častniški zbor in jim povedal za ukaz, ki naj bi ga izpolnili. Ker so moji častniki poznali ognjeno moč kasarne, so bili osupli.« Kaj se gredo na PŠ?« Najbolj je protestiral najstarejši pripadnik odreda, žal že preminuli doktor iz Litije, ki je vodil sanitetno enoto. Dobro se je zavedal, kaj bi izvršitev ukaza pomenila. Pojasnil sem jim, da sem izvršitev ukaza že zavrnil. Podprli so mojo odločitev. Bilo mi je v veliko uteho, zavedajoč se, da sem zavrnil ukaz nadrejenega poveljstva in bodo posledice gotovo sledile. Na to ni bilo potrebno dolgo čakati.
Pozno zvečer sem dobil poziv, da se morava s poveljnikom ljubljanskega bataljona Borakom takoj zglasiti na poveljstvu PŠ pri poveljniku Janezu Lesjaku. Takrat sem bil prepričan, da me bodo zaprli.
Poslovil sem se od članov poveljstva in jih prosil naj obvestijo ženo, kaj se je zgodilo. Vendar je moj namestnik Andrej zahteval, da gre z menoj. Prosil sem ga naj ostane v enoti, saj ima vse zaupanje podrejenih.
» Nekdo mora voditi odred naprej.«
Vztrajal je : » Če sva se doslej vedno skupaj odločala, te sedaj ne bom zapustil.«
Odpeljala sva se. Dobili smo se z Borakom in prispeli na Mačkovo. Posedli so nas v neko pisarno, kjer smo čakali. Po nekaj minutah je vstopil Lesjak. Že na vratih je začel z žaljivkami: da smo usranci, izdajalci, da nimamo j…, da je to upor, da ne ve, zakaj smo sploh tam, Najprej je vzrojil Borak, da si ne dovoli takega žaljenja, da se dobro zaveda, zakaj je tu, da pa je proti norim ukazom! Besno je vrgel kapo po mizi. Ker je Lesjak še kar nadaljeval z žalitvami, se je jezno oglasil moj namestnik Andrej. Takšnega žaljenja ne bo poslušal. V odred se je vključil kot prostovoljec, kljub temu, da zaradi invalidne noge ni bil vključen v enote TO. S seboj je pripeljal tudi sina, ki še tudi ni bil razporejen v TO. Ker je Lesjak še kar nadaljeval, sem ga še enkrat vprašal, če ve, kam nas je poslal. Zopet je ponovil o » tistih nekaj mandeljcih v kasarni.«
Iz vojaške torbe sem izvlekel načrt obrambe in oborožitve kasarne, ki smo si ga izdelali.
» Poglej, Janez!«
V kasarni je 450 vojakov, od tega 110 slovenskih fantov, pa tudi ostali ne vedo, kaj se zunaj dogaja.
Znotraj žične ograde so na vsakih nekaj metrov, vkopani za stoječi položaj, z avtomatskim ali polavtomatskim orožjem. Vsak ima pri sebi po dva zaboja ročnih bomb.
Na SV kasarne, v naši smeri proti Novemu Polju in Zadobrovi imajo postavljeni dve bateriji trocevnih protiletalskih topov, vkopanih za dejstvo po terenu. To je 36 cevi z granatami 20 mm. Veš, da ne pridemo do pol polja.
Štirje topovi večjega kalibra so usmerjeni v civilne zgradbe v Fužinah in Novih Jaršah.
Devet ali deset tankov je razporejenih znotraj kasarne za dejstvo v katerikoli smeri, od kjer bi bili napadeni.
Posebna nevarnost pa je pretila zaradi raket » zemlja – zrak «, ki naj bi, ob nizki elevaciji, imele minimalni domet približno 4 km, torej ravno za center Ljubljane.
Pa še JNA bi imela dober vzrok za letalske napade.
Mi pa imamo samo pehotno oborožitev.«
Vzel je načrt kasarne v roke, ga gledal še kakšnih petnajst, dvajset sekund in vznejevoljen dejal :
» Avgust, pa kdo me ” zdej zajebava” ? Ti ali moji ? «
» Janez, preveri. «
S tem se je naš razgovor ali zagovor končal. Brez sankcij.
Janez Lesjak, v svoji knjigi ” NA ROBU”, opisuje ves ta slučaj zavrnitve ukaza kot UPOR Boraka in mene. Lažno navaja, da sva prišla k njemu moledovat in ga prepričevat o nesmiselnosti napada. Nikoli !! Že pred tem sva mu jasno povedala, da ukaza ne bova izpolnila, z vsemi posledicami za naju.
Kdorkoli lahko oceni moje ravnanje tako ali drugače. Še vedno mi ni žal svojih odločitev in sem ponosen, da se je odred, brez žrtev, vrnil v Litijo, oziroma domov.
Avgust Cvetežar
0
Saphire, te zgodbe poznam, tudi iz pripovedovanja vpletenih.
Samo mimogrede še na članek na 24 ur.
Leta 1991 so bila da območju današnjega BTC v Ljubljani še javna skladišča in ne spomnim se, da bi bilo tam kaj veliko trgovin (če je sploh bila katera), o kakšnem trgovskem centru pa sploh ni bilo govora.
Samo mimogrede še na članek na 24 ur.
Leta 1991 so bila da območju današnjega BTC v Ljubljani še javna skladišča in ne spomnim se, da bi bilo tam kaj veliko trgovin (če je sploh bila katera), o kakšnem trgovskem centru pa sploh ni bilo govora.
0
Avtor: fghjklčć
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Vse res, vendar je "nas"janez kaj malo pripomogel k temu.prav tako bi ahko obozevali jelka kacina, kar bi bil seveda tudi kretenizem 😆
Zelo dobro napisano.
Janez se je vedno boril in reševal samo svojo rit. To je vse. Ima pa izreden talent prikazat skrb za svojo rit kot skrb za narod.
Janša je na vseh položajih , Janša vlada v gospodarstvu, Janša je oropal gospodarstvo, banke, Janša samo krade in skrbi za svojo rit,
denar ima naložen v Mehiki, Švici, bolnišnico v Avstraliji ....stokrat ponovljena laž postane resnica....
In resnica je, da je v Sloveniji preveč revežev, ki so pridni, pa nikamor ne pridejo, še več je koristolovcev, ki se jim laži obrestujejo....
0
Jz bi pa Pahorja,je tok vrooooooooooooočč...ko jebe Janša ni ne lep ampak je pa dober politik.
0
Avtor: Cindy
Jz bi pa Pahorja,je tok vrooooooooooooočč...ko jebe Janša ni ne lep ampak je pa dober politik.Zanimivo, jaz pa misim, da je janez - vsaj ko je bi mlajsi - fizicno bolj ceden kot barbika - to pa ne spremeni dejstva, da je pohlepen stremuh
pa tudi - glede vojne : fspn ga ocitno ni naucila niti O od obramboslovja.
0
Avtor: Slovenija
Saphire, te zgodbe poznam, tudi iz pripovedovanja vpletenih.Samo mimogrede še na članek na 24 ur.
Leta 1991 so bila da območju današnjega BTC v Ljubljani še javna skladišča in ne spomnim se, da bi bilo tam kaj veliko trgovin (če je sploh bila katera), o kakšnem trgovskem centru pa sploh ni bilo govora.
res je, tam so bila Javna skladisca - predvsem za ljubljanske tovarne in Carina - mednarodne spedicije , mislim pa da je bilo v Hali D ze nekaj stacun, lahko pa da se motim. Vsekakor je bilo tam ogrom,no ljudi.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Avtor: Slovenija
Saphire, te zgodbe poznam, tudi iz pripovedovanja vpletenih.Samo mimogrede še na članek na 24 ur.
Leta 1991 so bila da območju današnjega BTC v Ljubljani še javna skladišča in ne spomnim se, da bi bilo tam kaj veliko trgovin (če je sploh bila katera), o kakšnem trgovskem centru pa sploh ni bilo govora.
res je, tam so bila Javna skladisca - predvsem za ljubljanske tovarne in Carina - mednarodne spedicije , mislim pa da je bilo v Hali D ze nekaj stacun, lahko pa da se motim. Vsekakor je bilo tam ogrom,no ljudi.
Me je prav zanimalo, zgleda da je bilo 1990 tako
Katera je bila prva trgovinica?
To je bilo v tej dvorani A v kletnih prostorih, tako da smo imeli med viličarji tri trgovinice, eno s tekstilom, eno z gradbenim materialom in eno s pohištvom. Najnižja raven, Ponterosso.
Če si prav razlagam, so začeli trgovine odpirati 1993.
Vem, da sem javna skladišča v tistih letih uporabljala kot bližnjico za bicikliranje na šiht, čisto točno se pa ne spomnim kako je bilo pravzaprav po letih. Definitivno je bila pa bolj kot ne čista skladiščna cona.
Enkrat kasneje je bil potem Bit tam kjer je zdaj Emporium, v kleti. Smo na veliko igrali badbinton v dvorani.
http://www.mladina.si/93120/zupan-btc-cityja/ http://www.mladina.si/93120/zupan-btc-cityja/
0
besed-- za leve in desne..
Levičarji, nadaljevalci ex Juge, so uničili Slovenijo.
Desničarji so njihovi močni podporniki in igrajo klovne..
Če pobrskate po googlu, lahko izveste resnico, kaj se dogaja v Sloveniji...
Moj predlog, razgnat vse stranke, zamenjat kompletno vlado...nobenih rodovniških vezi, pet rodov nazaj.
Ne, ne! Nič ne bo! Ves svet je šel v maloro, samo še čudež nas lahko reši.
P.S. Vi se pa le ukvarjajte z Janšo!
Levičarji, nadaljevalci ex Juge, so uničili Slovenijo.
Desničarji so njihovi močni podporniki in igrajo klovne..
Če pobrskate po googlu, lahko izveste resnico, kaj se dogaja v Sloveniji...
Moj predlog, razgnat vse stranke, zamenjat kompletno vlado...nobenih rodovniških vezi, pet rodov nazaj.
Ne, ne! Nič ne bo! Ves svet je šel v maloro, samo še čudež nas lahko reši.
P.S. Vi se pa le ukvarjajte z Janšo!
0
Predlagam, vse sedanje in bivše politike in gospodarstvenike zpreti v preizkovalni zapor., vse dokler ne povejo kaj so grešili. Ker jih je veliko naj se podelijo tekoče številke, kakor v ribarnici ali pri mesarju. Če jih nebomo mi ugnali, bodo oni nas.
0
Avtor: Cindy
Saphire lp..ti si tak sonček,pozitivček malo takih..Hvala 🙂)
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Avtor: Cindy
Saphire lp..ti si tak sonček,pozitivček malo takih..Hvala 🙂)
ampak rit pa maš debelo
0
Avtor: mhm
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Avtor: Slovenija
Saphire, te zgodbe poznam, tudi iz pripovedovanja vpletenih.Samo mimogrede še na članek na 24 ur.
Leta 1991 so bila da območju današnjega BTC v Ljubljani še javna skladišča in ne spomnim se, da bi bilo tam kaj veliko trgovin (če je sploh bila katera), o kakšnem trgovskem centru pa sploh ni bilo govora.
res je, tam so bila Javna skladisca - predvsem za ljubljanske tovarne in Carina - mednarodne spedicije , mislim pa da je bilo v Hali D ze nekaj stacun, lahko pa da se motim. Vsekakor je bilo tam ogrom,no ljudi.
Me je prav zanimalo, zgleda da je bilo 1990 tako
Katera je bila prva trgovinica?
To je bilo v tej dvorani A v kletnih prostorih, tako da smo imeli med viličarji tri trgovinice, eno s tekstilom, eno z gradbenim materialom in eno s pohištvom. Najnižja raven, Ponterosso.
Če si prav razlagam, so začeli trgovine odpirati 1993.
Vem, da sem javna skladišča v tistih letih uporabljala kot bližnjico za bicikliranje na šiht, čisto točno se pa ne spomnim kako je bilo pravzaprav po letih. Definitivno je bila pa bolj kot ne čista skladiščna cona.
Enkrat kasneje je bil potem Bit tam kjer je zdaj Emporium, v kleti. Smo na veliko igrali badbinton v dvorani.
http://www.mladina.si/93120/zupan-btc-cityja/ http://www.mladina.si/93120/zupan-btc-cityja/
V Hali A, ja, sem se zmotila. Takrat -90/91 smo vecinoma hodili v italjansko Gorico na shopping, v btc pa sploh ne - . Vem da so imele tovarne tam zakupljene prostore, nasa firma v Hali D. samo Btc je Blagovno Trgovski center? Jaz sem si predstavljala da so imeli kaksno trgovino na debelo.
Sicer sem bila pa med 10 dnevno vojno v Ljubljani, v sluzbi vsak dan . Vozii smo se vse naokoli, ker so bile barikade, betonske in barikade z avtobusi in tovornjaki. Spomnim se tistega alarma , ko je JLA letalo prebio zvocni zid nad ljubljano, in ko so za nekaj ur padli dol vsi radijski programi, samo
posnetek - podjite v zaklonisca.... samo to je bilo na radiju.
Tisto je bilo kar --- eerie.
Pa helikopterja, ki so ga sestrelili v Rozni dolini tudi.
Imela sem prijateje na radiu student , kjer so nenadoma zaceli vrteti Springssteena, No defeat, no surrender.
Precej moji frendov je bilo v TO in so nenadoma letali okoi s pistolami.
Pa tistega tanka se spomnim, jla tanka na avtocesti blizu cestnine, kjer sem se 3 dni vozila mimo in je bi 4 dan cisto ozgan - granata.
Na vrhniki je bila vojasnica od koder so sli tanki.
Malo je tudi manjkalo, da bi se med tistim slavnim zracnim alarmom zatekla v trezor Banke Slovenije -ena frendica je deala tam in je vprasala sefa, ce lahko.in je dovolil. Pa sem rajsi peljala domov, da vidim kako je mami in nona.
Menda so imeli takrat ze natisnjene tolarje - oziroma bone, ki so bili vmesna valuta med din in Sit.
Skratka pestri casi.
0
teritorialci so bili hvala bogu - in ne jj-ju - zelo dobro organizirani.
JJ je sedel v kleti cankarjevega doma in se delal pomembnega, u bistvu pa so bili kljucni stabi TO in CZ.
JJ je sedel v kleti cankarjevega doma in se delal pomembnega, u bistvu pa so bili kljucni stabi TO in CZ.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
LoL.! heroj pa tak.Poznam ga iz faksa ( par let starejsi) pa je bil vse prej kot idol, pac pa prava prga. In tisto malo karizme kar jo ima, vlece iz zamere in fovsije
da se lepo izrazim. Dajmo si slovenci raje izbrati prave heroje, pa ne misim tukaj kaksnih poitikov, katerikolih barv.
Politika me ne zanima, in seveda mi tudi cerar
( chinless wonder - ) in bonsai nista prav nic vsec.
ampak, jj nima karizme. Fakt.
JJ je bil na faksu praženo, še ne povsem zrelo zrnje žit? Vir: Kuhinjska kultura v zgodnjem srednjem veku - prga
In bonsai ni več drevesce v posodi?
Če se rastline niso vrgle v politiko, prosim za prevod.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Vse res, vendar je "nas"janez kaj malo pripomogel k temu.prav tako bi ahko obozevali jelka kacina, kar bi bil seveda tudi kretenizem 😆
Tole o Kacinu me zanima. Nevtralno vprašanje.
0
Avtor: botanika v politiki
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
LoL.! heroj pa tak.Poznam ga iz faksa ( par let starejsi) pa je bil vse prej kot idol, pac pa prava prga. In tisto malo karizme kar jo ima, vlece iz zamere in fovsije
da se lepo izrazim. Dajmo si slovenci raje izbrati prave heroje, pa ne misim tukaj kaksnih poitikov, katerikolih barv.
Politika me ne zanima, in seveda mi tudi cerar
( chinless wonder - ) in bonsai nista prav nic vsec.
ampak, jj nima karizme. Fakt.
JJ je bil na faksu praženo, še ne povsem zrelo zrnje žit? Vir: Kuhinjska kultura v zgodnjem srednjem veku - prga
In bonsai ni več drevesce v posodi?
Če se rastline niso vrgle v politiko, prosim za prevod.
LOL 😆
Janez je bil bled, suh potegnjen - prga pravijo pri nas. Res pa je bil prazen, vendar nezrel 🙂
Kucanu so pa na splosno rekli Bonsai - zaradi visine pac.
Seveda ni bil posajen v posodi, pac pa je kar veselo skakal okoli.
Se spomnim grafita nekje v centru - Kucan sedi na plocniku in binglja z nogami 😆 🙂
0
Avtor: razlaga, prosim
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/saphire/ Saphire
Vse res, vendar je "nas"janez kaj malo pripomogel k temu.prav tako bi ahko obozevali jelka kacina, kar bi bil seveda tudi kretenizem 😆
Tole o Kacinu me zanima. Nevtralno vprašanje.
Jelko Kacin na tiskovki nekje sredi vojne ( ne vem komu )
" To je Kretenizem" / vprasanje/
0
Aja , pa Kacin je poleg "kretenizma" uveljavil tudi besedo
"scenosled".
Kot " scenarij / plan dogodkov.
"scenosled".
Kot " scenarij / plan dogodkov.
0
Avtor: veliki brat
Na kakšno vprašanje je odgovoril, da je kretenizem?∙»To je kretenizem,« je Jelko Kacin odgovoril na vprašanje Borbinega novinarja, ki je rekel, da so mu vojaški strokovnjaki povedali, da mora letalo pred pristankom obvezno odvreči bojni tovor in da je bil torej alarm o vzletu vojaških letal manipulacija slovenske oblasti.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
09.02.2016 ob 13:25