Kdo sem? Kdo sem? Kdo sem? Se je v temni kleti drl moški. Kdo sem,
je rjovel in jezno bičal ubogo dekle, ki je kričalo odgovor na ves glas:
“Moj gospodar ste, moj dragi gospodar!” moški pa se je smejal. Počasi
je stopil okoli nje, ji z roko nežno dvignil glavo, da ga je morala gledati
v njegove temne oči in jo vprašal “Kdo pa si ti?”. “Tvoja lastnina sem,
tvoj suženj”, je rekla in ob tem so njegove oči zažarele. “Kdo pa sem,
kdo sem jaz” si je mislila, kajti vedno bolj je bila prepričana, da je res
njegova lastnina. Razmišljala je in ugotovila je, da je Paya, deklica iz
Kranja. Rodila se je leta 1997, njena mama Ronja je bila samohranilka
in živeli sta v bloku na obrobju Kranja. Mati je bila zavzeta komunistka,
v njunem majhnem in sivem stanovanju so visele slike Tita, zastave
bivše države in komunistične parole. Nikoli ni razumela maminega
navdušenja nad komunizmom a ga je občutila na svoji lastni koži kajti
celo življenje je čutila pomanjkanje, lakoto in grozna razočaranja.
Očeta ni poznala, vedela je le, da je bil iz Maribora in da se je njegovo
ime začelo s črko D, mama ji drugega ni povedala, niti slik ji ni pokazala,
rekla ji je le, da je bil alkoholik in zato tudi nasilen ter da ga je zato
zapustila. Kljub revščini in splošnemu pomanjkanju je deklica imela
lepo otroštvo, rada je hodila po Kranju, zelo všeč ji je bil kanjon Kokre
kjer je pogosto presedela cele dneve in gledala postrvi, ko so se lovile
po čisti a mrzli vodi. Včasih je prišla tja, ko se je mama drla nanjo, to je
bilo pogosto kajti delala je v tovarni in zaslužila zelo malo, težko
življenje jo je znotraj ubilo in spremenilo v bledo senco lepe ženske, ki
se je poročila z bogatim poslovnežem, a kdo pa je sploh ona, od kod
je?
72 let nazaj. Barnaul. Sredi mrzlega in oblačnega dneva je Dobrila
sedela v hiši in skozi okno gledala ljudi, ki so počasi hodili po mrzlem
mestu. Do koder ji je seglo oko, je bila revščina, ljudje so bili lačni in
depresivni, stežka so še premikali svoje utrujene noge in bili so siti tega
sveta. Njeno opazovanje je zmotil prihod njenega moža Vladimirja. Bil
je visok moški s temnimi lasmi in temnimi očmi, vedno je bil oblečen v
črna oblačila, njegova edina bela stvar so bili zobje. Brez besed je sedel
na usnjen fotelj ter se zagledal v svojo čudovito ženo, preprosto
popolna je bila, najlepša ženska v celi Rusiji. Gledala sta se in Dobrila
je začela počasi premikati svoje tanke prste, stiskala je rob mize in se
potila, le kako naj mu pove? Vladimir je opazil njeno tesnobo a rekel
ni ničesar; naj kar sama pove kaj jo moti, a kaj je ne bi motilo, saj gre
čisto vse narobe, svet je tak, kot da ga bo kmalu konec. Pa kdo si ne bi
želel konca, vojna je uničila vse, celotne družine so bile uničene, vse je
propadlo in nihče ni zares razumel zakaj. Propaganda jim je najprej
prikazovala Nemce kot sovražnike, nato kot zaveznike in ti zavezniki so
postali sovražniki, ko so jih napadli. Zakaj? Zakaj? To je bilo edino
vprašanje, ki so si ga tedaj zastavljali. Nekateri so v vojni videli možnost
za uspeh v vojski, politiki ali pa veliko izpolnitev svojih ideoloških idej.
A Vladimir ni bil vojak, ni bil politik in nobenega mnenja ni imel, le
živeti je hotel lepo življenje z žensko svojih sanj. Imel je gradbeniško
podjetje in s tem zaslužil dovolj, da je preživljal oba, a vojna je vzela
čisto vse, delavci so pomrli in podjetje je propadlo, ker tudi nihče ni
ničesar gradil.
Vojna se je sicer že končala a pravo trpljenje se je šele začelo in oba
sta to vedela, je morda zato bila Dobrila živčna, se je končno zlomila?
Pritisk je bil premočen in morala mu je priznati. “Noseča sem, noseča
sem, noseča sem!” je zavpila. Vladimir se je kar stresel od strahu in
zaskrbljenosti. Ljubil jo je, zelo jo je ljubil a ljubezen ne bo nahranila
otroka, ne bo ga izšolala in mu dala poklica. Vstal je a noge je imel
mehke in zato je kar padel na tla, tudi tresel se je še vedno. Kaj nama
je sedaj storiti, je vprašala Dobrila in ga zaskrbljeno gledala. Oh, ne
vem, res ne vem, pa saj ne rečem, da nisem vesel, da bo otrok, zelo
sem vesel a razumi me, da me zelo skrbi.
Vem, vem, saj zato pa vprašam. Vladimir se je tedaj spomnil pogovora
s svojim sodelavcem, govorila sta o Jugoslaviji in zdelo se mu je, da bi
bilo življenje tam boljše kot v Rusiji, ne bi pa jima bilo treba iti na
zahod. Ženi je povedal svoje mnenje in povedal ji je za Ljubljano, tam
je tudi bolj toplo, plače so višje in diktatura ni tako grozna kot tukaj.
Dobrila ga je tiho gledala, še nikoli niti iz mesta ni šla, kako bi se kar
odselila v Evropo, vse bi pustila tukaj. A saj ničesar ni zares imela, kaj
pa je imela drugega kot staro hišo, edina vredna stvar v njej pa je bila
zlata ura stara 200 let, ki jo je podedovala in zelo čuvala. Vladimir ji je
poskušal razložiti, da življenje v Barnaulu nima prihodnosti in da se mu
zdi, da bo življenje postalo še težje in Stalin še bolj nasilen. Na koncu
je le popustila, odločila sta se, da gresta v Ljubljano. Dobrila je vzela
majhen kovček in vanj položila nekaj oblačil ter seveda svojo uro,
Vladimir pa je spakiral svojo pištolo, nož in eno majico ter hlače, to je
vse kar sta imela. Skupaj sta stopila iz hiše in se veselo pogledala, bila
sta polna optimizma a seveda tudi zelo zaskrbljena, v Jugoslaviji še
nikoli nista bila. Pogledala sta hišo in ko sta videla v kakšni bedi živita,
sta bila kar vesela, da gresta stran kajti hiša je bila že zelo stara in
uničena. Imela sta konja in voz, usedla sta se, bič je zamahnil po zraku
in konj je z glasnim zvokom naznanil začetek dolge poti. Prvih 20
kilometrov je potekalo brez težav, nato se je zvečerilo in morala sta
prespati kar v močvirju kjer sta ujela nekaj žab in jih za večerjo spekla
na ognju. Pot sta nadaljevala okoli petih, čas sta vedela zahvaljujoč
zlati uri. V vasi Posevnaya sta se ustavila in okrepčala v lokalni gostilni,
Dobrila je ves čas uro držala v rokah, da je kdo ne bi ukradel, v taki krizi
namreč skoraj vsak postane tat, če dobi priložnost. Jedla sta pečeno
raco in bila je tako sladka kot nikoli, predvsem zato, ker so bile žabe
edino kar sta pojedla v zadnjih 24 urah. Svoj zadnji denar sta porabila
za to kosilo a ni ju skrbelo kajti v enem dnevu bosta že v Novosibirsku
kjer bosta lahko prodala konja ter si kupila vozovnico do Moskve.
Prespala sta na vozu v tisti vasi in naslednji dan nadaljevala pot. Prišla
sta do Novosibirska, razgled je bil neverjeten, z njiv južno od mesta so
se bele mestne stavbe čudovito bleščale in prvič sta videla tako veliko
mesto kajti Barnaula nista zapustila nikoli v življenju. Ob vstopu v
mesto sta postala rahlo nejevoljna kajti nista bila prepričana, če jima
bo pot uspela, razmišljala sta o vrnitvi domov. Ustavila sta se v centru
in si ogledovala mesto, celo avtomobili so bili, le kdo bi kupil njunega
shiranega konja? Nekaj časa sta hodila po mestnih ulicah in iskala
človeka, ki bi kupil konja, našla sta ga na obrobju mesta, bil je reven
kmet, ki je nujno potreboval konja, a ne glede na njegovo revščino, je
bil bogatejši od njiju in tako jima je lahko plačal za konja. Te plemenite
živali se sicer prodajajo za veliko več a njima je bila vsota dovolj,
namreč bilo je še več kot sta potrebovala za vlak do Moskve. Še isti
dan sta si kupila vozovnici in sedla na vlak, ki je bil na njuno srečo ravno
na postaji. Sedla sta in se veselo gledala, prijela sta se za roke in prvič
po večih letih občutila srečo in z veseljem gledala v prihodnost. Vlak je
monotono peljal in zaspala sta, dolga pot ju je neizmerno utrudila in
spala sta vse do Moskve, le občasno sta se zbudila za nekaj ur, da sta
kaj pojedla. Tam sta izstopila in od prodaje konja jima je ostalo še nekaj
denarja, najela sta sobo v motelu in Vladimir je še isti dan šel iskat
službo po mestu. Zvečer se je vrnil a s slabimi novicami, v celem mestu
ni bilo službe, ker pa ni imel niti dokumentov ali česarkoli drugega,
oblečen pa je bil v stara oblačila, ga dostikrat niso hoteli niti poslušati
in so ga odgnali. Dobrila ga je tolažila, da je v redu kajti tam sta lahko
še 5 dni in v 5 dneh se bo zagotovo kaj našlo. Kot po navadi je imela
prav, tretji dan je mož našel službo, srečal je znanca iz Barnaula in ta
mu je ponudil službo čistilca v njegovem podjetju. Po dveh dneh sta
morala iz motela a Vladimirjev znanec je prvo plačo dal že vnaprej in
tako sta lahko najela stanovanje, ki pa je bilo še slabše in manjše od
hiše v Barnaulu, a prepričana sta bila, da bosta kmalu nabrala dovolj
denarja, da prideta v Jugoslavijo. Hiše v Barnaulu nista prodala, ker
sta vedela, da je nihče ne bi kupil, kajti streha se bo vdrla vsak čas tako
da so njuni prihranki temeljili na slabo plačanem delu in prihranila
nista skoraj ničesar, komaj za hrano in najem je bilo dovolj. Minilo je
nekaj mesecev in Dobrila je začutila bolečine v trebuhu, prišel je čas.
Vladimir se je zavedel, da nista prišla praktično nikamor in sta komaj
malo na boljšem, otrok pa že prihaja. Rodila je v nekaj urah doma in
ob osmih zjutraj rodila deklico, ki sta jo poimenovala Ivana. Majhna
dojenčica je bila največji dosežek njunih življenj in nikoli nista bila tako
ponosna sama nase kot takrat, celo na revščino sta pozabila. Več let je
minilo in ostala sta v istem stanovanju, na selitev sta čisto pozabila,
ker sta se tako ukvarjala z otrokom, ki tako dolge poti vsekakor ne bi
preživel, ko pa je gibanje postalo omejeno pa tako ali tako nista mogla
iz države in sta se sprijaznila z življenjem v Moskvi, ki sploh ni bilo tako
slabo kot sta pričakovala. Oče je našel bolj plačano službo gradbenega
delavca in Ivana je bila zdrav otrok. A nekega temnega zimskega dne
je Vladimir ostal brez shlužbe, ker se je stepel s sodelavcem, ki ga je
cel dan žalil. Bilo ga je sram priznati, da se je to zgodilo in tako se je
vsak dan delal, da gre v službo a v resnici je odšel do bližnjega lokala
kjer se je opijal do poznih večernih ur. Najprej je pil zaradi žalosti in
obupa, nato pa je začel piti, ker mu je bilo všeč. Nekega dne je do njega
pristopil sumljiv Rom, ki mu je namignil, da naj pride z njim. Vladimir
je bil opit in ni niti razmišljal. Rom ga je peljal v sobo zadaj in mu tam
povedal, da je lastnik tega lokala ter da vidi kako vsak dan preživi v
njem. Vladimir ga je vprašal kaj hoče od njega in da naj se ne ukvarja z
njegovimi težavami. Ohoho, se je zasmejal prebrisani Rom. Vidim, da
potrebuješ denar, pa čas imaš, kajne? Tako je, je rekel Vladimir in ga
vprašal na kaj namiguje. Mi ponujaš službo tukaj, bom stregel?
Hahaha, kar misli si, tako velik in močen človek si, le zakaj bi te zapravil
za strežbo? Kot vidiš, je lokal večino časa prazen, le kako bi zaslužil
dovolj...mamila prodajam, veš? Heroin in marihuano, če sem
natančen, od tebe hočem, da se pridružiš in mi za dobro plačilo
pomagaš pri poslu, močen človek si in če bi prodajal ti, stranke
vsekakor ne bi niti poskusile goljufati! Mamila! Je zavpil Vladimir, ni
mogel verjeti, da se to dogaja, vedno je služil pošteno a najemnino bo
treba plačati čez 8 dni in če je ne bo, bo Dobrila izvedela, da je izgubil
službo... Sprejmem! S Ciganom, ki se je pozneje predstavil kot Jan, sta
si segla v roko in s tem zapečatila usodo obeh. Vladimir se je zmeden
vrnil do svoje mize ter nadaljeval z viskijem, ki ga je pustil tam.
Razmišljal je o svojem življenju in o svoji čudni odločitvi, le kako bo
prodajati droge s Ciganom? Naslednji dan je kot po navadi prišel v
lokal in tam ga je v kotu čakal Jan. Usedel se je nasproti in ga gledal
dokler Rom ni spregovoril. Danes ob desetih zvečer boš dostavil 3
grame heroina moji stranki v ulico nedaleč proč, več ti bom povedal
pozneje. Vladimir je še nekaj ur sedel v lokalu in se opijal, ko je do
njega pristopil Jan in mu povedal točno lokacijo, opis stranke in mu dal
vrečko polno droge.
Vladimir se je pol ure pred dogovorjenim časom odpravil po cesti
vzhodno in prispel do majhne rumene hiške, čakal okoli 10 minut in z
druge strani je videl prihajati črnca. To je bil prvi črnec, ki ga je Vladimir
videl in zato se je malo bal, črnec pa je prišel do njega in iztegnil
desnico v kateri je imel denar. Vladimir je samo premaknil roko in
črnec je skril denar. “Najprej mi daj robo, nato ti plačam” je rekel in
Vladimir mu je previdno dal vrečko. Črnec mu je dal denar in Vladimir
je bil presenečen nad vsoto, skoraj bi zavpil od presenečenja, toliko
denarja na kupu ni videl od kar so mu ljudje plačevali, ko je še imel
podjetje. Vrnil se je v lokal in dal Janu denar, on pa mu je dal njegov
delež, ki je bil sicer precej manjši od njegovega, a vseeno visok za
brezposelnega Vladimirja. Najemnine sicer ni plačal v celoti, a večino
je in tako Dobrila ni ničesar izvedela. Ko je opravil še eno dostavo
trave, je plačal ostali delež in se tako rešil težav za en mesec. Naslednji
teden je črncu zopet dostavil mamila, tokrat še več in tako je dobil
dovolj denarja, da je Dobrili kupil zlato ogrlico, Ivani pa nove učbenike
za šolo, kajti hodila je že v 2. razred. Ko ga je žena vprašala od kod mu
denar jo je mrtvo hladno pogledal in ji rekel, da naj ne sprašuje. Takrat
je postala sumičava in čeprav ni vedela ničesar, ga je prosila naj bo
previden. Nekaj let pozneje je bil Vladimir že znan po celem mestu po
svojih dejavnostih povezanih z Janom, včasih je tudi koga pretepel in
bil je zelo znan po temu, da je to počel na krut način. Edini, ki niso
vedeli kaj počne so bili policija in njegova družina. Neke noči je
dostavljal 20 gramov heroina v Voronovo in vse je potekalo kot je
treba dokler ni prišlo do plačila. Moški ni hotel plačati dogovorjene
cene in Vladimir je vzel svoj nož in ga hotel zabosti, a tedaj so iz
okoliških ulic pritekli ljudje in ga obkolili. Stranka mu je vzela vsa
mamila in ostalih 15 ljudi ga je preteplo. Vladimir se je poškodovan
vrnil domov in Dobrila ga je zasliševala kaj se mu je zgodilo. Ne glede
na njen trud, ji ni povedal kaj se je zgodilo in ko ga je vprašala, če ima
kaj zveze z mamili je vstal, jo prijel za vrat in boksnil v trebuh. Dobrila
je zajokala od bolečine in Vladimir jo je brcnil v koleno, da je padla na
tla. Bila je presenečena, še nikoli je ni udaril. “Ti si zgolj ženska, moje
življenje se te ne tiče, nikoli več me ne sprašuj kaj se dogaja, če te kdo
vpraša kaj si pa padla po stopnicah, saj bodo verjeli, nesposobna in
neumna si!”. Ravno tedaj je domov prišla Ivana in videla kako oče stoji
nad mamo, ki je jokala na tleh. Ni razumela kaj se dogaja a to se je
spremenilo, ko jo je Vladimir pretepel, ker je bil preprosto preveč
jezen. Ivana je jokala, ko jo je oče brcal po tleh, Dobrila je stekla tja,
da bi ga ustavila, pa jo je samo odrinil stran.
Ko je končal se je usedel za mizo in se zadrl na Dobrilo, da hoče kosilo.
Pohitela je v kuhinjo in mu spekla jajca. Ko je jedel mu je pod mizo
masirala noge in med tem jokala, on pa je ves čas govoril kako slabo
kuha in kako slaba žena je, a jajca je pojedel. Ivana je stekla iz hiše in
se je vrnila šele naslednji dan, a Vladimirja ni bilo tam, odšel je po
kosilu prejšnji dan, Dobrila ni vedela kje je a bila je vesela, da ga ni. Bila
je šokirana, da je to naredil kar tako a vedela je, da se ne more kar
ločiti, ker je ženska in ker je on tisti, ki zasluži ves denar. V takem
vzdušju je Ivana dočakala svoj 18 rojstni dan. Dobrila ji je spekla
višnjevo torto, njeno najljubšo in ko je jedla, je prišel domov Vladimir.
Vzel je preostalo torto in jo vrgel v smeti “ne zaslužiš si tega” je rekel
in se usedel na fotelj. “Dobrila, poslušaj me sedaj. Ubil sem človeka.
Zaklal sem ga. Jaz sicer mislim, da je vseeno, ker je bil črnec a policija
ne misli tako, prav tako pa tudi njegova tolpa, oboji me iščejo in bliža
se dan ko bom šel v zapor ali pa umrl. Ker boš ostala sama, me boš
prevarala in si poiskala drugega. To moram preprečiti.” Vzel je pištolo
in brez besed ustrelil Dobrilo. Njeno negibno in nemočno truplo je
padlo na tla in kri je špricnila po Ivani. Zakričala je in oče je nameril
svojo pištolo vanjo ter ji ukazal, da se ne premika, ubogala ga je.
Vladimir je stekel iz hiše in šel v lokal kjer je Janu povedal, da je ubil
stranko, ker ni hotela plačati ter da ju sedaj lovi tolpa. Jan se je zelo
razjezil in je Vladimirja izgnal in mu zabičal, da je to njegov problem in
da naj se ne vrne. Stekel je domov, vzel Dobrilino zlato uro in Ivani
rekel, da naj se takoj spakira. Čez okoli pol ure sta šla na vlak, Ivano je
držal za roko, da ne bi mogla pobegniti. Sedla sta na vlak za Berlin in
naslednji dan sta bila že tam. Vladimir jima je kmalu najel stanovanje
blizu berlinskega zidu. Stanovanje je bilo prazno, imelo je eno posteljo
in eno omarico, nanjo je postavil zlato uro. Ivana je sicer končala svoje
šolanje a vseeno ni hotela kar tako zapustiti Moskve, umora mame pa
še vedno ni čisto razumela, preprosto ni dojela, da je mrtva in da jo je
oče res ubil. Prvi dan sta ostala v stanovanju in zvečer je on spal na
postelji, ona pa je morala spati na tleh ob postelji, ni imela vzglavnika
in pokrila se je s prtom. Čeprav je Vladimir v Moskvi zaslužil veliko, je
denar pojenjal in zato je napisal pismo Janu, uspelo se jima je doseči
kupčijo. Nekega jutra je zbudil Ivano in ji povedal, da je njen oče in da
ga mora ubogati in iti v Moskvo k Janu nekaj iskati. Dal ji je naslov, ji
plačal vozovnico in ji rekel, da je ne rabi skrbeti, ker bo kmalu nazaj.
Ko je prišla v Moskvo, jo je v lokalu v katerega je oče redno zahajal,
čakal Jan. Poklical jo je noter in rekla mu je, da jo pošilja Vladimir, da
pa ne ve kaj mora narediti. Jan se je zasmejal in jo peljal po zavitih
stopnicah v temno sobo nad lokalom. “Oče potrebuje denar, jaz tudi,
ti pa nimaš službe. Zmenila sva se, da boš delala pri meni in del dobička
dala njemu, drugi del pa meni. “Kaj pa ostane zame”, je vprašala.
“Čisto nič, saj ne potrebuješ, te bom že jaz nahranil, ne skrbi.” Ivano je
skrbelo a ni si upala spraševati nadaljnih vprašanj, ker je vedela česa
je njen oče zmožen, kaj šele skupaj s ciganom.
Naslednji večer ji je Jan dal majhno škatlo in rekel, da naj jo dostavi
vplivnemu moškemu v enega boljših hotelov v mestu. Ivana je po
temnih ulicah prišla do hotela v centru in ko je stopila noter kar ni
mogla verjeti kako lepo je bilo. Stene so bile rdeče z zlatimi
obrobami, čudoviti rjavi stoli pa so bili videti še lepši kot so bili zraven
marmornih miz, povsod so sedeli uglajeni ljudje, ki so se med
kajenjem pogovarjali. Po Janovih navodilih je šla v tretje nadstropje
po stopnicah in prišla do sobe 78. Potrkala je in vrata ji je odprl visok
moški in jo povabil naprej. Stopila je v prostorno sobo, ki je imela na
sredini veliko zakonsko posteljo, za njo pa je bil balkon z razgledom
na center Moskve, slike na stenah pa so prikazovale druga svetovna
mesta. Bila je navdušena, še nikoli ni videla take lepote. “J-jaz sem
Ivana, prinesla sem robo, Jan jo pošilja.” “Robo, kakšno robo?
“Ohoho, vidim, da ne veš. Verjetno ti nihče ni povedal in misliš, da
dostavljaš heroin, no ja, kar poglej v vrečko”. Previdno je odprla
majhno rumeno vrečko in noter je bil en sam kondom. Zavedela se je
kaj to pomeni in odskočila od moškega od strahu, on pa je stopil do
nje. “Ivanica, ne beži, saj to je vendar tvoj poklic, vesela bodi, da sem
jaz tvoja 1. stranka ne pa kak s HIV-om okužen revež.” Ivana se je
umikala in moški je hodil proti njej, razmišljala je o pobegu in ko je
stekla proti vratom jo je ujel in podrl na tla. “Nikamor ne greš, Janu
sem že plačal, sedaj pa zgini na posteljo!” Ivana se je počasi
skobasala do postelje in se usedla nanjo, prestrašeno ga je gledala.
“Če bo Jan kaj vprašal, sva uporabila kondom” je rekel in jo zgrabil za
vrat, potisnil nazaj in začel slačiti. Ivana je jokala, nikoli prej ni niti
poljubila fanta, želela se je poročiti s kom, ki bi ga ljubila, sedaj pa
mora biti prostitutka in početi take stvari z nekom, ki ga niti ne
pozna. Moški jo je slekel in Ivana je že glasno jokala in solze so tekle
po njenem obrazu in ji razmazale ličila. Pogledal jo je in pobožal po
obrazu ter ji povedal, da ga to še bolj vzburja, da upa, da ne bo
nehala jokati kajti to ga spominja na vse otroke, ki jih je zlorabil v
Londonu. Ivana je požirala slino in zadrževala solze, on pa je masiral
njene joške in na njih ugasnil cigareto. Ivana je zavpila od bolečine in
v tem trenutku jo dobil erekcijo. Pogledal jo je, pogoltnil slino,
zahropel in skočil nanjo kot lev na svoj plen. Slekel se je, bil je debel
in kosmat, njegov penis se je zdel umazan in Ivana ga je prosila, da se
je usmili. Prošnje so bile zaman. Zaril je svoj spolni ud v njeno
nemočno in suho telo s tako silo, da je pritekla kri, a solz je bilo še
več. Ivana je zaprla oči in čakala, da bo konec a moški ni mislil
končati, vzdihoval je na ves glas in ji govoril, da je njegova sužnja in
da bi od sedaj naprej moral pri njej imeti popust ali pa celo zastonj,
ker je on tisti, ki jo je razdevičil in vpeljal v ta posel. Ivana je vsake
toliko časa nemočno prosila, da neha on pa se je prošnjam zgolj
zasmejal in jo ugriznil v joško, da je še močneje zajokala. Trajalo je
kako uro in končno je končal, pred izlivom je sicer penis potisnil ven,
ker, po njegovih besedah, ni hotel, da umazana 🤐 nosi njegovega
otroka. Penis umazan od njene krvi je tako zaril v njena usta in prišlo
mu je v njeno grlo, da, se je skoraj zadušila, okus je bil nagnusen. Kri
in sperma pomešana z umazanijo njegovega angleškega
kapitalističnega penisa sta jo dušila in Ivana je izmučena padla na
posteljo, ko je penis potegnil iz njenih ust. Hropel je in jo še enkrat
udaril po riti, nato pa se ulegel zraven nje in naslonil svoj spolni ud na
njeno nogo. Ivana je od izmučenosti zaspala v njegovem naročju,
zbudil jo je in rekel, da si tako umazana prostitutka kot je ona ne
zasluži, da spi v takem hotelu in jo nagnal ven kar nago, obleke ji je
zgolj vrgel na hodnik. Ivana se je hitro oblekla in stekla iz hotela,
hotela je proč. Tekla je in ker ni zares razmišljala kod hodi, jo je poz
zanesla na pokopališče. Tam je začela hoditi počasneje in ker je bila
noč, se je tudi malo bala, a po takem dnevu si je odkrito želela smrti.
Počasi je hodila med vrbami in naletela na grob svoje matere Dobrile.
Bil je nov in preprost grob, lesen križ z imenom je gledal iz neurejene
črne zemlje. Ivana je padla na kolena in začela jokati ter prositi
mamo, da ji pomaga, da ne ve kaj naj stori in da ne vidi razloga, da bi
živela. Jokala je in ker sta jo seks in tek tako utrudila, je zaspala.
Zjutraj je vstala še pred zoro in se praktično odvlekla do lokala, tam
jo je Jan jezno pričakoval. Ko je stopila noter, jo je prijel za roko, jo
zvlekel v klet in udaril s palico za biljard, kajti vrniti bi se morala že
včeraj. Ivana ga je prosila, da je ne tepe, češ da jo že tako dovolj boli
a Rom ni imel nobenih čustev. “Še drago sem te prodal, 🤐! Uiti
si mislila, kajne? Sram te bodi!” je zavpil in jo močno udaril po hrbtu,
da je na mestu udarca ostala rdeča črta. Ivana je jokala in Jan se je
smejal “Oh prosim te, kaj res misliš, da se mi boš tako smilila?
Dojenčka sem že ubil, sedaj naj se pa tebe usmilim?” Ivana je
zaihtela, da ni treba, naj pa je vsaj ne teče, ker ni hotela pobegniti
ampak je samo prej zaspala. Jan jo je še nekajkrat udaril in ji nato
rekel, da naj se gre umiti kajti čez 7 ur jo na železniški postaji čaka
nova stranka. Ivana se je v kopalnici polni plesni umila z mrzlo vodo,
se obrisala z brisačo iz katere je padla mrtva miška in šla v svojo
sobo, ki je bila zraven. Soba je bila majhna, ni imela okna ali barve,
bile je zgolj slabo ometana, noter je bila ena postelja s plesnivim
jogijem in majavo mizo in stolom ob njej. Ulegla se je na posteljo, ki
je ob tem zaškripala in gledala v utripajočo žarnico na stropu polnem
pajčevin, ki je komaj kaj svetila in počasi utripala. V sobo je prišel Jan
in ji dal kos kruha in kozarec vode, da se malo napije preden gre.
Ivana je jedla star kruh in pila umazano vodo z velikim užitkom, to je
bil njen edini obrok v dveh dneh. Eno uro pred dogovorjenim časom,
ko bi se morala na postaji dobiti s stranko, je šla in po lepih ulicah
hodila do postaje. Prišla je in se razgledovala okoli, le slabi spomini jo
vežejo na to postajo. Kmalu je do nje pristopil majhen moški, jo prijel
za roko in peljal domov. Živel je v istem stanovanju kot ona s svojo
družino preden je Vladimir ubil Dobrilo in ob vstopu v stanovanje je
jokala, moški pa se je slekel in razkril svoj majhen in mlahav penis s
katerim jo je božal po obrazu, ona pa mu ga je morala sesati na istem
mestu kot je ležalo truplo njene mame nekaj tednov nazaj. Vedela je,
da je vsega tega kriv oče in jeza v njej je naraščala, bila je tako jezna,
da ji je bilo vseeno za vse kar je nagnusen škrat počel z njo. Ko se je
vrnila domov je vprašala Jana zakaj sploh mora iti drugam in zakaj
stranke ne pridejo v lokal. Jan ji je povedal, da je njena soba tako
slaba, da je ne privošči svojim strankam, sicer pa je to lokal in ne
bordel, ljudje pa njene usluge plačajo prej; skupaj s pijačo. Ponoči
Ivana ni spala, ležala je na postelji in razmišljala o dogodkih tega dne,
o tem kako je gledala krvne madeže, ki jih je pustil umor njene
mame, nek nagnusen moški pa ji je ravno tedaj špricnil v oči. Bila je
obupana in jezna, jezna je bila na čisto ves svet. Zjutraj jo je zbudilo
Janovo božanje; njegova temna in hladna roka je polzela po njenem
telesu in govoril ji je, da če ne bi bila tako ničvredna prostitutka, bi jo
mogoče celo dal za ženo za svojega umsko zaostalega brata. Ivana se
je probala umakniti, on pa jo je zgrabil za stegno in vanj zaril svoje
umazane nohte, da je zajavkala kot majhna miška, ko se ujame v
past. Jan jo je gledal divje kot sokol, ko uzre majhno ptičko, ki jo hoče
pojesti in začel je lesti na posteljo. “Danes nimaš strank in si tako
prosta samo zame.” Roko ji je dal pod majico in začel otipavati njene
joške, ona pa je spuščala zvoke obupa. Odpel je svoje umazane hlače
in jo posilil, Ivana je gledala v strop in molila, da bo čimprej konec.
Jan je končal v nekaj minutah in špricnil po njenem trebuhu. “Fuj,
poglej se, umazana si. Da te ni sram, takoj se umij.” Zasmejal se je, se
oblekel in šel nazaj dol v lokal in sklepal posle z najbolj pohotnimi in
nagnusnimi ljudmi kar jih svet premore. V Berlinu je Vladimirju šlo
odlično, njegova hči je dobro služila s prostitucijo in lahko si je
kupoval heroin od katerega je bil sedaj odvisen; da bi si ga lahko kupil
vedno več je prodal večino svojih stvari, skoraj vse razen zlate ure.
Preselil se je tudi v slabše stanovanje in čeprav je Ivana zaslužila
vedno več, je bilo denarja premalo, začel je ropati. Nekega dne je v
Moskvi Ivana morala iti v avto, ki se je ustavil ob lokalu. V avtu jo je
čakal lepo oblečen črnec in ji rekel, da si že dolgo želi okusiti belo
meso. Ivana se je bala, da so govorice o velikosti črnih spolnih udov
resnične in da jo bo bolelo in črnec je opazil, da se boji in se je
pohotno oblizoval. Odpeljal ju je v poceni motel in jo nesel v njuno
sobo, vrgel na posteljo in se začel slačiti. Ko je slekel gate je njegov
nabrekel penis kar poskočil in bil je tako velik kot se je bala. Morala
se je sleči in črnec jo je dvignil, nasadil in nabijal kar stoje, Ivana pa je
vpila. Vzdihoval je in ji šepetal, da je belo meso najslajše in da je res
prijetno tesna, vsako sekundo si je Ivana smrti želela bolj kot
kadarkoli prej. Prišlo mu je in Ivano je kar vrgel na tla, si s penisa snel
kondom in ga vrgel nanjo. Usedel se je na posteljo in si frcal spolni ud
levo in desno ter jo vprašal, če mogoče ve kaj se je zgodilo z Rusom,
ki je dostavljal drogo v imenu Jana, kajti ubil je enega njegovih članov
tolpe. Ivana se je spomnila, da je oče govoril, da je ubil črnca preden
je ubil mamo in hotela je povedati, da je njen oče, da bi ga ta moški
ubil, hkrati pa se je bala, da se ne bi maščeval in ubil nje. Nekaj časa
je premlevala o pravi odločitvi in se nato odločila, da bo povedala, ne
bo pa rekla, da je njen oče. Črncu je povedala, da se je preselil v
Berlin ampak da ne ve, če še živi na istem naslovu, kajti od Jana naj bi
slišala, da je postal odvisen od heroina in se je zato moral preseliti.
Moški se ji je zahvalil za informacije in jo poljubil na čelo, se oblekel
in jo odpeljal nazaj k Janu. 13 dni pozneje, so našli Vladimirja mrtvega
v Berlinu in ga pokopali v neoznačen grob, Ivana je slišala novico in
bila je vesela, a njenega trpljenja še ni bilo konec. Jan jo je še silil v
prostitucijo. Nekega dne je po tem, ko je ravno opravila posel s
stranko, hodila po poti in opazovala ptičke, ko so skakali po vejah.
Usedla se je na klop v parku in poslušala zvoke narave. Prvič po zelo
dolgem času je bila srečna. Opazovala je otroke in mamice, ki so
pazile nanje in razmišljala o tem kako lepe stvari lahko naredi
človeško telo, njeno pa je namenjeno le praznjenju pohotnih moških.
Zopet je postala žalostna in šla naprej do reke Moskve in razmišljala
o samomoru. Usedla se je na tla, gledala v reko, ki se je počasi
vrtinčila in se v mislih vrnila v svoje otroštvo kakih 20 let nazaj. Bil je
lep poletni dan in v šoli so se ravno učili poštevanko. Domov je šla s
prijateljicama in skupaj so ponavljale snov tistega dne, spomni se, da
ji je bila matematika dokaj težka a hkrati zanimiva. Ko je prišla
domov, je hiša čudovito dišala po palačinkah in mama ji je prinesla na
mizo poln krožnik te čudovite hrane. Pojedla je vsaj 8 palačink in se
nato skupaj z mamo učila matematiko. Domov je prišel oče, poljubil
je mamo in objel njo, nato pa se veselo pohvalil, da je bila danes
plača in da ju pelje jesti v restavracijo. Čeprav je bila polna palačink,
je z veseljem sprejela ponudbo kajti ni se dostikrat zgodilo, da bi šla
jesti kam drugam tako da je bila kar navdušena. Lepo se je oblekla in
ko se je vrnila v jedilnico, sta starša plesala na glasbo na radiu in tudi
ona se jima je pridružila. Peš so odšli do restavracije, ki je bila
oddaljena nekaj ulic in starša sta jo držala za roke, vsak na eni strani.
Tekli so in skakala je, ker pa sta jo držala, je vsakič poletela v zrak in
smejala se je celo pot do restavracije, nežno poletno sonce pa je ob
svojem zahodu božalo njen vesel obraz. Jedli so odojka in se
pogovarjali o življenju. Domov so se vrnili že v temi in Ivana je bila
tako zaspana, da jo je Vladimir nesel domov in položil v posteljo.
Spomni se tudi, ko je dobila slabo spričevalo in je imela mama z njo
dolg razgovor o tem, da je pomembno, da konča šolo, da bo imela
dobro službo. Ironično. Ob večerih je zelo rada poslušala, ko sta
starša govorila zgodbe o svojem življenju. Oba sta bila iz Barnaula,
oče se ni boril niti v eni vojni in z Dobrilo se je poročil, ko je imel 19
let. Mama je imela v mladosti zelo rada kokoške, njena mama Agata
je imela 35 kokošk za katere je Dobrila z veseljem skrbela, njen oče
Ivan pa je bil pesnik, ki pa sicer ni bil preveč znan, je pa vseeno
zaslužil dovolj za preživetje. Dobrila je rada lovila kokoške in nekega
dne ji je ena ušla, skočila je čez ograjo in odletela v bližnji gozd.
Dobrila je tekla čez travnik poln rož in lovila pobeglo kokoško, bil je
lep dan in v gozdu je bilo prav prijetno hladno, a kokoške ni bilo
nikjer. Hodila je kakih 500 metrov in prišla do konca gozda, videla je
kokoš kako teče po travnikih do sosednje vasi. Pritekla je v vas in se
razgledovala okoli, kokoši ni bilo. Zaslišala je, da nekdo vpije, bil je
nek fant in v naročju je imel njeno kokoš. Povedal ji je, da je videl, da
jo lovi in jo je ujel, ko je pritekla na njegovo dvorišče. Predstavil se ji
je, ime mu je bilo Vladimir in od takrat sta se pogosto igrala skupaj.
Odraščala sta in se kmalu zaljubila, oba sta bila lepa in inteligentna,
dobro sta se razumela in se kmalu zaročila. Poročila sta se v Barnaulu
in se odločila, da bosta tam ostala za vedno. Vladimir je pred vojno
odprl gradbeno podjetje in zgradila sta si majhno hiško v kateri sta
srečno živela nekaj let do vojne. Dobrila ni rada govorila o vojni,
Vladimir pa je omenjal le neke prijatelje, ki so mu umrli, Ivana tako ni
vedela veliko o tem času. Stvarem, ki so se dogajale po vojni, pa je
bila tako ali tako prisotna. Mama ji je včasih povedala tudi kaj več o
svojih starših oz. Njune dogodivščine. Spoznala sta se še pred prvo
svetovno vojno in vedela je, da sta bila med njo velika zagovornika
komunizma. Spoznala sta se na plesu in takoj sta si bila všeč, sicer bi
se moral Ivan poročiti z drugo žensko a starše je uspel prepričati, da
je Agata prava. Ona sicer ni imela nobenih ovir kajti s starši se ni
ravno razumela in tako sta se poročila hitro, imela sta majhno poroko
in bila je rdeča v stilu komunizma. Agata sicer ni vedela ničesar o
politiki a Ivan jo je navdušil s komunizmom, o tem ji je ves čas govoril
in na koncu je bila tako polna vse propagande, da v tem ni več videla
nobenega dvoma in se je tako vsidralo v njeno podzavest, da je tudi
sama postala komunistka. Po poroki sta nekaj let živela sama in
uživala v svojih kokoškah a kaj kmalu sta si zaželela otroka in dobila
sta dva: Dobrilo in Luko, a Luka je pri petih letih umrl zaradi neznane
bolezni, Dobrila se ga ni niti malo spomnila, vedela je le, da je
obstajal, ker sta ji o njem govorila starša. Ivana je vedela tudi nekaj o
Vladimirju, sicer sta bila z Dobrilo vedno skupaj in so bile njene
zgodbe v bistvu njune zgodbe a včasih ji je govoril zgodbe o svojem
očetu, ko je pozimi sedel ob kaminu in se tako kratkočasil. Mame ni
nikoli poznal, oče mu niti imena ni povedal, tako zelo je bil razočaran,
da ga je zapustila in se poročila z bogatejšim. Njegov oče je bil ribič,
rib ni prodajal, to je bilo dobesedno edino kar je jedel, imel je tudi
neko majhno njivo, ki ni bila zares omembe vredna a na njej je včasih
pridelal kaj repe. Oče je mamo spoznal na tržnici, ko je še prodajal
svoje ribe, ko sta se razšla je s tem nehal, ker ga je preveč spominjalo
nanjo. Skupaj sta živela v majhni vasici ob Barnaulu, ki je sčasoma
postala del mesta, a takrat je bila še ločena in prav lična vasica ob
reki polni rib. Imela sta se rada, a on njo veliko bolj kot ona njega in
ko ga je zapustila, je nikoli ni pozabil, več let je komaj da vstal iz
postelje in malo je manjkalo, da se kdaj ne bi celo ubil. Sinu je
govoril, da jo ima tako rad kot nihče drug nima rad ničesar ali nikogar
drugega, da bi ubil carja zanjo. Vladimir je tako odraščal ob očetu, ki
je trpel zaradi ženske s katero sta bila skupaj 2 leti in to se mu je
vtisnilo globoko v podzavest, vsekakor ne bi dopustil, da izgubi svojo
ženo. Ivana se je zdrznila, zopet je pogledala reko in se odločila, da
več ne bo razmišljala o svojih starših kajti vedno se spomni, da sta
bila ravno ta čudovita človeka kriva, da živi kot živi, mama niti ne, a
vseeno ji je zamerila, da jo je sploh rodila. Po svojem spominu je
iskala srečne trenutke iz otroštva a bila je prazna, ničesar se več ni
mogla spomniti, vstala je in se počasi napotila proti domu oz.
Janovemu lokalu. Počasi se je zvlekla po stopnicah in zaspala na svoji
neudobni postelji. Njeno razmišljanje o preteklosti ni minilo brez
posledic in tako je sanjala spomin iz otroštva. Bila je stara okoli 10 let
in zelo ji je bil všeč fant po imenu Nikita, skupaj sta hodila na
sprehode in se včasih pogovarjala o tem, da se bosta poročila čez 7
let. A le nekaj mesecev pozneje, sta se sprehajala ob reki in
opazovala pisane račke, ko so se podile in si iskale hrano. Rekla mu
je, da bi zelo rada prijela eno. Nikita je rekel, da to sploh ni problem
in da jo bo že ujel, začel je plezati po kamnih in skakati za racami. Ujel
je samico in ko jo je nosil proti obali, se je spotaknil na kamnih
poraščenih z algami in padel v vodo, raca je odletela njega pa je
vrtinec posesal v reko. Ivana je tekla ob reki in ga klicala a bilo je
zaman. Njegovo truplo so našli šele nekaj dni kasneje 30 kilometrov
stran. Ivana je skočila iz sanj in se kar tresla, njena depresija je
postajala vedno hujša in ravno, ko je izpod postelje vzela nož in si
hotela prerezati žile, je slišala korake. V sobo je vstopil Jan in ji rekel,
da ima danes zanjo posebno presenečenje. Poklical je nekoga s
čudnim imenom in v sobo je priskakljal zelo čuden 20 letnik, obraz je
imel iznakažen in ude je imel čudno oblikovane, nekaj je govoril a
Ivana ga ni zares razumela. Jan ji je razložil, da je to njegov brat in da
ga je pripeljal, da končno izgubi nedolžnost. Ivana se je že tako vdala
v usodo, da se je samo ulegla in se začela slačiti, brat pa je divje
skakal po sobi in spuščal živalske zvoke. Skočil je nanjo kot opica in s
svojim ukrivljenim penisom večkrat zgrešil pravo odprtino. Ivana se je
upirala, ker je bil zelo grob ampak ni imelo smisla. S svojimi čudnimi
udi se je ovil okoli nje, jo nabijal in se slinil po njej kot pes po
priboljških. Začel je dihati kot astmatik in izgovarjati njeno ime, nato
se je stresel kot da bi imel epileptični napad in Ivana je začutila kako
se po njenem anusu pretaka njegova topla sperma polna uničenih in
pohabljenih spermijev. Ko je končal se je nag in kot pes odplazil s
postelje in nato kot šimpanz hodil do vrat ter nag odšel po stopnicah
dol in zraven vpil, da je sedaj končno moški. Ivana je ponižana ležala
na postelji in se počasi z roko dotaknila svoje riti; čisto povsod je bilo
vse mastno in morala se je iti umiti česar ni rada počela, ker nikoli ni
bilo tople vode. Vrnila se je v sobo in po večih urah joka padla v
globok 12 urni spanec. Ivana se je zbudila, ko je Janov bratec začel s
svojimi ukrivljenimi prsti brskati po njeni vagini kot opica, ko išče
mravlje v drevesnem duplu. Ivana je poskočila od strahu in videla
kako se njegov retardirani obrazek smeji in jo gleda s svojimi
strupenimi črnimi ciganskimi očmi. Pobožal se je po glavi in si zgladil
svoje črne lase, ki jih na nekaterih mestih niti ni bilo in se ji nasmejal.
Bil je zelo čuden in Ivani se je gnusil, gnusila pa se je tudi sama sebi,
ker jo je otipaval tako čuden in pohabljen “človek”. Brat se je komaj
uspel predstaviti kot Anton, večkrat je moral ponoviti, da ga je ubogo
dekle sploh razumelo. Začel je lizati njene mehke dojke in ji v uho
“zašepetal” oz. hropel in se drl, da jo ljubi. V sobo je prišel Jan in Ivani
sporočil veselo novico: poročila se bo z Antonom in živeti bosta šla v
Berlin. Ivana se je stresla in padla na kolena ter prosila Jana, da se je
usmili in da se bo kot prostitutka še bolj potrudila, a Rom se je le
smejal njenemu trpljenju, Anton pa je medtem skakal po sobi od
veselja. Ivana je gledala proti vratom, vstala in stekla, a po zgolj nekaj
korakih jo je Jan zgrabil in vrgel na tla. Ležala je na hrbtu on pa jo je
prijel za roke in ji jih dvignil nad glavo, jo jezno gledal nad njo in ji
pljunil v obraz. Ivana se je skremžila in probala s premiki glave
odstraniti mastno cigansko slino. Jan je bil še vedno jezen in ji je zabil
svoje koleno v trebuh in Ivana je obupano zajavkala in se zvila na tleh
kot nemočen črv, ko ga ptica pregrizne na pol. Jan jo je zaklenil v
sobo in Ivana je cel dan preležala na postelji in razmišljala o pobegu.
Naslednji dan je prišel v sobo in ji povedal, da bi bila prava poroka
predraga, bosta pa vseeno šla v Berlin v neko stanovanje, ki ga je
kupil Antonu. Naslednji dan po zajtrku ju je z avtom odpeljal na
postajo, Ivani naročil, da ga uboga in ji pokazal pištolo, da je vedela
kaj jo čaka, če ne bo. Ko sta prišla do Berlina, ju je morala ona peljati
do stanovanja blizu centra in takoj, ko sta stopila noter, je skočil
nanjo kot pes. Zajahal jo je in podrl na tla, nato pa jo oblečeno
naskakoval in drgnil svojo erekcijo po njenem krhkem telesu. Prišlo
mu je in Ivana je videla kako je nastal moker madež na njegovih
umazanih hlačah. Preteklo je več mesecev in Anton je vsak dan redno
posiljeval ubogo Ivano, ki se ni branila samo zato, da je ne bi Jan za
kazen poškodoval, nato pa se je nekoč spomnila na mamino zlato uro
in na to, da mora še biti v baraki kjer je pred smrtjo živel njen oče.
Neko nedeljo je šla tja in med kupom smeti in uporabljenih igel našla
čudovito zlato uro in jo veselo prijela. To je bila njena rešitev, še isti
dan jo je prodala in ker je bila ura cela iz zlata, je dobila dovolj
denarja, da je šla v Leipzig. Najela je sobo v motelu in nekaj dni le
počivala. Ker je kot človek seveda morala tudi jesti, je denar hitro
pojenjal in na koncu ga je zmanjkalo. Bila je obupana in ko jo je lastnik
tega majhnega motela prišel opozoriti, da mora iti, mu je ponudila seks
v zameno za sobo. Debel in majhen upravnik z umazano brado se je
veselo zasmejal in ji povedal, da mu mora za vsak dan dati en seks.
Ivana je sicer prezirala samo idejo a ni hotela iti spat na cesto in se je
strinjala z njegovo idejo. Stopila je do njega, mu potegnila hlače dol in
začela s prsti gnesti njegov majhen penis, da je zrasel a majhen je še
vedno bil. Moški jo je s svojimi majhnimi in kosmatimi rokami prijel za
glavo in ji vlekel lase, ona pa je sesala njegov masten spolni ud kot
dojenček sesa flaško. Moški je hropel in nato izločil svojo semensko
tekočino v Ivanina topla usta. Ivana je težko pogoltnila spermo in mu
prisiljeno rekla, da je zelo okusna. Moški je bil zadovoljen in je odšel iz
sobe, jutri se bo še vrnil. Ivana je tisti dan začela iskati službo v
gostilnah in industrijskih obratih kjer bi lahko stregla ali pomivala, a
našla ni ničesar. Naslednji dan je spet prišel upravnik in ril po njej skoraj
toliko časa, kot je ona jokala po tem, ko je odšel. Še tisti večer je šla na
vogal nekaj metrov stran od motela in se prodajala tudi tam, da je
imela za hrano. V enem večeru je imela 6 strank, toliko tudi zato, ker jih
je bilo več naenkrat ampak kljub vsemu je bila srečna, da ima vsaj
hrano. Ivana je tako živela nekaj let, vsak dan je bil enak prejšnjemu in
vsak dan so čudaki rili po njej kot deževniki po mokri zemlji. Navadila se
je čisto vsega in tudi zahteve, da so svoj spolni ud dali v njeno uho, niso
bile več nič nenavadnega. A nekega usodnega torka, sta k njej prišli dve
stranki z vrečo. Bila sta visoka in debela moška, en se je postavil pred
okno in soba je postala temna, drug pa je iz vreče vzel živega pitona.
Ivana je ustrašila kače in skočila na posteljo. Takrat jo je moški, ki je stal
pri oknu zgrabil in rekel, da sta že plačala njenemu zvodniku, torej
upravniku motela. Ivana se je tresla od strahu in moški s kačo je stopil
bližje. Tisti, ki jo je držal, jo je slekel in s prsti razprl njeno vagino, moški
s kačo pa je počepnil in jo tam narahlo pobožal. Nato je naslonil kačo
na njeno prestrašeno telo in Ivana se je tresla in skakala po postelji od
strahu ampak oba sta jo zgrabila, da ni mogla uiti in nato porinila glavo
pitona v njeno vagino. Kričala je in kača se je noter zvijala in hotela ven
a moška sta jo porivala še bolj noter, Ivano je bolelo in začela je
krvaveti. Jokala je na ves glas in prosila, da nehata, ona pa sta se le
smejala in porinila kačo še nekaj centimetrov globje. Piton se je upiral
in zvijal a naposled se je le zadušil in potegnila sta ga ven, bil je
prepojen z njeno krvjo. Negibno kačo sta vrgla na njen trebuh in brez
besed zapustila sobo. Ivana je ležala na postelji in ni se premikala, bila
je tako prestrašena, da sploh ni čutila bolečine. Čez nekaj minut, ko se
je dovolj opogumila in zbrala dovolj moči, je vrgla kačo s sebe, se
oblekla in pobegnila iz motela, odločila se je, da se ne bo vrnila. Tisto
noč je spala pod mostom. Zbudili so jo neznani glasovi in zazdelo se j je,
da nekdo hodi proti njej. Imela je prav, prišel je bradat brezdomec,
stopil je do nje in jo gledal. Ni se upala premakniti, moški pa je skočil
nanjo čisto nenapovedano in divje kot pes, posilil jo je v nekaj minutah
in izpustil svojo brezdomsko tekočino v njen nov dom, nato pa odšel.
Ivana je bila že tako navajena zlorabe, da je samo zaspala nazaj in celo v
spanju obupano jokala. Naslednjih nekaj mesecev je preživela na ulicah
in prosjačila. Dobila je celo dovolj za hrano a opazila je nekaj zelo
groznega. Čeprav je imela hrano, jo je bilo premalo, hujšala je a njen
trebuh se je večal. To lahko pomeni samo eno. Noseča je. Njeni sumi so
se potrdili, ker je trebuh ves čas rastel in čez nekaj mesecev je kar na
ulici rodila hčerko, poimenovala jo je Ronja, bila je hčer neznanega
brezdomca. Toliko je Paya vedela o zgodovini družine pred svojo
mamo, a njene nadaljne misli je zmotila ostra bolečina biča. “Ohh Paya,
zamišljena si, zakaj se raje ne posvečaš svojemu dragemu gospodarju,
ki skrbi zate, ki skrbi, da si kot ženska postavljena na svoje mesto?”
Paya je zajokala. Pogreša svojo mamo. Moški je začel hoditi okoli nje in
jo gledati, bila je zavezana in na vrveh je visela s stropa kjer so bile
kovinske kljuke na katere so bile zavezane. Bila je popolnoma gola in
roke je imela na hrbtu, noge pa raztegnjene. Stopil je pred njo in se
začel poigravati z njenimi joškami in jo med tem gledal v solzne oči.
Nato jo je odvezal in spustil na tla, Paya je hotela vstati a zaradi dolgega
visenja in pretepanja ni mogla, nog ni imela dovolj močnih in je samo
padla nazaj na tla. Dvignil jo je in odnesel na posteljo. Slekel se je in na
svoj ogromen penis nataknil kondom ter ji nasilno potegnil noge
narazen in ga zaril vanjo kot se krt zarije v zemljo, Paya je stisnila zobe
in spuščala zvoke obupa, on pa je hropel od užitka in ji zraven govoril,
da naj bo srečna, da se lahko počuti kot ženska. Ob orgazmu se je
skremžil in stisnil roke v pesti ter zaril svoje umazane nohte v njeno
mehko kožo in jo popraskal. “Ohhh kako paše, oh kako je trd 🤐” je
kričal in tresel svoje močno telo. Potegnil je svoj penis iz nje, snel čisto
poln kondom in ven iztisnil spermo kot bi izstiskal preostanek paste iz
skoraj prazne tube, dal jo je v kozarec in Paya jo je morala popiti. Odšel
je iz sobe in jo zaklenil. Paya je ležala na postelji in se razgledovala po
sobi polni raznih predmetov s katerimi jo je posiljeval, edina rastlina v
tej sobi brez oken je bila kaktus in tudi njega je že uporabil in še sedaj
včasih najde kak kos bodice v riti. Vrnil se je v sobo in na tleh pobral bič.
Stopil je do nje in močno zamahnil in jo zadel naravnost med noge,
kovinske kroglice na koncu biča so se z močno silo zarile v njeno
nožnico in ven je pritekla kri. Moški se je kot klop prisesal nanjo in pil to
kri, zraven pa jo močno držal za noge, da se slučajno ne bi mogla
premakniti. Ko je končal, je imel cel obraz umazan od krvi in poljubil jo
je, da je lahko okusila sad svojega trpljenja. “Bodi ponosna nase, kajti
danes ti je zopet uspelo osrečiti moškega”. Pljunil je krvavo slino nanjo
in odšel iz sobe, Paya pa je na postelji jokala in se spraševala kako in
zakaj je tam. Leta 1997 se je rodila, petega januarja, a nikoli ni
praznovala rojstnega dneva. Njena mama Ronja jo je pogosto tepla in ji
govorila, da je še slabši otrok kot je črnec lahko oče in to samo zato, ker
ni bila sin. Mama ji je včasih govorila o sebi, a o njej vseeno ni vedela
ničesar, je pa vedela, da se je rodila v Nemčiji in da svojega očeta ni
poznala. Ivana je gledala svoje dete in razmišljala kaj naj stori, ko jo je
dojila kar med sedenjem na tleh na mestu kjer je rodila brez pomoči in
v groznih mukah. Po dojenju je zaspala, dojenček pa jo je kmalu zbudil
in zaradi grozne izmučenosti je pomislila, da bi ubila otroka, saj ni težko
in nihče ne ve, da sploh obstaja. Premislila si je in namesto tega vstala
in šla do motela kjer je lani delala kot prostitutka. Upravnik je bil isti in
ko jo je videl, se je smejal tako kot se še v življenju nikoli ni. Sprejel jo je
in odpeljal v njeno staro sobo. Dojenčka je položila na posteljo in ko se
je obrnila stran, se je že slačil. Vedela je, da mora to narediti in začela
mu je fafati in on jo je božal po glavi in ji rekel, da če ne bo ubogljiva,
bo poskrbel, da dojenčico doleti ista usoda kot njo. Zajokala je in začela
sesati še bolj močno in upravnik je hitro končal. Svojo toplo tekočino je
izbrizgal v njena usta, bila je kisla in topla. Gnusila se ji je ampak vedela
je, da jo mora popiti, da se bo usmilil njenega ubogega otroka.
Pogoltnila jo je in se skremžila, nato pa še posesala preostale kapljice z
njegovega sedaj že mehkega penisa. Poljubil jo je na glavo in nato še
pobožal dojenčka. “Punčka si, lepo je videti, da boš nadomestila mamo,
ko bo prestara”. Ivana je zajokala in moški se je zasmejal. Odšel je iz
sobe ona pa je gledala dojenčico, ki je začela jokati, ona pa je ni mogla
potolažiti, ker si je morala prej umiti usta in roke od njegovega
umazanega penisa. Ronja je odraščala in nikoli ni zares izvedela, da je
njena mama prostitutka. Ivana ji je govorila, da je natakarica v lokalu in
delala je šele, ko je Ronja odšla v šolo, ko pa je bila mlajša, pa jo je
preprosto odnesla iz sobe, ko je imela stranko. Nekega dne pa je Ronja
prej prišla iz šole in videla mamo, ko sta jo dva 🤐 divje nabijala kar
na tleh in ona je morala delati prašičje zvoke za njiju kajti rekla sta, da
je 🤐 in naj se oglaša temu primerno. Ronja je zakričala in stekla iz
sobe, Ivana je poskočila, da bi stekla za njo in ker je bil eden izmed
Romov še vedno v njej, mu je poškodovala penis. Zavpil je in jo zgrabil
za vrat, drugi pa jo je boksnil v trebuh. Vzela sta nazaj svoj denar, jo še
malo pretepla in odšla po hodniku mimo njene prestrašene hčerke in ji
rekla, da je škoda, da ima tako patetično mamo, da pa upata, da bosta
lahko kdaj uporabila tudi njo. Ronja je jokala in prestrašeno stopila v
mamino sobo. Ivana je gola in krvava ležala na tleh, se malo dvignila in
pogledala Ronjo v oči, obe sta jokali. Razložila ji je kaj počne, Ivana je
takrat izvedela kaj je to seks in kako boleče in nagnusno je to. Ta
dogodek ji je povzročil travme in vedno se je bala moških. Tudi Paya se
je bala, ko je posiljevalec položil svojo močno in kosmato roko na njeno
krvavo vagino. Gledal jo je v njene prestrašene rjave oči, ki so se svetile
in v njih je videl svoj odsev. “Čudovita ženska si, Paya, a to je vse kar si:
ženska. Jaz pa sem moški, vreden sem več, boljši sem. Jaz sem
umetnina, popoln sem. Ti pa si zgolj ženska, si samo ničvreden kos
mesa, ki je ustvarjen za zadovoljitev in proizvajanje novih moških. A
meni si lepa, tvoja kri je sladka in tvoja sočna češpljica ozka, da kar
čutim, ko jo moj penis trga. Si kot prazno platno, a jaz sem umetnina. A
del svoje popolnosti lahko prelijem nate, tako boš lepša in boljša. Obrni
se in povečal bom tvojo vrednost”. Paya se je obrnila in mu pokazala
svoj lep in mehek hrbet. Vzel je bič in se začel oblizovati. Začel je bičati,
Paya je stiskala prste na rokah in nogah od bolečine in se kremžila, a
kričati ni hotela. “Kriči, kriči, žival nagnusna, ko ustvarjam umetnino!”
je kričal, ko je nasilno risal rane po njenem mehkem telesu. Paya je
zakričala in moški se je smejal, nehal je bičati in ponosno gledal na njen
krvav hrbet poln ran. Začel je drkati in ob pogledu na razmesarjeno
dekle je hitro končal. Pobrizgal je po njej in vsaka kapljica, ki je padla na
njene rane, jo je zabolela. “Ohhhhhh, a te kaj peče moj svrš” je vprašal
in jo s penisom udaril po riti. Paya je obležala in kri je polzela po
njenem telesu, njegov svrš pa se je zažiral v njene krvave rane. Rane so
se ji kmalu vnele in ko so se nekako popravile in zacelile, so na njenem
hrbtu za vedno ostale brazgotine. Vsakič, ko jo je moški posiljeval, jo je
božal po teh brazgotinah in jih opisoval kot svoje delo, svojo umetnost
in tako je Paya zanj postala nekaj več; nosila je delo moškega. Moški so
zanjo predstavljali največjo gnusnobo tega sveta, vse slabe stvari v
njenem življenju so se zgodile zaradi njih. Ko je bila majhna, je verjela v
Boga a mama je bila komunistka in ji je to branila tako dolgo, da Paya
več ni cerkve niti pogledati hotela: bila bi namreč tepena, mama se ni
šalila. Ronjina prepričanja so izvirala iz Sovjetske zveze, tam se je Ivana
zaposlila v tekstilni tovarni po tem, ko jo je Ronja videla kot prostitutko,
to jo je preveč prizadelo, da bi nadaljevala. En mesec je morala še
vedno seksati z upravnikom hotela, a ko je dobila plačo, je najela
stanovanje in preselili sta se tja. Ronja ni nikoli pozabila na mamino
prvo službo in je imela redne nočne more, moških pa se je izogibala.
Bila je dokaj pametna in v šoli ni imela večjih težav, končala je osnovno
šolo, nadaljevala pa ni kajti mama je menila, da to ni potrebno. Nekega
dne se je sprehajala z Ronjo po centru zvečer in tja je pritekel nek
moški, v rokah je držal nekaj in za njim so tekli Romi. Ustavil se je ob
robu stavbe, Romi pa so ga obkolili in en ga je zabodel. Ronja je
zakričala in Romi so zbežali. Ivana je previdno stopila tja in videla kaj je
žrtev imela. Pobrala je predmet in zgrabila hči za roko ter jo hitro
odvlekla domov
https://commons.wikimedia.org/wiki/File 😕ad_Woman.jpg
je rjovel in jezno bičal ubogo dekle, ki je kričalo odgovor na ves glas:
“Moj gospodar ste, moj dragi gospodar!” moški pa se je smejal. Počasi
je stopil okoli nje, ji z roko nežno dvignil glavo, da ga je morala gledati
v njegove temne oči in jo vprašal “Kdo pa si ti?”. “Tvoja lastnina sem,
tvoj suženj”, je rekla in ob tem so njegove oči zažarele. “Kdo pa sem,
kdo sem jaz” si je mislila, kajti vedno bolj je bila prepričana, da je res
njegova lastnina. Razmišljala je in ugotovila je, da je Paya, deklica iz
Kranja. Rodila se je leta 1997, njena mama Ronja je bila samohranilka
in živeli sta v bloku na obrobju Kranja. Mati je bila zavzeta komunistka,
v njunem majhnem in sivem stanovanju so visele slike Tita, zastave
bivše države in komunistične parole. Nikoli ni razumela maminega
navdušenja nad komunizmom a ga je občutila na svoji lastni koži kajti
celo življenje je čutila pomanjkanje, lakoto in grozna razočaranja.
Očeta ni poznala, vedela je le, da je bil iz Maribora in da se je njegovo
ime začelo s črko D, mama ji drugega ni povedala, niti slik ji ni pokazala,
rekla ji je le, da je bil alkoholik in zato tudi nasilen ter da ga je zato
zapustila. Kljub revščini in splošnemu pomanjkanju je deklica imela
lepo otroštvo, rada je hodila po Kranju, zelo všeč ji je bil kanjon Kokre
kjer je pogosto presedela cele dneve in gledala postrvi, ko so se lovile
po čisti a mrzli vodi. Včasih je prišla tja, ko se je mama drla nanjo, to je
bilo pogosto kajti delala je v tovarni in zaslužila zelo malo, težko
življenje jo je znotraj ubilo in spremenilo v bledo senco lepe ženske, ki
se je poročila z bogatim poslovnežem, a kdo pa je sploh ona, od kod
je?
72 let nazaj. Barnaul. Sredi mrzlega in oblačnega dneva je Dobrila
sedela v hiši in skozi okno gledala ljudi, ki so počasi hodili po mrzlem
mestu. Do koder ji je seglo oko, je bila revščina, ljudje so bili lačni in
depresivni, stežka so še premikali svoje utrujene noge in bili so siti tega
sveta. Njeno opazovanje je zmotil prihod njenega moža Vladimirja. Bil
je visok moški s temnimi lasmi in temnimi očmi, vedno je bil oblečen v
črna oblačila, njegova edina bela stvar so bili zobje. Brez besed je sedel
na usnjen fotelj ter se zagledal v svojo čudovito ženo, preprosto
popolna je bila, najlepša ženska v celi Rusiji. Gledala sta se in Dobrila
je začela počasi premikati svoje tanke prste, stiskala je rob mize in se
potila, le kako naj mu pove? Vladimir je opazil njeno tesnobo a rekel
ni ničesar; naj kar sama pove kaj jo moti, a kaj je ne bi motilo, saj gre
čisto vse narobe, svet je tak, kot da ga bo kmalu konec. Pa kdo si ne bi
želel konca, vojna je uničila vse, celotne družine so bile uničene, vse je
propadlo in nihče ni zares razumel zakaj. Propaganda jim je najprej
prikazovala Nemce kot sovražnike, nato kot zaveznike in ti zavezniki so
postali sovražniki, ko so jih napadli. Zakaj? Zakaj? To je bilo edino
vprašanje, ki so si ga tedaj zastavljali. Nekateri so v vojni videli možnost
za uspeh v vojski, politiki ali pa veliko izpolnitev svojih ideoloških idej.
A Vladimir ni bil vojak, ni bil politik in nobenega mnenja ni imel, le
živeti je hotel lepo življenje z žensko svojih sanj. Imel je gradbeniško
podjetje in s tem zaslužil dovolj, da je preživljal oba, a vojna je vzela
čisto vse, delavci so pomrli in podjetje je propadlo, ker tudi nihče ni
ničesar gradil.
Vojna se je sicer že končala a pravo trpljenje se je šele začelo in oba
sta to vedela, je morda zato bila Dobrila živčna, se je končno zlomila?
Pritisk je bil premočen in morala mu je priznati. “Noseča sem, noseča
sem, noseča sem!” je zavpila. Vladimir se je kar stresel od strahu in
zaskrbljenosti. Ljubil jo je, zelo jo je ljubil a ljubezen ne bo nahranila
otroka, ne bo ga izšolala in mu dala poklica. Vstal je a noge je imel
mehke in zato je kar padel na tla, tudi tresel se je še vedno. Kaj nama
je sedaj storiti, je vprašala Dobrila in ga zaskrbljeno gledala. Oh, ne
vem, res ne vem, pa saj ne rečem, da nisem vesel, da bo otrok, zelo
sem vesel a razumi me, da me zelo skrbi.
Vem, vem, saj zato pa vprašam. Vladimir se je tedaj spomnil pogovora
s svojim sodelavcem, govorila sta o Jugoslaviji in zdelo se mu je, da bi
bilo življenje tam boljše kot v Rusiji, ne bi pa jima bilo treba iti na
zahod. Ženi je povedal svoje mnenje in povedal ji je za Ljubljano, tam
je tudi bolj toplo, plače so višje in diktatura ni tako grozna kot tukaj.
Dobrila ga je tiho gledala, še nikoli niti iz mesta ni šla, kako bi se kar
odselila v Evropo, vse bi pustila tukaj. A saj ničesar ni zares imela, kaj
pa je imela drugega kot staro hišo, edina vredna stvar v njej pa je bila
zlata ura stara 200 let, ki jo je podedovala in zelo čuvala. Vladimir ji je
poskušal razložiti, da življenje v Barnaulu nima prihodnosti in da se mu
zdi, da bo življenje postalo še težje in Stalin še bolj nasilen. Na koncu
je le popustila, odločila sta se, da gresta v Ljubljano. Dobrila je vzela
majhen kovček in vanj položila nekaj oblačil ter seveda svojo uro,
Vladimir pa je spakiral svojo pištolo, nož in eno majico ter hlače, to je
vse kar sta imela. Skupaj sta stopila iz hiše in se veselo pogledala, bila
sta polna optimizma a seveda tudi zelo zaskrbljena, v Jugoslaviji še
nikoli nista bila. Pogledala sta hišo in ko sta videla v kakšni bedi živita,
sta bila kar vesela, da gresta stran kajti hiša je bila že zelo stara in
uničena. Imela sta konja in voz, usedla sta se, bič je zamahnil po zraku
in konj je z glasnim zvokom naznanil začetek dolge poti. Prvih 20
kilometrov je potekalo brez težav, nato se je zvečerilo in morala sta
prespati kar v močvirju kjer sta ujela nekaj žab in jih za večerjo spekla
na ognju. Pot sta nadaljevala okoli petih, čas sta vedela zahvaljujoč
zlati uri. V vasi Posevnaya sta se ustavila in okrepčala v lokalni gostilni,
Dobrila je ves čas uro držala v rokah, da je kdo ne bi ukradel, v taki krizi
namreč skoraj vsak postane tat, če dobi priložnost. Jedla sta pečeno
raco in bila je tako sladka kot nikoli, predvsem zato, ker so bile žabe
edino kar sta pojedla v zadnjih 24 urah. Svoj zadnji denar sta porabila
za to kosilo a ni ju skrbelo kajti v enem dnevu bosta že v Novosibirsku
kjer bosta lahko prodala konja ter si kupila vozovnico do Moskve.
Prespala sta na vozu v tisti vasi in naslednji dan nadaljevala pot. Prišla
sta do Novosibirska, razgled je bil neverjeten, z njiv južno od mesta so
se bele mestne stavbe čudovito bleščale in prvič sta videla tako veliko
mesto kajti Barnaula nista zapustila nikoli v življenju. Ob vstopu v
mesto sta postala rahlo nejevoljna kajti nista bila prepričana, če jima
bo pot uspela, razmišljala sta o vrnitvi domov. Ustavila sta se v centru
in si ogledovala mesto, celo avtomobili so bili, le kdo bi kupil njunega
shiranega konja? Nekaj časa sta hodila po mestnih ulicah in iskala
človeka, ki bi kupil konja, našla sta ga na obrobju mesta, bil je reven
kmet, ki je nujno potreboval konja, a ne glede na njegovo revščino, je
bil bogatejši od njiju in tako jima je lahko plačal za konja. Te plemenite
živali se sicer prodajajo za veliko več a njima je bila vsota dovolj,
namreč bilo je še več kot sta potrebovala za vlak do Moskve. Še isti
dan sta si kupila vozovnici in sedla na vlak, ki je bil na njuno srečo ravno
na postaji. Sedla sta in se veselo gledala, prijela sta se za roke in prvič
po večih letih občutila srečo in z veseljem gledala v prihodnost. Vlak je
monotono peljal in zaspala sta, dolga pot ju je neizmerno utrudila in
spala sta vse do Moskve, le občasno sta se zbudila za nekaj ur, da sta
kaj pojedla. Tam sta izstopila in od prodaje konja jima je ostalo še nekaj
denarja, najela sta sobo v motelu in Vladimir je še isti dan šel iskat
službo po mestu. Zvečer se je vrnil a s slabimi novicami, v celem mestu
ni bilo službe, ker pa ni imel niti dokumentov ali česarkoli drugega,
oblečen pa je bil v stara oblačila, ga dostikrat niso hoteli niti poslušati
in so ga odgnali. Dobrila ga je tolažila, da je v redu kajti tam sta lahko
še 5 dni in v 5 dneh se bo zagotovo kaj našlo. Kot po navadi je imela
prav, tretji dan je mož našel službo, srečal je znanca iz Barnaula in ta
mu je ponudil službo čistilca v njegovem podjetju. Po dveh dneh sta
morala iz motela a Vladimirjev znanec je prvo plačo dal že vnaprej in
tako sta lahko najela stanovanje, ki pa je bilo še slabše in manjše od
hiše v Barnaulu, a prepričana sta bila, da bosta kmalu nabrala dovolj
denarja, da prideta v Jugoslavijo. Hiše v Barnaulu nista prodala, ker
sta vedela, da je nihče ne bi kupil, kajti streha se bo vdrla vsak čas tako
da so njuni prihranki temeljili na slabo plačanem delu in prihranila
nista skoraj ničesar, komaj za hrano in najem je bilo dovolj. Minilo je
nekaj mesecev in Dobrila je začutila bolečine v trebuhu, prišel je čas.
Vladimir se je zavedel, da nista prišla praktično nikamor in sta komaj
malo na boljšem, otrok pa že prihaja. Rodila je v nekaj urah doma in
ob osmih zjutraj rodila deklico, ki sta jo poimenovala Ivana. Majhna
dojenčica je bila največji dosežek njunih življenj in nikoli nista bila tako
ponosna sama nase kot takrat, celo na revščino sta pozabila. Več let je
minilo in ostala sta v istem stanovanju, na selitev sta čisto pozabila,
ker sta se tako ukvarjala z otrokom, ki tako dolge poti vsekakor ne bi
preživel, ko pa je gibanje postalo omejeno pa tako ali tako nista mogla
iz države in sta se sprijaznila z življenjem v Moskvi, ki sploh ni bilo tako
slabo kot sta pričakovala. Oče je našel bolj plačano službo gradbenega
delavca in Ivana je bila zdrav otrok. A nekega temnega zimskega dne
je Vladimir ostal brez shlužbe, ker se je stepel s sodelavcem, ki ga je
cel dan žalil. Bilo ga je sram priznati, da se je to zgodilo in tako se je
vsak dan delal, da gre v službo a v resnici je odšel do bližnjega lokala
kjer se je opijal do poznih večernih ur. Najprej je pil zaradi žalosti in
obupa, nato pa je začel piti, ker mu je bilo všeč. Nekega dne je do njega
pristopil sumljiv Rom, ki mu je namignil, da naj pride z njim. Vladimir
je bil opit in ni niti razmišljal. Rom ga je peljal v sobo zadaj in mu tam
povedal, da je lastnik tega lokala ter da vidi kako vsak dan preživi v
njem. Vladimir ga je vprašal kaj hoče od njega in da naj se ne ukvarja z
njegovimi težavami. Ohoho, se je zasmejal prebrisani Rom. Vidim, da
potrebuješ denar, pa čas imaš, kajne? Tako je, je rekel Vladimir in ga
vprašal na kaj namiguje. Mi ponujaš službo tukaj, bom stregel?
Hahaha, kar misli si, tako velik in močen človek si, le zakaj bi te zapravil
za strežbo? Kot vidiš, je lokal večino časa prazen, le kako bi zaslužil
dovolj...mamila prodajam, veš? Heroin in marihuano, če sem
natančen, od tebe hočem, da se pridružiš in mi za dobro plačilo
pomagaš pri poslu, močen človek si in če bi prodajal ti, stranke
vsekakor ne bi niti poskusile goljufati! Mamila! Je zavpil Vladimir, ni
mogel verjeti, da se to dogaja, vedno je služil pošteno a najemnino bo
treba plačati čez 8 dni in če je ne bo, bo Dobrila izvedela, da je izgubil
službo... Sprejmem! S Ciganom, ki se je pozneje predstavil kot Jan, sta
si segla v roko in s tem zapečatila usodo obeh. Vladimir se je zmeden
vrnil do svoje mize ter nadaljeval z viskijem, ki ga je pustil tam.
Razmišljal je o svojem življenju in o svoji čudni odločitvi, le kako bo
prodajati droge s Ciganom? Naslednji dan je kot po navadi prišel v
lokal in tam ga je v kotu čakal Jan. Usedel se je nasproti in ga gledal
dokler Rom ni spregovoril. Danes ob desetih zvečer boš dostavil 3
grame heroina moji stranki v ulico nedaleč proč, več ti bom povedal
pozneje. Vladimir je še nekaj ur sedel v lokalu in se opijal, ko je do
njega pristopil Jan in mu povedal točno lokacijo, opis stranke in mu dal
vrečko polno droge.
Vladimir se je pol ure pred dogovorjenim časom odpravil po cesti
vzhodno in prispel do majhne rumene hiške, čakal okoli 10 minut in z
druge strani je videl prihajati črnca. To je bil prvi črnec, ki ga je Vladimir
videl in zato se je malo bal, črnec pa je prišel do njega in iztegnil
desnico v kateri je imel denar. Vladimir je samo premaknil roko in
črnec je skril denar. “Najprej mi daj robo, nato ti plačam” je rekel in
Vladimir mu je previdno dal vrečko. Črnec mu je dal denar in Vladimir
je bil presenečen nad vsoto, skoraj bi zavpil od presenečenja, toliko
denarja na kupu ni videl od kar so mu ljudje plačevali, ko je še imel
podjetje. Vrnil se je v lokal in dal Janu denar, on pa mu je dal njegov
delež, ki je bil sicer precej manjši od njegovega, a vseeno visok za
brezposelnega Vladimirja. Najemnine sicer ni plačal v celoti, a večino
je in tako Dobrila ni ničesar izvedela. Ko je opravil še eno dostavo
trave, je plačal ostali delež in se tako rešil težav za en mesec. Naslednji
teden je črncu zopet dostavil mamila, tokrat še več in tako je dobil
dovolj denarja, da je Dobrili kupil zlato ogrlico, Ivani pa nove učbenike
za šolo, kajti hodila je že v 2. razred. Ko ga je žena vprašala od kod mu
denar jo je mrtvo hladno pogledal in ji rekel, da naj ne sprašuje. Takrat
je postala sumičava in čeprav ni vedela ničesar, ga je prosila naj bo
previden. Nekaj let pozneje je bil Vladimir že znan po celem mestu po
svojih dejavnostih povezanih z Janom, včasih je tudi koga pretepel in
bil je zelo znan po temu, da je to počel na krut način. Edini, ki niso
vedeli kaj počne so bili policija in njegova družina. Neke noči je
dostavljal 20 gramov heroina v Voronovo in vse je potekalo kot je
treba dokler ni prišlo do plačila. Moški ni hotel plačati dogovorjene
cene in Vladimir je vzel svoj nož in ga hotel zabosti, a tedaj so iz
okoliških ulic pritekli ljudje in ga obkolili. Stranka mu je vzela vsa
mamila in ostalih 15 ljudi ga je preteplo. Vladimir se je poškodovan
vrnil domov in Dobrila ga je zasliševala kaj se mu je zgodilo. Ne glede
na njen trud, ji ni povedal kaj se je zgodilo in ko ga je vprašala, če ima
kaj zveze z mamili je vstal, jo prijel za vrat in boksnil v trebuh. Dobrila
je zajokala od bolečine in Vladimir jo je brcnil v koleno, da je padla na
tla. Bila je presenečena, še nikoli je ni udaril. “Ti si zgolj ženska, moje
življenje se te ne tiče, nikoli več me ne sprašuj kaj se dogaja, če te kdo
vpraša kaj si pa padla po stopnicah, saj bodo verjeli, nesposobna in
neumna si!”. Ravno tedaj je domov prišla Ivana in videla kako oče stoji
nad mamo, ki je jokala na tleh. Ni razumela kaj se dogaja a to se je
spremenilo, ko jo je Vladimir pretepel, ker je bil preprosto preveč
jezen. Ivana je jokala, ko jo je oče brcal po tleh, Dobrila je stekla tja,
da bi ga ustavila, pa jo je samo odrinil stran.
Ko je končal se je usedel za mizo in se zadrl na Dobrilo, da hoče kosilo.
Pohitela je v kuhinjo in mu spekla jajca. Ko je jedel mu je pod mizo
masirala noge in med tem jokala, on pa je ves čas govoril kako slabo
kuha in kako slaba žena je, a jajca je pojedel. Ivana je stekla iz hiše in
se je vrnila šele naslednji dan, a Vladimirja ni bilo tam, odšel je po
kosilu prejšnji dan, Dobrila ni vedela kje je a bila je vesela, da ga ni. Bila
je šokirana, da je to naredil kar tako a vedela je, da se ne more kar
ločiti, ker je ženska in ker je on tisti, ki zasluži ves denar. V takem
vzdušju je Ivana dočakala svoj 18 rojstni dan. Dobrila ji je spekla
višnjevo torto, njeno najljubšo in ko je jedla, je prišel domov Vladimir.
Vzel je preostalo torto in jo vrgel v smeti “ne zaslužiš si tega” je rekel
in se usedel na fotelj. “Dobrila, poslušaj me sedaj. Ubil sem človeka.
Zaklal sem ga. Jaz sicer mislim, da je vseeno, ker je bil črnec a policija
ne misli tako, prav tako pa tudi njegova tolpa, oboji me iščejo in bliža
se dan ko bom šel v zapor ali pa umrl. Ker boš ostala sama, me boš
prevarala in si poiskala drugega. To moram preprečiti.” Vzel je pištolo
in brez besed ustrelil Dobrilo. Njeno negibno in nemočno truplo je
padlo na tla in kri je špricnila po Ivani. Zakričala je in oče je nameril
svojo pištolo vanjo ter ji ukazal, da se ne premika, ubogala ga je.
Vladimir je stekel iz hiše in šel v lokal kjer je Janu povedal, da je ubil
stranko, ker ni hotela plačati ter da ju sedaj lovi tolpa. Jan se je zelo
razjezil in je Vladimirja izgnal in mu zabičal, da je to njegov problem in
da naj se ne vrne. Stekel je domov, vzel Dobrilino zlato uro in Ivani
rekel, da naj se takoj spakira. Čez okoli pol ure sta šla na vlak, Ivano je
držal za roko, da ne bi mogla pobegniti. Sedla sta na vlak za Berlin in
naslednji dan sta bila že tam. Vladimir jima je kmalu najel stanovanje
blizu berlinskega zidu. Stanovanje je bilo prazno, imelo je eno posteljo
in eno omarico, nanjo je postavil zlato uro. Ivana je sicer končala svoje
šolanje a vseeno ni hotela kar tako zapustiti Moskve, umora mame pa
še vedno ni čisto razumela, preprosto ni dojela, da je mrtva in da jo je
oče res ubil. Prvi dan sta ostala v stanovanju in zvečer je on spal na
postelji, ona pa je morala spati na tleh ob postelji, ni imela vzglavnika
in pokrila se je s prtom. Čeprav je Vladimir v Moskvi zaslužil veliko, je
denar pojenjal in zato je napisal pismo Janu, uspelo se jima je doseči
kupčijo. Nekega jutra je zbudil Ivano in ji povedal, da je njen oče in da
ga mora ubogati in iti v Moskvo k Janu nekaj iskati. Dal ji je naslov, ji
plačal vozovnico in ji rekel, da je ne rabi skrbeti, ker bo kmalu nazaj.
Ko je prišla v Moskvo, jo je v lokalu v katerega je oče redno zahajal,
čakal Jan. Poklical jo je noter in rekla mu je, da jo pošilja Vladimir, da
pa ne ve kaj mora narediti. Jan se je zasmejal in jo peljal po zavitih
stopnicah v temno sobo nad lokalom. “Oče potrebuje denar, jaz tudi,
ti pa nimaš službe. Zmenila sva se, da boš delala pri meni in del dobička
dala njemu, drugi del pa meni. “Kaj pa ostane zame”, je vprašala.
“Čisto nič, saj ne potrebuješ, te bom že jaz nahranil, ne skrbi.” Ivano je
skrbelo a ni si upala spraševati nadaljnih vprašanj, ker je vedela česa
je njen oče zmožen, kaj šele skupaj s ciganom.
Naslednji večer ji je Jan dal majhno škatlo in rekel, da naj jo dostavi
vplivnemu moškemu v enega boljših hotelov v mestu. Ivana je po
temnih ulicah prišla do hotela v centru in ko je stopila noter kar ni
mogla verjeti kako lepo je bilo. Stene so bile rdeče z zlatimi
obrobami, čudoviti rjavi stoli pa so bili videti še lepši kot so bili zraven
marmornih miz, povsod so sedeli uglajeni ljudje, ki so se med
kajenjem pogovarjali. Po Janovih navodilih je šla v tretje nadstropje
po stopnicah in prišla do sobe 78. Potrkala je in vrata ji je odprl visok
moški in jo povabil naprej. Stopila je v prostorno sobo, ki je imela na
sredini veliko zakonsko posteljo, za njo pa je bil balkon z razgledom
na center Moskve, slike na stenah pa so prikazovale druga svetovna
mesta. Bila je navdušena, še nikoli ni videla take lepote. “J-jaz sem
Ivana, prinesla sem robo, Jan jo pošilja.” “Robo, kakšno robo?
“Ohoho, vidim, da ne veš. Verjetno ti nihče ni povedal in misliš, da
dostavljaš heroin, no ja, kar poglej v vrečko”. Previdno je odprla
majhno rumeno vrečko in noter je bil en sam kondom. Zavedela se je
kaj to pomeni in odskočila od moškega od strahu, on pa je stopil do
nje. “Ivanica, ne beži, saj to je vendar tvoj poklic, vesela bodi, da sem
jaz tvoja 1. stranka ne pa kak s HIV-om okužen revež.” Ivana se je
umikala in moški je hodil proti njej, razmišljala je o pobegu in ko je
stekla proti vratom jo je ujel in podrl na tla. “Nikamor ne greš, Janu
sem že plačal, sedaj pa zgini na posteljo!” Ivana se je počasi
skobasala do postelje in se usedla nanjo, prestrašeno ga je gledala.
“Če bo Jan kaj vprašal, sva uporabila kondom” je rekel in jo zgrabil za
vrat, potisnil nazaj in začel slačiti. Ivana je jokala, nikoli prej ni niti
poljubila fanta, želela se je poročiti s kom, ki bi ga ljubila, sedaj pa
mora biti prostitutka in početi take stvari z nekom, ki ga niti ne
pozna. Moški jo je slekel in Ivana je že glasno jokala in solze so tekle
po njenem obrazu in ji razmazale ličila. Pogledal jo je in pobožal po
obrazu ter ji povedal, da ga to še bolj vzburja, da upa, da ne bo
nehala jokati kajti to ga spominja na vse otroke, ki jih je zlorabil v
Londonu. Ivana je požirala slino in zadrževala solze, on pa je masiral
njene joške in na njih ugasnil cigareto. Ivana je zavpila od bolečine in
v tem trenutku jo dobil erekcijo. Pogledal jo je, pogoltnil slino,
zahropel in skočil nanjo kot lev na svoj plen. Slekel se je, bil je debel
in kosmat, njegov penis se je zdel umazan in Ivana ga je prosila, da se
je usmili. Prošnje so bile zaman. Zaril je svoj spolni ud v njeno
nemočno in suho telo s tako silo, da je pritekla kri, a solz je bilo še
več. Ivana je zaprla oči in čakala, da bo konec a moški ni mislil
končati, vzdihoval je na ves glas in ji govoril, da je njegova sužnja in
da bi od sedaj naprej moral pri njej imeti popust ali pa celo zastonj,
ker je on tisti, ki jo je razdevičil in vpeljal v ta posel. Ivana je vsake
toliko časa nemočno prosila, da neha on pa se je prošnjam zgolj
zasmejal in jo ugriznil v joško, da je še močneje zajokala. Trajalo je
kako uro in končno je končal, pred izlivom je sicer penis potisnil ven,
ker, po njegovih besedah, ni hotel, da umazana 🤐 nosi njegovega
otroka. Penis umazan od njene krvi je tako zaril v njena usta in prišlo
mu je v njeno grlo, da, se je skoraj zadušila, okus je bil nagnusen. Kri
in sperma pomešana z umazanijo njegovega angleškega
kapitalističnega penisa sta jo dušila in Ivana je izmučena padla na
posteljo, ko je penis potegnil iz njenih ust. Hropel je in jo še enkrat
udaril po riti, nato pa se ulegel zraven nje in naslonil svoj spolni ud na
njeno nogo. Ivana je od izmučenosti zaspala v njegovem naročju,
zbudil jo je in rekel, da si tako umazana prostitutka kot je ona ne
zasluži, da spi v takem hotelu in jo nagnal ven kar nago, obleke ji je
zgolj vrgel na hodnik. Ivana se je hitro oblekla in stekla iz hotela,
hotela je proč. Tekla je in ker ni zares razmišljala kod hodi, jo je poz
zanesla na pokopališče. Tam je začela hoditi počasneje in ker je bila
noč, se je tudi malo bala, a po takem dnevu si je odkrito želela smrti.
Počasi je hodila med vrbami in naletela na grob svoje matere Dobrile.
Bil je nov in preprost grob, lesen križ z imenom je gledal iz neurejene
črne zemlje. Ivana je padla na kolena in začela jokati ter prositi
mamo, da ji pomaga, da ne ve kaj naj stori in da ne vidi razloga, da bi
živela. Jokala je in ker sta jo seks in tek tako utrudila, je zaspala.
Zjutraj je vstala še pred zoro in se praktično odvlekla do lokala, tam
jo je Jan jezno pričakoval. Ko je stopila noter, jo je prijel za roko, jo
zvlekel v klet in udaril s palico za biljard, kajti vrniti bi se morala že
včeraj. Ivana ga je prosila, da je ne tepe, češ da jo že tako dovolj boli
a Rom ni imel nobenih čustev. “Še drago sem te prodal, 🤐! Uiti
si mislila, kajne? Sram te bodi!” je zavpil in jo močno udaril po hrbtu,
da je na mestu udarca ostala rdeča črta. Ivana je jokala in Jan se je
smejal “Oh prosim te, kaj res misliš, da se mi boš tako smilila?
Dojenčka sem že ubil, sedaj naj se pa tebe usmilim?” Ivana je
zaihtela, da ni treba, naj pa je vsaj ne teče, ker ni hotela pobegniti
ampak je samo prej zaspala. Jan jo je še nekajkrat udaril in ji nato
rekel, da naj se gre umiti kajti čez 7 ur jo na železniški postaji čaka
nova stranka. Ivana se je v kopalnici polni plesni umila z mrzlo vodo,
se obrisala z brisačo iz katere je padla mrtva miška in šla v svojo
sobo, ki je bila zraven. Soba je bila majhna, ni imela okna ali barve,
bile je zgolj slabo ometana, noter je bila ena postelja s plesnivim
jogijem in majavo mizo in stolom ob njej. Ulegla se je na posteljo, ki
je ob tem zaškripala in gledala v utripajočo žarnico na stropu polnem
pajčevin, ki je komaj kaj svetila in počasi utripala. V sobo je prišel Jan
in ji dal kos kruha in kozarec vode, da se malo napije preden gre.
Ivana je jedla star kruh in pila umazano vodo z velikim užitkom, to je
bil njen edini obrok v dveh dneh. Eno uro pred dogovorjenim časom,
ko bi se morala na postaji dobiti s stranko, je šla in po lepih ulicah
hodila do postaje. Prišla je in se razgledovala okoli, le slabi spomini jo
vežejo na to postajo. Kmalu je do nje pristopil majhen moški, jo prijel
za roko in peljal domov. Živel je v istem stanovanju kot ona s svojo
družino preden je Vladimir ubil Dobrilo in ob vstopu v stanovanje je
jokala, moški pa se je slekel in razkril svoj majhen in mlahav penis s
katerim jo je božal po obrazu, ona pa mu ga je morala sesati na istem
mestu kot je ležalo truplo njene mame nekaj tednov nazaj. Vedela je,
da je vsega tega kriv oče in jeza v njej je naraščala, bila je tako jezna,
da ji je bilo vseeno za vse kar je nagnusen škrat počel z njo. Ko se je
vrnila domov je vprašala Jana zakaj sploh mora iti drugam in zakaj
stranke ne pridejo v lokal. Jan ji je povedal, da je njena soba tako
slaba, da je ne privošči svojim strankam, sicer pa je to lokal in ne
bordel, ljudje pa njene usluge plačajo prej; skupaj s pijačo. Ponoči
Ivana ni spala, ležala je na postelji in razmišljala o dogodkih tega dne,
o tem kako je gledala krvne madeže, ki jih je pustil umor njene
mame, nek nagnusen moški pa ji je ravno tedaj špricnil v oči. Bila je
obupana in jezna, jezna je bila na čisto ves svet. Zjutraj jo je zbudilo
Janovo božanje; njegova temna in hladna roka je polzela po njenem
telesu in govoril ji je, da če ne bi bila tako ničvredna prostitutka, bi jo
mogoče celo dal za ženo za svojega umsko zaostalega brata. Ivana se
je probala umakniti, on pa jo je zgrabil za stegno in vanj zaril svoje
umazane nohte, da je zajavkala kot majhna miška, ko se ujame v
past. Jan jo je gledal divje kot sokol, ko uzre majhno ptičko, ki jo hoče
pojesti in začel je lesti na posteljo. “Danes nimaš strank in si tako
prosta samo zame.” Roko ji je dal pod majico in začel otipavati njene
joške, ona pa je spuščala zvoke obupa. Odpel je svoje umazane hlače
in jo posilil, Ivana je gledala v strop in molila, da bo čimprej konec.
Jan je končal v nekaj minutah in špricnil po njenem trebuhu. “Fuj,
poglej se, umazana si. Da te ni sram, takoj se umij.” Zasmejal se je, se
oblekel in šel nazaj dol v lokal in sklepal posle z najbolj pohotnimi in
nagnusnimi ljudmi kar jih svet premore. V Berlinu je Vladimirju šlo
odlično, njegova hči je dobro služila s prostitucijo in lahko si je
kupoval heroin od katerega je bil sedaj odvisen; da bi si ga lahko kupil
vedno več je prodal večino svojih stvari, skoraj vse razen zlate ure.
Preselil se je tudi v slabše stanovanje in čeprav je Ivana zaslužila
vedno več, je bilo denarja premalo, začel je ropati. Nekega dne je v
Moskvi Ivana morala iti v avto, ki se je ustavil ob lokalu. V avtu jo je
čakal lepo oblečen črnec in ji rekel, da si že dolgo želi okusiti belo
meso. Ivana se je bala, da so govorice o velikosti črnih spolnih udov
resnične in da jo bo bolelo in črnec je opazil, da se boji in se je
pohotno oblizoval. Odpeljal ju je v poceni motel in jo nesel v njuno
sobo, vrgel na posteljo in se začel slačiti. Ko je slekel gate je njegov
nabrekel penis kar poskočil in bil je tako velik kot se je bala. Morala
se je sleči in črnec jo je dvignil, nasadil in nabijal kar stoje, Ivana pa je
vpila. Vzdihoval je in ji šepetal, da je belo meso najslajše in da je res
prijetno tesna, vsako sekundo si je Ivana smrti želela bolj kot
kadarkoli prej. Prišlo mu je in Ivano je kar vrgel na tla, si s penisa snel
kondom in ga vrgel nanjo. Usedel se je na posteljo in si frcal spolni ud
levo in desno ter jo vprašal, če mogoče ve kaj se je zgodilo z Rusom,
ki je dostavljal drogo v imenu Jana, kajti ubil je enega njegovih članov
tolpe. Ivana se je spomnila, da je oče govoril, da je ubil črnca preden
je ubil mamo in hotela je povedati, da je njen oče, da bi ga ta moški
ubil, hkrati pa se je bala, da se ne bi maščeval in ubil nje. Nekaj časa
je premlevala o pravi odločitvi in se nato odločila, da bo povedala, ne
bo pa rekla, da je njen oče. Črncu je povedala, da se je preselil v
Berlin ampak da ne ve, če še živi na istem naslovu, kajti od Jana naj bi
slišala, da je postal odvisen od heroina in se je zato moral preseliti.
Moški se ji je zahvalil za informacije in jo poljubil na čelo, se oblekel
in jo odpeljal nazaj k Janu. 13 dni pozneje, so našli Vladimirja mrtvega
v Berlinu in ga pokopali v neoznačen grob, Ivana je slišala novico in
bila je vesela, a njenega trpljenja še ni bilo konec. Jan jo je še silil v
prostitucijo. Nekega dne je po tem, ko je ravno opravila posel s
stranko, hodila po poti in opazovala ptičke, ko so skakali po vejah.
Usedla se je na klop v parku in poslušala zvoke narave. Prvič po zelo
dolgem času je bila srečna. Opazovala je otroke in mamice, ki so
pazile nanje in razmišljala o tem kako lepe stvari lahko naredi
človeško telo, njeno pa je namenjeno le praznjenju pohotnih moških.
Zopet je postala žalostna in šla naprej do reke Moskve in razmišljala
o samomoru. Usedla se je na tla, gledala v reko, ki se je počasi
vrtinčila in se v mislih vrnila v svoje otroštvo kakih 20 let nazaj. Bil je
lep poletni dan in v šoli so se ravno učili poštevanko. Domov je šla s
prijateljicama in skupaj so ponavljale snov tistega dne, spomni se, da
ji je bila matematika dokaj težka a hkrati zanimiva. Ko je prišla
domov, je hiša čudovito dišala po palačinkah in mama ji je prinesla na
mizo poln krožnik te čudovite hrane. Pojedla je vsaj 8 palačink in se
nato skupaj z mamo učila matematiko. Domov je prišel oče, poljubil
je mamo in objel njo, nato pa se veselo pohvalil, da je bila danes
plača in da ju pelje jesti v restavracijo. Čeprav je bila polna palačink,
je z veseljem sprejela ponudbo kajti ni se dostikrat zgodilo, da bi šla
jesti kam drugam tako da je bila kar navdušena. Lepo se je oblekla in
ko se je vrnila v jedilnico, sta starša plesala na glasbo na radiu in tudi
ona se jima je pridružila. Peš so odšli do restavracije, ki je bila
oddaljena nekaj ulic in starša sta jo držala za roke, vsak na eni strani.
Tekli so in skakala je, ker pa sta jo držala, je vsakič poletela v zrak in
smejala se je celo pot do restavracije, nežno poletno sonce pa je ob
svojem zahodu božalo njen vesel obraz. Jedli so odojka in se
pogovarjali o življenju. Domov so se vrnili že v temi in Ivana je bila
tako zaspana, da jo je Vladimir nesel domov in položil v posteljo.
Spomni se tudi, ko je dobila slabo spričevalo in je imela mama z njo
dolg razgovor o tem, da je pomembno, da konča šolo, da bo imela
dobro službo. Ironično. Ob večerih je zelo rada poslušala, ko sta
starša govorila zgodbe o svojem življenju. Oba sta bila iz Barnaula,
oče se ni boril niti v eni vojni in z Dobrilo se je poročil, ko je imel 19
let. Mama je imela v mladosti zelo rada kokoške, njena mama Agata
je imela 35 kokošk za katere je Dobrila z veseljem skrbela, njen oče
Ivan pa je bil pesnik, ki pa sicer ni bil preveč znan, je pa vseeno
zaslužil dovolj za preživetje. Dobrila je rada lovila kokoške in nekega
dne ji je ena ušla, skočila je čez ograjo in odletela v bližnji gozd.
Dobrila je tekla čez travnik poln rož in lovila pobeglo kokoško, bil je
lep dan in v gozdu je bilo prav prijetno hladno, a kokoške ni bilo
nikjer. Hodila je kakih 500 metrov in prišla do konca gozda, videla je
kokoš kako teče po travnikih do sosednje vasi. Pritekla je v vas in se
razgledovala okoli, kokoši ni bilo. Zaslišala je, da nekdo vpije, bil je
nek fant in v naročju je imel njeno kokoš. Povedal ji je, da je videl, da
jo lovi in jo je ujel, ko je pritekla na njegovo dvorišče. Predstavil se ji
je, ime mu je bilo Vladimir in od takrat sta se pogosto igrala skupaj.
Odraščala sta in se kmalu zaljubila, oba sta bila lepa in inteligentna,
dobro sta se razumela in se kmalu zaročila. Poročila sta se v Barnaulu
in se odločila, da bosta tam ostala za vedno. Vladimir je pred vojno
odprl gradbeno podjetje in zgradila sta si majhno hiško v kateri sta
srečno živela nekaj let do vojne. Dobrila ni rada govorila o vojni,
Vladimir pa je omenjal le neke prijatelje, ki so mu umrli, Ivana tako ni
vedela veliko o tem času. Stvarem, ki so se dogajale po vojni, pa je
bila tako ali tako prisotna. Mama ji je včasih povedala tudi kaj več o
svojih starših oz. Njune dogodivščine. Spoznala sta se še pred prvo
svetovno vojno in vedela je, da sta bila med njo velika zagovornika
komunizma. Spoznala sta se na plesu in takoj sta si bila všeč, sicer bi
se moral Ivan poročiti z drugo žensko a starše je uspel prepričati, da
je Agata prava. Ona sicer ni imela nobenih ovir kajti s starši se ni
ravno razumela in tako sta se poročila hitro, imela sta majhno poroko
in bila je rdeča v stilu komunizma. Agata sicer ni vedela ničesar o
politiki a Ivan jo je navdušil s komunizmom, o tem ji je ves čas govoril
in na koncu je bila tako polna vse propagande, da v tem ni več videla
nobenega dvoma in se je tako vsidralo v njeno podzavest, da je tudi
sama postala komunistka. Po poroki sta nekaj let živela sama in
uživala v svojih kokoškah a kaj kmalu sta si zaželela otroka in dobila
sta dva: Dobrilo in Luko, a Luka je pri petih letih umrl zaradi neznane
bolezni, Dobrila se ga ni niti malo spomnila, vedela je le, da je
obstajal, ker sta ji o njem govorila starša. Ivana je vedela tudi nekaj o
Vladimirju, sicer sta bila z Dobrilo vedno skupaj in so bile njene
zgodbe v bistvu njune zgodbe a včasih ji je govoril zgodbe o svojem
očetu, ko je pozimi sedel ob kaminu in se tako kratkočasil. Mame ni
nikoli poznal, oče mu niti imena ni povedal, tako zelo je bil razočaran,
da ga je zapustila in se poročila z bogatejšim. Njegov oče je bil ribič,
rib ni prodajal, to je bilo dobesedno edino kar je jedel, imel je tudi
neko majhno njivo, ki ni bila zares omembe vredna a na njej je včasih
pridelal kaj repe. Oče je mamo spoznal na tržnici, ko je še prodajal
svoje ribe, ko sta se razšla je s tem nehal, ker ga je preveč spominjalo
nanjo. Skupaj sta živela v majhni vasici ob Barnaulu, ki je sčasoma
postala del mesta, a takrat je bila še ločena in prav lična vasica ob
reki polni rib. Imela sta se rada, a on njo veliko bolj kot ona njega in
ko ga je zapustila, je nikoli ni pozabil, več let je komaj da vstal iz
postelje in malo je manjkalo, da se kdaj ne bi celo ubil. Sinu je
govoril, da jo ima tako rad kot nihče drug nima rad ničesar ali nikogar
drugega, da bi ubil carja zanjo. Vladimir je tako odraščal ob očetu, ki
je trpel zaradi ženske s katero sta bila skupaj 2 leti in to se mu je
vtisnilo globoko v podzavest, vsekakor ne bi dopustil, da izgubi svojo
ženo. Ivana se je zdrznila, zopet je pogledala reko in se odločila, da
več ne bo razmišljala o svojih starših kajti vedno se spomni, da sta
bila ravno ta čudovita človeka kriva, da živi kot živi, mama niti ne, a
vseeno ji je zamerila, da jo je sploh rodila. Po svojem spominu je
iskala srečne trenutke iz otroštva a bila je prazna, ničesar se več ni
mogla spomniti, vstala je in se počasi napotila proti domu oz.
Janovemu lokalu. Počasi se je zvlekla po stopnicah in zaspala na svoji
neudobni postelji. Njeno razmišljanje o preteklosti ni minilo brez
posledic in tako je sanjala spomin iz otroštva. Bila je stara okoli 10 let
in zelo ji je bil všeč fant po imenu Nikita, skupaj sta hodila na
sprehode in se včasih pogovarjala o tem, da se bosta poročila čez 7
let. A le nekaj mesecev pozneje, sta se sprehajala ob reki in
opazovala pisane račke, ko so se podile in si iskale hrano. Rekla mu
je, da bi zelo rada prijela eno. Nikita je rekel, da to sploh ni problem
in da jo bo že ujel, začel je plezati po kamnih in skakati za racami. Ujel
je samico in ko jo je nosil proti obali, se je spotaknil na kamnih
poraščenih z algami in padel v vodo, raca je odletela njega pa je
vrtinec posesal v reko. Ivana je tekla ob reki in ga klicala a bilo je
zaman. Njegovo truplo so našli šele nekaj dni kasneje 30 kilometrov
stran. Ivana je skočila iz sanj in se kar tresla, njena depresija je
postajala vedno hujša in ravno, ko je izpod postelje vzela nož in si
hotela prerezati žile, je slišala korake. V sobo je vstopil Jan in ji rekel,
da ima danes zanjo posebno presenečenje. Poklical je nekoga s
čudnim imenom in v sobo je priskakljal zelo čuden 20 letnik, obraz je
imel iznakažen in ude je imel čudno oblikovane, nekaj je govoril a
Ivana ga ni zares razumela. Jan ji je razložil, da je to njegov brat in da
ga je pripeljal, da končno izgubi nedolžnost. Ivana se je že tako vdala
v usodo, da se je samo ulegla in se začela slačiti, brat pa je divje
skakal po sobi in spuščal živalske zvoke. Skočil je nanjo kot opica in s
svojim ukrivljenim penisom večkrat zgrešil pravo odprtino. Ivana se je
upirala, ker je bil zelo grob ampak ni imelo smisla. S svojimi čudnimi
udi se je ovil okoli nje, jo nabijal in se slinil po njej kot pes po
priboljških. Začel je dihati kot astmatik in izgovarjati njeno ime, nato
se je stresel kot da bi imel epileptični napad in Ivana je začutila kako
se po njenem anusu pretaka njegova topla sperma polna uničenih in
pohabljenih spermijev. Ko je končal se je nag in kot pes odplazil s
postelje in nato kot šimpanz hodil do vrat ter nag odšel po stopnicah
dol in zraven vpil, da je sedaj končno moški. Ivana je ponižana ležala
na postelji in se počasi z roko dotaknila svoje riti; čisto povsod je bilo
vse mastno in morala se je iti umiti česar ni rada počela, ker nikoli ni
bilo tople vode. Vrnila se je v sobo in po večih urah joka padla v
globok 12 urni spanec. Ivana se je zbudila, ko je Janov bratec začel s
svojimi ukrivljenimi prsti brskati po njeni vagini kot opica, ko išče
mravlje v drevesnem duplu. Ivana je poskočila od strahu in videla
kako se njegov retardirani obrazek smeji in jo gleda s svojimi
strupenimi črnimi ciganskimi očmi. Pobožal se je po glavi in si zgladil
svoje črne lase, ki jih na nekaterih mestih niti ni bilo in se ji nasmejal.
Bil je zelo čuden in Ivani se je gnusil, gnusila pa se je tudi sama sebi,
ker jo je otipaval tako čuden in pohabljen “človek”. Brat se je komaj
uspel predstaviti kot Anton, večkrat je moral ponoviti, da ga je ubogo
dekle sploh razumelo. Začel je lizati njene mehke dojke in ji v uho
“zašepetal” oz. hropel in se drl, da jo ljubi. V sobo je prišel Jan in Ivani
sporočil veselo novico: poročila se bo z Antonom in živeti bosta šla v
Berlin. Ivana se je stresla in padla na kolena ter prosila Jana, da se je
usmili in da se bo kot prostitutka še bolj potrudila, a Rom se je le
smejal njenemu trpljenju, Anton pa je medtem skakal po sobi od
veselja. Ivana je gledala proti vratom, vstala in stekla, a po zgolj nekaj
korakih jo je Jan zgrabil in vrgel na tla. Ležala je na hrbtu on pa jo je
prijel za roke in ji jih dvignil nad glavo, jo jezno gledal nad njo in ji
pljunil v obraz. Ivana se je skremžila in probala s premiki glave
odstraniti mastno cigansko slino. Jan je bil še vedno jezen in ji je zabil
svoje koleno v trebuh in Ivana je obupano zajavkala in se zvila na tleh
kot nemočen črv, ko ga ptica pregrizne na pol. Jan jo je zaklenil v
sobo in Ivana je cel dan preležala na postelji in razmišljala o pobegu.
Naslednji dan je prišel v sobo in ji povedal, da bi bila prava poroka
predraga, bosta pa vseeno šla v Berlin v neko stanovanje, ki ga je
kupil Antonu. Naslednji dan po zajtrku ju je z avtom odpeljal na
postajo, Ivani naročil, da ga uboga in ji pokazal pištolo, da je vedela
kaj jo čaka, če ne bo. Ko sta prišla do Berlina, ju je morala ona peljati
do stanovanja blizu centra in takoj, ko sta stopila noter, je skočil
nanjo kot pes. Zajahal jo je in podrl na tla, nato pa jo oblečeno
naskakoval in drgnil svojo erekcijo po njenem krhkem telesu. Prišlo
mu je in Ivana je videla kako je nastal moker madež na njegovih
umazanih hlačah. Preteklo je več mesecev in Anton je vsak dan redno
posiljeval ubogo Ivano, ki se ni branila samo zato, da je ne bi Jan za
kazen poškodoval, nato pa se je nekoč spomnila na mamino zlato uro
in na to, da mora še biti v baraki kjer je pred smrtjo živel njen oče.
Neko nedeljo je šla tja in med kupom smeti in uporabljenih igel našla
čudovito zlato uro in jo veselo prijela. To je bila njena rešitev, še isti
dan jo je prodala in ker je bila ura cela iz zlata, je dobila dovolj
denarja, da je šla v Leipzig. Najela je sobo v motelu in nekaj dni le
počivala. Ker je kot človek seveda morala tudi jesti, je denar hitro
pojenjal in na koncu ga je zmanjkalo. Bila je obupana in ko jo je lastnik
tega majhnega motela prišel opozoriti, da mora iti, mu je ponudila seks
v zameno za sobo. Debel in majhen upravnik z umazano brado se je
veselo zasmejal in ji povedal, da mu mora za vsak dan dati en seks.
Ivana je sicer prezirala samo idejo a ni hotela iti spat na cesto in se je
strinjala z njegovo idejo. Stopila je do njega, mu potegnila hlače dol in
začela s prsti gnesti njegov majhen penis, da je zrasel a majhen je še
vedno bil. Moški jo je s svojimi majhnimi in kosmatimi rokami prijel za
glavo in ji vlekel lase, ona pa je sesala njegov masten spolni ud kot
dojenček sesa flaško. Moški je hropel in nato izločil svojo semensko
tekočino v Ivanina topla usta. Ivana je težko pogoltnila spermo in mu
prisiljeno rekla, da je zelo okusna. Moški je bil zadovoljen in je odšel iz
sobe, jutri se bo še vrnil. Ivana je tisti dan začela iskati službo v
gostilnah in industrijskih obratih kjer bi lahko stregla ali pomivala, a
našla ni ničesar. Naslednji dan je spet prišel upravnik in ril po njej skoraj
toliko časa, kot je ona jokala po tem, ko je odšel. Še tisti večer je šla na
vogal nekaj metrov stran od motela in se prodajala tudi tam, da je
imela za hrano. V enem večeru je imela 6 strank, toliko tudi zato, ker jih
je bilo več naenkrat ampak kljub vsemu je bila srečna, da ima vsaj
hrano. Ivana je tako živela nekaj let, vsak dan je bil enak prejšnjemu in
vsak dan so čudaki rili po njej kot deževniki po mokri zemlji. Navadila se
je čisto vsega in tudi zahteve, da so svoj spolni ud dali v njeno uho, niso
bile več nič nenavadnega. A nekega usodnega torka, sta k njej prišli dve
stranki z vrečo. Bila sta visoka in debela moška, en se je postavil pred
okno in soba je postala temna, drug pa je iz vreče vzel živega pitona.
Ivana je ustrašila kače in skočila na posteljo. Takrat jo je moški, ki je stal
pri oknu zgrabil in rekel, da sta že plačala njenemu zvodniku, torej
upravniku motela. Ivana se je tresla od strahu in moški s kačo je stopil
bližje. Tisti, ki jo je držal, jo je slekel in s prsti razprl njeno vagino, moški
s kačo pa je počepnil in jo tam narahlo pobožal. Nato je naslonil kačo
na njeno prestrašeno telo in Ivana se je tresla in skakala po postelji od
strahu ampak oba sta jo zgrabila, da ni mogla uiti in nato porinila glavo
pitona v njeno vagino. Kričala je in kača se je noter zvijala in hotela ven
a moška sta jo porivala še bolj noter, Ivano je bolelo in začela je
krvaveti. Jokala je na ves glas in prosila, da nehata, ona pa sta se le
smejala in porinila kačo še nekaj centimetrov globje. Piton se je upiral
in zvijal a naposled se je le zadušil in potegnila sta ga ven, bil je
prepojen z njeno krvjo. Negibno kačo sta vrgla na njen trebuh in brez
besed zapustila sobo. Ivana je ležala na postelji in ni se premikala, bila
je tako prestrašena, da sploh ni čutila bolečine. Čez nekaj minut, ko se
je dovolj opogumila in zbrala dovolj moči, je vrgla kačo s sebe, se
oblekla in pobegnila iz motela, odločila se je, da se ne bo vrnila. Tisto
noč je spala pod mostom. Zbudili so jo neznani glasovi in zazdelo se j je,
da nekdo hodi proti njej. Imela je prav, prišel je bradat brezdomec,
stopil je do nje in jo gledal. Ni se upala premakniti, moški pa je skočil
nanjo čisto nenapovedano in divje kot pes, posilil jo je v nekaj minutah
in izpustil svojo brezdomsko tekočino v njen nov dom, nato pa odšel.
Ivana je bila že tako navajena zlorabe, da je samo zaspala nazaj in celo v
spanju obupano jokala. Naslednjih nekaj mesecev je preživela na ulicah
in prosjačila. Dobila je celo dovolj za hrano a opazila je nekaj zelo
groznega. Čeprav je imela hrano, jo je bilo premalo, hujšala je a njen
trebuh se je večal. To lahko pomeni samo eno. Noseča je. Njeni sumi so
se potrdili, ker je trebuh ves čas rastel in čez nekaj mesecev je kar na
ulici rodila hčerko, poimenovala jo je Ronja, bila je hčer neznanega
brezdomca. Toliko je Paya vedela o zgodovini družine pred svojo
mamo, a njene nadaljne misli je zmotila ostra bolečina biča. “Ohh Paya,
zamišljena si, zakaj se raje ne posvečaš svojemu dragemu gospodarju,
ki skrbi zate, ki skrbi, da si kot ženska postavljena na svoje mesto?”
Paya je zajokala. Pogreša svojo mamo. Moški je začel hoditi okoli nje in
jo gledati, bila je zavezana in na vrveh je visela s stropa kjer so bile
kovinske kljuke na katere so bile zavezane. Bila je popolnoma gola in
roke je imela na hrbtu, noge pa raztegnjene. Stopil je pred njo in se
začel poigravati z njenimi joškami in jo med tem gledal v solzne oči.
Nato jo je odvezal in spustil na tla, Paya je hotela vstati a zaradi dolgega
visenja in pretepanja ni mogla, nog ni imela dovolj močnih in je samo
padla nazaj na tla. Dvignil jo je in odnesel na posteljo. Slekel se je in na
svoj ogromen penis nataknil kondom ter ji nasilno potegnil noge
narazen in ga zaril vanjo kot se krt zarije v zemljo, Paya je stisnila zobe
in spuščala zvoke obupa, on pa je hropel od užitka in ji zraven govoril,
da naj bo srečna, da se lahko počuti kot ženska. Ob orgazmu se je
skremžil in stisnil roke v pesti ter zaril svoje umazane nohte v njeno
mehko kožo in jo popraskal. “Ohhh kako paše, oh kako je trd 🤐” je
kričal in tresel svoje močno telo. Potegnil je svoj penis iz nje, snel čisto
poln kondom in ven iztisnil spermo kot bi izstiskal preostanek paste iz
skoraj prazne tube, dal jo je v kozarec in Paya jo je morala popiti. Odšel
je iz sobe in jo zaklenil. Paya je ležala na postelji in se razgledovala po
sobi polni raznih predmetov s katerimi jo je posiljeval, edina rastlina v
tej sobi brez oken je bila kaktus in tudi njega je že uporabil in še sedaj
včasih najde kak kos bodice v riti. Vrnil se je v sobo in na tleh pobral bič.
Stopil je do nje in močno zamahnil in jo zadel naravnost med noge,
kovinske kroglice na koncu biča so se z močno silo zarile v njeno
nožnico in ven je pritekla kri. Moški se je kot klop prisesal nanjo in pil to
kri, zraven pa jo močno držal za noge, da se slučajno ne bi mogla
premakniti. Ko je končal, je imel cel obraz umazan od krvi in poljubil jo
je, da je lahko okusila sad svojega trpljenja. “Bodi ponosna nase, kajti
danes ti je zopet uspelo osrečiti moškega”. Pljunil je krvavo slino nanjo
in odšel iz sobe, Paya pa je na postelji jokala in se spraševala kako in
zakaj je tam. Leta 1997 se je rodila, petega januarja, a nikoli ni
praznovala rojstnega dneva. Njena mama Ronja jo je pogosto tepla in ji
govorila, da je še slabši otrok kot je črnec lahko oče in to samo zato, ker
ni bila sin. Mama ji je včasih govorila o sebi, a o njej vseeno ni vedela
ničesar, je pa vedela, da se je rodila v Nemčiji in da svojega očeta ni
poznala. Ivana je gledala svoje dete in razmišljala kaj naj stori, ko jo je
dojila kar med sedenjem na tleh na mestu kjer je rodila brez pomoči in
v groznih mukah. Po dojenju je zaspala, dojenček pa jo je kmalu zbudil
in zaradi grozne izmučenosti je pomislila, da bi ubila otroka, saj ni težko
in nihče ne ve, da sploh obstaja. Premislila si je in namesto tega vstala
in šla do motela kjer je lani delala kot prostitutka. Upravnik je bil isti in
ko jo je videl, se je smejal tako kot se še v življenju nikoli ni. Sprejel jo je
in odpeljal v njeno staro sobo. Dojenčka je položila na posteljo in ko se
je obrnila stran, se je že slačil. Vedela je, da mora to narediti in začela
mu je fafati in on jo je božal po glavi in ji rekel, da če ne bo ubogljiva,
bo poskrbel, da dojenčico doleti ista usoda kot njo. Zajokala je in začela
sesati še bolj močno in upravnik je hitro končal. Svojo toplo tekočino je
izbrizgal v njena usta, bila je kisla in topla. Gnusila se ji je ampak vedela
je, da jo mora popiti, da se bo usmilil njenega ubogega otroka.
Pogoltnila jo je in se skremžila, nato pa še posesala preostale kapljice z
njegovega sedaj že mehkega penisa. Poljubil jo je na glavo in nato še
pobožal dojenčka. “Punčka si, lepo je videti, da boš nadomestila mamo,
ko bo prestara”. Ivana je zajokala in moški se je zasmejal. Odšel je iz
sobe ona pa je gledala dojenčico, ki je začela jokati, ona pa je ni mogla
potolažiti, ker si je morala prej umiti usta in roke od njegovega
umazanega penisa. Ronja je odraščala in nikoli ni zares izvedela, da je
njena mama prostitutka. Ivana ji je govorila, da je natakarica v lokalu in
delala je šele, ko je Ronja odšla v šolo, ko pa je bila mlajša, pa jo je
preprosto odnesla iz sobe, ko je imela stranko. Nekega dne pa je Ronja
prej prišla iz šole in videla mamo, ko sta jo dva 🤐 divje nabijala kar
na tleh in ona je morala delati prašičje zvoke za njiju kajti rekla sta, da
je 🤐 in naj se oglaša temu primerno. Ronja je zakričala in stekla iz
sobe, Ivana je poskočila, da bi stekla za njo in ker je bil eden izmed
Romov še vedno v njej, mu je poškodovala penis. Zavpil je in jo zgrabil
za vrat, drugi pa jo je boksnil v trebuh. Vzela sta nazaj svoj denar, jo še
malo pretepla in odšla po hodniku mimo njene prestrašene hčerke in ji
rekla, da je škoda, da ima tako patetično mamo, da pa upata, da bosta
lahko kdaj uporabila tudi njo. Ronja je jokala in prestrašeno stopila v
mamino sobo. Ivana je gola in krvava ležala na tleh, se malo dvignila in
pogledala Ronjo v oči, obe sta jokali. Razložila ji je kaj počne, Ivana je
takrat izvedela kaj je to seks in kako boleče in nagnusno je to. Ta
dogodek ji je povzročil travme in vedno se je bala moških. Tudi Paya se
je bala, ko je posiljevalec položil svojo močno in kosmato roko na njeno
krvavo vagino. Gledal jo je v njene prestrašene rjave oči, ki so se svetile
in v njih je videl svoj odsev. “Čudovita ženska si, Paya, a to je vse kar si:
ženska. Jaz pa sem moški, vreden sem več, boljši sem. Jaz sem
umetnina, popoln sem. Ti pa si zgolj ženska, si samo ničvreden kos
mesa, ki je ustvarjen za zadovoljitev in proizvajanje novih moških. A
meni si lepa, tvoja kri je sladka in tvoja sočna češpljica ozka, da kar
čutim, ko jo moj penis trga. Si kot prazno platno, a jaz sem umetnina. A
del svoje popolnosti lahko prelijem nate, tako boš lepša in boljša. Obrni
se in povečal bom tvojo vrednost”. Paya se je obrnila in mu pokazala
svoj lep in mehek hrbet. Vzel je bič in se začel oblizovati. Začel je bičati,
Paya je stiskala prste na rokah in nogah od bolečine in se kremžila, a
kričati ni hotela. “Kriči, kriči, žival nagnusna, ko ustvarjam umetnino!”
je kričal, ko je nasilno risal rane po njenem mehkem telesu. Paya je
zakričala in moški se je smejal, nehal je bičati in ponosno gledal na njen
krvav hrbet poln ran. Začel je drkati in ob pogledu na razmesarjeno
dekle je hitro končal. Pobrizgal je po njej in vsaka kapljica, ki je padla na
njene rane, jo je zabolela. “Ohhhhhh, a te kaj peče moj svrš” je vprašal
in jo s penisom udaril po riti. Paya je obležala in kri je polzela po
njenem telesu, njegov svrš pa se je zažiral v njene krvave rane. Rane so
se ji kmalu vnele in ko so se nekako popravile in zacelile, so na njenem
hrbtu za vedno ostale brazgotine. Vsakič, ko jo je moški posiljeval, jo je
božal po teh brazgotinah in jih opisoval kot svoje delo, svojo umetnost
in tako je Paya zanj postala nekaj več; nosila je delo moškega. Moški so
zanjo predstavljali največjo gnusnobo tega sveta, vse slabe stvari v
njenem življenju so se zgodile zaradi njih. Ko je bila majhna, je verjela v
Boga a mama je bila komunistka in ji je to branila tako dolgo, da Paya
več ni cerkve niti pogledati hotela: bila bi namreč tepena, mama se ni
šalila. Ronjina prepričanja so izvirala iz Sovjetske zveze, tam se je Ivana
zaposlila v tekstilni tovarni po tem, ko jo je Ronja videla kot prostitutko,
to jo je preveč prizadelo, da bi nadaljevala. En mesec je morala še
vedno seksati z upravnikom hotela, a ko je dobila plačo, je najela
stanovanje in preselili sta se tja. Ronja ni nikoli pozabila na mamino
prvo službo in je imela redne nočne more, moških pa se je izogibala.
Bila je dokaj pametna in v šoli ni imela večjih težav, končala je osnovno
šolo, nadaljevala pa ni kajti mama je menila, da to ni potrebno. Nekega
dne se je sprehajala z Ronjo po centru zvečer in tja je pritekel nek
moški, v rokah je držal nekaj in za njim so tekli Romi. Ustavil se je ob
robu stavbe, Romi pa so ga obkolili in en ga je zabodel. Ronja je
zakričala in Romi so zbežali. Ivana je previdno stopila tja in videla kaj je
žrtev imela. Pobrala je predmet in zgrabila hči za roko ter jo hitro
odvlekla domov
https://commons.wikimedia.org/wiki/File 😕ad_Woman.jpg
0
Vse bodo uničili, res je
Ljudje , dajte bit kulturni !!! Psihiatrična bolnica je že zasedla forum s 100 objavami
Ljudje , dajte bit kulturni !!! Psihiatrična bolnica je že zasedla forum s 100 objavami
0
Ai dela kot nor in smeti še tega foruma. Škoda da se ne da blokirarti. Namenoma smetijo da bi zaprli vse svobodne forume. Očitno so že zmagali v digi svetu.
Zdaj da vidimo še v reali kako bo.
Žalostno vse skupaj....
Zdaj da vidimo še v reali kako bo.
Žalostno vse skupaj....
0
Žal je pogosto tako. En portal okupirajo bedaki in s kreganjem, nadlegovanjem in žaljenjem drugih uporabnikov naredijo nevzdržne razmere. Moderatorju seveda dol visi, po možnosti jih celo podpira , ker s svojimi svinjarijami delajo portal "zanimiv", na koncu se portal ukine, normalni poniknejo, drhal pa poišče nov portal in začne smetiti še tam. In ker ni nobenih varnostnih mehanizmov, lahko moderator cel dan briše teme.
0
Avtor: Spremljevalec čveka123
En val imigrantov je že priveslal do tega foruma. Ostala drhal šele prihaja. Kako bo vseskupaj zgledalo, se že lepo kaže. Bo pa 100krat huje, verjemi. Predlagam, da umiriš paciente, dokler je še čas. Potem bo lahko sledilo le še zapiranje foruma. Kot se je svoj čas že zgodilo.
Lp in brez zamere.
Vas podpiram.
Sem priala z Mona pogledat, prvic sem tu in se mi je obrnilo.
Kaj se res ne da ljudi blokirat?
0
Avtor: Ena z Mona
Avtor: Spremljevalec čveka123
En val imigrantov je že priveslal do tega foruma. Ostala drhal šele prihaja. Kako bo vseskupaj zgledalo, se že lepo kaže. Bo pa 100krat huje, verjemi. Predlagam, da umiriš paciente, dokler je še čas. Potem bo lahko sledilo le še zapiranje foruma. Kot se je svoj čas že zgodilo.
Lp in brez zamere.
Vas podpiram.
Sem priala z Mona pogledat, prvic sem tu in se mi je obrnilo.
Kaj se res ne da ljudi blokirat?
Seveda se jih da blokirat, ampak očitno nihče več za te stvari tu ne skrbi.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
27.09.2025 ob 12:38
Predlagam, da umiriš paciente, dokler je še čas. Potem bo lahko sledilo le še zapiranje foruma. Kot se je svoj čas že zgodilo.
Lp in brez zamere.