☕ Absurd po imenu Stevanović

To je objavljeno na facebooku in opisano tako humorno in žal realistično, da ne vem ali naj se smejim ali jokam.

ABSURD PO IMENU STEVANOVIĆ – NEZNANJE IN/ALI DVOJNA MERILA
»Kam smo zabredli kot družba?« se te dni na svojem osebnem Facebook profilu zgroženo sprašuje predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović. Dobro vprašanje. Pravzaprav izvrstno. Absurdov imamo v tej oblasti že toliko, da bi jih ob pametni izvozni strategiji lahko spremenili v pomembno gospodarsko panogo. Stevanović bi bil brez dvoma eden paradnih artiklov.
Tudi sama se namreč sprašujem, kam smo zabredli, da na čelu Državnega zbora sedi človek, ki pred kamerami samozavestno maha z dokumentom, obenem pa mu mora televizijski voditelj vedno znova razlagati pomen stavka, ki ga sam bere. Ali ga res ne razume ali pa ga razume čisto dobro in računa, da ga ne bodo razumeli gledalci, je že drugo vprašanje.
Stevanović namreč vztraja pri razlagi, da je proti Robertu Golobu kazenski postopek že sprožen. Toda Specializirano državno tožilstvo je vložilo ZAHTEVO ZA SODNO PREISKAVO, o kateri sodišče še ni odločilo. Sklepa o uvedbi preiskave ni. Kazenski postopek proti Golobu torej še ni uveden.
In ne, to ni »obramba Roberta Goloba«, kot so se zdaj ponekod že domislili. To je pravo. Pa tudi precej osnovno razumevanje slovenskega jezika.
Da ne bo kakšnega dvoma, je Stevanović danes na svojem osebnem profilu objavil fotografijo dopisa tožilstva in pripisal: »Vse jasno, pa lahko opravičujete kriminal na 100 načinov in preusmerjate pozornost na 100 drugih ljudi. Boj proti mafiji level pro.« Posnetek njegove objave prilagam, tako da lahko vsak prebere tako njegove besede kot dokument, na katerega se sklicuje.
In tu postane stvar že skoraj komična. Na dokumentu, ki ga je objavil SAM – in ga za vsak primer še SAM PODČRTAL – piše »zahtevo za dovolitev ZAČETKA kazenskega postopka« in nekaj vrstic nižje »podani pogoji ZA ZAČETEK kazenskega postopka«. Ne piše, da je kazenski postopek že začet. Stevanoviću je torej kot dokaz lastne pravilnosti uspelo objaviti dokument, ki precej lepo pojasnjuje, zakaj mu Slak govori to, kar mu govori. Za takšno samostrelitev je vendarle potrebna posebna raven samozavesti.
Toda naš predsednik parlamenta gre še dlje. Ni več samo pri kazenskem postopku. Zdaj imamo že »kriminal« in »mafijo«. Sodišče še ni odločilo niti o uvedbi preiskave, Stevanović pa je očitno že opravil dokazni postopek, ugotovil kriminal in določil še organizacijsko obliko storilcev. Učinkovit mož. Škoda le, da imamo v pravni državi za ugotavljanje kazenske odgovornosti še sodišča.
Po seji DZ je izrekel še stavek, ki je pravzaprav srce vse te zgodbe: »Glede na vse sladke besede o integriteti in poštenosti bi že včeraj pričakoval njegov odstop.«
Že včeraj. Sodišče danes še ni odločilo niti o preiskavi, Stevanović pa bi politični odstop rad imel že včeraj. Človek bi njegovo naglico skoraj občudoval, če ne bi vedeli, kako čudežno potrpežljiv, preudaren in skoraj ganljivo zavezan domnevi nedolžnosti postane, kadar na drugi strani ni politični nasprotnik.
Spomnimo se samo njegovega poslanca Borisa Mijića. Ko so na dan prihajale zgodbe o njegovem podjetju, neplačanih delavcih, dolgovih in policijskih ovadbah, Stevanović ni govoril o odstopu »že včeraj«. Ko je Luka Mesec zahteval Mijićev odstop, mu je predsednik DZ celo razložil, da so poslanci neposredno izvoljeni in da »nihče, sploh ne iz drugih poslanskih skupin, ne more zahtevati odstopa poslanca«.
Kako zanimivo. Mesec torej ne sme zahtevati odstopa Mijića, Stevanović pa lahko zahteva odstop Goloba. Očitno ima poslovnik še neuradno prilogo: VELJA SAMO, KADAR GRE ZA NAŠE.
Nato je Stevanović trem nekdanjim delavcem Mijićevega podjetja iz lastnega žepa nakazal zaostale plače in oznanil: »Mi smo zdaj zadevo zaključili.« Priznam, takšne učinkovitosti institucij še nismo poznali. Nekaj klikov v spletni banki, denar nakažeš, izgovoriš »zadeva zaključena« in politična odgovornost izgine. Šele po nadaljnjih razkritjih o Mijiću je Stevanović obrnil ploščo in ugotovil, da tak človek nima več moralne pravice sedeti v DZ. Tudi to je treba povedati. Le da je moralna ura pri lastnem poslancu očitno tekla precej počasneje kot pri Golobu.
Potem je predsednik DZ javnosti razložil še, da je Golob po njegovih informacijah edini poslanec, zoper katerega bi bil lahko sprožen kazenski postopek. Pa ni.
Vodja poslancev NSi Janez Žakelj je skupaj z Jernejem Vrtovcem in Jožefom Horvatom v sodnem kazenskem postopku v zadevi KNOVS. Sodišče je obtožni predlog preizkusilo in postopek teče. Po poročanju več medijev je obtožni predlog zoper trojico pravnomočen, čeprav NSi takšno označbo izpodbija in vztraja, da so njihovi člani ravnali zakonito. Nesporno pa je nekaj drugega: Specializirano državno tožilstvo je pojasnilo, da Žakelj, Vrtovec in Horvat poslanske imunitete niso uveljavljali in da zato za kazenski postopek proti njim ni procesnih ovir. Vrtovec je danes minister in podpredsednik vlade, Žakelj pa vodi poslansko skupino.
Pa nekako ne zasledim Stevanovićevega: »Vrtovec bi moral odstopiti že včeraj.« Tudi »Žakelj bi moral odstopiti že včeraj« se mi je očitno izmuznil. Morda Facebook nagaja. Morda je težava v algoritmu. Ali pa v moralnem kompasu, ki kaže nekoliko drugače, kadar pogleda proti koalicijskim klopem.
Ker pa je bilo treba Stevanovićev televizijski nastop nekako rešiti, je na Siolu izšel še članek z veličastnim naslovom »Slak v obrambi Goloba zagrešil veliko hujši spodrsljaj od tistega, ki ga je očital Stevanoviću«. Že »obramba Goloba« je krasna formulacija. Od kdaj je popravljanje napačne pravne razlage obramba politika? Če vremenar pove, da zunaj dežuje, verjetno tudi ne stopi v bran dežju. Pri obrambi Stevanovića pa se je bilo treba precej ustvarjalno lotiti še vprašanja imunitete, čeprav je SDT pri Žaklju, Vrtovcu in Horvatu izrecno pojasnilo, da se nanjo niso sklicevali.
Ko predsedniku parlamenta zmanjka prava, se očitno vedno najde kdo, ki mu ga poskuša naknadno sestaviti.
Najbolj imenitno pa je, da isti Stevanović na svojem osebnem profilu drugim očita, da so pripravljeni »na 100 načinov opravičevati koruptivna kazniva dejanja zgolj iz političnega navijaštva«. Ob tem stavku sem morala res še enkrat pogledati, kdo ga je napisal. Človek, ki je svojega poslanca dolgo branil, drugim odrekel celo pravico zahtevati njegov odstop, njegovim delavcem sam poplačeval dolgove in razglasil, da je »zadeva zaključena«, danes drugim pridiga o političnem navijaštvu. Pri političnem nasprotniku zahteva odstop še pred odločitvijo sodišča o uvedbi preiskave, ob poslancu in ministru iz vrst koalicije, proti katerima sodni postopek dejansko teče, pa ga silna skrb za integriteto očitno ne predrami iz spanca.
ČE TO NISO DVOJNA MERILA, POTEM BESEDNA ZVEZA NIMA VEČ POMENA.
In potem je tu še njegov način komunikacije. Na osebnem profilu ga preganjajo »podtalne hobotnice«, ki ga »mrcvarijo«, padajo »smrtnostni aperkati direkt v glavo«, sam je »trn v peti«, zdaj smo dobili še »boj proti mafiji level pro«, vse skupaj pa občasno krona z »Moč ljudem!!!«. Zanimivo, da tega repertoarja na uradnem profilu predsednika Državnega zbora ni. Torej očitno dobro ve, kakšna komunikacija pritiče funkciji, ki jo opravlja. Samo ko odpre osebni Facebook, očitno pozabi, da funkcije predsednika parlamenta ni mogoče odložiti na obešalnik skupaj s suknjičem.
Stevanović me zato vedno bolj spominja na OSKUBLJENEGA PETELINA, ki se povzpne na vrh kupa gnoja, napne prsi in kikirika na ves glas, popolnoma prepričan, da sonce vzhaja zaradi njega. Veliko hrupa, ogromno samozavesti in strašno malo dvoma o lastni veličini. Škoda samo, da glasnost sama po sebi še nikoli ni bila dokaz sposobnosti.
In tu se počasi neham spraševati, ali imamo pri Zoranu Stevanoviću opravka z neznanjem ali z dvojnimi merili. Vse bolj se mi zdi, da je odgovor lahko mirno: OBOJE. Človek, ki je v politiko prišel kot veliki upornik proti sistemu, danes vse bolj deluje kot zelo glasen in ustrežljiv podaljšek trenutne vladajoče večine. Pri političnih nasprotnikih kikirika o integriteti, kriminalu, mafiji in odstopih, pri svojih in političnih zaveznikih pa nenadoma odkrije vse nianse prava, potrpežljivosti in domneve nedolžnosti.
Upornik je očitno dobil službo. Kikirikanje pa je ostalo.
Zato še vedno mislim, da smo precej zgrešili ciljno skupino pri deljenju Ustave. Prvošolčkom pustimo Cicibana, barvice, pravljice in poštevanko. Časa za Ustavo bodo imeli še dovolj. USTAVO REPUBLIKE SLOVENIJE BI BILO PRECEJ KORISTNEJE RAZDELITI POLITIKOM. Predsedniku Državnega zbora pa bi zraven priložila še Zakon o kazenskem postopku in za vsak primer Slovar slovenskega knjižnega jezika, da bi najprej razčistili razliko med »POGOJI ZA ZAČETEK« in »POSTOPEK JE ZAČET«. Potem se lahko počasi lotimo še pomena besed INTEGRITETA in DVOJNA MERILA.
Korak za korakom. Saj po vsem doslej videnem in slišanem pri njem nihče več ne pričakuje čudežev.