Veter je resnično obupen, ampak jaz sem itak še za nekaj časa zabubljena v pisarni na toplem, ko sem bom prisiljena odbubiti od tukaj grem pa damu, kjer bo čakal dragi z večerjo, crklanjem in filmom. Ni se za pritoževati dnes....
Danes je tudi moj dan takšen. Pri nas šele piha, veste? Cel dan samo jem (porkarije), sedim tukaj, zeham....sedaj bom pa kuhinjo spucala in si pol natočila kozarec rdečega.
Pa na psa mislim že od jutra, pa pesmice mu pojem (sem mu vedno pela pesmice) in upam, da me sliši.
Danes je tudi moj dan takšen. Pri nas šele piha, veste? Cel dan samo jem (porkarije), sedim tukaj, zeham....sedaj bom pa kuhinjo spucala in si pol natočila kozarec rdečega.
Pa na psa mislim že od jutra, pa pesmice mu pojem (sem mu vedno pela pesmice) in upam, da me sliši.
Ufff ja, pri vas na primorskem (sklepam da si od tam no, glede na to, da ješ "porkarije") mora biti res pasje trenutno, glede na to, da ravno slišim po radiju, da je cel AC zaprt.
Žal mi je za kužiko, vem kako je, ko se navežeš na žvaukota... 🙁
Na psa se ful ful navežeš. Mene je lih zadnjič zabolelo, ko sem se zavedla, da je moja stara že 4 leta, dogice imajo pa povprečno življenjsko dobo okoli 7 let... 🙁
Zlato bitjece je bil Bitch. Lej, takole je. Za časa življenja si mu nudila vso svojo ljubezen in najboljše kar si mu lahko, sedaj pa je čas, da ga pustiš, da gre svojo pot...
Tudi jaz sem pokopala že enega prej. S tem, da je bil tisti star 15 let in zelo bolan, tako da je bila injekcija od veterinarja v bistvu odrešitev zanj. Je bilo pa zlo zlo hudo.
Ampak ok, jaz sem vsaj vedela, da se bo zgodilo, in da se mora zgoditi in mi je bilo lažje, ker je bila tudi zanj v bistvu odrešitev, ampak da se ti zgodi kaka nesreča mora biti pa sploh hudo... 🙁
Jz nisem še nobenega, imam čivavo zdej in te imajo življensko dobo 15-18 let, upam da bo z mano tako dolgo, zdej ima 6 let ☕
So pa res kot člani družine 🙂 Srčki mali ☕
miss*b katero dogo pa imaš? Te so tudi taki srčki ☕
Modro nemško dogo mam. Moj zlati zlati zlati mali cukerček... ☕
0
j.a.p. 05.03.2015 ob 18:24
Ojoj...to pa je res žalostno. Sicer nimam psa, imam muco, ki je tudi že v častitljivih letih in si sploh ne smem zamisliti niti minute brez nje. In me je strah, ko bo do tega prišlo...raje ne razmišljam.
Sicer pa ja, je nek čuden dan danes. Sem sicer več ali manj v akciji (malo tudi tu), a danes bolj z muko, kot ne. Luna?
Ja, sej to je to. Če bi bil psiček star...pa bolan....se še nekako sprijazniš, čeprav ti je enako težko. Ampak tako, ko se je meni zgodilo, je pa nočna mora.
Ta zadnji psiček...povsod je vedno hodil z mano, trgovine, restavracije, ...ni da ni (imel je 1,5kg). In za moj rojstni dan gremo v restavracijo na kosilo, vse lepo in prav, sonček, nedelja....pa so bli tam še eni s psom...tudi ta je bil majhen. Ne sicer mali kot moj, ampak niti velik ni bil. Moj je sedel na klopci poleg mene, pa pride ta pes poleg (je bil odvezan), moj valda pogleda, stegne glavo in ta ga ugrizne v glavo. Moj je padel s klopce in obležal. Ja, groza groza....
Pol sem ga imela v naročju ene dve uri, sem bila prepričana, da je hudi šok...nikjer krvi..gor na glavici čisto malo, skoraj nič. Samo jokal je...ampak na nogice se več ni postavil.
Sem ga peljala v bolnico (živalsko), je ostal celo noč notri na infuzijah....ta pes mu je v bistvu prebil lobanjo, da je prišlo do strdka.
Pa ga grem naslednji dan iskati...peljem domov, crtam...božam...ni pokušal vode, kaj šel hrane (ok, so mu dali itak v žilo v bolnici). Celo noč skrbim zanj, ker se ni postavil več na noge, pa celo noč jokal. Naslednji dan spet h veterinarju na zdravila... 10 ur mu je teklo, pol sem ga spet peljala domov, ga nisem želela pustiti več tam samega čez noč. So mi povedali takoj na začetku, da je težko ,da bo preživel...pač da mora strdek splahneti...možnost, da ostane hrom je bila velika...ampak to bi se vse izvedelo, ko bi strdek splahnel.
In tisto noč sva bila na kavču celo noč....on je jokal...pa se stiskal h meni.... ob 1h zjutraj sem mu dala vodo...joj, koliko je spil...jaz sem bila tako srečna, ker sem bila prepričana, da je bolje...da se bo zlizal. In nič....ob 5h je KONČNO zaspal v mojem naročju...jaz z njim...se zbudim ob 7h...on še vedno spi, pokrit na meni.. kako sem bila vesela....ampak ko ga odkrijem, ga božam....in čez 10 minut ugotovim ,da je umrl.
Pol dalje pač ne bi niti pisala....ker najbrž veš/veste, kaj mi je dogajalo.
V glavnem....pokopala sem ga pred hišo pod olivo in mu naredila mali grobek. ☕ ☕
Neeee.... Moja je punčka, pa mal manjša od "povprečne" dogice, tako da je res mičkena. Mislim, ok, še zmeraj je večja od povprečnega psa, ampak za dogo je pa kar nizka. Da se pohvalim, je bila pa lani, ko je delala izpit v pasji šoli najboljše ocenjena dogica v Sloveniji. Je dosegla 98 pik od 100. Sem bila ponosna na mojo pupo 🙂
ohhh Bitch 🙁 res si doživljala grozo 🙁 Imam prav solzne oči 🙁
Kaj pa bi naredila lastniku psa ki ga je ubil pa ne bi komentirala 🙁
Res kruto ko izgubiš tako del svojega srca 🙁 ☕
0
j.a.p. 05.03.2015 ob 18:33
Hmmm Bitch...grozno! Eno je, če je žival bolna, ko pričakuješ...tako kot pri vas pa lahko rečem samo...no, nimam besed!
A veš, kaj bi mu/ji/jim jaz naredila..ker je bila ženska in še dva moška poleg. Pa so se lepo pobrali, plačali račun in ušli...brez reči ene besedice...jaz pa totalno v šoku...in nisem sploh se zavedala, da so odšli.
Srečo imam, da imam res zelo dober spomin...in njenega frisa nisem pozabila.... in vedno mislim in si govorim....prej ko slej se bomo srečali.
Ja, sej to je to. Če bi bil psiček star...pa bolan....se še nekako sprijazniš, čeprav ti je enako težko. Ampak tako, ko se je meni zgodilo, je pa nočna mora.
Ta zadnji psiček...povsod je vedno hodil z mano, trgovine, restavracije, ...ni da ni (imel je 1,5kg). In za moj rojstni dan gremo v restavracijo na kosilo, vse lepo in prav, sonček, nedelja....pa so bli tam še eni s psom...tudi ta je bil majhen. Ne sicer mali kot moj, ampak niti velik ni bil. Moj je sedel na klopci poleg mene, pa pride ta pes poleg (je bil odvezan), moj valda pogleda, stegne glavo in ta ga ugrizne v glavo. Moj je padel s klopce in obležal. Ja, groza groza....
Pol sem ga imela v naročju ene dve uri, sem bila prepričana, da je hudi šok...nikjer krvi..gor na glavici čisto malo, skoraj nič. Samo jokal je...ampak na nogice se več ni postavil.
Sem ga peljala v bolnico (živalsko), je ostal celo noč notri na infuzijah....ta pes mu je v bistvu prebil lobanjo, da je prišlo do strdka.
Pa ga grem naslednji dan iskati...peljem domov, crtam...božam...ni pokušal vode, kaj šel hrane (ok, so mu dali itak v žilo v bolnici). Celo noč skrbim zanj, ker se ni postavil več na noge, pa celo noč jokal. Naslednji dan spet h veterinarju na zdravila... 10 ur mu je teklo, pol sem ga spet peljala domov, ga nisem želela pustiti več tam samega čez noč. So mi povedali takoj na začetku, da je težko ,da bo preživel...pač da mora strdek splahneti...možnost, da ostane hrom je bila velika...ampak to bi se vse izvedelo, ko bi strdek splahnel.
In tisto noč sva bila na kavču celo noč....on je jokal...pa se stiskal h meni.... ob 1h zjutraj sem mu dala vodo...joj, koliko je spil...jaz sem bila tako srečna, ker sem bila prepričana, da je bolje...da se bo zlizal. In nič....ob 5h je KONČNO zaspal v mojem naročju...jaz z njim...se zbudim ob 7h...on še vedno spi, pokrit na meni.. kako sem bila vesela....ampak ko ga odkrijem, ga božam....in čez 10 minut ugotovim ,da je umrl.
Pol dalje pač ne bi niti pisala....ker najbrž veš/veste, kaj mi je dogajalo.
V glavnem....pokopala sem ga pred hišo pod olivo in mu naredila mali grobek. ☕ ☕
ojoj Bitch prav res grozno. Prav jokati sem začela medtem ko sem to brala. Uboga majhna pika in uboga ti. A lastniki tistega drugega psa sploh vejo, kaj se je zgodilo? Ubožica... 🙁 res res res hudo... 🙁 ☕
dimmček ja, poje kar precej, ampak spet ne tok veliko, kot b si mogoč kdo mislil. prej smo imeli nemškega ovčarja in ni bistvene razlike v količini hrane zanjo in zdaj zanj
Pa koliko denarja mi je šlo...ampak to je res zadnji problem...še 10x toliko bi dala, da bi le ostal živ in z mano.
Ljudje so menefregisti...nimaš kaj. Ampak vse se vrača, pravim jaz. Čisto vse. In tudi njim se bo.
Pa koliko denarja mi je šlo...ampak to je res zadnji problem...še 10x toliko bi dala, da bi le ostal živ in z mano.
Ljudje so menefregisti...nimaš kaj. Ampak vse se vrača, pravim jaz. Čisto vse. In tudi njim se bo.
To imaš prav. Pri takih stvareh (vsaj pri meni) denar sploh ni vprašanje.... Je pa res, da so veterinarske storitve drage za znoret...
Ufff, za italijo si sploh ne predstavljam, sem se pa jaz zadnjič skeširala 80 evrov, ker je imela pupa vnetje mehurja in je dobila 2x antibiotike in 2x painkillerje,
Mislim, saj hvala bogu, da so ji lahko pomagali in da so ji pomagali, in da ne bo pomote, ni mi žal denarja za psa, nikoli, je pa to kar precej denarja... 🙁
Sej zato tudi Italijani hodijo k nam, h našim veterinarjem. Jaz tistega dne nisem imela možnosti, ker pri nas sta le dva..pa še ta dva ob nedeljah ne delata...kaj šele ponoči. Ni bilo druge, kot v Italijo.
Ufff moja je potlej res super. Imam njeno številko (mislim, da jo imajo vsi njeni pacienti) in navodilo, da jo lahko pokličem kadarkoli, in bo prišla. Seveda, če je nujno. Po mojem me ne bi lepo gledala če bi bila kakšna malenkost in bi jo klicala v nedeljo popoldne (no, na srečo mi je še ni trebalo), ampak če je kriza jo pa lahko...
05.03.2015 ob 17:37