Jaz imam krasno taščo. Te dni se vsake toliko pokličeva in poklepetava. Do tasta imam neko strahospoštovanje, ampak laufa.
S svakinjo pa sva postali čist kt prijateljici.
Aja, druga (trije sinovi so bili pri bajti), je šla pa po svoje.
Jaz pa mislim in delam vse na tem, da bom boljš tašča kot pa jo imam jaz. Trikrat na leto je max. da grem na obisk in po deset minutah ze komaj cakam, da se spokamo. Tast ni nic kaj boljs. Nekako smo tako, kot da smo mi ta mestni iz drugega sveta. Z eno svakinjo, s tisto ki je tudi odseljena, se super razumeva, tud zazurava skupaj na kakem koncertu, dopustovali sva ze skup, s ta drugo, s tisto iz mansarde, pa nekak ne najdeva neke skupne tocke. Niti se ne trudim. Zame so cudaki. Moj je pa tudi nekak sam prisel do tega, da se je svojih domacih odvadil. Zalostno? Mogoce res, zato midva cist drugace vzgajava otroke.
Meni je ena enkrat rekla, da je bilo zelo hudo, ker je enkrat morala v sili razmer (ravno selili so se) nekaj mesecev živeti s taščo, čeprav se je z njo pred tem in po tem super razumela. Mislim, da je za več kot dve generaciji pod isto streho zelo težko, če nimajo kompatibilnih karakterjev. Veliko lažje je vzdrževati dobre odnose na daljavo.
Enako velja zame. Super odnosi in brez pripomb, čeprav si nismo čustveno zelo blizu. Ali pa ravno zato.:P Velja tudi za mojo stran družine.
Ja, mi smo 40 km narazen. Ne vem kako bi peljalo, če bi bili skupaj. Ampak zaenkrat (20 let) lepo peljemo.
Kontra: mož ima srčno rad svojo taščo . S tastom se pa ne preneseta.
Ja, mi smo 40 km narazen. Ne vem kako bi peljalo, če bi bili skupaj. Ampak zaenkrat (20 let) lepo peljemo.
Kontra: mož ima srčno rad svojo taščo . S tastom se pa ne preneseta.
A kako bi peljalo? Locena bi bila ze ene 7 let. A ves kako pr nas pravjo? Da tasti in tasce morjo glih tolk prec zvet od ta mladih da u copatah ne morjo k njim pridet.
Jaz pa mislim in delam vse na tem, da bom boljš tašča kot pa jo imam jaz. Trikrat na leto je max. da grem na obisk in po deset minutah ze komaj cakam, da se spokamo. Tast ni nic kaj boljs. Nekako smo tako, kot da smo mi ta mestni iz drugega sveta. Z eno svakinjo, s tisto ki je tudi odseljena, se super razumeva, tud zazurava skupaj na kakem koncertu, dopustovali sva ze skup, s ta drugo, s tisto iz mansarde, pa nekak ne najdeva neke skupne tocke. Niti se ne trudim. Zame so cudaki. Moj je pa tudi nekak sam prisel do tega, da se je svojih domacih odvadil. Zalostno? Mogoce res, zato midva cist drugace vzgajava otroke.
Mladi in stari morjo biti narazen in na svojem. Vecinoma taki ki se skupi spravjo zvet s starimi koncajo v locitvah. Druge generacije to obicajno ne gre skupaj.
Mi se razumemo z vsemi. Smo kot ena družina, tko moji, kot njegovi. Morda je razlog, da še niso tolk stari in sitni. Upam, da bo tko tudi ostalo.
Marsikdo reče - bolj so stari, bolj so sitni in tečni.
29.04.2020 ob 16:20
S svakinjo pa sva postali čist kt prijateljici.
Aja, druga (trije sinovi so bili pri bajti), je šla pa po svoje.