Po dvanajstih letih je 23 dni po potresu 1895 ob treh popoldne prispel naš cesar Franc Jožef I. v porušeno Ljubljano.
Dela so prenehala in ljudje so hiteli na ulice, da vidijo cesarja.
Stražniki v paradnih uniformah so usmerjali ljudi v vrste.
Ko je šel cesar mimo, so se dijaku spoštljivo odkrili in pozdravili cesarja Živio! ali Hoch!
Na kolodvoru so cesarja pričakali civilni, cerkveni in vojaški dostojanstveniki. Tu je cesar čestital nadoskrbniku Šorliju za nemoteno delovanje pošte in brzojava v času potresa.
Pohvalil je tudi čuvaja Pavlovčiča, ki je s kolegi takoj po potresu očistil progo in rešil kurirski vlak.
Med prvim rušilnim potresnim sunkom se je na ljubljanskem barju stražnica številka 651 zrušila na progo. Stražnik Ivan Pavlovčič je sosednjega stražnika prosil. Naj ustavi vlak, sam pa je stekel po pomoč in se vrnil z dvema možema. Skupaj so odstranili ruševine s tira še preden je pripeljal vlak. Šele nato se je Ivan spomnil, da je pozabil na triletnega otroka, ki je ostal v napol podrtem delu stražnice. Ta je ves čas spal v otroški posteljici in ga ni prebudil niti potres, niti vlak.
Potem je cesar vstopil v kočijo, vendar je bil konj razburjen in je premočno potegnil in odlomil del voza. Cesar je moral prestopiti v drug voz in odpeljali so se najprej proti porušeni deželni bolnišnici, kjer si je tudi ogledal barako v kateri je bila začasna porodnišnica.
Nato so se odpeljali po Tržaški cesti, kjer je cesar med vožnjo ljudi pozdravljal in jim kimal z glavo. Ko je zagledal v daljavi šotore in barake, je postal žalosten. Ustavili so se pri zasilni kuhinji. Cesar si jo je ogledal, pozdravil komite štirih dam, poskusil golaž in ga zelo pohvalil.
Prišli so do muzeja in ko je videl razrušeno stopnišče je dejal: »To pa slabo kaže.«
Nato so šli do jahalnice, kjer je bilo zatočišče za 169 ljudi. Ljudje so ga pozdravili: »Živio naš milostivi oče!« in cesar je bil ganjen.
Šli so do velike zasilne kuhinje na obrežju Gradaščice.
Tam je baronica, žena deželnega predsednika predstavila cesarju še druge dame. Dama z belo čepico je vzela srebrn krožnik in zajela iz velikega kotla golaž. Krožnik je prinesla baronici, ki je vzela z mize srebrno žlico in jo ponudila cesarju. Cesar je pomočil žlico v golaž in ga poskusil, nato je baronici v znak pohvale pokimal. Poskusil je le eno žlico, ostalo je baronici vrnil za uboge.
Odpeljali so se do deželnega dvorca, kjer si je cesar želel ogledati salon, v katerem je 12 let nazaj spal in dejal, da upa, da si bo Ljubljana kmalu spet opomogla.
Trg pred magistratom so izpraznili, tako da so meščani cesarja lahko pozdravili le z oken hiš. Zbranemu občinskemu svetu, odboru trgovske in obrtne zbornice in deputaciji pomožnega odbora za Ljubljano je cesar povedal: »Moja gospoda! Obžalujem, da je mesto zadela takšna nesreča, toda lahko upate, da vam bo podeljena največja pomoč! Izredna nesreča zahteva izredno pomoč države!«
Nato so šli peš po Špitalski ulici, kjer je pred cesarja na kolena skočila ženska in ga prosila pomoči. Hitro je priskočil župan Grasselli in naredil neprijetnemu prizoru konec. Ogledali so še poškodovano frančiškansko cerkev in zasilno bolnišnico. Tam je cesar pohvalil delovanje bolnišnice v teh razmerah.
Cesar je po štirih urah, kar je bilo uro dlje, kot je bilo načrtovano, prispel na kolodvor in se zahvalil vsem, ki so v dnevih potresa skrbeli za prebivalstvo in dejal: »Razsežnost nesreče me je presenetila. Kar sem videl, je dosti huje, kakor sem mislil. Bodite prepričani, da bom storil vse, kar je mogoče, da se mestu in deželi najbolj pomaga.«
V časnikih so zapisali: »Blagor tebi dežela kranjska, sonce cesarjeve milosti sije nate in ni se ti bati za prihodnost.«
VIR: Janez Kajzer, S tramovi podprto mesto, Mihelač 1995
Dela so prenehala in ljudje so hiteli na ulice, da vidijo cesarja.
Stražniki v paradnih uniformah so usmerjali ljudi v vrste.
Ko je šel cesar mimo, so se dijaku spoštljivo odkrili in pozdravili cesarja Živio! ali Hoch!
Na kolodvoru so cesarja pričakali civilni, cerkveni in vojaški dostojanstveniki. Tu je cesar čestital nadoskrbniku Šorliju za nemoteno delovanje pošte in brzojava v času potresa.
Pohvalil je tudi čuvaja Pavlovčiča, ki je s kolegi takoj po potresu očistil progo in rešil kurirski vlak.
Med prvim rušilnim potresnim sunkom se je na ljubljanskem barju stražnica številka 651 zrušila na progo. Stražnik Ivan Pavlovčič je sosednjega stražnika prosil. Naj ustavi vlak, sam pa je stekel po pomoč in se vrnil z dvema možema. Skupaj so odstranili ruševine s tira še preden je pripeljal vlak. Šele nato se je Ivan spomnil, da je pozabil na triletnega otroka, ki je ostal v napol podrtem delu stražnice. Ta je ves čas spal v otroški posteljici in ga ni prebudil niti potres, niti vlak.
Potem je cesar vstopil v kočijo, vendar je bil konj razburjen in je premočno potegnil in odlomil del voza. Cesar je moral prestopiti v drug voz in odpeljali so se najprej proti porušeni deželni bolnišnici, kjer si je tudi ogledal barako v kateri je bila začasna porodnišnica.
Nato so se odpeljali po Tržaški cesti, kjer je cesar med vožnjo ljudi pozdravljal in jim kimal z glavo. Ko je zagledal v daljavi šotore in barake, je postal žalosten. Ustavili so se pri zasilni kuhinji. Cesar si jo je ogledal, pozdravil komite štirih dam, poskusil golaž in ga zelo pohvalil.
Prišli so do muzeja in ko je videl razrušeno stopnišče je dejal: »To pa slabo kaže.«
Nato so šli do jahalnice, kjer je bilo zatočišče za 169 ljudi. Ljudje so ga pozdravili: »Živio naš milostivi oče!« in cesar je bil ganjen.
Šli so do velike zasilne kuhinje na obrežju Gradaščice.
Tam je baronica, žena deželnega predsednika predstavila cesarju še druge dame. Dama z belo čepico je vzela srebrn krožnik in zajela iz velikega kotla golaž. Krožnik je prinesla baronici, ki je vzela z mize srebrno žlico in jo ponudila cesarju. Cesar je pomočil žlico v golaž in ga poskusil, nato je baronici v znak pohvale pokimal. Poskusil je le eno žlico, ostalo je baronici vrnil za uboge.
Odpeljali so se do deželnega dvorca, kjer si je cesar želel ogledati salon, v katerem je 12 let nazaj spal in dejal, da upa, da si bo Ljubljana kmalu spet opomogla.
Trg pred magistratom so izpraznili, tako da so meščani cesarja lahko pozdravili le z oken hiš. Zbranemu občinskemu svetu, odboru trgovske in obrtne zbornice in deputaciji pomožnega odbora za Ljubljano je cesar povedal: »Moja gospoda! Obžalujem, da je mesto zadela takšna nesreča, toda lahko upate, da vam bo podeljena največja pomoč! Izredna nesreča zahteva izredno pomoč države!«
Nato so šli peš po Špitalski ulici, kjer je pred cesarja na kolena skočila ženska in ga prosila pomoči. Hitro je priskočil župan Grasselli in naredil neprijetnemu prizoru konec. Ogledali so še poškodovano frančiškansko cerkev in zasilno bolnišnico. Tam je cesar pohvalil delovanje bolnišnice v teh razmerah.
Cesar je po štirih urah, kar je bilo uro dlje, kot je bilo načrtovano, prispel na kolodvor in se zahvalil vsem, ki so v dnevih potresa skrbeli za prebivalstvo in dejal: »Razsežnost nesreče me je presenetila. Kar sem videl, je dosti huje, kakor sem mislil. Bodite prepričani, da bom storil vse, kar je mogoče, da se mestu in deželi najbolj pomaga.«
V časnikih so zapisali: »Blagor tebi dežela kranjska, sonce cesarjeve milosti sije nate in ni se ti bati za prihodnost.«
VIR: Janez Kajzer, S tramovi podprto mesto, Mihelač 1995
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
23.03.2020 ob 13:26
V prvih dvanajstih dneh je bilo 109 potresnih sunkov, do oktobra leta 1896 je bilo 200 sunkov. Zemlja se je umirila šele po štirih letih. Najhujše posledice potresa so bile na glinenih tleh na Barju in obrežju Ljubljanice, najmanjše pa na na živi skali na območju Šmarne gore.
Po zaslugi potresa je leta 1897 začela v Ljubljani delovati ena prvih najsodobnejše opremljenih potresnih postaj v Evropi.
Po večtedenskem močnem deževju je 14. aprila ob 22.17 silovit sunek stresel zemljo, ki je trajal 23 sekund. Pokalo je zidovje, s streh je padala opeka in dimniki, stropovi so padali na speče ljudi, psi so obupno lajali, ljudje jokali in klicali na pomoč. Večina od umrlih je ubila opeka, ko so bežali iz hiš in jim je padla na glavo. Na nekatere je padel zid ali strop in jih ubil. Vendar če bi bil potres podnevi, bi padajoče opeke ubile še več ljudi.
Potres je zamajal cerkvene zvonike tako, da so se ure ustavile, zvonovi pa so začeli zvoniti.
V deželni bolnišnici je bilo 400 bolnikov. Z vseh strani so padale opeke, omet pa je padal na bolnike. Skozi razpoke zidu se je lahko iz ene sobe videlo v drugo sobo. Lažji bolniki so bežali na vrt. Tudi slepi bolniki so zbežali na vrt in obupno kričali. Nemočni bolniki, ki so ostali v posteljah so kričali, jokali, molili in klicali na pomoč. Usmiljene sestre so jih med tresenjem zemlje in padanjem opek nosile na vrt, dokler niso izpraznile bolnice. Najhuje so kričali duševni bolniki, a njih se ni upal nihče spustiti na prosto. Na srečo je bil del bolnice za duševne bolnike novejši in je zdržal potres. Operacijsko sobo, kjer so operirali tiste, ki jim je padla opeka na glavo, so uredili kar v vrtni lopi.
V kaznilnicah na Gradu, na Žabjaku in v deželni prisilni delavnici so zaporniki pod ključem stresali mreže na oknih, tolkli po vratih, klicali na pomoč, prosili in kleli. Do kaznilnic so tekle čete vojakov 17. domobranskega polka in zasedli vse izhode ter stražili, da jetniki niso ušli. Šele nato so jih vojaki in pazniki spustili na dvorišča. Tam so jetniki popadali na kolena in molili v zahvalo, da so preživeli. Jetnike so v tednu dni odpeljali v druge kaznilnice v Maribor, Gradec, Salzburg, Gradiško in Koper.
Na trgih in prav tako tudi na Šentjakobskem trgu pred marijinim znamenjem se je zbralo veliko ljudi, ki so molili ne vedoč, da se lahko znamenje zruši na njih. Slovenci in Nemci so po dolgem času pozabili na spore in spet stali drug ob drugem. Nemci, ki niso hoteli nikoli govoriti slovensko so s Slovenci na trgu začeli govoriti v slovenskem jeziku.
Kmalu so se v Ljubljani začele širiti govorice, da sta Celje in Dunaj do tal podrta. Ljudje so se panično spraševali, kako bo država brez prestolnice. Govorilo se je tudi, da se je Šmarna gora podrla v Savo, Golovec pa v Ljubljanico.
Na srečo v Ljubljani ni bilo požarov. Plinske naprave in vodovod so bili nepoškodovani.
Precej poškodovana je bila ljubljanska pošta. Največja škoda je bila v brzojavni dvorani, kjer so poštni uradniki ostali in ves čas pošiljali brzojavke o potresu. Pred potresom je bilo v Ljubljani 300 brzojavk. Prvi dan potresa je bilo 1637 brzojavk, v šestih dneh skupaj pa 8850 brzojavk. Kmalu po potresu so iz Trsta prišli poštni uradniki pomagati. Ker ni več skoraj nihče stanoval v svoji hiši so poštarji postali detektivi v iskanju naslovnikov.
V Špitalski ulici je ostala cela le ena hiša, poslopje deželne vlade Lontovž je bil razrahljan. Knežji dvorec, kjer so imeli kranjski stanovi shode je imel udrte strope, razpokane zidove, stara slikarija v dvoranah pa je bila uničena. Vojaška bolnišnica je bila porušena. V deželnem muzeju Rudolfinumu so bile stopnice in hodniki razdejani. Omet je z višine sedmih metrov padal na steklene omare in razbil stare posode na tisoče kosov.
Deželno gledališče (opera) je bilo v času potresa staro tri leta. Zidovje je bilo razpokano, naprave za oder so bile prevrnjene.
Kresija, Žabjak in licej v empirskem slogu na Vodnikovem trgu so bili porušeni. V liceju je bila takrat stara gimnazija.
V Hotelu pri Slonu so bila porušena višja nadstropja.
Frančiškanska, Šentjakobska in Trnovska cerkev so bile najbolj porušene. Iz zvonika Šentpetrske cerkve je padel zvon.
Dimniki tobačne tovarne so bili v zgornji tretjini počeni.
Visoki dimnik opekarne Knez – Zupančič se je v zgornjem delu odlomil in padel na stroj za stiskanje opeke in ga uničil.
Papirnica Vevče je bila porušena.
Potres je najmanj prizadel stavbe, ki so imele strop na železnih traverzah. Najbolj je poškodoval stavbe, ki so imele meter debele zidove. Na Kolodvorski 4 je bila najbolj poškodovana hiša, saj je od enonadstropne hiše ostal le zunanji zid.
Potres je najbolj poškodoval Wolfovo, Čopovo, Gosposko, Židovsko, Karlovško, Vegovo, Slovensko, Trubarjevo, Breg, Turjaško trg, Kongresni trg, Gradišče, Trnovski nasip, Krakovski nasip in Stari trg.
Naslednji dan ob 4.45 je bil eden najhujših potresnih sunkov. Ljudje so se razbežali in verjeli, da se bo Ljubljana pogreznila v zemljo.
Do 7.45 je Ljubljano doletelo 31 sunkov.
Še pred nočjo je tretjina bogatejših meščanov zapustila mesto. Šli so v okoliške vasi, Gradec in Trst.
Župan Peter Grasselli je takoj po potresu prišel v mestno hišo in dajal navodila. Vojaške in policijske straže so zasedle ulice in trge. Usmerjali so vozove in ljudi. Občina je najela 90 začasnih nočnih čuvajev, ki so poostrili straže. Zaprli so sumljive ljudi ali pa jih pregnali iz mesta.
Deželni predsednik baron Hein je nameraval Dunaju predlagati, da bi zgradili novo Ljubljano v okolici Grosupelj, kjer je bil po njegovem pred potresi varen prostor. Kmalu je videl, da je zamisel neizvedljiva.
Lastovke so preletavale stara gnezda in kmalu začele graditi nova gnezda. Gasilci so čistili strehe in rušili razpadajoče dimnike. Ležišča so uredili v kočijah, na vozovih, v sodih, v kadeh, po hlevih in po senikih. Družine so bivale v vojaški jahalnici na Bleiweisovi cesti. Več sto ljudi so nastanili v vagonih južne železnice, ki jih je dal na razpolago načelnik postaje Guttmann. Veliko ljudi, ki so imeli kam, je odšlo iz Ljubljane.
Poslopja vojašnic, bolnic in grajske ječe niso bili več varni za bivanje in delo. V skoraj vseh šolah so prekinili pouk za več tednov. Prav tako so v tovarnah ustavili delo. Namesto v trnovski, frančiškanski in šentjakobski cerkvi so maše opravljali v Zvezdi, na Trgu svetega Jakoba, Križevniškemu trgu ter pri kapelici na Friškovcu.
Deželna vlada je na pomoč poslala tehnike, inženirje in polirje.
18. aprila 1895 je iz Ptuja prišla prva stotnija pionirjev in druga stotnija 22. aprila.
Stotniji sta imele nalogo, da napravita za prebivalce, urade in trgovine barake v Zvezdi, Tivoliju, Krakovem in Trnovem. Poleg tega so podirali nevarne stene hiš ali jih podprejo s tramovi.
Pomagali so tudi pri najnujnejših in najbolj nevarnih delih. Kljub temu sta umrla dva delavca.
Bližalo se je deževje, zato so na vso moč hiteli s postavljanjem barak za stanovalce porušenih hiš. Zgradili so 60 barak. Ker je bilo barak premalo, so se ljudje tepli, kdo bo bival v njih. Predvideno je bilo, da bodo v barakah stanovale družine z otroki. Nazadnje je denar prevladal in v njih so lahko bivali le pripadniki srednjega razreda, revnim pa so ostale napol podrte drvarnice. Kmalu je začelo primanjkovati lesa in opeke.
Kongresni trg in Zvezda sta bila določena za postavljanje barak za trgovce in obrtnike, Žabjak za starinarje in kramarje. V barakah v Zvezdi so postavili lesene lokale za gostilnice, lekarno, knjigoveško delavnico, krojaško delavnico in izdelovalnico krst.
Oblasti so ukazale, da morajo imeti gostilničarji odprte lokale, če je možno. Od nunske cerkve do konca Kongresnega trga so postavili vozove za zasilna bivališča.
Vodstvo železnice je dalo 250 vagonov za začasen dom 4000 ljudi. Bogatejši meščani so dobili osebne vagone, navadnim ljudem pa so dali tovorne vagone. Pred vozove so ponoči postavili lokomotivo, da jih je grela. Vsak stanovalec vagona je bil zapisan v železniškim uradu, da so poštarji lažje dostavljali pošto. Na vagonih so bila napisana tudi imena stanovalcev.
Dunajski Rdeči križ je na dvorišču deželne bolnišnice postavil 6 barak za okulistično, dermatološko in ginekološko ambulanto. Druge bolnike so prepeljali v zasilno bolnico v vojaških šotorih na Ljubljanskem polju.
Reševalna družba z Dunaja je priskrbela tri kuhinjske vozove, kjer so vsake tri ure pripravljali obroke za 3500 ljudi. Družba je v Ljubljano poslala tudi več tisoč konzerv hrane. Dunajska ljudska kuhinja je brezplačno delila hrano v Vodmatu in na Glincah. Za to so skrbele »ljubljanske dame« pod nadzorom žene deželnega glavarja Olge baronice Heinove. V Trnovem in pred Deželnim muzejem sta bili tudi zasilni kuhinji. Od vsepovsod je prihajala pomoč v obliki moke, kruha in volnenih odej.
Nastajali so podporni odbori, ki so zbirali pomoč kot so bili odbor Ljubljanskih gospa, pomožni odbor za Ljubljano in okolico, odbor Dunajskih gospa, veliki dunajski podporni odbor, odbora za nabiranje milodarov v Kočevju in v Krakovem in dunajska družba umetnikov. Na pomoč je priskočila tudi država. Cesar Franc Jožef I. je po prvem poročilu o potresu daroval 30 000 kron.
Z delom so začele štiri ocenjevalne komisije, ki so si ogledale potresno škodo in določile zgradbe za rušenje. Najbolj poškodovane hiše so bile na levem bregu reke, v Špitalski ulici, Gledališki ali Wolfovi ulici, Slonovi ulici, Gosposki ulici, Židovski ulici in Trubarjevi cesti. Zadnji del palače deželne vlade ali Lontovža na Turjaškem trgu je bil porušen. Močno je bil poškodovan tudi Deželni dvorec. Komisije so ugotovile, da je treba podreti 145 hiš, vse ostale hiše pa so potrebne popravil. Do konca leta so podrli 49 hiš. Rušenje je pospeševala občina, ki je nameravala preurediti stari del Ljubljane, da bi razširila ulice in pridobila prostor za nove gradnje.
Kmalu so v Ljubljano prišli radovedneži, ki so s fotoaparati slikali podobe potresa.
Ker je nenehno deževalo so bili šotori premočeni in na travniku pri parnem mlinu so že dva dni po potresu umrli trije premraženi otroci.
7. maja 1895 si je cesar prišel ogledat Ljubljano in pozval vse v monarhiji, da naj Ljubljani pomagajo vsi, ki lahko. Njegovemu pozivu so sledili člani cesarske družine, druga deželna mesta, hranilnice, posojilnice in podjetja.
Mestni svet se je sestajal vsak dan. Županu je pri delu pomagal občinski svetnik Ivan Hribar. Prizadevali so si za olajšave pri davkih, posojilih, za pravilno razdeljevanje pomoči. Izglasovali so draginjski dodatek in ustanovili komisijo za pripravo načrtov regulacije mesta. Za pokritje stroškov regulacije so najeli posojilo dveh milijonov. Z regulacijo so iz razvalin hoteli zgraditi novo in lepšo Ljubljano, ki bo kot središče dežele ponos slovenskega naroda.
Za izdelavo načrta regulacije Ljubljane je komisija izbrala ravnatelja državne obrtne šole na Dunaju, arhitekta Camilla Sitteja. Ta je izdelal načrt in ga predložil stavbnemu odseku in občinskemu svetu. Ker svetu načrt ni bil všeč, je na lastno pobudo predložil nov načrt arhitekt kranjske družbe Adolf Wolf. Še en načrt pa je poslal arhitekt urbanist Maks Fabiani.
Ker še vedno ni bil noben načrt všeč svetu, so se odločili, da bodo iz vseh treh načrtov sestavili nov načrt, ki bo ustrezal občinskemu svetu. Pri izdelavi novega načrta so upoštevali želje občinskih svetnikov, vladnih zastopnikov, deželnih zastopnikov, predstavnikov stavbnih mojstrov in stavbnega odseka. Ko je bil nov načrt narejen, je bil še najbolj podoben prejšnjemu Fabianijevemu načrtu. Nov načrt sta izdelala občinski svetnik Jan Hrasky in predstojnik mestnega stavbnega urada Jan Duffe. Vendar, ker niso bili vsi zadovoljni z načrtom, so v načrtu naredili več sprememb.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010