☕ 1. slovenski fotograf

@Yara Jp, nekje v davnih časih so me v srednji soli učili o tem. Profesor Zoran Gregorič in Ajdič pri kemiji iz inštituta Jozef Stefan in član Beneških fantov je pa že kar precej let pokojni. Z njim sva imela zanimive debate, sem čist not padel in odkrival nove procese. So vsaj sošolci imeli mir tisto uro, da ni cvekov dajal. Jih je dal kar veliko. 😁

Je tu. Pridno je. Me skrbi, da ga ne bi kap v tej sparini, ker to je le naporen posel neprekinjeno dežurat na forumu. Kdo bi pa pol potrdil, da je videl post? 😁

Hvala za tole. Moj oce je bil star gospod, ki se je zanimal za fotografijo. Imel je tudi tudi temnico za razvijanje slik, pri cemer sem mu "pomagala" ze pred solo. Nisva pa nikoli delala teh steklenih slik. Sele ko ga ni bilo vec, sem doma odkrila fotografije, oziroma negative na steklu. Oce jih prej ni nikoli omenil, ali pa se ne spomnim. Kaksnih 5 do 6 jih je bilo. Po spominu bi rekla, da so bile veliki 8 do 10 cm x 10 do 13 cm, torej precej vecji kot negativi na 35mm crnobelem filmu. Debelina stekla je bila precej tanjsa kot pri okenskem steklu, kaksna 2 milimetra, mogoce malenkost manj. Ne vem, ali jih je slikal oce ali mu jih je kdo dal. Tudi si ne predstavljam, kako velik fotoaparat je moral biti za tako velik format slik. Ti negativi na steklu niso imeli tako mocnega kontrasta kot jih imajo crno-bele fotografije na papirju. Vse je bilo zelo svetlo in nekako bolj svetlo sivo ali megleno, ampak vseeno jasno razlocno. Na slikah so bili ljudje, kar me je presenetilo, ker je najraje fotografiral naravo. Nerodna kot sem, sem razbila dva od teh steklenih negativov. Potem sem vse skupaj vrgla v smeti, ker takrat nisem znala ceniti nicesar starega. Kasneje mi je bilo zal, ampak ko si mlad, pocnes neumnosti.
Sploh nisem vedela, da je Slovenec izumil svojo vrsto steklenih negativov. In pise, da postopek ni bil nikoli komercializiran. Zato me se toliko bolj zanima, od kje ocetu tisti negativi. Puhar je zivel v 19. stoletju. Ljudje na ocetovih negativih so bili po mojem spominu obleceni v precej kasnejsem stilu. Mogoce ti stekleni negativi niso imeli nobene zveze s Puharjevo tehniko, ampak s standardno na steklu. Bi bilo mozno, da ko so sli ljudje h fotografu, jim je ta dal za s sabo tudi steklene negative?

@Oreh 123 negativi na steklu so bili pri nas pogosti vse tja do konca 40-ih let 20. stol in mnogi ateljeji so na tak način shranjevali negative, dokler jih ni povsem povozil celuloid in povsem možno, da je te steklene negative tvoj oče dobil od lokalnega fotografa.

Jp Yara. Imam jih še kar nekaj. Ne najdem zdaj očal. po moje so iz začetka 20, stoletja ali konca 19. stoletja. Skratka moral sem bit še zelo mlad. 😁 Gre še za ortokromatske emulzije, ki niso bile občutljive na rdečo svetlobo. Pankromatske so bile kasneje.

Evo: Agfa, Perutz, Ferrania.

https://postimg.cc/21Cwk1wP

Kot zanimivost, je tudi Zagrebška fokemika v SFRJ izdelovala steklene fotografske plošče.

V vojski sem uporabljal steklene plošče na teodolitu za metrične posnetke in stereografijo. Ni se povečevalo, le kontakna kopija na papir. In smo to potem merili, en kup naprav.

Medtem ko sem za pamorame, 5 -6 posnetkov sestavljenih fotografij - natančno zlepljenih v eno dolgo fotografijo višine 18cm potem, uporabljal rol film 120 in kaseto 6x7 na linhofu, 13 x 18cm. Kjer bi prav tako lahko uporabljal plošče ali plan filme.

@Viharni jezdec

debil

@vm Pridno si. Nobenega mojega posta še nisi zamudilo. 😁

Hvala obema. Clovek se vedno kaj novega nauci.

In na skatlah pise, da je bil format 9x12. Torej se se kar prav spomnim.

@Oreh 123 Jp. 9x12 je bil format. Naslednji je potem bil 10x15 , pa potem 13x18, 18x24, 24x30....

9x 13 se je pojavi pozneje pri strojni obdelavi in 135 rol filmu, je bilo manj odrezanega pri tem leica formatu. Vmesni je še bil 9x14 za ročno obdelavo. Govorim o papirjih. Medtem ko so prvi veljali za papir, plan filme in stekla.

Aja pri reprofotografiji sem imel pa kar 110 cm role filma in sem jih rezal prosto po Prešernu. 😁Kamera je bila formata 50x 70 cm. Seveda si na isto kamero lahko naredil recimo tudi 1x 1cm. Imela je vakumsko ravno plosco. Prisesalo film. da je bil povsem raven. Ponekod so imeli večje kamere. Kontaktni aparat pa 110 x 130cm. Uf, lepi cajti so to bili. Edin pljuča so šla v k. od vse kemije.

Evo, teodolit za metrično snemanje na plošče. To smo uporabljali.
https://postimg.cc/MMFtbLHx

Pa stereografija:
https://postimg.cc/ZBB6Z5Yp

Je treba bilo imet delujoče možgane, da si kaj naredil. Dons pa bunka pride na čvek in je "že doktor", ker je našlo najbolj neumen video od teorij zarot na yt. Zakrneli možgani so to. Pokojni Rugelj je imel prav, pezdetki.☝️

Moj oce je uporabljal samo Agfa film, Ce si sel v Severno Ameriko, ga je bilo tezko dobiti. Tam je kraljeval Kodak.
A lahko das kaksno sliko kamere s formatom 50x 70cm, ker si je ne predstavljam. Ali pa znamko taksne kamere. Najvecja, kar sem jih kdaj videla v zivo, je bil Hasselblad.
Spomnim pa se, da je imel fotograf na Cankarjevi v Ljubljani se veliko leseno kamero. Samo ohisje, bolje receno lesena skatla, je bila kaksnih 40x40x30 cm. Osvetlitev je dolocil tako, da je vzel pokrov z objektiva in v zraku naredil z njim en krog in ga dal nazaj na objektiv. Takrat je imel v izlozbi na fotografijah se gole dojencke na ovcjem krznu, in ze takrat so bile tiste fotografije stare. Mogoce ves, katere znamke so bile te lesene kamere in kaksnen format so imele?

@Oreh 123 zNe. Nisva se razumela. 50 x70 in tudi večje so bile repro kamere. In sicer horizontalne in vertikalne. Uporabljale so se za grafične filme za tisk. To se je potem kopiralo na ofset plato ali sito nazadnje smo tudi na polimere za anilinski tisk. In ta je potem šla v tiskarski stroj na valj. Kamera je bila motorizirana, dvig, oddaljenost in fokusiranje, ter elektromagnetni zaklop. Jaz sem imel vertikalno in stopnicke, da sem prišel gor do gumbov in medlice na kateri sem izostril in povečal ali pomanjsal na točno mero na milimetre. V novem mestu do imeli horizontalno. Institut za geodezijo je recimo prav tako imel horizontalno, ne spomnim se točno, ampak mislim da 1x1,5 metra.

Haselblad, Mamya RB in RZ serija so srednji format na rol film. Prav tako Nekateri Pentaxi, Senza Bronica, Roleiflex. Fuji in najcenejsa Pentacon six in Kiev 88.
Studijske kamere so običajno veliki format. Seveda lahko v nekatere vstaviš kaste namesto plat ali plan filmov in dobiš srednji format. Sta pa najbolj znani Linhof in pa Sinar in še kar nekaj jih je bilo. So bile pa komot formata 24 x 30 cm, 18x 24 cm in manjše vse do najmanjših 6x9 cm. Običajno se je naredila kar kontaktna kopija. Linhof sem že napisal. Smo imeli v vojski. V šoli pa Sinar 24x 30cm.

Če se prav spomnim je najvecja studijska fotografska kamera nekje v Švici, mislim da 2x 3m. Moral bi preverit. Precej tega sem že pozabil, saj je to le desetletja nazaj. Imam pa še vedno kup literature in knjig, moral bi pogledat.

Pa saj če pogledaš na googlu so se pred modernimi studijskimi kamerami imeli lesene mehovke. Velike in se je plošča samo kontaktno kopirala na papir. Tako da tudi če še emulzija ni bila tako popolna, so bile fotografije osupljive ločljivosti. Komot so fotografirali sto ljudi in se je vsak videl ostro in z detajli.😁

Šibam na siht. Lahk še pol kaj napišem ko bom nazaj.

@Yara ....Da.Moja vnukinja obiskuje v Kranju OŠ Janeza Puharja.

Ej, počasi. Zaradi tega se ne bo svet ustavil.

@Viharni jezdec ....Šiht? A imaš nočno?

@Na kakšen šiht Ne, Sem že nazaj. Nekaj so me klicali in sem se zmenil za ob osmih. Raje danes kot jutri. Sem bil danes takorekoč cel dan, jutri me ne dvigne pred deseto niti potres s postelje. 😁

Ko omenjate stare fotografske aparate, sem se spomnila na fotoaparat mojega pokojnega dedka, ki ga je v 70-ih kupil v takratni SZ v Leningradu (danes spet Sankt Peterburg), bil je znamke Zorky (rusko ЗОРКИЙ, še zdaj se živo spomnim tega napisa na zadnji strani v ruski cirilici), bil je črne barve in lahek kot peresce, se je pa ded pritoževal, da ne dela najbolj ostrih slik.

Črnega Zorky- ja nisem nikoli videl. Možno, da je obstajal, poznam ogromno aparatov, vseh pa še zdaleč ne. Pri nas je bil najpogostejši Zorky 4. Takle: https://postimg.cc/Y4S382xG
V bistvu je to ruska kopija Leice M4. Gre seveda za kompaktni aparat z ločenim iskalom. Aparat sploh ni bil slab in je imel oster objektiv. Imel je daljinomer in se je ostrilo s pomočjo rumene pege. Ko se je poklopilo je bilo ostro.

Spomnim se ruskih črnih zenitov in kombiniranih črno kovinsko srebrn gornji del. Tudi zeniti niso bili švoh. Imeli so pa pomanjkljivost z zobniki , ki so vodili film. Tega niso nikoli odpravili. Ti zobniki so pogosto trgali perforacijo filma.

@Viharni jezdec mejdun, da ni bil celo tak, pa mi je iz spomina ušlo ...Pomotoma sem ga vrgla na kosovni odpad, še danes mi je žal za to malomarnost.

E, sem ga našla, ja Zorky 4 je bil - tisto, da imam v spominu, da je bil cel črn je pa zaščitna torbica, na kateri je tudi napis v cirilici, sicer spredaj in ne zadaj:
https://liveviewer.ru/2020/09/zorkij-4k/

Ma, ta mehanika je bila zakon. Zanesljiva in vzdržljiva. In imela je jaz temu rečem dušo, ki si jo spoštoval. Danes je toliko čipov in elektronskih funkcij, da nikoli ne veš. Že pri bateriji se zatakne. Sem kupil nadomestno baterijo za sony-ja. Nemška Patona, vsi hvalijo. In ugotovim, da mi pri nekaterih objektivih ne dela wi -fi in ga ne morem upravljat preko tablice, telefona ali računalnika. Potem ugotovim, da mi pri objektivu serije G (profesionalna serija), ne deluje funkcija pre auto fokus. Da bi samodejno ostril ves čas, ko se aparat premika. Tretje več nisem ugotavljal, ampak te baterije ne uporabim več, ker mi na koncu lahko uniči cel aparat. Pa še garancijo izgubim, ker se vse beleži v tovarniške podatke. Pretiravajo. Enako je pri avtomobilih, pretiravajo s pametnimi funkcijami.

Ko samo pogledaš svetleč znak na original sony bateriji. Pa to je huj zaščitna kot pri denarju. Pod katerim kotom pogledaš vidiš drugo. Pod enim sony, pod drugim serijsko, pod tretjim tip baterije..

Janez Puhar je fenomen svetovnega formata. Za Slovenijo nič manj pomemben kot največji svetovni izumitelji za druge države.
Posebnost je, da je pri izdelavi fotografij uporabljal živosrebrne hlape.

O njem se splača kaj več prebrat.

Žal je ohranjenih samo nekaj njegovih originalnih fotografij, so pa zaradi tega te neprecenjiva kulturno - tehnična dediščina. Hrani jih Narodni muzej.

Zame je najboljša njegova fotografija nalivanja vina, ki dokazuje, da je bil osvetljitveni čas za tiste čase relativno kratek.
Zelo smo lahko ponosni nanj!