☕ Kristijana Valčeva: Ohranila sem ponos

Pejt raj na sonce

Kaj to pišeš bedastoče ?forum je kaput ne bodo ga tvoje obnove rešile.Pa kako se ti sploh da?

-Posedejo jo skupaj z drugimi medicinskimi sestrami iz otroške bolnišnice (okoli 20 žensk in nekaj moških) na avtobus in odpeljejo.
-Enega izmed ugrabiteljev ("Pes") se K. spomni izpred nekaj mesecev, ko je ukazal testiranje vseh pacientov in zaposlenih na hepatitis B in aids (v otroški bolnišnici so odkrili paciente z aidsom).
-Pripeljejo se v Tripolis.
-Približno 20 žensk (vse so Bolgarke) natlačijo v celico na policijskem oddelku.
-K. odpeljejo na zaslišanje, kjer jo sprašujejo rutinske stvari (ime, kraj rojstva, njeno delo...). Zraven je tudi dr. Saad, vendar je tiho. Ob koncu zaslišanja "Pes" vpraša dr. Saada, če je ona (Kristijana) tista, dr. Saad odgovori pritrdilno.
-Odpeljejo jo v drugo sobo, kjer jo zaslišuje "General"-šef posebne enote za preiskovanje epidemije aidsa v otroški bolnišnici v Bengaziju. Njegovo vedenje opiše kot shizofrenično, nasilno, kruto, bil naj bi pokvarjen in nevaren. "General" se predstavi kot vodja preiskave, zraven sta prisotna tudi direktor laboratorija za virologijo v Tripolisu in civilni zdravnik, ki edini govori angleško.
-K. med zaslišanjem pove, da nima veliko stikov z Libijci, razen dr. Saada in prijatelja Naserja. Vsi ostali prijatelji in sodelavci so pa tujci.
-Obtožijo jo, da ve, kaj se dogaja v otroški bolnišnici in da jo zasledujejo že 7 mesecev. Obtožijo jo tudi sodelovanja z Mosadom.

-Osamijo jo v celici veliki 1,8m x 1,5m, v njej je samo žimnica. Edina svetloba prihaja skozi rešetke v kovinskih vratih, vendar kasneje odprtino zamašijo. Za opravljanje potrebe je imela na voljo kartonasto škatlo in prazno kanglo za mleko. Podnevi spi, ponoči pa jo zaslišujejo.
-Ni se ji zmešalo, ni jokala, a postalo jo je strah. Delala je vaje za trebušne mišice.
-Pri obrokih so puščali vrata 5 minut priprta, medtem je morala pojesti. Večinoma makaroni ali riž, košček mesa, pomaranča in kruh.

Se nadaljuje...

WW, to pa poznam in bom z zanimanjem brala. Hvala.

IIIIIIHHHIIIIHIIIIIIIIIIIHHIIIIIIII cepete cepete IIIIIIIHAAAHHAAAAAHHAAAAA

Me veseli, da te zanima. Jaz pa prvič slišim za to zadevo.

Kasneje Kristijana izve za pretekla dogajanja, ki so privedle do njene "aretacije".
-Poleti 1998 so se v otroško bolnišnico vtihotapili civilni policisti, da bi vohunili.
-Jeseni turški veleposlanik v Tripolisu opozori svoje bolgarske kolege, da poteka preiskava o epidemiji aidsa in da bi bolgarski zdravstveni kader lahko imel težave. V Bengaziju jih na to nihče ne opozori.
-17. 12. 1998 v otroško bolnišnico v Bengaziju pride Abdul (prevajalec Kristijaninih zasliševalcev; K. ga imenuje "Kemik"), ki zasliši vse medicinsko osebje. Ugotovi, da je bolnišnica kot "bazar". Obiskovalci so umazani in prekriti s prahom ter brez težav pridejo do intenzivne nege. Nihče jih ne ustavi, ker je drugače prišlo do pritožb. Bilo je veliko okužb. Tri inhalacijske maske je uporabljalo 40 ljudi. Ni bilo mila, včasih niti vode. Med obiski je bilo včasih treba poklicati policijo zaradi nemirov. Skozi urgenco v Džalahu gre na leto 2 mio ljudi. V 24 urah se rodi tudi do 60 otrok, babice včasih nimajo časa niti zamenjati škarij za prerez popkovine drugemu novorojenčku.
-Na oddelku za hemodializo v bolnišnici Auari (K. delovno mesto) ni bilo tako hudih težav, v drugih bolnišnicah pa je vladala prava anarhija.
-Decembra 1998 aretirajo dve bolgarski medicinski sestri. Starši so se pritožili glede zdravila, ki ga je dobil njihov otrok in o katerem niso vedeli ničesar. Po tednu dni ugotovijo, da je bil samo nesporazum in med. sestri izpustijo. Ena izmed sester Snežana je v Libijo prišla avgusta istega leta, precej po začetku epidemije aidsa. Dve drugi sestri obvestita bolgarsko veleposlaništvo o aretaciji Snežane in njene kolegice, vendar jih tam zadeva ne zanima.

-V zadnjih mesecih l. 1998 so aretirali tudi filipinske med. sestre, po nekaj dneh so jih izpustili in so po ukrepanju njihovega veleposlaništva tudi zapustile državo.
-Novembra izide revija "La" (arabsko "ne"), v kateri so intervjuji s starši, katerih otroci so se okužili z aidsom. Starši obtožujejo vodstvo bolnišnice. Direktor otroške bolnišnice pravi, da rabijo material, vendar nimajo denarja. Sekretar Splošnega ljudskega odbora za zdravje pravi, da je denar odobren, vendar so finance blokirane.
-Poročilo za obdobje med 27. decembrom 1997 in 11. januarjem 1999 potrjuje, da v bolnišnici nimajo dovolj materiala za sterilizacijo, premalo delovnih ekip, profesionalna usposobljenost pa je preslaba.
-Ob odkritju aidsa v otroški bolnišnici so zdravniki krivdo najprej naprtili materam.

-Oktobra 1998 sta dr. Saad in polkovnik Gadafi pritegnila pozornost, ko sta obljubila, da bodo odkrili krivca za epidemijo. Ljudje, ki so bili zadolženi za razjasnitev položaja, so v tem videli grožnjo. Nehali so krivdo prelagati eden na drugega in rekli, da je bilo to premišljeno dejanje.
-Kristijana se teh dogodkov sploh ni zavedala.
-9. 2. 1999 so ugrabili nekaj uslužbencev otroške bolnišnice, ki naj bi prevzeli krivdo. Nekaj bolgarskih medicinskih sester je bilo izbranih za tarčo: Nasja, Snežana, Valja, Valentina in Kristijana.
-K. moža Slavka so kasneje aretirali, ker je iskal ženo.
-11. 2. 1999 so aretirali tudi Nasjino prijateljico Kalino. Kalina je živela z Maltežanom Lorenzom (združila sta se v "policijski zakon", kot mu pravijo v Libiji=registracija pri lokalnih oblasteh). 4. marca jo osvobodijo, ker je Lorenzo izvajal pritisk na malteško veleposlaništvo.
-Po množičnih aretacijah ostane 4. marca v zaporu le še peščica ljudi: pet bolgarskih med. sester, Ašraf, palestinski zdravnik in Zdravko. Nikoli niso izvedeli, zakaj so bili ravno oni izbrani za grešne kozle in zakaj ravno Kristijana za vodjo načrtnega izbruha epidemije aidsa. Ostale so izpustili, nekaterim pa so vzeli potne liste.

WW, boš nadaljevala? http://images.24ur.com/media/images/600xX/Dec2006/16155050.jpg?d41d

Bom. Verjetno zvečer, drugače pa jutri.

Fajn. Ne vem, zakaj se toliko piše o Libiji in grozno lepem življenju v njej za časa Gadafija. Meni se zdi ravno toliko prijazna, kot Venezuela na primer. Pa tistih groznih ugodnosti za slehernika, o katerih se nenehno bere, tudi ni bilo ravno videti.

če daš svinji gurmanski pogrinjek vreden najprestiznejših restavracij, bo v petih sekundah zgledal kot vsakdanje pomije delavske menze.

Ne seri. Sem bila v Libiji za cajta Gadafija in vem, o čem govorim. Za Venezuelo pa si poglej novice. Mogoče boš vašim verjel, če že meni ne. Sem se prav potrudila poiskat. http://nova24tv.si/svet/si-predstavljate-da-bi-o-tem-kdaj-boste-jedli-odlocala-zadnja-stevilka-na-vasi-osebni-izkaznici/ http://nova24tv.si/svet/si-predstavljate-da-bi-o-tem-kdaj-boste-jedli-odlocala-zadnja-stevilka-na-vasi-osebni-izkaznici/

sej veš zakaj je tako v Venezueli
sej več da je treba dokazat, da je neoliberalkapitalizem edini delujoči in zveličavni sistem

za Libijce pa.........jim daš bučo al pa space shutle, oboje bodo razbili...

Ne želi si, da napišem, kaj si mislim o tebi.

-Kristijana je rojena 12. marca 1959 v Sofiji v revni četrti.
-Mama Zorka je bila šivilja, vendar K. ni nikoli sešila obleke, vedno je nosila ponošene in strgane. Ni dobivala niti daril. Mami se ni zdelo potrebno, da bi jo razveseljevala.
-Mama se loči od moža, ko je bila K. stara 24, njena sestrica pa štiri leta. Ni hotela, da bi oče zatiral tudi mlajšo hčer.
-Oče je bil gradbeni delavec. Veliko je pil in tepel brez razloga. Umrl je, ko je bila K. v zaporu. Kristijana je dobila ime po njegovi materi.
-Ko se K. poroči in dobi sina, je sestro Eliano obravnavala kot hčer, jo razvajala, obdarovala in jemala na skupne počitnice.

-Pri 17. je odšla od doma in se poroči z moškim, ki ga pozna od drugega razreda. Odideta na deželo k njegovim staršem in duševno zaostalemu bratu. Živijo v hudi revščini, ker je mama že upokojena, oče pa ne dela. Dobivajo socialno podporo.
-Mož je nedorasel, nesposoben preživeti sebe in bolestno ljubosumen. V nekaj mesecih K. začne delati v jaslih in mož si želi, da bi dobila otroka.
-Čez eno leto K. zanosi in vrneta se v Sofijo k njenim staršem.
-Starša vidita, da ni srečna, vendar ji nista pomagala. Venomer sta jo opominjala na njeno napako, ko je odšla od doma. Iz sobe sta ji celo vzela vso pohištvo, vendar si je K. od prijateljice sposodila žimnico.
-Delala je v podjetju, kjer je likala zastave za državno podjetje. Ko je nosečnost napredovala, je začela delati kot namestnica tajnice direktorja.
-Rodi sina Slaveja in samo oče ga občasno pride pogledat. Le vnučka.

-Mož je bil gospodovalen in ljubosumen. Želel je, da ne hodi na delo in ostane doma pri otroku, čeprav sam ni imel službe.
-K. pri 20. vloži zahtevek za ločitev.
-Med ločitvenim postopkom odideta s sinom na skupne počitnice, kjer mož doživi napad ljubosumja in jo skoraj zadavi. K. se s Slavejem predčasno vrne z dopusta.
-Ni zahtevala preživnine in ni preprečevala stikov očeta s sinom. Oče je Slaveja kljub temu le malokrat želel videti.
-Pri Slaveju odkrijejo alergijo na gluten.
-Leto po ločitvi je imel Slavejev oče prometno nesrečo. Dva človeka sta umrla in zaprli so ga za 4,5 let, čeprav ni bil kriv. K. ga je edina obiskovala.

-Delala je sprejemne izpite za šolo za medicinske sestre. Skoraj nič se ni učila, a je izpite naredila z lahkoto.
-Bila je mati samohranilka, mati ji ni nudila skoraj nobene pomoči, študirala je, imela malo denarja, a je bila srečna.
-Pri 22. je končala študij na Inštitutu za med. sestre. Želela je delati v prestižni bolnišnici (kot je tista v Sofiji), a tam ni dobila dela, zato je ostala doma.
-Sin je bil na zelo dragi dieti (samo teletina, piščanec in ribe).
-L. 1980 v Bolgariji še nihče ni slišal za izdelke brez glutena. V Nemčiji se je prodajala moka brez glutena, a takrat je bila v Bolgariji devizna menjava prepovedana, na črnem trgu pa je bila marka predraga (1 marka=10 levov, njena plača je znašala 120 levov, ena škatla moke pa 5 mark).
-Spozna moškega z znatnimi finančnimi zmožnostmi, ki je bil 20 let starejši od nje. Vsak mesec ji je dal 130 levov, da je sinu lahko kupovala dietno hrano. S tem moškim si je delila posteljo, a ga ni ljubila. Nikoli več se ni želela zaljubiti.
-Po ločitvi je spoznala, da zna z moškimi. Njen nasmeh je bil razorožujoč, ni se spuščala v globoke pogovore z njimi, raje je ustvarjala razposajeno ozračje. Tiho je poslušala, čeprav so jo dolgočasili, nikoli ni dvignila glasu. Moškemu je dala vedeti, da je edinstven, da ga spoštuje in mu laskala. Skrbela je za svojo zunanjo lepoto, da bi jih očarala.
-L. 1984 sta s tistim moškim sporazumno končala.
-Začne delati na polikliniki.
-Sin je ozdravel, zato ni bila več tako natančna pri njegovi prehrani.

-V mestu sta bila dva kabareta, eden v Japonskem hotelu, drugi v hotelu Sofija. Predstave so bile dolgočasne, a dovolj obiskane, ker drugih ni bilo. Fant njene prijateljice Nelly ju je zastonj spravil na predstave. Po njuni zaslugi je K. hodila ven več kot povprečen Bolgar. Kratek viski v kabaretu je stal 5 levov (kruh 30 centimov, vozovnica za javni prevoz 5 centimov, kg sira 2,4 leva, kg svinjine 2,8 leva).
-Ljudje so živeli v revščini, ob svetlobi sveč. Takrat so imeli elektriko na voljo tri ure, kasneje le eno uro.
-V tistem obdobju ni bilo kaznivih dejanj, ker so se vsi bali policije.
-Mediji so bili v lasti partije, poročali pa so le o komunistični partiji in bolgarski poti do krasne prihodnosti.
-Kar je država proizvedla lepega, je bilo za izvoz. Sami državljani pa so v slabih oblekah postavali v vrstah za banane in pomaranče.
-Filmi so bili cenzurirani.
-V Sofiji sta bila dva bara, tri restavracije in korik (dostopen le za tiste, ki so delali v tujini): prodajali so kavbojke, čokolado, likalnike, hi-fi opremo... Vietnamci (zelo številni v Bolgariji) so nadzorovali črni trg menjave dolarjev, levov in deviz.

-Februarja 1985 spozna Zdravka, vendar ga na začetku niti ne opazi. Čez nekaj mesecev sta delala v delovni brigadi (država je vsako poletje izkoriščala študente, da so brezplačno delali v kmetijstvu) in tukaj se je začelo njuno razmerje. Ob prihodu domov ji Zdravko da ključe svojega stanovanja in takoj se s sinom preseli k njemu.
-Všeč ji je njegov smisel za humor in ljubezen do otrok. Ni delal razlik med Slavejem in svojim sinom.
-Veliko je delal, da bi imeli več denarja. Odhajal je v Jugoslavijo in preprodajal bolgarske izdelke, ki so bili tam cenjeni in dragi.
-10. novembra 1989 na poročilih v službi vidi, da Živkov ni več voditelj. Njegovi sorodniki so po 35 letih izvedli državni udar. Bolgari so bili polni upanja. Junija 1990 se zbere milijon ljudi na prvih demokratičnih volitvah. Želeli so izboljšanje življenja, vendar se to ni uresničilo. Za moko, sladkor in olje so imeli bone, za jogurt in mleko je bilo treba stati cele ure v vrsti, celo kruh je bil na bone. Imeli so denar, a niso mogli kupiti ničesar.
-Z otrokoma odidejo na dopust v Grčijo, kjer se počutijo kot v čudežni deželi, ko vidijo velikanske trgovine, polne vsega, česar jim je primanjkovalo. Kristijana in Zdravko se odločita, da ne bodo ostali v Bolgariji.
-Zdravko je predložil dokumente za Angolo, Kristijana pa za selitev v Libijo. Tedaj sta bili to edini možnosti.
-Z libijskega veleposlaništva v Sofiji so jo oktobra 1990 poklicali na razgovor z bolgarskim diplomatom in tremi zastopniki libijskih bolnišnic. Marca 1991 so sprejeli njeno kandidaturo za delo v Libiji.
-Z Zdravkom se poročita dva tedna pred njenim odhodom v Libijo.

Se nadaljuje.

Priznam, pojma nimam, o čem govoriš. Za Libijo (ali Venezuelo) se res nikoli nisem zanimala, sploh pa ne za politiko v teh državah. Če boš videla kakšno "napako" (ne mojo, seveda, ker pišem po knjigi), se kar oglasi. Zaenkrat o Libiji in njenem življenju tam še ni nič napisanega, mogoče še bo, je pa malo opisala svoje življenje v Bolgariji.

-Med bivanjem v ječi dolgo ni vedela, da so večino aretiranih izpustili in da jih je ostalo le pet. Teh pet so večino časa držali v izolaciji.
-V ječi najprej spozna Nasjo. Nasja je poročena in ima enega otroka. Aretirali so jo, ko je še vedno čakala, da se ji mož pridruži. Naznanila jo je njena libijska sodelavka, ker se je Nasja pogovarjala z nekim zdravnikom, ki je bil tej Libijki všeč. Med vohunjenjem po bolnišnici jo je videl tudi "Pes", kako je med telefonskim pogovorom držala roko ob slušalki (bilo je hrupno), kar se mu je zdelo sumljivo.
-Valja je v Libiji že drugič in ima kot medicinska sestra že veliko izkušenj. "Pes" se je med vodenjem preiskave (pred aretacijo) celo spoprijateljil z njo in ji pomagal rešiti nek problem v povezavi s stanovanjem, nato pa jo je aretiral.
-Valentina (vzdevek "Mala") je v Libijo prišla skupaj z Nasjo in Valjo. Kristijana je slišala govorice, da se pritožujejo čeznjo, ker ni znala delati v ekipi in je odkrito prezirala Libijce.
-Snežana je v zaporu veliko jokala, želela je tudi, da so vrata njene celice odprta. Kristijana je nekega dne videla, kako sta se dva paznika izživljala nad njo, ko sta si jo "podajala" na hodniku pred celicami na vrtljivem stolu s koleščki in ji obraz mazala s sajami.

-Kristijano so vsak večer zasliševali. Med vprašanji je bilo tudi, katere stažiste pozna. Naštela je vsa imena, ki se jih je spomnila, med njimi tudi Ašrafa. Takrat so jo obtožili, da sta bila z njim ljubimca.
-Ašraf je študent tik pred diplomo. Bil je vedno dobro oblečen in zbujal je preveč pozornosti, ker je bil glasen in je rad veliko govoril. Sodelavce je spravljal ob živce, mladim Arabkam pa je bil všeč. Je Palestinec, ki v Libiji živi od drugega leta starosti. Njegovi starši, ki so bili zvesti državi in niso povzročali težav, so mu omogočili dobro izobrazbo. L. 1997 mu je zaradi odpovedi ledvic umrla zaročenka. Z mučenjem so ga prisilili k izjavi, da ji je Kristijana delala hemodializo in mu kasneje tudi predlagala sodelovanje pri okužbi otrok z aidsom. K. je Ašrafa v resnici spoznala več mesecev po smrti njegove zaročenke, ob njeni smrti je celo delala v drugi bolnišnici.
-V celico ji pripeljejo močno pretepenega neznanega libijskega zdravnika. Začel je recitirati, kar je "vedel" o Kristijaninem ljubimkanju z Ašrafom. Pripeljejo tudi libijskega tehnika na hemodializi (tresočega od strahu), ki je prav tako potrdil to ljubimkanje.
-Kristijana je še vedno vse zanikala, potem pa ji razložijo, da je Ašraf že vse priznal. Dala naj bi mu stekleničke s krvjo in denar. K. je bila zelo jezna nanj, ker ni razumela, kako jo je lahko tako izdal-dokler ji niso v telo spustili elektrike. Ašrafa so aretirali 10 dni pred njo.

Leta 1999 so v Libiji aretirali pet bolgarskih medicinskih sester in palestinskega zdravnika ter jih obtožili, da so z virusom HIV namerno okužili več kot štiristo otrok. Sprva so jih obsodili na smrt, pozneje pa so kazen spremenili v dosmrtno ječo.


Ena od sester je bila KRISTIJANA VALČEVA. Nikoli ni izvedela, zakaj so aretirali tudi njo, saj sploh ni bila zaposlena v bolnišnici, kjer je prišlo do okužbe. Policisti, ki so jo ugrabili v njenem stanovanju, so hoteli, da prizna, da je vodja spletke, s katero naj bi pomorili libijske otroke. Priznanje zdravstvenega osebja so skušali izsiliti, zato so jih nečloveško mučili, jih vse noči pretepali ter skušali streti njihovo telesno in duševno moč. Toda Kristijana se je odločila, da bo vzdržala. Zanjo se je v zaporu začel zelo dolg boj proti bolečini, lažem in času, ki ga zdaj prvič opisuje v tem izrednem pričevanju.


Veliko zaslug za izpustitev zdravstvenega osebja imata zakonca Sarkozy, ki sta večkrat obiskala zapornice in jih tudi osebno odpeljala v Bolgarijo. Libija je z izpustitvijo od Evropske unije izsilila nekaj dogovorov. Med drugim je s Francijo sklenila dogovor o graditvi jedrskega reaktorja za razsoljevanje morske vode. V zameno za medicinske sestre pa naj bi Bolgarija odpisala del libijskega dolga iz druge svetovne vojne, ki sicer znaša skoraj 40 milijonov evrov. Bolgarija, EU in Libija so leta 2006 ustanovile sklad Bengazi, v katerem zbirajo denar, namenjen zdravljenju otrok, okuženih z virusom HIV. Sklad je bil že v začetku ustanovljen kot sredstvo za izpustitev petih bolgarskih medicinskih sester in zdravnika, ki so ves čas zatrjevali, da so nedolžni.

-19. februarja 1999 jo prvič podnevi odpeljejo v Generalovo pisarno. Pokažejo ji videoposnetek izpred dveh dni, ko so "prvič" preiskali njeno stanovanje. V omari odkrijejo prazne stekleničke za plazmo. K. pojasni, da bi moral te stekleničke njen mož odnesti na delo. "Kemik" ji pokaže papirje, kjer je navedeno, da so bile te stekleničke "pozitivne". K. po dolgih letih spozna, da niti ne ve, kdo je naredil analizo teh stekleničk, niti ne ve, če je sploh možno narediti analizo praznih stekleničk. Najbolj nesmiseln pa je bil datum na poročilu analize: dan preden so zasegli stekleničke.

@jah
Hvala.

-13. februarja Zdravko pride v Bengazi, ker mu je sodelavec povedal o aretaciji bolgarskih med. sester. Odide domov, kjer ga aretirajo.
-Nekega dne ga pripeljejo na K. zaslišanje. Izgleda kot prikazen in je tiho med tem, ko mu recitirajo njene zločine. Po tem se K. in Zdravko spet dolgo nista videla.

-25. februarja h K. prvič pride bolgarski diplomat. Odposlanca je imenoval minister za zunanje zadeve. Diplomat jo premeri z očmi in ugotovi, da ji nič ne manjka (niso je še mučili, a je že nekaj časa živela v groznih razmerah). Pove ji, da jo njen mož pozdravlja in da še vedno dela v puščavi. Takrat je K. izgubila veliko upanja, ker je že vedela, da je Zdravko zaprt. Nasje in Valje ni bilo na tem srečanju, ker so ju že pretepali.
-Takoj po snidenju z odposlancem so pustili, da jo je na dvorišču napadel pes. S tem so dokazali, da je njen vonj na kosu spodnjega perila, ki so ga našli pri Ašrafu doma. Pred odhodom na dvorišče so ji vzeli čevlje in jih zamenjali z drugimi. K. ponovno zanika. Po odhodu v celico so ji roki zvezali skupaj in jo obesili na vrata, tako da se z nogami ni mogla dotakniti tal. Med "visenjem" jo ponovno zaslišujejo o razmerju z Ašrafom.

-K. pride v Libijo 30. marca 1991. Opaža, da moški sami opravljajo vse nakupe (kupujejo tudi perilo za žene), ženske lahko vozijo avtomobile, v modernih družinah ženske ne nosijo rut. Bengazi se ji zdi prijetno mesto, a je razočarana nad edino kinoteko, kamor smejo le moški. Druge zabave ni.
-Prispe še s tremi drugimi med. sestrami. Razgovore imajo z dr. Saadom, ki K. pošlje na delo na sprejemni oddelek poliklinike.
-Zdravniki so večinoma tujci in se sporazumevajo v angleščini. Pacienti so umazani in neprijetno dišijo. S pomočjo sosed Sirk se uči arabsko. Več mesecev jo nadzorujejo pri delu, če dobro opravlja svoje delo. 10-15 let nazaj so tukaj delali Jugoslovani, a so jih v začetku leta začeli odpuščati in nadomeščati z Bolgari. Domači zdravniki so slabo usposobljeni, počasi in neučinkovito zdravijo.
-Po mesecu dela na polikliniki, začne delati na hemodializi. Predpostavljeni zdravnik ("Diktator") želi imeti le tuje sestre, ki govorijo angleško. Diktator je bil zelo zahteven, še zlasti glede higiene. K. je med hemodializo morala napravo nastaviti in jo medtem, ko je bil pacient priklopljen nanjo, opazovati, pacientu meriti krvni tlak in mu prinašati hrano in pijačo.
-Plačo je imela majhno in neredno.
-5 mesecev kasneje pride Zdravko z njenim sinom, a s turističnim vizumom. Dr. Saad mu želi pomagati in mu priskrbi delo otroškega zdravnika na polikliniki. Zdravko pridobi delovni vizum in dr. Saadu v zameno zastonj zdravi njegove otroke. Kmalu se spoprijateljijo. Zdravko 11 mesecev ni prejel plače, zato K. sprejme dodatno službo.
-Zdravku prijatelj Anglež ponudi delo v Konzorciju Donga (črpali so sladko vodo iz puščave). Delo je trikrat bolje plačano, a 1000 km iz Bengazija. Vsakih 6 mesecev je prišel za 2 tedna v Bengazi in 2 tedna v Bolgarijo.

-Mučenje se je nadaljevalo. Slečene so jih z zavezanimi očmi postavili pred zid, morale so držati ravnotežje z eno nogo dvignjeno v zrak. Če so nogo spustile na tla, so jih po podplatu udarili s palico. Ko so omagale, so jih pretepli po celem telesu (razen obrazu). Teči je morala po hodniku pred celicami. Paznik Mohamed jo je z rjuho privezal za roke za rešetke, ji v usta vsipal pepel cigarete in ji žgal kožo z ogorki. Paznica Salma jih je silila peti, druge paznike je ščuvala naj zapornicam stopajo po ranjenih podplatih. Na Salmo se zapornice navežejo, kličejo jo "mama Salma", K. tudi joka, ko jo premestijo (zaveda se Stocholmskega sindroma).
-Na prste nog ji pritrdijo električne žice in jo stresajo z elektriko. Med zasliševanjem pripeljejo Nasjo in Valentino, ki sta že priznali, da sta okužili otroke z aidsom po K. navodilih. Po več urah mučenja z elektriko tudi K. prizna. Izmišljuje si podrobnosti in ljudi, ker ne želi vplesti nobenega prijatelja.
-Z Ašrafom so ju občasno zasliševali skupaj. Morala sta se držati izmišljenega scenarija, ki ga je drugi povedal. Mučili so ju tudi skupaj, gola sta ležala drug ob drugem, elektrode pa so bile pritrjene na njune spolne organe.
-Bolj so bile izmišljotine izkrivljene, bolj sprejemljive so se zasliševalcem zdele. Mučitelji niti sami niso vedeli, kaj točno so želeli izvedeti-zgodbe ujetnikov so se spreminjale glede na to, kolikokrat so jih stresli z elektriko. Večkrat so stresli, hujše je bilo "priznanje", bolj zadovoljni so bili mučitelji.
-"Kemik" je bil eden izmed glavnih mučiteljev. K. kasneje izve, da je bil v času njihovih aretacij direktor oddelka za dobavo farmacevtskih izdelkov na Ministrstvu za zdravje. On bi moral odobriti uvoz plazme, izdelkov iz krvi in cepiv. Menda naj bi v Libijo na začetku 90. prišel del okužene proizvodnje, izdelane v Avstriji.

-Skoraj vsi lasje so ji odpadli, ko so ji med mučenjem z elektriko namestili elektrode na glavo.
-Da bi si odpočila od elektrike, je morala teči po bodičastih tleh. Ko ji odpade koža na podplatih, se je morala plaziti po kolenih. Vmes ji je Kemik streljal pod noge, da bi bila hitrejša.
-Mučitelj, ki se predstavi kot gospod Z., ji v žilo zabode injekcijo. Pes ji pove, da jo bodo okužili z aidsom, vendar mu ne verjame. Bilo ji je čisto vseeno, bala se je edino elektrike. Snov speljana v žilo je bila verjetno "serum resnice", vendar so zasliševanje z njim le nekajkrat ponovili, ker jim verjetno ni bilo všeč, kar so slišali.
-Nekega dne sta ji Pes in General ukazala naj se sleče in jo posilila z neke vrste električno palico. Elektrika je bila veliko milejša kot navadno, zato se ji ni bilo težko odmakniti. Grozote so jo spremenile v ledeno kocko.

-Dve policistki jo odpeljeta v otroško bolnišnico v Bengazi. Dobi novo celico, kjer ima kopalnico, stranišče in posteljo.
-Pes pride v spremstvu državnega tožilca iz Bengazija. Kristijana mu zrecitira svoje priznanje, ki se ga je naučila na pamet med mučenjem z elektriko. Tožilec je skeptičen nad priznanjem, ker naj bi bile nekatere podrobnosti nelogične, zato najavi ponovni obisk. Do tega ne pride, ker so ga verjetno odvrnili od nadaljnjega raziskovanja. 10 dni je ostala v Bengaziju, nato se vrne v staro celico.
-Med njeno odsotnostjo Nasje niso mučili, ko pa je zaslišala prihod Psa, si je v obupu prerezala žile, vendar so jo rešili. Pazniki so v poročilo napisali, da jo je k temu nagovorila Kristijana. V bolnišnici Nasja bolgarskim med. sestram pove o svoji situaciji. Ena izmed sester pokliče bolgarsko veleposlaništvo, vendar so ji tam rekli, naj bo tiho, če si ne želi iste usode.

-29. aprila sreča Romana Petrova, ki začasno vodi veleposlaništvo v Tripolisu. Ujetnice so bile v dolgih rokavih, da so prekrile sledi mučenja, Valentina pa ob obisku ni bila prisotna. Petrov ve, da si je Nasja prerezala zapestja, govoril je z ujetniki, ki so bile kasneje izpuščeni in so mu povedali o nečloveških razmerah, v katerih so bili, vendar libijskemu Ministrstvu za zunanje zadeve pošlje poročilo, kjer se jim zahvaljuje za obisk, a ne omeni nasilja ali razmer, v katerih ujetniki živijo. To poročilo je bilo kasneje glavni libijski dokaz proti njim.
-Nekaj dni kasneje se sreča z državnim tožilcem na sodišču. Prebere ji njeno priznanje, vendar ona zanika, ker naj bi jo mučili. Ponovi ji Ašrafovo in Nasjino priznanje ter ji ukaže naj podpiše, sicer jo bodo mučili. Kristijana podpiše.

-Pes in General sta mučenje prekinila vedno, ko je bil čas za molitev.
-Kristijano so večkrat za več dni vklenili in jo za roke obesili za okno, le spala je na žimnici, a vklenjena.
-Eno leto ujetniki skoraj niso imeli stika med seboj, včasih so si lahko izmenjali le kakšno besedo. Niso vedeli, kaj se dogaja zunaj njihovega zapora.
-Paznik Mohamed se ji nekega dne opraviči za prestano trpljenje. K. ugotovi, da imajo nekateri pazniki vest, da niso verjeli v scenarij, ki so jim ga napletli in da se jim je nasilje gnusilo. Paznik Mustafa se ji je prav tako opravičil, ker jo je z lisicami priklenil na okno. Pes je naročil pazniku Aliju naj jo celo noč pusti vklenjeno in obešeno, vendar jo je Ali odklenil in šele proti jutru spet obesil, ker se je bal Psa.
-Policistke so bile najhujše. Bile so revna dekleta s podeželja, ki so dobile pravico do štipendije, če so služile. V Libiji to ni bil cenjen poklic, ker so bile mlada dekleta daleč od svoje družine. Za sabo so imele nesrečna otroštva in naslajale so se ob tem, ko so poniževale druge.
-Kristijana se je redko lahko oprhala. Poleti, ko je bilo 45 st., so se ji zaradi znoja naredile odprte rane.
-Ujetnice so bile zaprte v policijski šoli za pse. Čez nekaj časa so lahko kuhale policistom, jim šivale in likale obleke. Hranile so tudi pse in občasno jim je uspelo ukrasti malo hrane.