☕ Kristijana Valčeva: Ohranila sem ponos - 2

-30. oktober 1999: V Generalovi pisarni srečajo bolgarskega diplomata Plamena Ikonomova, ki je bil prvi izmed njegovih sodelavcev, ki ni bil naklonjen libijskim oblastem. Ikonomov je spraševal o mučenju, njihovih razmerah in o tem, kje je Zdravko, ker ni bil prisoten na srečanju. Ujetnice so molčale, ker jim je bilo tako naročeno. Ikonomov je zagrozil, da bo o situaciji prenesel pristojnim službam. Nikoli več ga niso videle. K. so nekoč nejasno povedali, da naj bi njegov sin bil žrtev nekega napada v Libiji.
-Malo pred božičem je prišel novi veleposlanik, ki jim je razlagal o situaciji v Bolgariji, one pa ga niso zanimale. 27. decembra v poročilu za tisk piše, da so ujetnice dobile novice iz Bolgarije in od domačih ter da ne dvomijo o objektivnem pristopu in nepristranski preiskavi libijskih oblasti.

Oprosti. Če še nisi opazila, nihče te ne je....., pardon bere. 😛

Čist kamot se lahko oddahneš do 1. 9. 2017. 😆

Pa HVALA mi reč, ker se je vsaj en vtaknil v tvoje nebuloze!

Najlepša hvala. Zdaj lahko mirno spim, ker si vsaj ti prebral tole.

Ej, nisem! Kdo bere te nebuloze? A smo mogoče v šoli? A maš bralno značko? Obvezno branje?
Povej kaj te žuli - na kratko! Če je več kot 4 vrstice - papa! 😛

Zdaj pa v jok pa na drevo, vse igrače gor pa nikoli več dol. Buhu!

To pa ne. Ti zarad mene lohk limaš tuki romane, novele, Prešerna, Dostojevskega, čuri murija.........uradne liste, kar ti srce poželi. 😛

Zdaj, ko imam pa tvoje dovoljenje, si pa res lahko oddahnem.

Ti kar daj - bolš to, kt pa da cmizdiš vsa osamljena.

Zanimivo branje.
Priporočam, da admin pobriše kinyjino/zobatčevo smetenje, saj uničuje temo.

Skrajni čas bo že za http://www.optimizacija-strani.info/wp-content/uploads/2012/06/banovci.jpg

Značilna slovenska, panonska vas. Nekateri bi rekli morda slavonska vas.

Pa daj Tipo /Zob /Kiny, spelji se že. Dosadan si ko stu mater.

speljemo se mi trije. In koliko vas še ostane. Eden ali dva? Hahahahaaa

-Eno leto po pričetku službe, se ji je delo še vedno zdelo težko, a je imela več zaupanja vase in bila je ena najboljših na oddelku.
-Dr. Auad (Diktator), njen šef na oddelku za hemodializo, je bil neizprosen in vedno nezadovoljen, vendar je skrbel za red, čistočo in disciplino na oddelku.
-L. 1992 se je K. odločila, da ne bo več delala v nevzdržnih razmerah: stara hemodializa, mračen prostor, ena od naprav se je pokvarila, zmanjkovalo jim je potrebščin, sestre so delale v najlonskih rokavicah (ne iz lateksa). Nenamerno je začela stavko, ker se je delovna ekipa ravnala po njej, kar pa v Libiji ni bilo sprejemljivo. Dr. Saad je želel stanje izboljšati, vendar mu ni uspelo. Konec tega leta končno dobijo nov oddelek za hemodializo.
-Dr. Auad nekega dne odredi testiranje pacientov in zaposlenih. Bilo je veliko hepatitisa B in C, a nobenega primera aidsa.
-L. 1995 se zgodi resen spor med Diktatorjem in ministrom za zdravje. Bilo je obdobje embarga, zato ni bilo mogoče dobiti dovolj potrebščin, ki jih je zahteval Diktator, zato odide in prevzame vodstvo Rdečega križa.
-Z novima šefoma na oddelku se K. ne razume, ker sta malomarna in jima tudi odkrito nasprotuje. K. odide nazaj v bolnišnico Auari na oddelek za notranje bolezni.
-L. 1997 se je dr. Auad vrnil na hemodializo, prav tako tudi Kristijana na njegovo povabilo.
-19. januarja 1999 dr. Auad izgine in K. ga nikoli več ne vidi. Njegova žena je delala v otroški bolnišnici, zato je o "aferi" vedel verjetno veliko več kot K., a ji ni nikoli ničesar omenil.

Zelo dobra zgodba zakaj ne napišeš knjige 🙂 in jo prodajaš

Ker to ni zgodba, ampak kruta realnost, in ker (predvidevam), da WW piše po prebrani knjigi.

-7. februar 2000: zapornike premestijo na ljudsko sodišče. Bili so v kletki v sodni dvorani, v drugi kletki pa je bilo kakih 30 mladih ljudi, obtoženih terorizma. Na sojenju niso imeli zastopnika, prevajalca ali bolgarskega odvetnika. Tuji odvetniki po zakonu v Libiji niso bili dovoljeni, dokler preiskava ni končana. Libijski odvetnik, ki ga je plačevalo bolgarsko veleposlaništvo, je prihajal na posvet k obtoženim približno 2x na leto, kar je zelo malo za obtožene na smrt. Državni tožilec je prebral obtožnico (Ašraf je soobtožencem po najboljših močeh prevajal) in zahteval smrtno kazen.
-6. april 2000: Obišče jih Hristo Danov, odposlanec predsednika Petra Stojanova. Bolgarska javnost po njegovem obisku prvič izve za njihova mučenja. Danov je na tiskovni konferenci pojasnil, da so mučenja v arabskih zaporih pogost pojav, kajti njihova zakonodaja dovoljuje mučenja, ko gre za državno varnost. Svetoval naj bi jim, naj na sodišču ničesar ne priznajo, ker v tem primeru po libijski zakonodaji zaslišanja s pričami niso potrebna in se razsodba izreče nemudoma.
-Obtoženi so bili, da so z aidsom okužili 393 libijskih otrok, zarote proti libijskemu sistemu, prešuštva, uživanja alkohola na javnem mestu in nezakonit prenos deviz.

Tako je.

-Kristijana med obiskom Danova po 2 mesecih vidi Zdravka. Zelo se je postaral, videti je bil omamljen, njegov pogled je bil prazen.
-19. februarja 1999 so Zdravka privedli na kriminalistični urad v Tripolisu. General Arb Derbal ga je s palico pretepel in vmes zahteval resnico. Zdravko ni vedel, kakšno resnico sploh želi od njega. To je bilo edino telesno kaznovanje, ki ga je bil Zdravko deležen v dolgih letih zapora.
-130 dni je bil zaprt v celici pod zemljo, sam, v popolni temi. Bilo je mrzlo, spal je na golih tleh, brez odeje. Stranišča, vode ni bilo. Na dan je dobil 2-3 žlice makaronov.
-Šele julija 1999 mu tožilec pove, da je obtožen zarote proti Libiji in da je vcepil virus aidsa otrokom, predtem so ga le spraševali o ženi, prijateljih, njegovih navadah. Podpiše več strani dokumentov, ne da bi vedel, kaj podpisuje, ker so grozili, da mu bodo ubili ženo.
-Julija 1999 ga preselijo v zapor Džudeida. 11 mesecev je bil v celici, veliki 1m x 1,9m. V njej so bile najmanj tri osebe, včasih tudi osem. Niso mogli sedeti in ves čas so bili zaprti. Ni imel pravice do obiskov ali odvetnika.
-Maja 2000 so ga premestili v drugo celico, kjer je bil sam.
-Maja 2001 ga premestijo v splošni del zapora Džudeida. 700 dni ni videl sonca, razen ko so ga peljali na sodišče. V celici, ki je merila 60 kv. metrov, je bilo najmanj 65 ljudi. Spali so čepe. Luknja v tleh jim je služila kot stranišče.

-Po 14 mesecih bolgarske med. sestre preselijo iz šole za policijske pse v zapor. V eni celici so bile Nasja, Snežana in Kristijana, prostora je bilo ravno dovolj, da so lahko vse tri ležale na tleh. Kasneje jih premestijo v nekakšno "hišo", ki je bila še vedno del zapora. Pred vhodom je visel napis: "Premišljeni umor otrok". Niso smele imeti stikov z drugimi zapornicami, prostor je bil velik 25 kv. metrov. Na začetku so spale na golih tleh, kasneje je K. z Nasjo izmenjaje spala na majhni žimnici.
-Ves čas so prosjačile za cigarete, večinoma pa so kadile ogorke. Med vso umazanijo, v kateri so bile, jih ni zanimalo, od kje izvirajo ogorki in tako so verjetno pokadile ogorek okužene Libijke.
K. je v zapor dobivala pisma Genie, mlade Bolgarke, ki je ni poznala. 7 let ji je neprenehoma pisala in jo opogumljala. Kristijanini prijatelji, tudi tisti, ki jim je pomagala do službe, stanovanja, cenejše hrane, se ji niso oglasili.
-L. 2001 v zapor pride novi direktor Mohamed Abdalah. V kratkem času je ustanovil šolo za tkanje preprog in šivalnico. K. hodi z veseljem šivat, ker ji tako hitreje mine čas. Hodi tudi na tečaj za nepismene Libijke, kjer se uči arabsko. Direktorja kmalu zamenjajo in ukinijo vse nove ugodnosti. K. se je naučila le arabske abecede in začela brati.
-Bile so brez osebnega perila, posojale so jim ga libijske sozapornice. Čez čas jih je začel obiskovati nekdo iz veleposlaništva, tako da so počasi začele dobivati osnovne potrebščine. Po dveh letih konstantne umazanije so zaprosile za deodorante. K. je kasneje izvedela, da se je v Bolgariji govorilo, da so zahtevale "razkošne deodorante".

-Na prvih zasedanjih se ni zgodilo nič posebnega, vedno znova so jih prelagali iz njim neznanega razloga.
-2. junija 2001 so jim po dolgi borbi odvetnika dovolili, da so javno pričali. Pred sodiščem so zdaj lahko govorile o nasilju, mučenju z elektriko, s katerim so izsilili priznanja. Tistega dne je bila tam tudi bolgarska tv ekipa, ki jih je snemala.
-September 2001: Sodišče napove, da je v interesu pravice, da razsodi čez 5 mesecev, 17. februarja 2002, kar je rojstni datum bolgarskega ministra za pravosodje. Kristijana misli, da to ni naključje.
-22. december 2001: V Tripolis pride bolgarski minister za zunanje zadeve Salomon Passy. Srečal se je z voditeljem Libije, ki mu je povedal, da dobro pozna Bolgarijo in njene državljane, ki delajo v Libiji in da je bil presenečen, ko je izvedel, da naj bi bili Bolgari sposobni takega grozodejstva. Passy je obtoženkam v zaporu priredil nekakšen "koktajlbar", jih opogumljal in jim vlival upanja.
-S fundacijo Sejf al Islam so se začela pogajanja, katerih vsebina je bila skrivnost. Predsednik fundacije je bil sin voditelja Gadafija.

-4. februarja 2002 jih premestijo v hišo Drebi. Hiša ni bila videti kot zapor, okoli so bile upravne zgradbe. Sobe so spominjale na hotel s 3*. V hiši so bile 4 sobe, opremljena kuhinja, dnevna soba s TV. Prava kopalnica s toplo vodo. Tukaj so preživljali hišni pripor, ki jim ga je določila fundacija Sejf al Islam. Ženskam sta se pridružila tudi Ašraf in Zdravko.
-Prinašali so jim hrano iz restavracije, cigarete. Vsak teden so lahko poklicali domov.
-17. februarja 2002 se je ljudsko sodišče razglasilo za nepristojno, ker obtožbe zarote proti državi niso vzdržale. Njihov primer se je preložil na kazensko sodišče. Čakalo jih je novo sojenje. Zdaj so bili obtoženi le naklepnega umora stotin otrok.

-Sejf Gadafi je bolgarskim medijem dal intervju o delu svoje organizacije. Potrdil je, da ni dokazov o zaroti proti libijski vladi, da so zapornike mučili in da je treba sojenje ponoviti. Pove, da se njegov oče strinja z njegovim delom in da ne verjame, da so Bolgarke krive.
-Junija 2002 se zaslišanja ponovno začnejo, a so bila zelo kratka in formalna. Odpeljejo jih k zdravniku, 3 leta in pol po mučenjih. Večina je imela še vedno brazgotine in upali so, da bo mučitelje doletela kazen, a se to ni zgodilo.
-Med obiski zobozdravnika so se lahko prosto sprehajali po ulicah Tripolisa. Vsak teden so imeli obiske. 25-letni Slavej pride na obisk k mami. Iz Libije je odšel pri 15. letih.
-Diplomat Petko Dimitrov jim pove, da je njihova osvoboditev povezana z velikansko vsoto denarja. K tega ne more razumeti. Zakaj plačati državi, ki jih je mučila in oditi iz države še vedno obtožen za zločine?

-Julija 2003 jih premestijo v Bengazi v upravno zgradbo zapora Kuefia. Ostali so celoten čas procesa.
-Sodišče ustanovijo kar v zaporu. Še vedno niso imeli tolmača.
-Prvi so pričali policisti, ki so jih mučili, a v zavetju ločenega prostora. K. je zahtevala, da naj pričajo vpričo njih in sodnika. Na naslednjem zaslišanju so sedeli v dvorani. K. do njih ni čutila sovraštva, ampak gnus. Med njimi ni bilo tolmača Idrisa. K. sumi, da ga je libijska vlad ščitila, ker naj bi 7 let živel v Bolgariji, najbrž kot agent Libije.
-K. je bila na sodišču le kot gledalka, a se je odločila, da bo naredila vtis. Pobarvala se je na rdeče, se izbrano oblekla in naličila.
-Pričala sta tudi prof. Luc Montegier, ki je odkril virus aidsa, in prof. Vittorio Colizzi. Povedala sta, da je do okužbe prišlo pred letom 1997, ko Valja, Valentina, Nasja, Snežana in Kristijana še niso delale tam. Okužba bi bila lahko posledica več dejavnikov: izmenjava injekcij, souporaba kisikovih mask... Inkubacijska doba pa je lahko dolga tudi 10 let brez simptomov.
-Januarja 2004 so njihovi odvetniki prejeli kopijo poročila zbora libijskih zdravnikov, v katerem zatrjujejo, da v otroški bolnišnici ni bilo možnosti za notranjo okužbo in da je epidemija posledica namernega dejanja.
-6. maj 2004: zadnje zasedanje kazenskega sodišča v Bengaziju. Sodnik s tresočimi rokami bere. Še vedno so bili brez tolmača, a Ašraf jim prevede zadnje besed. Nasja, Valentina, Kristijana, Snežana, Valja in Ašraf so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Na sodišču in ulicah Bengazija so ljudje vzklikali od veselja.
-Sodišče se je razglasilo za nepristojno glede obtožbe policistov, ki so mučili.
-diplomat Petrov jim sporoči, da je Zdravko svoboden. Obsodili so ga na 4 leta zapora in globo 600 goldinarjev zaradi nezakonitega trgovanja z devizami, ker pa je bil v zaporu že več kot 5 let, so ga izpustili. Izkazalo se je, da ne more oditi iz Libije, ker mu niso vrnili potnega lista, sploh pa je po določenem času pretekel. Brez potnega lista ni mogel dobiti vizuma, brez vizuma pa ne potnega lista. Tako je ostal še tri leta v Libiji, v sobici na podstrešju bolgarskega veleposlaništva v Tripolisu.

-6. maja 2004 Ašrafa odpeljejo v skupno dvorano z moškimi zaporniki. Ostale čez 2 meseca z osebnim letalom Sejfa Gadafija, brez lisic in minimalnim varstvom, prepeljejo v zapor Džudeido. Čakajo, da vložijo pritožbo na vrhovno sodišče. K. se zaveda, da jih ne bodo usmrtili, ker so dragocene talke.
-V zaporu imajo zdaj sodobna stranišča, hladilnik in pograde. Dnevi jim počasi minevajo, K. si jih zapolni s kuhanjem za sozapornice.
-Izvejo, da so njihove mučitelje oprostili in da se vrhovno tožilstvo ni pritožilo.
-Maja 2005 jih obišče predsednik Bolgarije Georgij Parvanov. Po njegovem obisku so dobile nekaj ugodnosti, lahko so tudi 2x na teden klicale v Bolgarijo in na veleposlaništvo.
-Obiščeta jih tudi nemški in španski veleposlanik. Večkrat jih obišče tudi britanski veleposlanik, ki se dejavno udeležuje pogajanj o njihovi izpustitvi. Je proti kakršnikoli odkupnini, a so mu sorodniki Gadafija namignili, naj ponudi humanitarno pomoč 400 otrokom. Evropska unija si želi odpraviti embargo na orožje v Libiji, a bolgarska vlada ga želi ohraniti v pričakovanju izpustitve bolgarskih med. sester.

-25. december 2005: libijsko sodišče razveljavi sodbo, s katero so jih obsodili na smrt. Zadevo je poslalo na drugo sodišče.
-V zameno za izpustitev je Združenje družin otrok, okuženih z aidsom zahtevalo, da se otroke sprejme na specialistične klinike v Evropi, v Bengaziju naj se zgradi specialistična bolnišnica, oskrbijo naj otroke z vsemi potrebnimi zdravili in potrebščinami in dobijo naj primerno odškodnino. Evropa se s tem ni strinjala.
-Na novem sojenju jih ponovno obsodijo na smrt.
-Januarja 2007 so policisti, ki so jih mučili, proti njim vložili tožbo zaradi klevet.
-Februarja na vrhovno sodišče vložijo pritožbo.
-Evropska komisija, Libija, Bolgarija, Velika Britanija so se pogajale, določeno vlogo so odigrale tudi ZDA. Evropa je želela pomagati Libiji v boju proti aidsu, vendar je Libija želela še finančno odškodnino, s čimer se Evropa ni strinjala.
-11. julij 2007: Vrhovno sodišče ponovno potrdi smrtno obsodbo. Obsodbo bi lahko ovrgli, če bi se s tem strinjali vsi starši otrok, obolelih z aidsom. Še isti dan je Fundacija Gadafi oznanila, da so družine prejele finančno odškodnino. Milijon dolarjev. Bolgarija je prenesla libijski dolg (57 mio dolarjev) v korist Sklada za gospodarski in socialni razvoj Libije. Obsojenke so morale podpisati tudi izjavo, s katero so se zavezale, da ne bodo tožile Libije ali njenih državljanov in da ne bodo zahtevale odškodnine.

-Njihovo sojenje je bilo povezano tudi z zadevo Lockerbie, česar Evropa ni nikoli uradno priznala. 21. decembra 1988 se je zgodil atentat na letalo Pan Am-a nad Lockerbie-jem na Škotskem. Obtožili so dva libijska državljana, a ju Libija ni želela izročiti, zato so proti njej sprožili kazenske ukrepe.
-9. februar 1999 je libijska vlada razglasila, da se morajo Libijci, ki so osumljeni ali obtoženi atentata, vrniti v Libijo in tam odsedeti svojo kazen. Isti dan so aretirali bolgarske medicinske sestre.
-5. april 1999: po sedmih letih embarga so oba Libijca izročili ZN, da bi jima sodili na Nizozemskem. Priznala sta organizacijo atentata. Deset dni pred tem je Kristijana po mučenjih podpisala priznanja.
-Avgusta 2003 je Libija po izjemnem pritisku priznala odgovornost in se strinjala, da bo plačala 2,7 milijard dolarjev odškodnine 270 družinam žrtev. Takrat je ljudsko sodišče izjavilo, da Kristijana in njeni kolegi niso sodelovali v zaroti proti Libiji in preneslo zadevo na kazensko sodišče.
-Libija je na seznamu držav, ki podpirajo terorizem in l. 2003 še ni bilo videti, da bi jo kmalu izbrisali. Po aretaciji Sadama Huseina so bili Gadafijevi strahovi še večji in začne se vesti bolj korektno.
--19. december 2006 Gadafi v govoru oznani, da dokler je Abdel Baset al Megrahi v zaporu (obsojen je bil na doživljenjski zapor), tudi bolgarskih med. sester ne bodo izpustili.
-16. julij 2007: vrhovno sodišče se sestane in jih naslednji dan obsodi na doživljenjski zapor.

-Obišče jih Cecilia Sarkozy in jim obljubi, da jih bo naslednjič vzela s seboj. Sarkozy med predvolilno kampanjo obljublja njihovo izpustitev.
-23. julij 2007: Prvič jim vzamejo prstne odtise in jim dajo v podpis listino, ki ga K. imenuje "blagovna izmenjava med Evropo in Libijo pod okriljem Francije. Evropa obljubi denar za Sklad, pomoč obolelim otrokom, pomoč Libiji pri zdravstvenih zadevah in trgovanju. Libija se obveže, da bo izpustila zapornike.
-24. julij 2007: Zgodaj zjutraj je bila listina podpisana, hitro so vse zapornice odpeljali na letališče in končno so odleteli iz Libije. Hiteli so, ker so se bali ponovnega zavlačevanja Libije. Na letališču jih čakajo Cecilia Sarkozy, Benita Ferrero-Waldner (evropska komisarka za zunanje odnose pri Evropski komisiji), Marc Pierrini (predsednik Mednarodnega sklada za Bengazi), Saleh (desna roka Sejfa Gadafija), francoski veleposlanik... Zdravko in Ašraf sta jih tudi že čakala na letalu. Ašraf je dobil bolgarsko državljanstvo, vse obsojene pa je predsednik Parvanov z dekretom oprostil.

Konec. Se opravičujem, ker je tako dolgo trajalo, da sem končala.

V mojem pisanju se občasno verjetno pojavi kakšna nedoslednost. Poskusila sem slediti knjigi, včasih sem pa kakšno detajle malo prej ali kasneje zapisala, da so si zadeve bolj logično sledile. Velikokrat je kar v naslednjem odstavku skočila daleč v preteklost in je trajalo nekaj časa, da ugotovim, za kateri čas govori.
Ime Abdel Baset al Megrahi je bilo vrženo v njeno pisanje zelo mimogrede, šele po nekaj straneh sem ugotovila, da je to eden izmed tistih Libijcev, ki sta bila obsojena za atentat na letalo. Drugi obsojenec je omenjen samo v opombi, ko se razloži zadevo Lockerbie. Kaj je bilo z njim kasneje, v knjigi ni omenjeno.
Med bivanjem v zaporu so glavne junakinje knjige kadile tudi ogorke sozapornic in K. omeni, da so se verjetno okužile, ko so kadile ogorek ene izmed okuženih zapornic. S čim so se okužile, ni pojasnjeno.

Hvala WW. Primer sem sicer poznala in je bilo še tolikanj bolj zanimivo brati. Če koga zanima: https://en.wikipedia.org/wiki/HIV_trial_in_Libya https://en.wikipedia.org/wiki/HIV_trial_in_Libya http://www.delo.si/clanek/o228340 http://www.delo.si/clanek/o228340 http://i.dailymail.co.uk/i/pix/2007/07_02/nurses2G_468x316.jpg

Aha, pozabila sem še nekaj dopisati... Če se prav spomnim srednješolske biologije, se lahko okužiš z virusom HIV, kasneje pa (če) zboliš za aidsom. Kristijana je v 80-90% primerih uporabljala besede "okužiti z aidsom". Tukaj sem uporabljala iste besede kot ona.

V knjigi je ta del malo drugače napisan. Cecilia Sarkozy je bila na obisku v zaporu le enkrat, drugič jih je čakala na letališču. N. Sarkozy ni prišel na obisk, je pa K. poklical na letalo in jo povprašal po počutju.
Veliko zaslug za izpustitev ima pa po mojem mnenju (in Kristijaninem) tudi britanski veleposlanik.
Gradnja jedrskega reaktorja v knjigi ni omenjena.

(Samo pišem, kaj je napisano v knjigi oz. ni, ne, kaj je res bilo.)

Micka, hvala za dodatne linke.