STARA PESMARCA - 2

To ni isto.
Jaz v to vložim svoj trud.

Najprej s svinčnikom prepišem na list papirja.
Potem to pretipkam v word.
Nato to skopiram na čvek.

Potem grem travo kosit oziroma plevel uničvat.

Joj, kako je lepa ta od Potočnika. Prekrasna pesem.

Rad bi tamo bil !
Kder po polju veter žene
Žitne valove rumene,
Kder vesela se glasi
Prepelica »pet pedi«.
Rad bi tamo bil !

Rad bi tamo bil !
Kder po dragah bistra reka
Kakor živo srebro teka,
Kder zelene trate prt
Mene zove v pisan vrt.
Rad bi tamo bil !

Rad bi tamo bil !
Kder visoke so planine
Čudo skaljne globočine,
Kder boječa srna spi,
Strma peč v nebo kipi.
Rad bi tamo bil !

Rad bi tamo bil !
Kder v zelenem gaju poje
Slavček poleg ljube svoje,
Kder se milo družita
Mehko gnjezdo znašata.
Rad bi tamo bil.

Rad bi tamo bil !
Kder mladine krasno cvetje
Zaljša grla milo petje ;
Kder nedolžnost še doma
Spake sveta ne pozna.
Rad bi tamo bil.

Rad bi tamo bil !
Tamo rajsko je veselje.
Tamo čiste srčne želje,
Tam v nebesa je odtod
Prosta in vesela pot.
Rad bi tamo bil.


Valentin Orožen 1808 - 1875

Otok Bleški kinč nebeški
Kranjske zemlje ti !
Ven'c iz raja te obdaja,
Vse se veseli.
Vali igrajo,
Ribe imajo
Dobrovoljni ples.
Ladja giblje se in ziblje
Nas h kraljic' nebes.

Z vrhnje srede skale blede
Stari grad je rob .
Čez od Grada mutast strada
Strmi Babji rob,
Kdor si tukaj le zaukaj
Tu brez vse skrbi !
Krajna mati v svojem zlati
Draga naj živi !

Kajetan Hueber 1810 - 1870

Veselo je tu na deželi,
Moj hramek na trati stoji,
Okoli so griči zeleni,
V srce me to veseli.

Kdar v jutro na prvo spregledam,
Si zmislilm na svoj'ga Boga,
Hvaležno zamolim in vzdihnem,
Da toljko mi dobrega da.

Ter urno se k delu pripravim,
Katero mi kaže moj stan.
Zvečer pa Boga spet zahvalim,
Da varoval me je črez dan.

Zemljico nam solnce razsvetli,
Ogreva jo krog in okrog,
Kak lepo je pač na tem sveti,
Oh bodi zahvaljen moj Bog !

Slaviček si v grmi prepeva,
Škorjanček se v zraku glasi,
Žabica na vrbi odmeva,
In kosek v host' žvrgoli.

Vsak kmetič 'ma lahko veselje,
Kateri pravično živi.
Črez dan si on žvižga in poje
In zvečer pa sladko zaspi.

Res grenko je večkrat življenje,
Pa nič ne porajtaj moj brat,
V nebesih te čaka veselje,
Oh naj bi ga vžival enkrat !

Preljubo veselje, oj kje si doma,
Povej, kje stanuješ moj ljubček srca ?
Po hribih, dolinah za teboj hitim,
Te videti hočem, objeti želim.

Te iščem za mizo, kjer dobro jedó,
Na plesih pri godcih, kjer sladko pojó ;
Al' prav'ga veselja na rajanji ni,
Pijance, plesavce veselje beži.

Te po polji, kjer rožce cvetó,
Po logu zelenem, kjer ptice pojó,
Pa ptice vesele in rožice vse
Le 'majo veselje za mlado srce.

Poslednjič veselje še le osledim,
Na vaško ledinco pridirjam za njim ;
Glej, tamkaj z otroci prijazno igra,
Jim kratek čas dela, pri njih je domá.

Oh blažene leta nedolžnih otrok,
Vi 'mate veselje brez težkih nadlog ;
Oh kako vas srčno nazaj poželim,
Alj vi ste minule, zastonj se solzim.

Le eno veselje še čaka na me
V presrečni deželi, kjer mlado je vse ;
Trpljenje v taisto deželo ne zna,
Le tamkaj je pravo veselje domá.

Anton Martin Slomšek 1800 - 1862

Ko dan se zaznava,
Danica priplava,
Se sliši zvonenje
Čez hribe, čez plan :
Zvonovi zvonite !
Na delo budite,
Ker naše življenje
Je kratek le dan.

Kdor hoče živeti
In srečo imeti,
Naj dela veselo,
Pa moli naj vmes :
Zvonovi zvonite !
K molitvi vabite,
Ker prazno je delo
Brez žegna z nebes.

Če delavc se vpeha,
Trpljenje mu neha,
Ga delapust vabi,
Večer ga hladi :
Zvonovi zvonite !
Nedeljo znanite,
Gospod ne pozabi,
Plačilo deli.

Oh naglo nas mine
Ves trud, bolečine,
Utruden se vleže
Na pare trpin :
Zvonovi zvonite !
Domu ga spremite ;
Gre z dela in teže
Adamovi sin.

Blaž Potočnik 1799 - 1872

Mrzel veter tebe žene,
Ljuba lastovka, od nas,
Kdar znad lipice zelene
Si mi pela kratek čas ;
Vsako jutro, tička moja,
Rano si prepevala,
Vsako noč je pesem tvoja
Sladko me zazibala.

Koljkorkrat si ti zletela
V tvoje malo gnjezdice,
Vsakokrat si mi zapela
Milo pesem v srčice ;
Zdaj pa iz zvonika line
Zadnjo pesem žvrgoliš,
Ker črez hribe in doline
V tople kraje si želiš.

Tja, kjer toplo solnce sije
Kder nobene zime ni,
Tja naj veter te zavije,
Tam prijatelj moj živi ;
O povej mu, da ga ljubim,
Ljubim kot svoje oko,
In zvestobo mu obljubim ;
Dokler srce živo bo.

Zleti tudi, ljubeznjiva,
V ono malo mestice,
Mile solze kjer preliva
Srce moje sestrice ;
O povej ji ljubka moja,
Da vse dobro ji želim
Da ljubezen ni minila
In ne bo, dokler živim.

Blizu mesta griček zali
Išči griček ograjen,
Ondi najdeš grobec mali
Z rožicami obsajen ;
V črnej zemlji tam počiva
Bratec ljubi, bratec moj ;
Tička moja ljubeznjiva,
Lepo milo tam zapoj.

Tak pozdravljaj v tujem svetu,
Mojga srca ljubčeke,
In o prvem mladem cvetu
Zopet k meni vrni se.
O dab' cvetje mlad'ga leta
Skoraj se prikazalo !
Oh, znabit pa bodeš vjeta
Videt tebe več ne bo.

Zdaj boš zapustila mene,
Oj kak srce me boli,
Mrzel veter proč te žene,
Pojdi, kam te veseli !
Oh, da ni mi perje dano !
Rad, o rad bi spremljal te,
Alj v ledovje zakovano
Moje revno srce je.

Valentin Orožen 1808 - 1875

Hribi moje domovine,
Preden pride smrt po me,
Me je gnalo iz daljine,
Da vas vidim enkrat še !

Da te vidim griček zali,
Kjer se cerkvica blišči,
V ktero tekal deček mali
Sem pretekle srečne dni.

Tu ležijo oče, mati,
Ondi grobi se vrsté,
V kterih sestre mi in brati
In prijatli dragi spé.

Mi nikogar ni naproti,
Ne pozna nobeden me,
Le vi hribi ptuji s'roti
Tak prijazno kimate !

In me spomnite mladosti,
Kak se nekdaj srečen bil,
Kakor prosta srna v hosti,
Zdrav, nedolžen in vesel'.

Pa kako me je spremenil
Čas in hude sreče srd ;
Cvet življenja mi je zvenil,
Žalosten sem in potrt.

Zato hribi ljubeznjivi,
Zopet k vam nazaj hitim,
In pokoja glavi sivi
V vašem krilu si želim.

Naj zaspim tu v domovini
V senci ljubljenih dreves,
In počivam na višini,
Blizo rajnih in nebes !

Povh

Kje so moje rožice,
Pisane in bele,
Moj'ga srca ljubice
Žlahtno so cvetele?
Ah spomlad je šla od nas,
Vzela jih je zima mraz.

Kje so moje ptičice,
Kam so zdaj zletele,
Oh nedolžne pevčice,
Kak so žvrgolele ?
Zanjke b'le nastavljene,
Ptice so se vjele vse.

Kje je hladni potok moj,
Kjer sem se sprehajal,
Kjer skušnjav nevarni boj
Mene je obdajal ?
Vel'ka, vel'ka suša b'la,
Zemlja je popila ga.

Kje je moja utica,
Utica zelena,
Kje je hladna senčica
Z lipice spletena ?
Hud vihar podrl je njo,
Oh zelena več ne bo.

Kje je tista deklica,
V vrtu je sedela,
Lepa kakor rožica
Pesmice je pela ?
Hitro, hitro mine čas,
Mine tudi lep obraz.

Kje je fantič zdaj vesel,
Ki je to prepeval,
Da bi enkrat še zapel,
Kratek čas nam delal ?
Hitro, hitro mine čas,
Ah, ne bo ga več pri nas.

Valentin Orožen 1808 - 1875

Ojla Mavro. Ti si še bolj ekspresen kot Redna.

Nisem jaz kriv, če prec padete na finto.

Stoji, stoji tam Běligrad !
Za gradom teče rdeča kri,
Za gradom teče rdeča kri,
Da b' gnala mlinske kamne tri.

Tam Lavdon vojvoda stoji,
Krvavi meč v rokah drži,
On če imeti Běligrad,
In turško vojsko pokončat'.

Ošaben Turk se mu smeji
In Lavdonu tak govori :
Si prišel mene ti častit,
Al' prišel zajce si lovit ?

Ne pridem zajcev jaz lovit,
Al' prišel tebe sem častit :
S svičen'mi kroglam' te škropil
In s črnim prahom bom kadil.

Cesarske puške pokajo,
Se turške gospe jokajo ;
Cesarski bombe mečejo,
Se Turki z grada vlečejo.

Glej, tak mogočen Lavdon je
Premagal vse sovražnike ;
In dokler Běligrad stoji
Naj slava Lavdonu slovi.

Narodna

Odpri sliko ➜

Venček na glavi se
Bliska ti 'z kitice
Rožic zelenih,
Slovensko deklé !

Lilija, vrtnica,
Mila ti šmarnica
Ličice krasi,
Slovensko deklé !

Svitla ko svit neba
Plamena vtrinjata
V tvojih očeh se,
Slovensko deklé !

Zalo ko rožica
Srca pobožnega
Bistre glave je
Slovensko deklé !

Kakor vijol'ce cvet,
Razveseljuje svet
Modro, ponižno
Slovensko deklé !

Lepo ko angelji
V cvetji nedolžnosti
Sladko prepeva
Slovensko deklé !

Žlahtno ko trtica,
Milo ko lunica,
Solnce deklet je
Slovensko deklé !

Dokler človeški rod
Ima po zemlji hod,
Bode slovelo
Slovensko deklé !

Janez Vesel Koseški 1798 - 1884

Očitno te moramo prenašati še naprej. Redna vsaj ve, kdaj odnehati, če te nihče ne mara.

Piši v svojem imenu, ne našem. Vsak ima pravico pisati kar hoče. Zakaj sploh odpiraš njegove teme, če ti gre tko "na jetra".

Si djala
Au boli,
A men se
Fajn zdi,
Ko zarad mene
Ženska trpi.

Najlepše veselje
Nedolžnost nam dá ;
Nam slajša življenje,
Po rož'cah peljá
Prelepo se sveti
Srebro in zlato,
Še lepše nedolžno
Je srce mladó.

Veselo po drevji
Golobček frfrá
Veselo po trati
Jagnjiče skaklja ;
Pa lepše še bije
Nedolžno srcé,
Ne vé za trpljenje,
Ne grenke solzé.

Glej solnce sije
Nedolžnim lepó,
Najlepše se sveti
Od zvezdic nebo ;
Nedolžnosti roža
Se lepše cveti,
Se najbolj prijazno
Nedolžnim smeji.

Pregrešno veselje
Nam srce kazi,
Napravlja trpljenje,
Življenje greni ;
Podobno je kači,
Ki pisana vsa
Morivnega strupa
Obilno ima.

Posvetno veselje
Se staja ko led,
Hitrejše ko rožic
Popada mu cvet ;
Le trnje bodeče
Mladenču pusti,
In vleče pod zemljo
Tud' mlade kosti.

Če hoče skušnjava
Omotiti nas,
Poslušajmo takrat
Svoj notrajni glas.
Rudeče obrača
Se lice na smeh,
Alj angelj varh kliče :
Nikar !
To je greh.

Tak čemo varvati
Se greha zvesto,
Da srca hudoba
Omam'la ne bo,
Naj angelj varh z nami
Veselje ima,
Nas lepo po poti
V nebesa pelja.

V nebesih tam čaka
Že angelj na nas,
Kjer gleda veselo
Očetov obraz.
Iz lilje prečiste,
Ki večno cveti,
Nam spleta on krono
Nebeške časti.

Janez Krumpak 1804 - 1862

Stoji, stoji tam lipica,
Pod lipo hladna senčica,
Pa v senci miza kamnata,
Na štiri vogle rezana.

Okoli mize stolici,
Prelepi stoli rezani ;
Na stolih fantje sede,
Med fanti deklice mlade.

Vesele pesmi si pojo,
Pijejo vinčice sladko,
Prijazno se pomenkvajo,
In samski stan obrekvajo.

Že priletela je ptičica,
Oj drobna ptica pisana,
Že sedla je na lipico,
Zapela tako pesmico :

Devičice, noričice,
Če fantom vse verjamete ;
Vam beli grad obetajo,
Pa črne koče nimajo.

Vesele pesmi vam pojó,
Vam vince točijo sladko ;
Vi ž njimi se pomenkvate,
In samski stan opravljate.

Le pazi, pazi ptičica !
Oj drobna ptica pisana ;
Če fantje tebe vjamejo,
Ti zlato perje spulijo.

Če meni perje spulijo,
Življenja mi ne vzamejo ;
Jaz novo perje spodredim,
In spet v zeleni log zletim.

Tam bom po vejah letala,
Dekletam milo spevala :
Jaz sem ostala pisan ptič,
Oj, ti pa nisi več deklič !

Narodna

Kaj maram, da nimam
Srebra ne zlata ;
Ljubezen goreča
Tud' nekaj velja !

Kaj maram, da nimam
Prekrasnih oblek ;
Zvestoba naj mene
Odeva na vek.

Kaj maram, da nimam
Na hribu gradu ;
Po hišici nizki
Še več je miru.

Kaj maram, da nimam
Po zimi cvetic ;
Saj cvete mi vedno
Nedolžnost iz lic.

Kaj maram, da nimam
Obilo blaga ;
Ne hodim po svetu
Sem rada doma.

Kaj maram, da v dar mi
Ni prstan že zlat :
Še lože brez njega
Grem delat in spat.

Kaj maram, da nimam
Ne rek ne morja ;
Ne bo mi po vodi
Ljubezen ušla.

Kaj maram, da nimam
Ne gor, ne planin ;
Vsaj tako še lože
Brez skrbi živim

Miroslav Vilhar 1818 - 1871