- 1
- 2
KRIZA IZ PARIZA
Še nikoli ni bilo slišati za kake presežke makaronarskih šol. Celo naše ponesrečeno usmerjeno izobraževanje in devetletka z vsemi svojimi zavoženimi reformami vred se je bolje odrezala od sleherne italijanske različice šol.
Ubogi tvoji otroci. Ampak tebi je očitno lasten image in ambicija pomembnejša od njihovih predstav o življenju.
Upaš povedati, kako sta kaj otroka navdušena nad tvojo izbiro?
No, saj boš dobila kmalu serviran rezultat tvoje modre izbire vrnjen od lastnih otrok in to dvakrat. Takrat se oglasi.
Še nikoli ni bilo slišati za kake presežke makaronarskih šol. Celo naše ponesrečeno usmerjeno izobraževanje in devetletka z vsemi svojimi zavoženimi reformami vred se je bolje odrezala od sleherne italijanske različice šol.
Ubogi tvoji otroci. Ampak tebi je očitno lasten image in ambicija pomembnejša od njihovih predstav o življenju.
Upaš povedati, kako sta kaj otroka navdušena nad tvojo izbiro?
No, saj boš dobila kmalu serviran rezultat tvoje modre izbire vrnjen od lastnih otrok in to dvakrat. Takrat se oglasi.
2
MISTY
Število dni pouka je enako po vsej Evropi in enako, kot je bilo nekoč v stari osemletki. Takrat so enako bili prazniki, počitnice so pa bile srtnjene v dva tedna po koncu polletja prva dva tedna februarja. Zdaj je to pač en teden v novembru in en teden februarja. Za prvi maj so prav tako bili trije prosti dnevi - dan OF ter prvi in drugi maj.
In enako so starši lahko prosili za odsotnost otroka, če so šli družinsko na nek dopust. Sploh okoli Božiča ali zadnji teden pouka v juniju.
Nobene razlike ni v številu prostih dni. Bluziš na pamet in rahlo zlobno.
Število dni pouka je enako po vsej Evropi in enako, kot je bilo nekoč v stari osemletki. Takrat so enako bili prazniki, počitnice so pa bile srtnjene v dva tedna po koncu polletja prva dva tedna februarja. Zdaj je to pač en teden v novembru in en teden februarja. Za prvi maj so prav tako bili trije prosti dnevi - dan OF ter prvi in drugi maj.
In enako so starši lahko prosili za odsotnost otroka, če so šli družinsko na nek dopust. Sploh okoli Božiča ali zadnji teden pouka v juniju.
Nobene razlike ni v številu prostih dni. Bluziš na pamet in rahlo zlobno.
1
Mislim, da predmeti kot so glasba, šport in likovna bi morali biti razbremenilni. Da otroci uživajo v glasbi, da poznajo osnove, ne pa da morajo pisati note po glasbi. Da se otroci gibajo, da rišejo in razvijajo domišljijo in vadijo kompozicijo.
Očitno želijo, da zazasovrazijo gibanje, da se izogibajo opere in koncerte klasične glasbe, da od likovne ljubijo samo sprejetje grafitov po fasadah.
Dobr so si to izmislili. Odkar so si izborili, da mu,u,zu odide iz ocenjevanja, da bo enakovreden predmet, so dosegli, da se jim umetnost zagabi. Dobesedno zagabi.
Očitno želijo, da zazasovrazijo gibanje, da se izogibajo opere in koncerte klasične glasbe, da od likovne ljubijo samo sprejetje grafitov po fasadah.
Dobr so si to izmislili. Odkar so si izborili, da mu,u,zu odide iz ocenjevanja, da bo enakovreden predmet, so dosegli, da se jim umetnost zagabi. Dobesedno zagabi.
4
Šola je vpeta v družbo. Nekdaj ni bilo takšnega divjega kapitalizma, pač pa je celotna družba živela malo lažje in bolj sproščeno. Stvari so se odvijale počasneje, ne tako kot danes, ko Musk tvitne, pa borze padajo....
Se zdi, da je še včeraj bil junij, danes pa je že november.
V tako spremenjeni družbi ne moremo vzpostaviti šole kot je nekdaj bila. Ker so drugačne okoliščine, drugačni smo ljudje, pa tudi otroke upamo, da pripravljamo na prihodnost, ne na preteklost...
Se zdi, da je še včeraj bil junij, danes pa je že november.
V tako spremenjeni družbi ne moremo vzpostaviti šole kot je nekdaj bila. Ker so drugačne okoliščine, drugačni smo ljudje, pa tudi otroke upamo, da pripravljamo na prihodnost, ne na preteklost...
2
Število dni pouka je enako po vsej Evropi in enako, kot je bilo nekoč v stari osemletki.
To pa sploh ni res. Razlike po drzavah so do 40 dni. Veliko osnovnih sol do 5. razreda v Franciji ob sredah nima pouka.
To pa sploh ni res. Razlike po drzavah so do 40 dni. Veliko osnovnih sol do 5. razreda v Franciji ob sredah nima pouka.
3
@Huda šola
Da je slovensko šolstvo boljše od italijanskega? Dej ga lomt no… poglej samo v naši bližini kaj imaš. Napiši v google naslednje nize: Collegio Uccellis, UWC Adriatic, International school of Trieste.
Poglej potem še fakse, kam se v svetovnem merilu uvrša univerza v Ljubljani (da ne rečem kak Maribor) in kam se uvršajo italijanske univerze. Sapienza, Cattolica, Bocconi, Unipd, Units…
Ni primerjave prijatelj
Da je slovensko šolstvo boljše od italijanskega? Dej ga lomt no… poglej samo v naši bližini kaj imaš. Napiši v google naslednje nize: Collegio Uccellis, UWC Adriatic, International school of Trieste.
Poglej potem še fakse, kam se v svetovnem merilu uvrša univerza v Ljubljani (da ne rečem kak Maribor) in kam se uvršajo italijanske univerze. Sapienza, Cattolica, Bocconi, Unipd, Units…
Ni primerjave prijatelj
0
@Kriza iz Pariza
Da bi Italija imela boljše univerze kot jih ima Slovenija? Že samo procent erazmus študentov ki grejo v Italijo ali v Slovenijo ti pove, kako boga je Italija na tem področju. Prav noben si ne želi na erazmus v Italijo, to ti je dejstvo.
Če pa ima Italija eno ali dve malo boljši fakulteti, je to izključno izjema, ki potrjuje pravilo.
Italija, kar se šolstva tiče, ni ravno država, s katero bi se želeli primerjat.
Da bi Italija imela boljše univerze kot jih ima Slovenija? Že samo procent erazmus študentov ki grejo v Italijo ali v Slovenijo ti pove, kako boga je Italija na tem področju. Prav noben si ne želi na erazmus v Italijo, to ti je dejstvo.
Če pa ima Italija eno ali dve malo boljši fakulteti, je to izključno izjema, ki potrjuje pravilo.
Italija, kar se šolstva tiče, ni ravno država, s katero bi se želeli primerjat.
1
@Kriza iz Pariza
A pa ja da. Slovenske tehniške fakultete so med top5 na svetu. Delodajalci visokotehnoloških gigantov prihajajo osebno na naše strojne in računalniške fakse iskat študente in jim ponujat kadrovske štipendije z zagotovljenimi strokovnimi usposabljanji in delovnimi mesti, naše medicince vabijo v Švico, Nemčijo, Ameriko …
Tvojih katoliško prekuhanih čudakov ne rabi nihče.
No, kaj pravijo tvoji otroci na tvojo izvrstno prisilno šolanje v gimnaziji za čudake? Jih upaš vprašati, kako se tam počutijo? Ali jih sploh ne upoštevaš?
A pa ja da. Slovenske tehniške fakultete so med top5 na svetu. Delodajalci visokotehnoloških gigantov prihajajo osebno na naše strojne in računalniške fakse iskat študente in jim ponujat kadrovske štipendije z zagotovljenimi strokovnimi usposabljanji in delovnimi mesti, naše medicince vabijo v Švico, Nemčijo, Ameriko …
Tvojih katoliško prekuhanih čudakov ne rabi nihče.
No, kaj pravijo tvoji otroci na tvojo izvrstno prisilno šolanje v gimnaziji za čudake? Jih upaš vprašati, kako se tam počutijo? Ali jih sploh ne upoštevaš?
2
Tisti, ki mislite, da bo vaše otroke povprečnost kamorkoli pripeljala, ste izgubili stik z realnostjo.
Realnost povprečnega Slovenca čez nekaj let bo, da bo za delovno mesto tekmoval z Indijcem/Nepalcem, kdo bo delal za manj denarja.
Pa ne gre za nadpovprečnost le v smislu šolskega uspeha. Tu se šele začne. Bolj gre za samoiniciativnost, iznajdljivost..
Sklepam, da vas večina tu gor pisočih živi dokaj normalno življenje. verjetno sklepate, da ker je vas na osnovi vašega silno povprečnega vložka čakalo solidno življenje, da bo enako za prihodnje generacije.
Vedno težje bo. Stare generacije žensk so lahko dočakale penzijo na nezahtevnem delovnem mestu, ne d abi znale 1 sam stavek v tujem jeziku.
Realnost povprečnega Slovenca čez nekaj let bo, da bo za delovno mesto tekmoval z Indijcem/Nepalcem, kdo bo delal za manj denarja.
Pa ne gre za nadpovprečnost le v smislu šolskega uspeha. Tu se šele začne. Bolj gre za samoiniciativnost, iznajdljivost..
Sklepam, da vas večina tu gor pisočih živi dokaj normalno življenje. verjetno sklepate, da ker je vas na osnovi vašega silno povprečnega vložka čakalo solidno življenje, da bo enako za prihodnje generacije.
Vedno težje bo. Stare generacije žensk so lahko dočakale penzijo na nezahtevnem delovnem mestu, ne d abi znale 1 sam stavek v tujem jeziku.
5
Sem iz casiv, ki smo imeli se 4 konference, polletje in zakljuceno leto solanja, od zacetka do konca 80ih sem hodila v osnovno solo.
Vsaka konferenca je imela eno glavno ocenjevanje in ta so bila napovedana. Vse ostalo nenapovedano.
Imeli smo sistem malih ocen, plusov in minusov, kratkih testov za vmesne ocene, sprasevanje pred tablo za iceno, vse nenapovedano, razen ce je ucitelj spraseval po abecedi ali vprasal, ce se kdo javi, da si lahko vedel, kdaj bos vprasan, drugace so eni metali kocke, drugi na slepo odprli redovalnico, skratka, pripravljen si moral biti vsako uro.
Domace naloge so bile redne, vcasih za naslednji dan, vcasih za cez dva ali tri dni, odvisno kdaj je bil predmet na urniku, ampak DN so bile vedno za naslednjo uro. Edino ucenje pesmic na pamet in branje knjig je bilo za dalj casa v naprej.
To, da danes ucite otroke, da se pripravljajo samo in izkljucno za tisto, kar morajo in samo takrat, je bedarija, vzgajate nesposobneze, ki bodo neiznajdljivi in hendikepirani celo zivljenje.
Ena zgoraj jamra za gimnazijo in teste, sori, moji trije so izdelali gimnazije brez tezav, enak sistem, vsa ocenjevanja na kupu, pa nikdar ni bilo nobene drame in nobenega trdega ucenja. Ce se morajo vasi v gimnaziji uciti cele dneve, potem gimnazija ni za njih, prepisite jih v lazje srednje sole!
Vsaka konferenca je imela eno glavno ocenjevanje in ta so bila napovedana. Vse ostalo nenapovedano.
Imeli smo sistem malih ocen, plusov in minusov, kratkih testov za vmesne ocene, sprasevanje pred tablo za iceno, vse nenapovedano, razen ce je ucitelj spraseval po abecedi ali vprasal, ce se kdo javi, da si lahko vedel, kdaj bos vprasan, drugace so eni metali kocke, drugi na slepo odprli redovalnico, skratka, pripravljen si moral biti vsako uro.
Domace naloge so bile redne, vcasih za naslednji dan, vcasih za cez dva ali tri dni, odvisno kdaj je bil predmet na urniku, ampak DN so bile vedno za naslednjo uro. Edino ucenje pesmic na pamet in branje knjig je bilo za dalj casa v naprej.
To, da danes ucite otroke, da se pripravljajo samo in izkljucno za tisto, kar morajo in samo takrat, je bedarija, vzgajate nesposobneze, ki bodo neiznajdljivi in hendikepirani celo zivljenje.
Ena zgoraj jamra za gimnazijo in teste, sori, moji trije so izdelali gimnazije brez tezav, enak sistem, vsa ocenjevanja na kupu, pa nikdar ni bilo nobene drame in nobenega trdega ucenja. Ce se morajo vasi v gimnaziji uciti cele dneve, potem gimnazija ni za njih, prepisite jih v lazje srednje sole!
5
@bedno solstvo
Se strinjam. Sem tudi iz tistega časa in dodajam, da nismo bili nič stresirani in v stiskah, če so padle po tri ocene na dan. Takrat je veljalo, da je znanje vrednota, učenje in sprotno delo pa naša prva obveznost, zato nismo niti pomislili, da bi naj obstajalo kako napovedano ocenjevanje. Iz takega kampanjskega učenja pride samo nekvalitetno in netrajno znanje.
Je pa šola le odraz družbe in otroci točno takšni, kot smo jih mi naredili.
V osemdesetih je družba težila k čim višji izobrazbi, večina populacije bi naj študirala, to je bila tendenca družbe, ki je želela visoko izobražen kader, kakršen bi naj sledil tehnološkemu napredku in razvoju. Zato se je desetletja vedno več otrok rinilo v gimnazije kot odskočne deske za vse sorte fakultet in posledično v dobro plačane službe (da bo našim otrokom lažje, kot je bilo nam…)
Poklicne šole so se praznile, potreb po praktičnih poklicih je bilo manj, ker se je industrija posodobila, pojavili so se dotlej nepoznani poklici (računalnikarji, operaterji), nismo potrebovali množic avtomehanikov, serviserjev, keramičarjev, kuharic.. Odprla se nam je Evropa in izvoz znanja, fizično delo je veljalo za manjvredno.
Vse to je pomenilo tudi zahteve staršev po visoki izobraženosti otrok in smo se pač učili, ker je to bilo glede na splošno mnenje in vzdušje družbe normalno.
Potem je prišla kriza in pogosto se je slišal stavek “saj se nima smisla šolati, ker itak ne dobiš službe”. Tudi ni bilo normalno stanje, da bi 3/4 populacije mladostnikov bilo sposobnih za v gimnazijo in na fakultete. Temu se je prilagodil šolski sistem (z desetimi različnimi vrstami gimnazij, ki to dejansko niso), standardi znanja so pa temu primerno padli.
Da bi vendarle večina izdelala šolo, se je uvedlo napovedano ocenjevanje, v osnovne šole pa celo zapoved “ vsi morajo izdelati”, ponavljanje razredov le ob soglasju staršev in podobni ukrepi. S tem znanje ni več bilo vrednota, štele so le številke v redovalnici in splošno pričakovanje “ glavno, da konča šolo, nima veze, če kaj zares zna”.
Poleg še nenačrtno vodenje izobraževalne politike, ki podpira poplavo raznih zasebnih faksov, predvsem družboslovnih, zgolj zaradi njihovega obstanka, ne pa v smeri gospodarskih potreb, pač pa prilagojenih sposobnostim študentov. Tako imamo diplomirance, ki ne znajo napisati svojega življenjepisa in vloge za delovno mesto, diplomske naloge so neberljive zaradi strahotno slabega pravopisa in rabe besednega zaklada, na nivoju osnovnošolskega referata.
Pa smo tu, kjer smo.
Ne smemo pozabiti tudi na drastično nezmožnost koncentracije in vztrajnosti, ki je značilna za mlado generacijo. Ta je rezultat zapravljanja časa na igricah, omrežjih in hitro se menjujočih impulzih, ki je (sedaj že dokazano) trajno piškodovala možgane mladim ljudem in dejansko niso sposobni sedeti pri skripti nekaj ur, ampak kvečjemu pol ure, potem pa poživčkajo.
Zdaj se počasi vračamo nazaj. Poklicne šole spet dobivajo veljavo, praktični poklici so spet iskani zaradi upokojitve tastarih mojstrov, postalo je jasno, da ne potrebujemo množic teologov, sociologov, filozofov in organizatorjev dela, hkrati pa tudi, da pač le desetina populacije dejansko zmore gimnazijsko izobrazbo in kasnejši faks, vse ostalo je pa umetno in na silo ter posledično nerealno. Pač nočemo, da nas operira hiperaktivni kirurg z zmanjšano koncentracijo ali pilotira tip z motnjo pozornosti in osebnostno dezorientiranostjo.
Šole in mladina so le odraz tega, kar smo ustvarili kot družba, pa če hočemo priznati ali ne.
Se strinjam. Sem tudi iz tistega časa in dodajam, da nismo bili nič stresirani in v stiskah, če so padle po tri ocene na dan. Takrat je veljalo, da je znanje vrednota, učenje in sprotno delo pa naša prva obveznost, zato nismo niti pomislili, da bi naj obstajalo kako napovedano ocenjevanje. Iz takega kampanjskega učenja pride samo nekvalitetno in netrajno znanje.
Je pa šola le odraz družbe in otroci točno takšni, kot smo jih mi naredili.
V osemdesetih je družba težila k čim višji izobrazbi, večina populacije bi naj študirala, to je bila tendenca družbe, ki je želela visoko izobražen kader, kakršen bi naj sledil tehnološkemu napredku in razvoju. Zato se je desetletja vedno več otrok rinilo v gimnazije kot odskočne deske za vse sorte fakultet in posledično v dobro plačane službe (da bo našim otrokom lažje, kot je bilo nam…)
Poklicne šole so se praznile, potreb po praktičnih poklicih je bilo manj, ker se je industrija posodobila, pojavili so se dotlej nepoznani poklici (računalnikarji, operaterji), nismo potrebovali množic avtomehanikov, serviserjev, keramičarjev, kuharic.. Odprla se nam je Evropa in izvoz znanja, fizično delo je veljalo za manjvredno.
Vse to je pomenilo tudi zahteve staršev po visoki izobraženosti otrok in smo se pač učili, ker je to bilo glede na splošno mnenje in vzdušje družbe normalno.
Potem je prišla kriza in pogosto se je slišal stavek “saj se nima smisla šolati, ker itak ne dobiš službe”. Tudi ni bilo normalno stanje, da bi 3/4 populacije mladostnikov bilo sposobnih za v gimnazijo in na fakultete. Temu se je prilagodil šolski sistem (z desetimi različnimi vrstami gimnazij, ki to dejansko niso), standardi znanja so pa temu primerno padli.
Da bi vendarle večina izdelala šolo, se je uvedlo napovedano ocenjevanje, v osnovne šole pa celo zapoved “ vsi morajo izdelati”, ponavljanje razredov le ob soglasju staršev in podobni ukrepi. S tem znanje ni več bilo vrednota, štele so le številke v redovalnici in splošno pričakovanje “ glavno, da konča šolo, nima veze, če kaj zares zna”.
Poleg še nenačrtno vodenje izobraževalne politike, ki podpira poplavo raznih zasebnih faksov, predvsem družboslovnih, zgolj zaradi njihovega obstanka, ne pa v smeri gospodarskih potreb, pač pa prilagojenih sposobnostim študentov. Tako imamo diplomirance, ki ne znajo napisati svojega življenjepisa in vloge za delovno mesto, diplomske naloge so neberljive zaradi strahotno slabega pravopisa in rabe besednega zaklada, na nivoju osnovnošolskega referata.
Pa smo tu, kjer smo.
Ne smemo pozabiti tudi na drastično nezmožnost koncentracije in vztrajnosti, ki je značilna za mlado generacijo. Ta je rezultat zapravljanja časa na igricah, omrežjih in hitro se menjujočih impulzih, ki je (sedaj že dokazano) trajno piškodovala možgane mladim ljudem in dejansko niso sposobni sedeti pri skripti nekaj ur, ampak kvečjemu pol ure, potem pa poživčkajo.
Zdaj se počasi vračamo nazaj. Poklicne šole spet dobivajo veljavo, praktični poklici so spet iskani zaradi upokojitve tastarih mojstrov, postalo je jasno, da ne potrebujemo množic teologov, sociologov, filozofov in organizatorjev dela, hkrati pa tudi, da pač le desetina populacije dejansko zmore gimnazijsko izobrazbo in kasnejši faks, vse ostalo je pa umetno in na silo ter posledično nerealno. Pač nočemo, da nas operira hiperaktivni kirurg z zmanjšano koncentracijo ali pilotira tip z motnjo pozornosti in osebnostno dezorientiranostjo.
Šole in mladina so le odraz tega, kar smo ustvarili kot družba, pa če hočemo priznati ali ne.
4
Znanje otrok je drastično padlo.
Potrebujemo korenite spremembe in to takoj, zato
podpiram ministra, ki je takoj zavihal rokave.
Potrebujemo korenite spremembe in to takoj, zato
podpiram ministra, ki je takoj zavihal rokave.
6
@Leska
nima veze gimnazija ali ne gimnazija, povsod se najdejo taki primer..
in ni govora o tem, da je pretežko..
gre se za to, da če se hoče, se da zorganizirat tako, da greš nasproti dijakom, če pa nočeš, pač ne..
in ja, zakaj ne bi bila šola prijazna dijakom?? dom za ostarele tudi ni obvezen, pa se privatni dom oglašuje, da je prijazen starostnikom..
vsaka ustanova gre naproti svojim uporabnikom..in tako je prav..
nima veze gimnazija ali ne gimnazija, povsod se najdejo taki primer..
in ni govora o tem, da je pretežko..
gre se za to, da če se hoče, se da zorganizirat tako, da greš nasproti dijakom, če pa nočeš, pač ne..
in ja, zakaj ne bi bila šola prijazna dijakom?? dom za ostarele tudi ni obvezen, pa se privatni dom oglašuje, da je prijazen starostnikom..
vsaka ustanova gre naproti svojim uporabnikom..in tako je prav..
2
Najjače so pa izjave tistih, ki so 50 let nazaj hodili v osnovno šolo. Učni načrti od takrat so se toliko spremenili. Tudi učiteljice niso več to, kar so bile včasih, ker biti učitelj je bilo takrat poslanstvo in poklic, danes pa se za to službo odločajo take, ki jim nne bi seml dat dela z otroki.
3
"Čveka", podpis pod tvoj zapis. Bolj se ne morem strinjat s tabo.
"Kriza iz Pariza", nisi še odgovoril prijatelju, ki me je fajn nasmejal, na vprašanje. Bi ga rada tudi jaz prebrala.
"Kriza iz Pariza", nisi še odgovoril prijatelju, ki me je fajn nasmejal, na vprašanje. Bi ga rada tudi jaz prebrala.
0
- 1
- 2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
02.11.2026 ob 18:29