☕ Smrt je postala tabu - 2

Kako se posloviš od pokojnika, je odvisno od človeka in njegovega odnosa s pokojnikom, ne od tega, če leži tri dni doma ali je pa že drugi dan kremiran.

Se še spominjam časov, ko je pokojnik ležal doma do pogreba. Vseh trum radovednežev, ki so tacali po hiši in prihajali gledat, kako pokojnik izgleda. Pa neskončnih rožnih vencev, žebljanja vaških čenč, njihovih neumestnih komentarjev, nočne častne straže in tega, da smo utegnili zares žalovati šele dneve po pokopu, ko smo nehali streči vsem tem množicam ljudi, ki so prihajali pametovat in nadlegovat, pit in jest namesto zares podeliti žalost nad izgubo in s svojo prisotnostjo premostiti prvi šok po smrti svojca. Pa vsakemu po desetkrat odgovarjati na ena in ista vprašanja: ja ljubi bog, kaj mu je pa bilo, kako se je zgodilo…

Grozno je bilo in do konca izčrpavajoče. Po pokopu smo pa najprej en teden čistili vso na čevljih prinešeno nesnago, prezračili, pospravili in končno lahko šli spat in v miru pojest kosilo ali iti na stranišče.

Še posebno neprimerno je bilo buljenje v pokojnika, ki je morda umrl po dolgi bolezni in bil seveda od nje zaznamovan, pa da ne omenjam vonja, če je smrt nastopila v največji vročini. Ali pa v zimskem mrazu, ko ravno zaradi pokojnika nismo zakurili po hiši, da ne bi prehitro prišlo do grozljivih vonjav. In iztekanja raznih tekočin izpod krste…

Namesto pristne žalosti in mirnega notranjega slovesa od pokojnika je bila v hiši norišnica. Zelo nedostojno.

Pomembno je biti ob človeku, dokler je živ. Cirkus po njegovi smrti pa ni nobeno iskreno žalovanje.

@Čveka Brutalno realno je to kar si napisala.

@Viharni jezdec
Tole je bilo iz lastne izkušnje. Žal.
Vesela sem za vse, ki se lahko dostojanstveno poslovijo od ljubljenih.

@Čveka
Hvala za tvojo delitev... zanimivo mi je brati izpovedi ljudi, ki ste to res doživeli. Sam sem namreč premlad, jaz sem doživel le žalovanje v vežicah.

@Razmisljam
Žalovanje se dogaja znotraj nas in je tako individualno, kot smo mi sami in naš odnos do pokojnika. Ni ga konec z zaključkom obreda, ampak se takrat šele za svojce začne. Obred sam je namenjen slovesu in zadnjemu potdravi vseh znancev od pokojnika, za najbližje je pa predvsem mukotrpna obveznost.

Določeni obredi so izročilo prednikov in so bili gotovo vsi mišljeni v smeri dostojanstvenega slovesa in sožalja ali podpore udeležencev žalujočim. Se je pa skozi čas dodajalo še kup nekih navad, ki s samim žalovanjem nimajo prav veliko opravka. Kot so recimo sedmine (pogostitve) za udeležence pokopa. Te znajo pogosto izpasti zelo narobe.

Svoje je dodal tudi biznis in danes pokopati svojca je lahko velik finančni zalogaj, s samo žalostjo zaradi izgube pa nima veliko skupnega.

So pa tudi izjemno dostojanstveni pogrebi. Meni osebno predvsem tisti, pri katerih se dosledno upošteva želje pokojnika in se pridejo od njega posloviti tisti, ki jim je zares nekaj pomenil. Tisti tudi razumejo osnovni namen pogrebnega rituala.