https://i.pinimg.com/564x/93/99/9b/93999b0640159292d32f2af439d4e826.jpg
otvoritev domobranskega invalidskega doma
otvoritev domobranskega invalidskega doma
0
0
0
Domobranci so bili oboroženi, opremljeni in plačevani s strani Nemcev. Podrejeni so bili nemškemu generalu Erwinu Rösenerju, določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon Vuka Rupnika, ki je bil edini od domobranskih bataljonov vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.
Programska in ideološka opredelitev Slovenskega domobranstva :
Iz prve objave je razvidna programska in ideološka osnova Slovenskega domobranstva:
… naša ljubljena slovenska domovina naj bi bila s pomočjo anglo-ameriške plutokracije izročena boljševizmu. … po izdajalcih in boljševističnih izkoreninjencih izvojevana borba, ki naj bi pahnilo naše pridno, delovno in pobožno ljudstvo v trpljenje, nasilstvo, lakoto, rop, umor brezbožnih in brezsrčnih robotnikih kakor nečastnih pomagačev v korist židovske svetovne tiranije.
Da se to prepreči, je prišla k nam na povelje Führerja velikonemška vojna sila, ki nas bo ščitila. … S svojo močno borbeno silo je Nemčija edina trdnjava zoper boljševizem in kapitalizem.
—Slovenec, 24. september 1943, s. 1
Programske in ideološke opredelitve so objavljali v časopisu Slovenski domobranec, med drugim tudi odpor proti Judom.
Židovstvo hoče zasužnjiti ves svet. Zasužnjiti bi ga moglo, če bi narode tudi gospodarsko uničilo. Zato je pognalo narode v vojno, da se uničujejo in s tem služijo židovskim koristim. Najzvestejši izvrševalec židovskih ukazov sta komunizem in liberalna demokracija. Obe ideji so ustvarili židje za nežidovske narode. Tudi slovenski narod hoče židovstvo z moralnim razkrojem in obubožanjem spraviti na kolena.
—Slovenski domobranec
Programska in ideološka opredelitev Slovenskega domobranstva :
Iz prve objave je razvidna programska in ideološka osnova Slovenskega domobranstva:
… naša ljubljena slovenska domovina naj bi bila s pomočjo anglo-ameriške plutokracije izročena boljševizmu. … po izdajalcih in boljševističnih izkoreninjencih izvojevana borba, ki naj bi pahnilo naše pridno, delovno in pobožno ljudstvo v trpljenje, nasilstvo, lakoto, rop, umor brezbožnih in brezsrčnih robotnikih kakor nečastnih pomagačev v korist židovske svetovne tiranije.
Da se to prepreči, je prišla k nam na povelje Führerja velikonemška vojna sila, ki nas bo ščitila. … S svojo močno borbeno silo je Nemčija edina trdnjava zoper boljševizem in kapitalizem.
—Slovenec, 24. september 1943, s. 1
Programske in ideološke opredelitve so objavljali v časopisu Slovenski domobranec, med drugim tudi odpor proti Judom.
Židovstvo hoče zasužnjiti ves svet. Zasužnjiti bi ga moglo, če bi narode tudi gospodarsko uničilo. Zato je pognalo narode v vojno, da se uničujejo in s tem služijo židovskim koristim. Najzvestejši izvrševalec židovskih ukazov sta komunizem in liberalna demokracija. Obe ideji so ustvarili židje za nežidovske narode. Tudi slovenski narod hoče židovstvo z moralnim razkrojem in obubožanjem spraviti na kolena.
—Slovenski domobranec
0
Partizanstvo je gledati kot partizanstvo, neodvisno od domobranstva. Če za odkrita grobišča ne obstaja seznam pomorjenih, potem pobojev tudi ne moremo interpretirati kot geste nekoliko pretiranega maščevanja, češ, da so žrtve bili le domobranci, ustaši ali nemški vojaki. Sicer pa je tudi za te veljala ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki, ki ne predvideva eksekucij.
Argument v prid partizanskim pobojem je povojna Francija, ki je znana po tem, da so nekaj kvizlingov postrelili tudi brez sojenja. Toda: ali tudi Francozi odkopavajo tovrstna grobišča s stotinami trupel? In to pol stoletja kasneje? Nak.
http://www.mladina.si/102878/partizani-in-domobranci/ Vir
15 tisoč umorjenih v protitankovskem jarku, na enem mestu, je ogromno tudi v kontekstu druge polovice leta 1945. Med zahodnoevropskimi državami so številke izvensodno in sodno pomorjenih okupatorjevih pomagačev precej nižje. Kot opisuje dr. Boris Mlakar z Inštituta za novejšo zgodovino v svoji študiji o obračunu s kolaboranti po Evropi, iz te slike izstopa predvsem Francija, v kateri so izredna sodišča, francoski partizani in posamezniki v želji po maščevanju sprva pomorili okrog 10.800 kolaboracionistov, od tega kakšnih 2200 po koncu vojne. Kasneje pa je uradna Francija ravnala z izdajalci precej bolj spravno. Sicer so sprožili 311 tisoč preiskav in v njih za krive spoznali 49 tisoč Francozov, ovaduhov, pomagačev in članov Gestapa, a od teh so jih obsodili na smrt "le" 7031 in smrtno kazen izvršili v zgolj 791 primerih. Ostali so bili večinoma obsojeni na prisilno delo, dokler ni Charles de Gaulle večine, predvsem žensk in mladoletnih, pomilostil.
Še bolj spravljivo so ravnale druge države. Na Norveškem, ki je imela tedaj 3,3 milijona prebivalcev, so sodišča proti tako imenovanim kvizlingom izrekla 30 smrtnih kazni. Od 93 tisoč preiskav so z odvzemom državljanskih pravic ali odvzemom premoženja kaznovali 25 tisoč ljudi, 72 posameznikov so obsodili na dosmrtno ječo in jih nato leta 1948 večinoma pomilostili. Zadnji obsojeni na dosmrtno ječo je odkorakal domov leta 1957. Tudi na Danskem, kjer je tedaj živelo 3,8 milijona prebivalcev, so po vojni zaradi sodelovanja z okupatorjem obsodili 14.500 ljudi, od tega na smrt "zgolj" 112. A zares so jih usmrtili zgolj 46, približno 10 tisočim so začasno odvzeli državljanske pravice, 3000 pa za stalno.
Čeprav naj bi bilo na Nizozemskem, kjer je živelo 9 milijonov prebivalcev, javno mnenje precej neusmiljeno do Hitlerjevih pomagačev, pa naj bi po koncu vojne prišlo do zgolj nekaj deset izvensodnih usmrtitev. Na Nizozemskem so oblasti po vojni sprožile sodne postopke proti skoraj pol milijona državljanom. Obsojenih z odvzemom premoženja ali državljanskih pravic je bilo 54 tisoč ljudi, bilo je izrečenih 154 smrtnih sodb, a dejansko izvršenih zgolj 42. Prostovoljci v nemških enotah so dobili večinoma od 4 do 8 let zaporne kazni in zadnji zapornik je odkorakal na svobodo leta 1979.
V Belgiji, v kateri je živelo 8 milijonov prebivalcev, so po vojni zaradi suma kolaboracije vzpostavili 405 tisoč dosjejev. Od 53 tisoč obsojenih Belgijcev so jih na smrt obsodili 2940 in 2340 na dosmrtno ječo, a so leta 1964 v zaporu sedeli le še štirje kolaboracionisti. Čeprav je bil pravni aparat v Belgiji najbolj neusmiljen, so dejansko izvršili le 242 usmrtitev, zgodovinarji pa so našteli še 35 izvensodnih likvidacij. Tudi v Luksemburgu, ki je imel tedaj 270 tisoč prebivalcev, je po vojni prišlo do "zgolj" sedmih izvensodnih usmrtitev, ugotavlja Mlakar.
http://www.mladina.si/95456/zadnja-skrivnost-ii-svetovne-vojne Vir
Argument v prid partizanskim pobojem je povojna Francija, ki je znana po tem, da so nekaj kvizlingov postrelili tudi brez sojenja. Toda: ali tudi Francozi odkopavajo tovrstna grobišča s stotinami trupel? In to pol stoletja kasneje? Nak.
http://www.mladina.si/102878/partizani-in-domobranci/ Vir
15 tisoč umorjenih v protitankovskem jarku, na enem mestu, je ogromno tudi v kontekstu druge polovice leta 1945. Med zahodnoevropskimi državami so številke izvensodno in sodno pomorjenih okupatorjevih pomagačev precej nižje. Kot opisuje dr. Boris Mlakar z Inštituta za novejšo zgodovino v svoji študiji o obračunu s kolaboranti po Evropi, iz te slike izstopa predvsem Francija, v kateri so izredna sodišča, francoski partizani in posamezniki v želji po maščevanju sprva pomorili okrog 10.800 kolaboracionistov, od tega kakšnih 2200 po koncu vojne. Kasneje pa je uradna Francija ravnala z izdajalci precej bolj spravno. Sicer so sprožili 311 tisoč preiskav in v njih za krive spoznali 49 tisoč Francozov, ovaduhov, pomagačev in članov Gestapa, a od teh so jih obsodili na smrt "le" 7031 in smrtno kazen izvršili v zgolj 791 primerih. Ostali so bili večinoma obsojeni na prisilno delo, dokler ni Charles de Gaulle večine, predvsem žensk in mladoletnih, pomilostil.
Še bolj spravljivo so ravnale druge države. Na Norveškem, ki je imela tedaj 3,3 milijona prebivalcev, so sodišča proti tako imenovanim kvizlingom izrekla 30 smrtnih kazni. Od 93 tisoč preiskav so z odvzemom državljanskih pravic ali odvzemom premoženja kaznovali 25 tisoč ljudi, 72 posameznikov so obsodili na dosmrtno ječo in jih nato leta 1948 večinoma pomilostili. Zadnji obsojeni na dosmrtno ječo je odkorakal domov leta 1957. Tudi na Danskem, kjer je tedaj živelo 3,8 milijona prebivalcev, so po vojni zaradi sodelovanja z okupatorjem obsodili 14.500 ljudi, od tega na smrt "zgolj" 112. A zares so jih usmrtili zgolj 46, približno 10 tisočim so začasno odvzeli državljanske pravice, 3000 pa za stalno.
Čeprav naj bi bilo na Nizozemskem, kjer je živelo 9 milijonov prebivalcev, javno mnenje precej neusmiljeno do Hitlerjevih pomagačev, pa naj bi po koncu vojne prišlo do zgolj nekaj deset izvensodnih usmrtitev. Na Nizozemskem so oblasti po vojni sprožile sodne postopke proti skoraj pol milijona državljanom. Obsojenih z odvzemom premoženja ali državljanskih pravic je bilo 54 tisoč ljudi, bilo je izrečenih 154 smrtnih sodb, a dejansko izvršenih zgolj 42. Prostovoljci v nemških enotah so dobili večinoma od 4 do 8 let zaporne kazni in zadnji zapornik je odkorakal na svobodo leta 1979.
V Belgiji, v kateri je živelo 8 milijonov prebivalcev, so po vojni zaradi suma kolaboracije vzpostavili 405 tisoč dosjejev. Od 53 tisoč obsojenih Belgijcev so jih na smrt obsodili 2940 in 2340 na dosmrtno ječo, a so leta 1964 v zaporu sedeli le še štirje kolaboracionisti. Čeprav je bil pravni aparat v Belgiji najbolj neusmiljen, so dejansko izvršili le 242 usmrtitev, zgodovinarji pa so našteli še 35 izvensodnih likvidacij. Tudi v Luksemburgu, ki je imel tedaj 270 tisoč prebivalcev, je po vojni prišlo do "zgolj" sedmih izvensodnih usmrtitev, ugotavlja Mlakar.
http://www.mladina.si/95456/zadnja-skrivnost-ii-svetovne-vojne Vir
0
Dober dan Lelj 🙂,
lahko prosim kaj napišeš o meču na pred-pred-pred-predzadnji sliki?
Hvala 🙂
lahko prosim kaj napišeš o meču na pred-pred-pred-predzadnji sliki?
Hvala 🙂
0
verjetno je bil častni meč Leona Rupnika
glede na to, da je od leta 1908 do 1936 dobil 14 pomembnih odlikovanj
glede na to, da je od leta 1908 do 1936 dobil 14 pomembnih odlikovanj
0
https://i.pinimg.com/564x/bb/bc/61/bbbc61c0e915522cae058b594415349e.jpg
Rodil se je kot drugi sin očetu Francu Globočniku, ki je iz rodnega Tržiča, od koder izvirajo Globočnikovi, prišel v Trst. Oče Franca Globočnika je bil Franz Johann Globotschnig, profesor na moderni gimnaziji Ljubljana. Njegov oče Rochus Globotschnig, Odilov praded, je bil zdravnik v Tržiču, tako kot njegov oče, Odilov pra-praded Josef Globotschnig. Rochus Globotschnig je kot zdravnik sodeloval v vojni proti Napoleonu leta 1809. Mama Odila Globočnika je bila Anna Petschinka, Banatska Čehinja iz Vršca, Vojvodina (danes Srbija). Njena mama, Odilova babica Theresia Hagl je bila Banatska Nemka.
Med 22. majem 1938 in 30. januarjem 1939 je bil Globocnik dunajski "gauleiter", a so ga zaradi nebrzdanega vedenja, nesposobnosti in predvsem kriminalnih dejanj zamenjali. Celo sam šef Gestapa, Heinrich Mueller, je Globocnika v pismenem poročilu, ki so ga po končani 2. svetovni vojni objavili Britanci, označil kot "povsem neobvladljivega". "In povrh vsega sploh ni Nemec, ampak Slovenec!" je še dodal, torej so nacisti še kako dobro vedeli za njegovo poreklo. Globocnik se je pozneje zelo prizadevno vključil v "dokončno rešitev judovskega vprašanja", predvsem na Poljskem.
Odilo Globocnik je ena izmed najodgovornejših oseb za pomor milijonov ljudi v holokavstu in vrhovni rabelj Rižarne v Trstu vse do konca 2. svetovne vojne. Preden so ga Britanci ujeli, je s ciankalijem naredil samomor v Špaterjanu (nemško Paternion), kraju med Beljakom in Spittalom, na avstrijskem Koroškem, kjer se je po vojni pri sorodnikih skrival pred roko pravice. Ko so ga hoteli pokopati ob bližnji cerkvi, se je lokalni župnik uprl, da tak zločinec že ne bo pokopan v »sveti zemlji«, zato so ga Britanci pokopali izven cerkvenega prostora za pokope. Kenotaf (ali pa mogoče celo grob, če so ga morebiti sorodniki pozneje prekopali iz groba v Paternionu) ima na pokopališču v Radljah ob Dravi (Radlach) na avstrijskem Koroškem. Bakrena plošča z njegovim imenom (kot tudi drugih sorodnikov) se nahaja na severni steni, pod cerkvijo na nižjem, novejšem delu radeljskega pokopališča.
Odlikovanja
nemški križ v zlatu (7. februar 1945)
nemški križ v srebru (20. januar 1945)
železni križ II. razreda (1939)
vojni zaslužnostni križ II. razreda z meči (1939)
vojni zaslužnosti križ I. razreda z meči (1939)
znak za boj proti partizanom v srebru (17. september 1944)
medalja za združitev 13. marec 1938
zlati partijski znak NSDAP
častno bodalo RF-SS
mrtvaški prstan SS
Rodil se je kot drugi sin očetu Francu Globočniku, ki je iz rodnega Tržiča, od koder izvirajo Globočnikovi, prišel v Trst. Oče Franca Globočnika je bil Franz Johann Globotschnig, profesor na moderni gimnaziji Ljubljana. Njegov oče Rochus Globotschnig, Odilov praded, je bil zdravnik v Tržiču, tako kot njegov oče, Odilov pra-praded Josef Globotschnig. Rochus Globotschnig je kot zdravnik sodeloval v vojni proti Napoleonu leta 1809. Mama Odila Globočnika je bila Anna Petschinka, Banatska Čehinja iz Vršca, Vojvodina (danes Srbija). Njena mama, Odilova babica Theresia Hagl je bila Banatska Nemka.
Med 22. majem 1938 in 30. januarjem 1939 je bil Globocnik dunajski "gauleiter", a so ga zaradi nebrzdanega vedenja, nesposobnosti in predvsem kriminalnih dejanj zamenjali. Celo sam šef Gestapa, Heinrich Mueller, je Globocnika v pismenem poročilu, ki so ga po končani 2. svetovni vojni objavili Britanci, označil kot "povsem neobvladljivega". "In povrh vsega sploh ni Nemec, ampak Slovenec!" je še dodal, torej so nacisti še kako dobro vedeli za njegovo poreklo. Globocnik se je pozneje zelo prizadevno vključil v "dokončno rešitev judovskega vprašanja", predvsem na Poljskem.
Odilo Globocnik je ena izmed najodgovornejših oseb za pomor milijonov ljudi v holokavstu in vrhovni rabelj Rižarne v Trstu vse do konca 2. svetovne vojne. Preden so ga Britanci ujeli, je s ciankalijem naredil samomor v Špaterjanu (nemško Paternion), kraju med Beljakom in Spittalom, na avstrijskem Koroškem, kjer se je po vojni pri sorodnikih skrival pred roko pravice. Ko so ga hoteli pokopati ob bližnji cerkvi, se je lokalni župnik uprl, da tak zločinec že ne bo pokopan v »sveti zemlji«, zato so ga Britanci pokopali izven cerkvenega prostora za pokope. Kenotaf (ali pa mogoče celo grob, če so ga morebiti sorodniki pozneje prekopali iz groba v Paternionu) ima na pokopališču v Radljah ob Dravi (Radlach) na avstrijskem Koroškem. Bakrena plošča z njegovim imenom (kot tudi drugih sorodnikov) se nahaja na severni steni, pod cerkvijo na nižjem, novejšem delu radeljskega pokopališča.
Odlikovanja
nemški križ v zlatu (7. februar 1945)
nemški križ v srebru (20. januar 1945)
železni križ II. razreda (1939)
vojni zaslužnostni križ II. razreda z meči (1939)
vojni zaslužnosti križ I. razreda z meči (1939)
znak za boj proti partizanom v srebru (17. september 1944)
medalja za združitev 13. marec 1938
zlati partijski znak NSDAP
častno bodalo RF-SS
mrtvaški prstan SS
0
-pf-mini.jpg){kind=avatar}
https://i.pinimg.com/564x/31/7f/b2/317fb2055880cd955e08655f816689be.jpg
France Balantič
Pesnik je bil pri šestih letih vpisan v privatno malo šolo pri šolskih sestrah in je znal brati in pisati pred osnovnim šolanjem. Kot osnovnošolec je bil zbiratelj metuljev, znamk in fiktivni dopisovalec iz daljnih krajev, tudi Jamajke. Ko je leta 1933 končal prvih pet razredov osnovne šole, je oče sinovemu nadaljevanju šolanja nasprotoval, toda mati se je zavzela, da se je šolal v Ljubljani in leta 1933 uspešno opravil sprejemni izpit za vpis na Klasično gimnazijo v Ljubljani. Bil je nagrajen za najboljšega učenca v oddelku z običajno nagrado Mestne hranilnice. Med prostim časom je rad hodil v Kamniške planine s prijatelji, večkrat pa tudi sam. Čeprav je imel okrog sebe veliko prijateljev, je bil plah, miren, nevsiljiv in ne preveč zgovoren. Vrstniki so ga imeli za močno utišanega in odmaknjenega človeka, kar je bila posledica njegovega socialnega položaja v mestni kamniški družbi, še bolj pa njegovega značaja in domače vzgoje.
https://i.pinimg.com/564x/91/99/3f/91993f553bf6117cbe007fcd05ff8ff0.jpg
Leta 1941 je hudo zbolel za pljučnico, njegov najboljši prijatelj France Kremžar ga je obiskoval v Kamniku in mu iz Ljubljane prinašal zdravila in knjige. Leta 1941 je v Ljubljani spremljal študentske demonstracije, ki jih je sprožil vojaški udar v Beogradu. Njegov oče je bil mobiliziran v vojsko in se 15. aprila iz Ljubljane vrnil domov. Kamnik so zasedli nemški okupatorji, pesnik pa se je odselil v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje. Moral je nadoknaditi zamujeno in opraviti še 8. razred gimnazije, mature mu zaradi vojne ni bilo treba opravljati. Na slavistiko, kjer je bila večina študentov vključena v OF, se je vpisal leta 1941. Z OF je bil povezan kot krščanski socialist. Proti koncu zime je prišlo do reorganizacije OF na univerzi, do prvih odhodov v partizane in do aretacij, česar se je Balantič zaradi svojega šibkega zdravja najbolj bal. Junija in julija leta 1942 so Italijani v Ljubljani izvedli množične čistke, v taborišča so morali tudi visokošolci, njega so odpeljali 27. junija v Gonars v Furlanski nižini. Novembra leta 1942 se je vrnil v Ljubljano, študija ni nadaljeval zaradi prepovedi vpisa in depresivnih okoliščin. Razmere v uničevalnem taborišču in tragično usodo Slovencev pod tujo okupacijo je izpovedal v Sonetih iz Gonarsa.
Po vrnitvi je pod vplivom Kremžarja sprejel službo vaškega stražarja v Grahovem, kjer je leta 1942 varoval cesto iz Cerknice v Stari trg. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 se je grahovska posadka z drugimi iz tega okoliša umaknila v Pudob pri Starem trgu. Tam so jih obkolile partizanske čete, vendar se je Kremžarju in Balantiču posrečilo prebiti in se preko Rakeka vrniti v Ljubljano. Vključil se je v na novo ustanovljeno slovensko domobranstvo. Nekaj časa je služil na rudniškem bloku, v novembru pa s Kremžarjem ponovno odšel v Grahovo. 23. novembra leta 1943 so bataljoni Tomšičeve brigade obkolili grahovsko postojanko in jo s topovi naslednjega dne uničili. V ognjenih zubljih Krajčeve hiše, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik. Dva dni po tem so njegove neprepoznavne posmrtne ostanke pokopali v skupni grob na grahovskem pokopališču.
https://i.pinimg.com/564x/d2/e2/31/d2e2314689cbdfb2a063fc607abfc8e4.jpg
France Balantič
Pesnik je bil pri šestih letih vpisan v privatno malo šolo pri šolskih sestrah in je znal brati in pisati pred osnovnim šolanjem. Kot osnovnošolec je bil zbiratelj metuljev, znamk in fiktivni dopisovalec iz daljnih krajev, tudi Jamajke. Ko je leta 1933 končal prvih pet razredov osnovne šole, je oče sinovemu nadaljevanju šolanja nasprotoval, toda mati se je zavzela, da se je šolal v Ljubljani in leta 1933 uspešno opravil sprejemni izpit za vpis na Klasično gimnazijo v Ljubljani. Bil je nagrajen za najboljšega učenca v oddelku z običajno nagrado Mestne hranilnice. Med prostim časom je rad hodil v Kamniške planine s prijatelji, večkrat pa tudi sam. Čeprav je imel okrog sebe veliko prijateljev, je bil plah, miren, nevsiljiv in ne preveč zgovoren. Vrstniki so ga imeli za močno utišanega in odmaknjenega človeka, kar je bila posledica njegovega socialnega položaja v mestni kamniški družbi, še bolj pa njegovega značaja in domače vzgoje.
https://i.pinimg.com/564x/91/99/3f/91993f553bf6117cbe007fcd05ff8ff0.jpg
Leta 1941 je hudo zbolel za pljučnico, njegov najboljši prijatelj France Kremžar ga je obiskoval v Kamniku in mu iz Ljubljane prinašal zdravila in knjige. Leta 1941 je v Ljubljani spremljal študentske demonstracije, ki jih je sprožil vojaški udar v Beogradu. Njegov oče je bil mobiliziran v vojsko in se 15. aprila iz Ljubljane vrnil domov. Kamnik so zasedli nemški okupatorji, pesnik pa se je odselil v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje. Moral je nadoknaditi zamujeno in opraviti še 8. razred gimnazije, mature mu zaradi vojne ni bilo treba opravljati. Na slavistiko, kjer je bila večina študentov vključena v OF, se je vpisal leta 1941. Z OF je bil povezan kot krščanski socialist. Proti koncu zime je prišlo do reorganizacije OF na univerzi, do prvih odhodov v partizane in do aretacij, česar se je Balantič zaradi svojega šibkega zdravja najbolj bal. Junija in julija leta 1942 so Italijani v Ljubljani izvedli množične čistke, v taborišča so morali tudi visokošolci, njega so odpeljali 27. junija v Gonars v Furlanski nižini. Novembra leta 1942 se je vrnil v Ljubljano, študija ni nadaljeval zaradi prepovedi vpisa in depresivnih okoliščin. Razmere v uničevalnem taborišču in tragično usodo Slovencev pod tujo okupacijo je izpovedal v Sonetih iz Gonarsa.
Po vrnitvi je pod vplivom Kremžarja sprejel službo vaškega stražarja v Grahovem, kjer je leta 1942 varoval cesto iz Cerknice v Stari trg. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 se je grahovska posadka z drugimi iz tega okoliša umaknila v Pudob pri Starem trgu. Tam so jih obkolile partizanske čete, vendar se je Kremžarju in Balantiču posrečilo prebiti in se preko Rakeka vrniti v Ljubljano. Vključil se je v na novo ustanovljeno slovensko domobranstvo. Nekaj časa je služil na rudniškem bloku, v novembru pa s Kremžarjem ponovno odšel v Grahovo. 23. novembra leta 1943 so bataljoni Tomšičeve brigade obkolili grahovsko postojanko in jo s topovi naslednjega dne uničili. V ognjenih zubljih Krajčeve hiše, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik. Dva dni po tem so njegove neprepoznavne posmrtne ostanke pokopali v skupni grob na grahovskem pokopališču.
https://i.pinimg.com/564x/d2/e2/31/d2e2314689cbdfb2a063fc607abfc8e4.jpg
0
https://i.pinimg.com/564x/42/20/39/422039eaa61bb0e6726d0dcf077be8b7.jpg
Ernest Peterlin, slovenski domobranski častnik, * 11. januar 1903, Ljubljana, † 20. marec 1946.
Peterlin je bil skupaj z Leonom Rupnikom ustanovitelj slovenskega domobranstva in vojaški referent slovenske legije, kasneje pa naj bi pripravljal upor proti Nemcem, zaradi česar ga je Gestapo aretiral in poslal v taborišče. Po vojni je bil junija meseca 1945 vrnjen v Jugoslavijo, kjer je bil zaradi kolaboracije in narodnega izdajstva pred okrožnim sodiščem v Ljubljani 23. decembra 1945 obsojen na smrt.
https://i.pinimg.com/564x/51/30/13/51301346c2e40236a7dff1549a735f9e.jpg
Ernest Peterlin, slovenski domobranski častnik, * 11. januar 1903, Ljubljana, † 20. marec 1946.
Peterlin je bil skupaj z Leonom Rupnikom ustanovitelj slovenskega domobranstva in vojaški referent slovenske legije, kasneje pa naj bi pripravljal upor proti Nemcem, zaradi česar ga je Gestapo aretiral in poslal v taborišče. Po vojni je bil junija meseca 1945 vrnjen v Jugoslavijo, kjer je bil zaradi kolaboracije in narodnega izdajstva pred okrožnim sodiščem v Ljubljani 23. decembra 1945 obsojen na smrt.
https://i.pinimg.com/564x/51/30/13/51301346c2e40236a7dff1549a735f9e.jpg
0
https://i.pinimg.com/564x/a6/f9/43/a6f9439e47a7c29dbb0830bc62e049b5.jpg
Marko Natlačen, slovenski pravnik, politik in ban Dravske banovine, * 24. april 1886, Manče pri Vipavi, † 13. oktober 1942, Ljubljana, Slovenija.
Ob nemškem napadu na Poljsko in vdoru sovjetskih čet v baltske države, na Finsko, Besarabijo in Bukovino, širjenju nacizma in komunizma po Evropi, se je Natlačen na zasedanju banskega sveta dne 12. februarja 1940 osredotočil na problem komunizma v pokrajini.
Natlačen z italijanskimi vojaki
Ker se je Miha Krek ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo kot član emigrantske vlade umaknil v London, je v Ljubljani vodstvo katoliške stranke doma prevzel zadnji ban Dravske banovine Natlačen.[2] V Ljubljani je na njegovo pobudo in pobudo Slovenske ljudske stranke nastal Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil s čim manj žrtvami oblikovati slovensko avtonomno ozemlje pod nadzorom enega samega okupatorja. Ta je 10. aprila razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. V njem so sodelovali predstavniki SLS, Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodnoradikalne stranke, Socialistične stranke Jugoslavije in Samostojne demokratske stranke, skratka predstavniki vseh slovenskih strank, razen komunistov, ki jih z utemeljitvijo, da niso legalna stranka, niso vključili v delo odbora. Odklonili so tudi predlog, da bi Narodni svet postal Obrambni svet.
Narodni svet je od ljudi zahteval red in mir, izročitev orožja, od jugoslovanskih enot pa, naj se mu podredijo in kot slovenska vojska zaprosijo za premirje. Seveda v tako zahtevo vojaško poveljstvo ni privolilo. Predsednik Narodnega sveta Marko Natlačen je po pozdravu italijanskih vojaških oblasti v Ljubljani odšel v Celje, kjer je Nemcem predlagal, da bi zasedli vso Slovenijo, ta pa bi nato, podobno kot Hrvaška, dobila status posebne države.
Ker Nemci v tak predlog zaradi Hitlerjevega načrta o razdelitvi Jugoslavije niso privolili, je Natlačen skušal dobiti dovoljenje za izvrševanje oblasti z zagotovitvijo lojalnosti Emiliju Grazioliju ter s spomenico, ki jo je poslal Mussoliniju. Čeprav je Mussolini načeloma privolil v sodelovanje s predstavniki nekdanje oblasti na zasedenih območjih, se je 17. aprila Narodni svet sestal zadnjikrat, saj so Italijani že 20. aprila civilno oblast banske uprave prenesli na svoj Komisariat za zasedeno slovensko ozemlje. Tako je Narodni svet prenehal delovati.
Ob vzpostavitvi Ljubljanske pokrajine je sprejel imenovanje v njen sosvet, vendar je kmalu zatem zaradi nasprotovanja italijanskim oblastem, njenim nezakonitim ravnanjem s prebivalstvom Ljubljanske pokrajine, izstopil iz njega in se umaknil iz aktivnega življenja. Sodeloval pa je v ilegalnih dejavnostih svoje stranke in je med drugim ob koncu leta 1941 sooblikoval tajni program obeh najpomembnejših meščanskih strank, londonske točke.
Natlačen je po množičnem izgonu zavednih Slovencev v Srbijo dal pobudo za skrivno navezavo stikov z izgnanimi katoliškimi politiki v Beogradu preko Rdečega križa. Po tej poti so potem iz Ljubljane pošiljali v Beograd tudi določena finančna sredstva, s katerimi so poskušali oskrbovati izgnane Slovence v Srbiji.[2]
Dne 13. oktobra 1942 je po nalogu Komunistične partije Slovenije Varnostno-obveščevalna služba na njegovem domu nanj izvedla atentat. Atentator je bil Franc Stadler-Pepe. Natlačena so potem pokopali na pokopališču pri sv. Križu. Da bi komunisti lažje izbrisali spomin nanj, so po koncu vojne njegov grob oskrunili in posmrtne ostanke odnesli neznano kam.[2]
Jeseni leta 2007 so hoteli podporniki v rojstnem kraju postaviti Natlačnov doprsni kip, delo Draga Tršarja, vendar so si zaradi negativnega odziva javnosti premislili.
Marko Natlačen, slovenski pravnik, politik in ban Dravske banovine, * 24. april 1886, Manče pri Vipavi, † 13. oktober 1942, Ljubljana, Slovenija.
Ob nemškem napadu na Poljsko in vdoru sovjetskih čet v baltske države, na Finsko, Besarabijo in Bukovino, širjenju nacizma in komunizma po Evropi, se je Natlačen na zasedanju banskega sveta dne 12. februarja 1940 osredotočil na problem komunizma v pokrajini.
Natlačen z italijanskimi vojaki
Ker se je Miha Krek ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo kot član emigrantske vlade umaknil v London, je v Ljubljani vodstvo katoliške stranke doma prevzel zadnji ban Dravske banovine Natlačen.[2] V Ljubljani je na njegovo pobudo in pobudo Slovenske ljudske stranke nastal Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil s čim manj žrtvami oblikovati slovensko avtonomno ozemlje pod nadzorom enega samega okupatorja. Ta je 10. aprila razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. V njem so sodelovali predstavniki SLS, Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodnoradikalne stranke, Socialistične stranke Jugoslavije in Samostojne demokratske stranke, skratka predstavniki vseh slovenskih strank, razen komunistov, ki jih z utemeljitvijo, da niso legalna stranka, niso vključili v delo odbora. Odklonili so tudi predlog, da bi Narodni svet postal Obrambni svet.
Narodni svet je od ljudi zahteval red in mir, izročitev orožja, od jugoslovanskih enot pa, naj se mu podredijo in kot slovenska vojska zaprosijo za premirje. Seveda v tako zahtevo vojaško poveljstvo ni privolilo. Predsednik Narodnega sveta Marko Natlačen je po pozdravu italijanskih vojaških oblasti v Ljubljani odšel v Celje, kjer je Nemcem predlagal, da bi zasedli vso Slovenijo, ta pa bi nato, podobno kot Hrvaška, dobila status posebne države.
Ker Nemci v tak predlog zaradi Hitlerjevega načrta o razdelitvi Jugoslavije niso privolili, je Natlačen skušal dobiti dovoljenje za izvrševanje oblasti z zagotovitvijo lojalnosti Emiliju Grazioliju ter s spomenico, ki jo je poslal Mussoliniju. Čeprav je Mussolini načeloma privolil v sodelovanje s predstavniki nekdanje oblasti na zasedenih območjih, se je 17. aprila Narodni svet sestal zadnjikrat, saj so Italijani že 20. aprila civilno oblast banske uprave prenesli na svoj Komisariat za zasedeno slovensko ozemlje. Tako je Narodni svet prenehal delovati.
Ob vzpostavitvi Ljubljanske pokrajine je sprejel imenovanje v njen sosvet, vendar je kmalu zatem zaradi nasprotovanja italijanskim oblastem, njenim nezakonitim ravnanjem s prebivalstvom Ljubljanske pokrajine, izstopil iz njega in se umaknil iz aktivnega življenja. Sodeloval pa je v ilegalnih dejavnostih svoje stranke in je med drugim ob koncu leta 1941 sooblikoval tajni program obeh najpomembnejših meščanskih strank, londonske točke.
Natlačen je po množičnem izgonu zavednih Slovencev v Srbijo dal pobudo za skrivno navezavo stikov z izgnanimi katoliškimi politiki v Beogradu preko Rdečega križa. Po tej poti so potem iz Ljubljane pošiljali v Beograd tudi določena finančna sredstva, s katerimi so poskušali oskrbovati izgnane Slovence v Srbiji.[2]
Dne 13. oktobra 1942 je po nalogu Komunistične partije Slovenije Varnostno-obveščevalna služba na njegovem domu nanj izvedla atentat. Atentator je bil Franc Stadler-Pepe. Natlačena so potem pokopali na pokopališču pri sv. Križu. Da bi komunisti lažje izbrisali spomin nanj, so po koncu vojne njegov grob oskrunili in posmrtne ostanke odnesli neznano kam.[2]
Jeseni leta 2007 so hoteli podporniki v rojstnem kraju postaviti Natlačnov doprsni kip, delo Draga Tršarja, vendar so si zaradi negativnega odziva javnosti premislili.
0
https://i.pinimg.com/564x/41/28/df/4128dfbbcea85bed1283d778bc957220.jpg
Ehrlich je pri škofu Gregoriju Rožmanu dosegel, da so za nedeljo ob anšlusu po slovenskih cerkvah razglasili 'poseben dan molitev za nesrečno Avstrijo'. Oklic se je hitro razširil po obeh slovenskih škofijah. Novinar Ruda Jurčec je novico o načrtovanem dnevu molitev za Avstrijo v petek sporočil francoski tiskovni agenciji Havas v Beograd; bil je namreč njen dopisnik za Slovenijo. Pariški dnevnik Le Temps je nato to novico objavil že v soboto, ostali pariški dnevniki pa v nedeljo zjutraj. Havasovo poročilo o 'slovenskem žalovanju' je Berlin doseglo šele v nedeljo popoldne. Takoj je sledil telefonski protest nemške vlade v Beogradu. Nato sta pisarna predsednika vlade Milana Stojadinovića in zunanje ministrstvo takoj zahtevala pojasnilo od notranjega ministra Korošca, zakaj in kako je v Sloveniji prišlo do teh 'verskih protestnih manifestacij proti Nemčiji' in zakaj je bilo Havasovo poročilo datirano iz Ljubljane. Korošec je zato še isti večer odredil preiskavo. Ko je potem prispelo v Beograd uradno potrdilo podbana Majcna, da novica ni šla iz uradov ljubljanske podružnice jugoslovanske tiskovne agencije Avala, so lahko protest nemške vlade zavrnili, kajti v tem primeru bi se ta pač morala pritožiti v Parizu na sedežu Havasa.
https://i.pinimg.com/564x/3e/2d/a8/3e2da88d700a580e5adbd22e3b325521.jpg
Po kapitulaciji Jugoslavije je leta 1941 obema meščanskima strankama predlagal politični program, ki pa ga nista sprejeli. V njem je kot eno izmed možnosti predlagal samostojnost Slovenije. Kot protikomunist je v času okupacije odločno nasprotoval komunistični revoluciji, zato je aprila 1942 izročil italijanskim vojaškim oblastem spomenico z analizo položaja ter s predlogi za uničenje partizanstva[navedi vir]. VOS OF ga je zaradi delovanja v okviru t. i. bele garde usmrtila.
Ehrlich je pri škofu Gregoriju Rožmanu dosegel, da so za nedeljo ob anšlusu po slovenskih cerkvah razglasili 'poseben dan molitev za nesrečno Avstrijo'. Oklic se je hitro razširil po obeh slovenskih škofijah. Novinar Ruda Jurčec je novico o načrtovanem dnevu molitev za Avstrijo v petek sporočil francoski tiskovni agenciji Havas v Beograd; bil je namreč njen dopisnik za Slovenijo. Pariški dnevnik Le Temps je nato to novico objavil že v soboto, ostali pariški dnevniki pa v nedeljo zjutraj. Havasovo poročilo o 'slovenskem žalovanju' je Berlin doseglo šele v nedeljo popoldne. Takoj je sledil telefonski protest nemške vlade v Beogradu. Nato sta pisarna predsednika vlade Milana Stojadinovića in zunanje ministrstvo takoj zahtevala pojasnilo od notranjega ministra Korošca, zakaj in kako je v Sloveniji prišlo do teh 'verskih protestnih manifestacij proti Nemčiji' in zakaj je bilo Havasovo poročilo datirano iz Ljubljane. Korošec je zato še isti večer odredil preiskavo. Ko je potem prispelo v Beograd uradno potrdilo podbana Majcna, da novica ni šla iz uradov ljubljanske podružnice jugoslovanske tiskovne agencije Avala, so lahko protest nemške vlade zavrnili, kajti v tem primeru bi se ta pač morala pritožiti v Parizu na sedežu Havasa.
https://i.pinimg.com/564x/3e/2d/a8/3e2da88d700a580e5adbd22e3b325521.jpg
Po kapitulaciji Jugoslavije je leta 1941 obema meščanskima strankama predlagal politični program, ki pa ga nista sprejeli. V njem je kot eno izmed možnosti predlagal samostojnost Slovenije. Kot protikomunist je v času okupacije odločno nasprotoval komunistični revoluciji, zato je aprila 1942 izročil italijanskim vojaškim oblastem spomenico z analizo položaja ter s predlogi za uničenje partizanstva[navedi vir]. VOS OF ga je zaradi delovanja v okviru t. i. bele garde usmrtila.
0
vsi vemo, da ga je dal tito usmrtiti, ker je bil za samostojnost Slovenije
0
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
02.09.2017 ob 7:20