😭 Šla sva narazen in počutim se slabo - 2

Deli na Facebook Deli na X
Avatar gosta
Wolfgang van der Stille
02.09.2026 ob 19:54
@čas: ma ja ... in najlažje je potem reči: delaj na sebi. Imaš nagnjenost k »reševanju«. "Ljubi me" zamenjuješ s "potrebuje me".

Psihologiziranje. Pa saj ni nujno povsem zgrešeno.

Samo občutek krivice se ne naseli v teoriji. Zažre se precej bolj konkretno - v čeljust, v ramena, v tisti pritisk pod prsnico, ko že desetič slišiš, da moraš zdaj pa res "naprej".

In zraven še nemoč. Osamljenost. Tisti čuden občutek, da si po vsem skupaj postal nekoliko preveč za ljudi, od katerih si pričakoval, da bodo znali samo sedeti poleg tebe.

Včasih človeka ne zapustijo zato, ker jim nič ne pomeni. Samo lastnega nelagodja ob njegovi bolečini ne znajo dolgo nositi. Zato začnejo svetovati, popravljati, relativizirati, pospeševati.

Za njih je neprijetno. Zate je pa še vedno življenje.

Zato moj poklon, da si o tem sploh pisala. Pisanje ne reši stvari, zna pa narediti nekaj dragocenega: iz tistega nejasnega vozla v prsih počasi nastanejo stavki. In ko ima stvar stavke, jo je vsaj mogoče pogledati od zunaj.

Potem pa počasi.

Ne junaško. Ne "močno". Samo dovolj pošteno, da ne greš več čez sebe zato, da bo drugim lažje ob tebi.

In glede prihodnosti - previdnost je čisto spodobna sopotnica. Strah tudi, dokler sedi na sovoznikovem sedežu.

Volana mu pa res ni treba dati.

❤️
2
Avatar gosta
Je že blo
02.09.2026 ob 20:04
Vprašanje - pri kerih letih avtorca se ti kolca sedaj po otrokih - 25 al 39?
0
Avatar gosta
čas
03.09.2026 ob 5:37
@Wolfgang van der Stille

Hvala za tvoj komentar.
Imaš prav. Res mu je bilo ob pogledu na bolečino, ki so mi jo povzročala njegova dejanja, neprijetno, na koncu je bil že prav besen ko je videl solze c mojih očeh. Pa sem se max trudila, da ne bi pred njim jokala, a tudi besnet nisem mogla. Kot da nisem imela pravica izraziti svoje občutke. In posledično sem vse potiskala vase in so se te emocije spreminjale v hlad ... nekaj mesecev po našem zadnjem pogovoru sem imela občutek v prsih, kot da mi je srce umrlo, da ga je zajel hlad. Prav zebst me je začelo od znotraj ven. Po njem se je v meni naselilo mrtvilo. Ne odzivamo se na nobene zunanje dražljaje. Noben človek mi ni všeč, noben me ne privlači, ne čutim želje po bližini, še če me hči objame mi ni ok.

Pa saj je sam nekajkrat rekel, da mu je težko biti v najino vezi, ki jo je tako "usral", jaz p sem mu odgovarjala da je ravno to poanta veze, da se dva do potankosti poznata. In on se zdaj ve, da točno vem kako mu je že če ga samo pogledam. Najbrž sem res edina, ki ga pozna v zadnjo bit.
2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Cvek123.com © 2014-2026