PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

POVEDKE IZ AMERIKE - 3


lelj :: 28.12.2018 ob 12:37
lelj :: 29.12.2018 ob 13:07
8. GOLI LJUDJE

Na jugu Brazilije je, blizu Sierre do Mar, pred mnogimi časi bivala skupina Indijancev, ki so živeli še povsem prvobitno.
Komajda so se znali zaščititi pred mrazom, kajti ognja še niso poznali, niti se še niso naučili premikati statev.
Bližnja plemena do jih nazivala GOLI LJUDJE.
Bilo je še nekaj, kar je gole ljudi razločevalo od drugih plemen.
Njihova velika ljubezen do ptic.
Ptice so jih venomer obiskovale.
Spuščale so se brez strahu, zobale po rastlinju in polnile ozračje s petjem in ščebetom.
Sarakure z dolgimi kljuni in peing – benge, vesele divje race, so bile njihovi najljubši obiskovalci.

Nekoč se je zgodilo, da so neurja začela bičati deželo.
Voda je lila kakor povodenj.
Sčasoma je bila vsa pokrajina pod vodo in goli ljudje so si poiskali zatočišče na pobočjih gore Sierra do Mar.
Ker je lilo še naprej in je voda še naraščala, so se bili prisiljeni povzpeti na vrh gore.
V obupu so obtičali tam.
Verjeli so, da so izgubljeni.

Tedaj pa je zrak preplavil ptičji vrišč in oblak sarakur in peing – beng je priplaval proti njim.
Goli ljudje so ganjeni dvigovali roke, da bi priklicali svoje prijateljice.
Toda ptice so izginile prav tako hitro, kakor so se prikazale.
Goli ljudje so se zdaj počutili še bolj zapuščene.

A kakšno je bilo njihovo začudenje, ko so čez čas videli, da se ptice vračajo.
V kljunih so nosile velike košare, natrpane s prstjo in začele so jih prekucevati v vodo, ki je obkrožala pogorje.
Odhajale so in prihajale in nosile vedno več prsti.
Toliko so je že prinesle, da se jim je posrečilo nasuti nasip od vrha Sierre do Mar v notranjost dežele.
Bil je podoben ogromnemu toboganu, ki se je blago spuščal proti ravnicam.
Mnogi iz plemena so umrli zavoljo mraza in pomanjkanja živeža.
Tisti pa, ki so preživeli, so se začeli spuščati po nasipu.
Ptice so jih s svojimi klici hrabrile.
Tako so jih privedle v varne kraje.

Nalivi so ponehali in ko so vode začele upadati, so trčile v nasip, ki jim je preprečil, da bi se izlile v morje.
Tedaj so si, iščoč druge poti, odprle prehod med pečevjem in stenami.
Najprej so oblikovale potočke, zatem deroče rečice in se slednjič spremenile v deroči reki Parana in Uruguay.


Brazilija
lelj :: 29.12.2018 ob 13:13
lelj :: 31.12.2018 ob 13:49
9. JUŽNI KRIŽ

Nemec je bil še deček, pa je že kazal veliko pripravnost za lov.
Indijanci iz plemena Makabijev, katerim je pripadal, so videli, da bo ta mladec postal izvrsten lovec.
In tako je bilo.
Minilo je nekaj časa in Nemec ni več naletel na nikogar, ki bi ga prekašal v spretnosti in urnosti.
Bil je najboljši v svojem plemenu in njegov sloves je bil tako velik, da si nihče ni drznil tekmovati z njim.

Nekega dne se je njegovo pleme začelo pripravljati za veliko praznovanje.
Tedaj je poglavar ugotovil, da so peresa, s katerimi je bil okrašen, obrabljena in obledela.
Spomnil se je, da je nekoč njegov oče povedal, da je manik – njandu žival, ki ima najlepša peresa.
Sklenil je, da bi mu prišla prav in ukazal je Nemecu, naj jih gre iskat.

Ko je mladenič to slišal, je šel pripravit svoje najljubše lovske pripomočke.
Nikdar še ni lovil njanduja, niti ni vedel, kakšen je.
Vedel pa je, da gre za žival, ki jo je sila težko ujeti.
Ko je zaključil s pripravami, je tik pred odhodom še prisluhnil besedam starih lovcev iz plemena:

Vedeti moraš, da je manik pri teku zelo uren.
Kar naprej je na preži in zelo težko se mu boš približal, ne da bi te odkril.
Sled, ki jo moraš iskati, je podobna ptičji, vendar pa je dosti večja.
Pojdi proti jugu in naletel boš nanj.

Nemec se je zahvalil za nasvete, pozdravil in šel v nakazano smer.
Hodil je dneve in dneve, ne da bi zasledil stopinje.
Neko popoldne pa je naletel na sledi, ki jih je iskal.
Vodile so proti jugu in sledil jim je, dokler ni sonce skrilo svoje luči.
Nemec se je ustavil, da bi si odpočil.
Ni se še dodobra zdanilo, ko je bil mladenič že na nogah in je nadaljeval z iskanjem.
Šele po dolgih urah hoje je v daljavi zaznal njanduja.
Vznemirjen ga je začel opazovati.

Ta žival je bila drugačna, kot si je zamišljal.
Dolge in tanke noge so bile slaba opora močnemu jajčasto oblikovanemu trupu.
Pokrit s čudovitim perjem, ki ga je veter mršil po mili volji, je dajal videz, kakor da plava po zraku.
Dolgi vrat je nosil malo glavico, ki se je obračala sem ter tja in skušala odkriti bogsigavedi kaj.
Tisto, kar je najbolj pritegovalo pozornost, pa so bila njegova peresa in tedaj je razumel, zakaj jih je poglavar hotel dobiti.

Nemec je bil tako pretresen, da ni mogel več hoditi in se je usedel, da bi si opomogel.
Medtem je manik kljuval zdaj tu zdaj tam in se je vedno bolj oddaljeval.
Ko je Indijanec to opazil, se je dvignil in ga, malone plazeč se po tleh, začel zasledovati.

Kmalu ga je njandu opazil in začel teči.
Iztegoval in krčil je dolge noge vedno bolj urno, dokler ni dosegel največje hitrosti.
Tako hitro je brzel, da ga Indijanec ni mogel ujeti in nazadnje ga je izgubil izpred oči.

Ker je bil Nemec izkušen lovec, se zavoljo tega ni vznemirjal.
Sledil je njandujevim stopinjam in vedel, da ga bo spet srečal.
Tako je šel naprej, vedno proti jugu.
lelj :: 31.12.2018 ob 13:50
lelj :: 02.01.2019 ob 11:40
10. AMAZONKE

Pred davnimi časi se je pleme lovcev naselilo ob bregovih reke Amazonke.
Imenovali so se Vorizjani.
Življenje v plemenu je spokojno teklo.
Možje so hodili na lov, ženske pa so čistile, predle in pripravljale ogenj, da bi skuhale plen, ki so ga prinašali možje.

Mineval je čas in začeli so se spreminjati tako Toirrori, poglavar plemena, kot njegovi možje.
Niso več veselo pozdravljali svojih žena, ko so se vračali z lova.
Z mrkimi pogledi so vstopali v šotor in ženam so za njihova opravila privoščili le trdo grajo.
Niti najbolj skrbno pripravljeni jedi niti najlepši nasmehi niso povzročili najmanjše spremembe v njihovem obnašanju.
Žene so bile čedalje bolj žalostne.
Hotele so si povrniti ljubezen svojih mož, a vse je bilo zaman.
Nikakršne ljubeznive besede niso prejele, nikakršne ljubkovalne kretnje.

Nekega jutra je Toyeza, poglavarjeva hči, zbrala vse ženske in jim povedala, da je doživela prigodo:

Ko sem se šla sinoči umivat na rečno obrežje, sem naletela na Walyarimo, črnega panterja.
Onega, ki vse ve.
Vprašal me je, zakaj sem žalostna, in pripovedovala sem mu o našem trpljenju.
Walyarima me je tolažil in mi svetoval, naj skušamo na vsak način dopovedati možem, kako so se spremenili.
In če naši ugovori ne bodo uslišani, se bomo morale oddaljiti od tod in poiskati nove kraje za naselitev.

Nato so sklenile, da bodo ob dnevu lova na veliko divjad pripravile veliko praznovanje in skušale povrniti ljubezen svojih mož.
Nad tem načrtom so bile tako navdušene, da niso zapazile, da poglavar posluša vse, o čemer so se pogovarjale.
Namrščen se je odtihotapil stran in se sestal s svojimi možmi.

Ob dnevu lova na veliko divjad so žene pripravile slastne pijače, si nadele najboljše tunike in čakale na može.
Možje so se tiho približali, tako osornih obrazov kot še nikoli.
S pridušenimi kriki groze so se ženske odmaknile.
Poglavar je na svojem kopju nosil razmesarjeno truplo Walyarime, modrega črnega panterja.
Toyeza se jim je molče postavila po robu.
Zdaj v njenem srcu ni bilo več želje po ljubezni, ampak le sovraštvo in želja po maščevanju.
Na skrivaj je pijačam dodala travo kasavo, po kateri padeš v tridnevno spanje.
Možje so jedli in pili, kakor da se ni nič zgodilo in omahnili so v spanec.

Tedaj so žene zapustile pleme.
Hodile so ob reki Amazonki ter se bolj in bolj oddaljevale.
Dospele so na jaso sredi pragozda.
Tam so se razporedile, pripravile loke in strelice ter čakale.

Ko so se možje zbudili iz globokega sna, so opazili, da so jih žene zapustile.
Besni so iskali sledi, ki pa so bile tako stare, da jih niso mogli najti.
Dolgo časa je poteklo, preden so jih odkrili.
Ko pa so se tiho bližali, da bi žene odvedli nazaj, jih je presenetila ploha puščic, Toyeza pa jim je zaklicala:

Nič več nočemo imeti opravka z vami.
Zdaj smo svobodne in bomo toliko časa iskale može, ki bodo prijazni z nami, da jih bomo našle.
Pomanjkanje nas ne gane in rajši umremo, kakor da bi se vrnile!

Vorizjani so se umaknili tiho, kakor so prišli.
V njihovih srcih pa je tlela žalost, pa tudi občudovanje teh drznih žena.
Vsekakor niso priznali, da so premagani in so še naprej zasledovali amazonke, kakor so se imenovale po novem, da bi jih vnovič osvojili in jim izkazali ljubezen, ki so je bile vredne.

Ne ve se, ali so se amazonke kdaj spet združile s svojimi možmi.
Vzdolž reke Amazonke pa se jih še vedno spominjajo z občudovanjem.


Brazilija
lelj :: 02.01.2019 ob 11:46

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.