PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

PO POTEH NIKRMANE


lelj :: 18.06.2018 ob 19:22
VIR:

SKRIVNOST IN SVETOST KAMNA
Pavel Medvešček

Založništvo Tržaškega Tiska 1992
Avtor lahko ureja vse odgovore v temi.
lelj :: 18.06.2018 ob 19:23
1. PO POTI NIKRMANE

Jože Šuligoj Pepo je bil samotar in posebnež.
Leta 1955 sem zašel na njegovo samotno kmetijo na Ta dolenji Hudi južni v Srednjem Lokovcu.
Bil je eden redkih, ki je še živel na tisti zemlji brez žive vode in sam.
Vse kar je potreboval za življenje, je jemal od narave in se ni menil za trud, ki je bil za to pomemben.

Pogosto je gledal v nebo in se spraševal, kdo vse to ureja in vodi, da se v nebesnem prostranstvu vse tako brezhibno odvija.
Mučilo in zanimalo ga je, po katerih zakonih se poraja in poteka življenje in po katerih se ravnajo vsi drugi pojavi na zemlji.
V samotnih nočeh, ko mu te stvari niso dale spati, mu je odgovarjal le veter, ki se je zaganjal v krošnje stoletnih lip, in enakomerno škripanje večne ure v tramu.

Do srečanja z njim sem imel kamen le za del materije, ki je kdaj lahko tudi lepa in zanimiva.
Od njega pa sem izvedel, da ima lahko še tretjo in peto moč.
Že pogled nanjo ali blag dotik podeljuje človeku mir in prežene od njega vse hude more.

Nekoč me je odpeljal po komaj vidni stezi skozi gozd.
Ko sva prišla na vzpetino, se je gozd nenadoma odprl v majhno, nenavadno jaso, obdano s kamnito ogrado.
Sredi ograde je stal za človeka velik, nekoliko nagnjen, neobdelan kamen Matjar, ki je imel na vrhu luknjo.
Pepo se je oprl na dve skrivenčeni palici, ki prenašata nevidne sile v telo, in spoštljivo gledal Matjar.
Potem mi je povedal, da ga je od nekod prinesla in postavila nikrmana.
Tako se reče prasili, ki ureja vse na zemlji.

Kadar je Pepo prišel sem, prihajal pa je le ob določenih dneh in času, se je vedno postavil za matjar, tako da je skozi luknjo lahko gledal sonce, luno in zvezde.
Takrat je začutil, kako vanj vdira nikrmana.
Po malem mu je prevzela telo, da je postalo nenavadno umirjeno in blaženo, brez teže.

Ko sva takrat tako stala in bila zamaknjena vase, mi je čez čas rekel, naj pogledam po ležini in po drevesih.
Bila so drugačna, skrivenčena, posebnih oblik in barv.
Vse to da počne nikrmana, je povedal, ki na tej ležini še s posebno močjo gospodari.
Tudi lesnika na robu ležine, ki vsako leto kljub ostri klimi na tem koncu obilno rodi, je pod njenim blagodejnim vplivom.

Potem sva se usedla, vendar ne v senco matjara, kot sem pričakoval, ampak na križišče dveh stezic, ki sta pravokotno prečkali ležino.
Pokazal mi je, kje naj počepnem in potem čakam in zbrano gledam skozi luknjo v matjaru.
Ko bo prvi žarek zahajajočega sonca posvetil skoznjo, naj poslušam in res, ko se je to zgodilo, so črički utihnili, obsijal me je rdečkast žarek in toplota je puhnila iz doline.
Topel zrak je vzvalovil rjavo travo in se uprl ob veje bližnjih dreves, da so kot uglašena tolkala zaigrala neko nadzemeljsko glasbo.
Tudi glasovi so bili drugačni, vsaj meni se je zdelo tako.
Kot bi prihajali iz nekega drugega sveta.
Ko je sonce potonilo nekam daleč v Furlanijo, je vse utihnilo.

Bilo mi je, kot bi bil na koncu neke poti, pod previsom.
Obšel me je nepojasnjen mir, ki je silil vame skozi vse pore v koži.
Pred očmi so migotale daljne zvezde in ob luni je bilo še več enakih lun.
Omotičen sem vstal in kot izpraznjen sledil Pepu, ki se je takrat napotil proti domu.
V vse gostejšem mraku je postajal vse bolj pravljičen.

Ko sva se usedla na stopnice pred hišo, je Pepo prinesel žganje z zelišči Durjanac, da bi z njim zaklenila vase vse to, kar sva doživela.
Pogovor, ki je temu sledil, prasketanje ognja, sovino skovikanje, vonj po skuti, vse to se je pletlo in prelivalo v naju, dokler nisva omagala in zaspala.

Ko sem se drugo jutro prebudil, me je že čakal čaj iz jelenove krvi (gloga).
Pepo je bil prepričan, da je to rastlina, ki raste le v kraju, kjer moč nikrmane najmočneje seva.
Zaradi tega je cela rastlina tako zdravilna.
Pitje tega čaja pa je le del obreda, ki ga opravljajo tisti, ki verjamejo v nikrmano.

Od takrat pa do danes sem na svojih poteh videl še veliko takih in podobnih znamenj in čaril.
Vsa so žarela od neke neizmerne vere v nikrmano ali v kako drugo prasilo.
Doživetje na Pepovi nižini pa je bilo tako izjemno in nepozabno kot nobeno drugo v mojem življenju.

Ko sem letos iskal tisto ležino, je nisem več našel.
Vsa pokrajina je bila drugačna in bujnejša.
Gozd je ponovno zagospodaril nad prostorom.
Tudi Pepa ni bilo več, niti njegovih skrivenčenih palic, niti jelenove krvi, čeprav je bil glog prav takrat v polnem cvetu.
Odšel je, kot rečemo, na dolgo potovanje.
Kdo ve, če ni nikrmana poskrbela, da se je vse spet postavilo na svoje pramesto.


Dolenja Huda južna 1992
lelj :: 19.06.2018 ob 7:52
2. BATUČ

V Trenti je veliko batučev.
Flajev, Tonov, Brinjtucov in drugi.

Povedka pravi, da so nastali tako, da jih je Rušp, ki je živel visoko v planinah, metal v dolino, ko je odganjal zdacamera, ki je silil gor, kjer so se pasli njegovi kozorogi.
Ko pa je Rušp odšel za kozorogi drugam, je zdacamer odšel za vedno v podzemlje.

Potem so prišli v te kraje Trentarji, ki so kmalu spoznali nenavadno moč batučev, saj so strele najpogosteje udarjale prav v te velike kamne in so na vrhu le teh rasle zdravilne rože trhne.
Kdor je pod batučem kopal, je lahko naletel na nuko, ki mu je potem prinašala srečo.



Batuč = velika osamela skala v dolini
Rušp = divji mož
Zdacamer = zmaj, velik kuščar
Nuka = če je bil pol bel in pol črn kamen pobran v strugi, je bil manj učinkovit
lelj :: 20.06.2018 ob 7:44
3. DUŠAC

Od njega dni je v Pustotno dolino, Puster Thal, hodil na delo Dušac iz Trente.
Bil je tak mojster, da so ga hoteli imeti povsod, kjer so obnavljali ali postavljali novo streho.
Ker je cele dneve pridno delal, je imel veliko denarja.

Ko pa se je nekega zimskega dne odpravil s konjem proti domu, so ga pri Lindi, v vasi blizu Lienza napadli razbojniki, mu pobrali denar in konja, njega pa hudo ranili.
Nezavestnega je v gozdu našel samotar, ki ga je potem tudi pozdravil.
Ko si je opomogel, je višarski Mariji v zahvalo obljubil, da ji bo s prvim zaslužkom tam postavil lepo znamenje.

Ko se je tisto pomlad znova odpravil proti Lienzu ni nihče mislil, da ga ne bo več nazaj v Trento.
Niti tega niso zvedeli, kje in kako je Dušac umrl.
Tudi če je postavil obljubljeno znamenje, ni izvedel nihče, saj tja gor od nas niso več hodili.
lelj :: 21.06.2018 ob 7:47
4. TA VELIK KAMEN

Ob luninem dežju, ki pride vsakih 100 let, se je v Mlinarici prebudil zmaj.
Pojedel je vse živali in ljudi, ki niso utegnili zbežati.
Preživeli so potem prosili dobrega velikana Kanceljana, naj jim pomaga.
Ta je potem z vrha Debele peči metal na zmaja velikanske skale.
Tisti dve, ki sta zmaju zdrobili glavo, stojita danes Pri Plajarju in se jima reče Ta velik in Ta mal kamen.

Veliko pred prvo vojno je čudaški samotar zbiral denar, da bi na Ta velikem kamnu postavil znamenje v čast rešitelju Kanclju.
Pa ni bilo iz tega nič.
Le ubogega samotarja so od takrat zmerjali s poganom.
A vsemu navkljub, je na suantvid prinašal k ta velikemu kamnu smrečje, češ da je to dan, ko je Kancelj pokončal zmaja.
Nanj bi morali biti Trentarji ponosni, ne pa da se ga sramujejo.
lelj :: 23.06.2018 ob 14:16
6. TIBELC

Medtem, ko so drugi šli čez Učjo na gulo, je Tibelc šel k prijatelju kovaču, ki je zagotovo koval najboljše pluge na svetu.
Ker se že dolgo nista videla, sta se na široko razgovorila.
Tibelc mu je prinesel nekaj posušenih rib, on pa ga je pogostil z domačim žganjem.

Ko sta se pogovorila in se je že zmračilo, si je Tibelc oprtal nahrbtnik, poln novega orodja, na vrh pa posadil še plug.
Od teže in pijače ga je precej zanašalo in tako se je nekje spotaknil in padel.
Plug ga je udaril v tilnik, da je obležal na poti.
Ko so ga naslednji dan našli kontrabantarji, mu ni bilo več pomoči.
Zlobneži so takrat dejali, da ga gulo gotovo ne bi pokončalo.

Vdova, ki je spoštovala stare navade, je dala postaviti možu na kraju nesreče znamenje, v katerega je vzidan del pluga.


Iti na gulo = prosjačiti
lelj :: 24.06.2018 ob 17:59
7. BRČINSKA GRAPA

V zelo težko dostopne strmine planine Globoko, kjer je svet kozlovcev, zaide le malokdo, še težje pa pride do kraja Kladuca v strugi Brčinskega hudournika.
V tej Brčinski grapi je, kot se spominjajo ljudje,čez prvo vojsko na divje preživelo nekaj koz.

Tam je med prvo vojno nekdo na grobo vklesal napis TOLÉ SEM ŽIVU VES Č´S UEJSKE.
Marsikdo je že poizvedoval, kdo bi bil ta junak.
Vse do danes pa je to ostala skrivnost.
Mogoče pa konca vojne ni preživel in je kje zapisan med padlimi ali pogrešanimi.


Brčin = levi pritok Učje
Kozlovci = bajna bitja
lelj :: 25.06.2018 ob 10:39
8. KONTRABANTARSKI PIL

Pod Avstrijo je bilo drugače kot danes.
Čez mejo se je šlo zlahka in tisti, ki so se preživljali s kontrabantom, so pogosto hodili na Laško.
Največ s tobakom, ki je bil tam čez dosti dražji.
Z blagom so sem prihajali tudi iz Benečije in Karnije vsi tisti, ki so potem šli naprej za delom.
Te so potem naši pospremili v najrazličnejše kraje, vse tja do Dalmacije.

Naš nono, ki je hodil najpogosteje v Gorenjo Studeno (Studena Alta v Karniji), je večkrat pripovedoval o teh prepovedanih poteh, ki so trajale tudi po cel teden, hodili pa so preko Breginja na Tričesim, Humin, Mužac in do Gornje Studene, največ ponoči in po stranskih poteh.
Bilo je zelo nevarno, saj so jih klateži lahko kje napadli, okradli in ubili.

Tako se je leta 1900 zgodilo, da jih na dogovorjenem kraju pred Studeno ni čakal Ruggero, ampak oboroženi neznanci.
Da bi lažje zbežali, so morali odvreči nahrbtnike, pa kljub temu so Antona, ki je bil doma iz Šentviške gore ubili.
Z Ruggerotovo pomočjo so Antona kar tam na samoti pokopali.
Ruggero je potem tudi poskrbel, da je z denarjem, ki ga je pokojni že prej zaslužil, postavil ob poti skromno znamenje.
Ob njem so potem molili za pokojnikovo dušo in prosili svetega Antona, da bi jih varoval vsega hudega, predvsem pa pred tatovi in razbojniki.

Tisto mesto, kjer so se dobivali, je bilo v gozdu, na desni strani ko prideš po cesti čez vodo Studeno.
Ruggerotu pa so rekli tudi Plecan, ker je bil njegov oče iz Bovca.
lelj :: 26.06.2018 ob 16:08
9. ZMAJEV ZOB

Včasih se je slišalo, da je kdo pri oranju ali kopanju našel cel ali polomljen zmajev zob.
Tako so pač pravili kamniti prazgodovinski sekiri.

Na splošno pa je veljalo, da prinaša srečo v hišo, predvsem pa, da varuje hišno ognjišče.
Zato so tisti, ki so zmajev zob imeli, le tega obesili nad ognjišče, tam kjer so sušili tudi svinjino in drugo hrano.

Zgodilo se je, da so nekomu z vasi zmajev zob ukradli.
Tat ga je takoj obesil nad svoje ognjišče.
Toda zmajeva kazen je hitro prišla.
Še isti dan je udarila strela v njegov dimnik, tako da je hiša pogorela do tal.
Pri gašenju so pomagali vsi vaščani in tako je lastnik zmajevega zoba spet prišel do njega.

Kred
lelj :: 27.06.2018 ob 16:28
10. IZVIR ČAMPALCA

Kot gredo danes na Brezije, so nekoč hodili k izviru Čampalce, tako vsaj pripovedujejo, malo za šalo malo za res.
Vendar je ta vodni izvir za Stolom še danes za mnoge skrivnost.

To, da voda priteče iz njega enkrat na dan in to le okoli poldneva, je več kot čudna stvar.
Kdo in kako to ureja, da se v Čampalci že od pamtiveka tako godi z vodo?
To je ljudem od zmeraj burilo domišljijo.
Najprej se je razvedelo, da je voda zdravilna, zato so hodili gor k izviru, jo pili, si umivali z njo bolne ude, pa tudi domov so jo nosili.

V času, ko je izvir počival, so poslušali, da bi slišali in razumeli glasove in podzemlja, s katerimi se kdo ve kdo oglaša.
Hoteli so slišati tisto, kar si je vsak takrat najbolj želel in upal.
Največkrat je tisto tudi slišal.

Kred


Čampalca – izvir na učejski strani Stola v krnici Dol, verjetno gre za zaganjalko.

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.