☕ Na zmenku s Čveko z dobrimi čvrstimi joški - 2

@Wolfgang van der Stille
Smo ti povedali že pred časom, da se ti bo procesor sesul.

Ne moreš s tvojimi kapacitetami in mentaliteto trpat v glavo nekih filozofij, osebnostnih rasti in podobnih disciplin, ker pač nimaš primernih filtrov.

Evo ti zdaj. Ena mineštra brez repa in glave. Niti reset ni več izvedljiv. Ubogo bitje…

@Wolfgang van der Stille Večeri v obmorskem mestu so imeli vedno enak ritem – zvok valov, ki so udarjali ob skale, in vonj po soli, ki je drsel skozi polkna. A za Eleno je bil ta zvok le kulisa za tišino, ki je že leta vladala v njenem zakonu. Sedela je na terasi, medtem ko je njen mož v hiši gledal televizijo. Bilo sta kot dva tujca, ki si delita isto streho, ujeta v rutino, ki jo je nekoč, pred davnimi leti, izbrala sama.Njene misli so znova in znova uhajale k Luki.Med njima se nikoli ni zgodilo nič oprijemljivega. Nobenega poljuba, nobenega skupnega jutra, nobene obljube. Imela sta le tisti eno, usodno poletje, ko so njuni pogledi povedali več kot tisoč besed, in zrak med njima, ki je dobesedno žarel od neizrečene, divje želje. Vsak dotik roke ob slovesu je bil kot električni udar. Karte se takrat preprosto niso poklopile. Elena je bila poročena. Iz strahu, dolžnosti ali morda preprosto zaradi iluzije, da bo zakon prerasel v nekaj več, je ostala. Ni se ločila. Obrnila je hrbet ognju, da bi obvarovala varno zavetje, ki pa je kmalu postalo hladna kletka.Luka je odšel. A tisto neizrečeno ga je preganjalo prav tako močno kot njo.Elena je prek skupnih znancev in družbenih omrežij tiho spremljala njegovo življenje. Vedela je, da je kmalu zatem poskusil z drugo žensko. Zveza je hitro razpadla. Nato je prišla naslednja, zdaj pa je bil že s tretjo. Dekle na fotografijah je bilo lepo, nasmejano, a Elena je v Lukovih očeh videla isto praznino, ki jo je vsako jutro v ogledalu videvala sama. Vedela je, da z nobeno od njih ni zares srečen. Iskal je tisto, kar sta imela ona dva – tisto surovo, čutno napetost, ki je nikoli nista uspela gasiti in je zato ostala večna.Včasih jo je preplavil val obžalovanja, težak in neusmiljen kot plima. Spraševala se je, kaj bi bilo, če bi takrat zbrala pogum.Zazvonil je telefon. Kratko sporočilo z neznane številke je v trenutku pospešilo njen utrip. »Še vedno poslušaš morje?«Ni potrebovala podpisa, da bi vedela, kdo piše. Človeka pač vedno vleče tja, kjer je ostalo nekaj nedorečenega. Praznina v njenem zakonu in nemir v njegovem iskanju sta bila le dokaz, da nekaterih vezi čas in napačne odločitve preprosto ne morejo pretrgati.

Kumare olupimo, narežemo na kolobarje, posolimo in pustimo stati pol ure. Nato odcedimo odvečno tekočino, dodamo kumino, česen, bučno olje in kis in postrežemo.

“Bil je lep poletni dan,
bil je on, izklesan kot iz sanj.
En pogled, pazi ta nasmeh,
en dotik, kako ima lepe oči.
Vzel v roke je kitaro in nato:

Zapel mi je na-na-na-na-na,
v hipu sem bila zaljubljena,
naslednji dan objokana,
njegova sem bila, na-na-na-na-na.

Zapel mi je na-na-na-na-na,
v njega sem bila zagledana,
potem pa malo zmedena,
ker ona je prišla, na-na-na-na-na.

Bil je lep poletni dan,
vse do jutra sem čakala ga zaman.
En pogled, pazi ta nasmeh,
en dotik, kako ima lepe oči.
Vzel v roke je kitaro in nato …”
Lep poletni dan, Karmen Stavec

Elena je strmela v zaslon, medtem ko je svetloba telefona osvetljevala njen obraz v temi terase. Prst ji je zastal nad tipkovnico. Srce ji je divjalo, a hkrati jo je prevzel nenavaden mir. Leti skrivalnic pred lastnimi čustvi sta bili v enem samem trenutku izbrisani.»Še vedno,« je natipkala. »In še vedno ima enak zvok kot takrat.«Odgovor je prišel skoraj takoj, kot bi Luka sedel na drugi strani in čakal le na to zeleno luč. »Jutri pridem v mesto. Bodi ob petih popoldne na starem pomolu. Prosim.«Naslednji dan je bil znosno dolg. Elena je delovala avtomatsko, kosilo z možem je minulo v tišini, ki je bila tokrat zanjo še težja, saj je v sebi nosila skrivnost. Ob pol petih je oblekla preprosto laneno obleko in odšla iz hiše pod pretvezo, da potrebuje sprehod. Mož sploh ni dvignil pogleda s časopisa.Ko je stopila na stari leseni pomol, je veter nosil vonj po soli in razburkanem morju. In tam je stal on. Čas mu je pustil nekaj gub okoli oči in nekaj sivih las, a to je bil še vedno tisti isti Luka. Ko sta se njuna pogleda srečala, je izginil ves zrak okoli njiju. Tista čutna napetost, ki sta jo pred leti pustila nedorečeno, se ni razblinila – le čakala je pod površjem, kot speči vulkan.Stopil je korak bližje, a se je ustavil. Spoštoval je mejo, ki jo je nekoč postavila.»Nisem mogel več živeti v zablodi, Elena,« je rekel z nizkim, rahlo hripavim glasom. »Poskušal sem. Z eno, z drugo, s tretjo ... Vse so bile čudovite ženske, a nobena nisi bila ti. V vsaki sem iskal tebe in to je bilo do njih nepošteno. In do mene uničujoče.«Elena je začutila solze v očeh. »Jaz pa sem ostala. In vsak dan umirala v varnosti, ki sem si jo izbrala.«»Kaj bova naredila?« jo je vprašal in ji ponudil roko, dlan obrnjeno navzgor – vabilo, ne prisila.Elena je pogledala njegovo roko, nato pa nazaj proti mestu, kjer je stala njena hiša, simbol njenega varnega, a praznega življenja. Spoznala je, da karta, ki se takrat »ni poklopila«, ni bila krivda usode, ampak njenega lastnega strahu. In da ji življenje zdaj ponuja popravni izpit.Naredila je tisti korak, ki ga pred leti ni upala. Položila je svojo dlan v njegovo. Dotik je bil topel, znan in osvobajajoč.Zgodba se ni končala s hitrim in lahkotnim srečnim koncem, saj so bila pred obema težka obdobja – Elena je morala zbrati pogum za ločitev in se soočiti z resnico, Luka pa je moral zapreti vrata preteklosti z žensko, s katero je bil. A ko sta tisti večer hodila ob obali, medtem ko so jima valovi namakali stopala, sta vedela eno: tisto, kar je preveč čutno, da bi zbledelo, si zasluži priložnost, da končno zaživi...