PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

Na današnji dan - 2


staramuzika :: 19.06.2017 ob 18:25
Glu.p.ača je spet izdala svoja leta
https://forum123.si/AZILNI-CENTER
FriLLox :: 19.06.2017 ob 18:29
Glu.p.ača je spet izdala svoja leta


Če nisi sposoben obdržati nivo debate, se ne vmešavaj.
root:x:0:0:root:/root:/bin/bash bin:x:1:1:bin:/bin:/sbin/nologin
Mitzi :: 19.06.2017 ob 18:29
Avtor: porajkel
Fortran pa kartice. Dobri stari časi.


j****tiš ja, po velikih firmah so imeli oddelke, strojnica se je reklo, kjer so tete knjižile na kartice

Dojenček :: 19.06.2017 ob 18:33
Neprijavljena :: 19.06.2017 ob 18:39
Avtor: FriLLox
Ronald Fakin Lauder obvladuje kar lep kupček medijev (tudi POPTV) preko Central European Media Enterprises.
Ni mu ravno v prid tudi da podpira apartheid Izraela.

izrael
Dojenček :: 19.06.2017 ob 19:44
Neprijavljena :: 19.06.2017 ob 19:59
Častim dobro večerjo tistemu, ki me zna argumentirano prepričati, kdo je na Bližnjem Vzhodu bad guy in kdo je good guy.
Dojenček :: 19.06.2017 ob 22:58
Izrael in Palestinska avtonomna območja se nahajajo na Srednjem vzhodu.
Prepričevala te ne bom, mnenje si lahko ustvariš sama, podatkov je več kot dovolj na netu. Za začetek pa si lahko prebereš tole:
Zgodovina

Zgodnje obdobje
Dežela Izrael predstavlja Judom sveto območje že iz bibličnih časov. Tora razodeva, da je Bog ozemlje namenil trem očakom judovskega ljudstva, kot njihovo domovino. Čas razodetja je ocenjen na drugo tisočletje pred našim štetjem.[8] V 11. stoletju pr. n š. so bile ustanovljene prve izraelske kraljevine in države, ki so s prekinitvami vladale območju okoli tisoč let. Na območju tedanjih kraljestev se nahajajo v judaizmu najsvetejše kulturno-zgodovinske točke. Po obdobjih izraelskih kraljevin in pred pričetkom islamskih osvajanj, so si ozemlje za različna časovna obdobja lastili Asirci, Babilonci, Perzijci, Grki, Rimljani, Sasanidi in Bizantinci.

Številčna prisotnost Judov je pričela upadati po neuspešni vojaški ubranitvi pred Rimljani leta 132 pr. n. št. Med letoma 628 in 629 je bizantinski kralj Heraklej vodil masovni poboj Judov na območju Judeje ter zaukazal njihov izgon.[9] V tem času je judovska skupnost dosegla najnižjo število v zgodovini. Večji del preostale skupnosti se je preselil na območje Galileje, del pa je nadaljeval naseljevanje Judeje. V obdobju 7. stoletja sta bili na območju napisani dve izmed svetih del judovske kulture: Mišna in del Talmuda. Leta 636 našega štetja, so območje Bizantincem prevzeli islamski osvajalci. Abasidi, Omajadi in križarji so zavzemali nadzor nad deželo v prihodnjih šestih stoletjih, dokler te leta 1260 niso osvojili Mameluki iz Egipta. Leta 1516 je območje Izraela postalo del Otomanskega cesarstva vse do 20. stoletja.[10]

Začetni sionizem in britanski mandat Uredi

Theodor Hertzl, sodobni začetnik sionizma.
V disapori živeči Judje so si dlje časa prizadevali za ponovno naselitev ozemlja Izraela. Želja in hrepenenje sta zapisana v Bibliji in nastopata kot osrednji motiv v judovskem molitveniku. V 12. stoletju so zaradi katoliških preganjanj v Evropi Judje pričeli številčnejše naseljevati Sveto deželo. Število judovskih priseljencev na območje Izraela je vidno naraslo po izgonu Judov iz Španije leta 1492. V 16. stoletju so večje skupine pričele naseljevati štiri sveta mesta v judovski kulturi, v 18. stoletju pa so celotne skupnosti Hasidijskih Judov pričele naseljevati ozemlje Izraela.[11] Prvi večji moderni val judovskih imigracij, znan tudi pod imenom Prva Alija, se je pričel leta 1881 kot posledica pogromov nad Judi v vzhodni Evropi. V tem času je Theodor Hertzl pričel gibanje mednarodnega političnega sionizma, nacionalističnega gibanja, ki si je prizadevalo za ustanovitev judovske države. V letu 1896 je objavil delo Judovska država, istega leta pa je organiziral prvi svetovni sionistični kongres. [12] Druga Alija je bila organizirana po pogromih v Kišinjevu, ko je v Sveto deželo prispelo okoli 40.000 Judov. Tako v prvem, kot tudi v drugem valu imigracij, je bila večina pripadnikov ortodoksnega Judaizma, a je drugi val naselitve vključeval tudi socialistične aktiviste, ki so širom Izraela pričeli ustanavljati kibuce.

Med prvo svetovno vojno je bila v Veliki Britaniji podpisana Balfourjeva deklaracija, listina, ki je soglašala z ustanovitvijo judovske domovine. V tem času je v deželi organizirano delovalo več sionističnih skupnosti, ki so temeljile na prostovoljcih. Nasprotovanje Arabcev judovskim imigrantom je vodilo do nasilnih izgredov med 4. in 7. majem 1920, ko so muslimani napadli več judovskih naselbin. Ubitih je bilo 5 Judov, ranjenih 218, okoli 300 pa se jih je moralo preseliti. Pasivna reakcija in ukrepi britanskih oblasti so vodili do nastanka organizacije Hagana. Incident je pomenil spodkopavanje zaupanja med Judi, Arabci in Britanci.[13]


Nemški Judje ob prihodu v Sveto deželo
Leta 1922 je Društvo narodov Veliki Britaniji zagotovilo nov mandat nadzora in upravljanja nad Palestino. Takrat je bila etnična sestava ozemlja mešana; večje naselbine kot so Jeruzalem, so bile večinsko judovske.[14] Pogromi, omejitev priseljevanja Judov v ZDA in ekonomska kriza v Evropi so vodili do tretje (1919 - 1923) in četrte (1924 - 1929) Alije, ko je v Sveto deželo imigriralo okoli 100.000 Judov. Od leta 1921 so Britanci pričeli omejevati število judovskih priseljencev, ozemlje predvideno za judovsko domovino, pa so preselili na območje za reko Jordan. Vzpon nacizma v Nemčiji je vodil do pete Alije (1929 - 1939), ko je na ozemlje Palestine prispelo okoli 250.000 Judov, večina od teh je bila prebežnikov iz nacistične Nemčije. V teh letih so Judje pričeli z industrializacijo Palestine, kjer je do tedaj prevladovalo kmetijstvo. Imigracije so vodile do upora s strani Arabcev, največji nemiri so potekali med letoma 1936 in 1939. Velika Britanija je v izogib konfliktom leta 1939 podpisala sporazum, s katerim je dovoljevala imigracijo 75000 Judov v petih letih, nadaljnje imigradije pa bi lahko potekale le ob soglasju Arabcev. V prvih letih 2. svetovne vojne so se Britanci zbali nemškega prodora skozi Severno Afriko, zato so pričeli s podporo Hagane, ustanovili pa so tudi judovsko brigado, ki se je borila v Afriki in kasneje v Italiji.

Ko je med obdobjem holokavsta večina držav zavračala judovske begunce, so organizirano potekale ilegalne imigracije, s katerimi so želel rešiti Jude pred nacisti in fašisti. Kljub prizadevanju judovskih organizacij je v tem obdobju iz Evrope uspelo zbežati relativno majhnemu številu Judov. Kasnejša izraelska ministrica in premierka Golda Meir je v knjigi Moje življenje opisovala lastne diplomatske napore, da bi katerakoli izmed evropskih ali ameriških držav sprejela judovske begunce, katerim zaradi številčne letne kvote, ni bilo dovoljeno oditi v Palestino, četudi jim je grozila smrt. Izmed več kot stotih diplomatov, predloga ni podprl niti eden posameznik.[15] Ob koncu 2. svetovne vojne je kljub britanski blokadi priseljevanja judovska skupnost sestavljala že 33 % izraelske populacije.[14]

Neodvisnost in prva leta Uredi

Britanska oblast nad Palestino.
Po letu 1945 so se pričeli intenzivnejši konflikti med judovsko in britansko stranjo. Ti so bili pred tem zaradi maloštevilčnosti Judov in strahu pred nemškim vdorom (kot posledica morebitnega poraza Britancev na Bližnjem vzhodu) redki. Po koncu 2. svetovne vojne se je selitev Judov povečala, kar je povzročilo nezadovoljstvo arabskega prebivalstva in britanske oblasti. Britanci so izvajali široke ukrepe, ki naj bi preprečevali preveliko migracijo, tako v evropskih pristaniščih, kot tudi v vzhodnem Sredozemlju. Sistem kvot priseljevanja je ostal, večino prestreženih Judov pa so namestili v taborišču na Cipru. Kljub temu pa Britancem ni uspelo zaustaviti številnih ilegalnih migracij in tihotapljenja orožja na ozemlje Palestine. Sionistične milice Irgun, Hagana in Lehi so kljub preteklemu zavezništvu z Britanci začeli izvajati teroristične akcije proti britanskim silam in pri tem napadale policijske postaje, naftne rafinerije ter cestne in železniške povezave. Britanci so se odzvali z obsežnimi preiskavami v večjih mestih in kibucih, v katerih so aretirali več pripadnikov skrajnih judovskih skupin in zasegli večje količine orožja.

Nasilje je doseglo vrhunec v letu 1946 z bombnim napadom na sedež britanske uprave v hotelu King David v Jeruzalemu, ki ga je izvedel Irgun. V napadu je umrlo 91 ljudi, še 46 pa je bilo ranjenih. Zaradi smrti mnogih javnih uslužbencev in uničenja številnih pisarn in arhivov pa je bilo vodenje Palestine precej oteženo do konca mandata. Britanci so posledično uvedli stroge ukrepe, ki pa so postali predmet kritike ZDA. Te so celo zagrozile z zamrznitvijo kreditov, ki so reševali zaradi vojne oslabljeno Veliko Britanijo. Dodaten problem so Britancem predstavljale tudi sabotaže judovskih oboroženih skupin, ki so se infiltrirale tudi v britanske vrste in tako dobivale pravočasne informacije o načrtovanih akcijah britanskih sil. Britanske sile so se posledično umaknile v varovana območja, ki pa niso bila popolna zaščita pred napadi. Večina protiterorističnih akcij zaradi mednarodnih kritik, slabe gospodarske situacije doma in nekooperativnega prebivalstva Palestine, ni bila uspešnih. Irgun in Lehi sta v letih 1946 in 1947 preko svojih celic izvedla bombni napad na britansko ambasado v Rimu, nekaj bombnih napadov pa je bilo izvedenih tudi v Londonu, kar je Britance še dodatno demoraliziralo.

V letu 1947 je bilo v Palestini stacioniranih že približno 10% vojaških sil britanskega imperija, kar je Palestino spremenilo v policijsko državo, stroški vodenja Palestine pa so vrtoglavo narastli. Velika Britanija je že oktobra 1946 začela z načrtom prenosa palestinskega vprašanja na OZN in začela z evakuacijo nenujnega osebja iz Palestine. Kot razlog za to je navedla neuspeh v mirovnih pogajanjih med Judi in Arabci[16] Novonastala Organizacija združenih narodov je 29. novembra 1947 sprejela ločitveni načrt, ki je ozemlje Izraela razdelil na dve državi: eno judovsko in eno arabsko v razmerju velikosti 56% : 44%. V izogib konfliktu glede statusa mesta Jeruzalem, je OZN kraj predvidel kot mednarodno nevtralno območje, s posebnim političnim nadzorom. Judovska stran je načrt sprejela, medtem ko je arabska stran načrt zavrnila.

1. decembra 1947 je arabski politični vrh razglasil trodnevni protest. Med tem časom so oborožene arabske tolpe napadale judovske tarče. Ko je judovska stran ob napadih pričela z obrambnimi napadi, je prišlo do državljanske vojne med Arabci in Judi. Vrhovni jeruzalemski mufti, Haj Amin al-Husseini je arabske Palestince ob tem pozval k sveti vojni: „Razglašam sveto vojno, bratje muslimani! Pobijte Jude! Vse jih pobijte!“.[17] S tem se je v Palestini začela petmesečna palestinska državljanska vojna med Judi in lokalnim arabskim prebivalstvom, kasneje pa so se v spopade vključili tudi prostovoljci iz arabskih držav. Med tem časom se je zaradi akcij judovskih milic in pomanjkanja sredstev za uspešen odpor 250.000 Arabcev izselilo ali pa je bilo med državljansko vojno izseljenih. Britanske sile, ki so bile uradno določene za zagotavljanje reda in miru v Palestini, so spopade preprečevale le v manjši meri; večino aktivnosti so vložile v postopen umik osebja iz Palestine.

14. maja 1948, dan pred zaključkom britanskega mandata na ozemlju Izraela, je Judovska agencija razglasila neodvisnost dežele. Istega dne je bilo določeno ime dežele, ki je bilo prej zaradi nasprotujočih si predlogov nejasno.[18] Zadnje britanske sile so Izrael zapustile 30. junija 1948. Naslednjega dne je pet arabskih držav – Egipt, Jordanija, Sirija, Libanon in Irak - napadlo Izrael in pričelo Arabsko-Izraelsko vojno. Sudan, Jemen in Saudska Arabija so v vojno vključenim arabskim deželam poslale svoje vojaške enote. Po letu dni vojaškega bojevanja je bilo sklenjenih več sporazumov, ki so določili začasne državne meje Izraela. Zahodni breg in arabska stran Jeruzalema sta bili priključeni Jordaniji, Egipt pa je prevzel začasni nadzor nad Gazo. Ozemlje Izraela se je povečalo za tretjino. 11. maja 1949 je bil Izrael sprejet v svet Združenih narodov. Med vojno je bilo iz območja Izraela izseljenih okoli 711.000 Arabcev. Status palestinskih beguncev danes ostaja glavno jedro spora v izraelsko-palestinskem konfliktu[19]

V prvih letih obstoja države Izrael je dominantno vlogo v izraelski notranji politiki odigrala Delavska sionistična stranka, pod vodstvom 1. predsednika Izraela Davida Ben Guriona. V istem obdobju so sledile masovne imigracije Judov preživelih v holokavstu in v arabskih državah živečih Judov, kjer so se po ustanovitvi države pričeli vrstiti napadi na tam živeče Jude. Število prebivalcev se je iz 800.000 leta 1948, povečalo na dva milijona v letu 1958. Večina priseljencev je bila beguncev brez materialne imovine, kateri so bili nastanjeni v začasnih kampih – leta 1952 je v teh živelo preko 10% prebivalcev.[20] Potreba po rešitvi socialno-ekonomske stiske je vodila do podpisa sporazuma med Nemčijo in Izraelom. Ta je določal finančno nadomestilo za 500.000 preživelih judovskih beguncev, ki so po nacističnih razlastninjenjih ostali brez domov in materialne posesti.


Zgodovinsko sojenje Eichmannu.
Izraelske oblasti so dodale, da finančno poplačilo za šest milijonov človeških žrtev, ne bo mogoče nikoli in v nobeni obliki. Sodelovanje med nemškimi in izraelskimi oblastmi je povzročilo množične proteste med Judi v Izraelu in po svetu. Ti so nasprotovali kakršnikoli ideji sodelovanja z Nemci ter nasprotovali nemškemu finančnemu poplačilu.[21]

V obdobju petdesetih let prejšnjega stoletja je Izrael postal pogosta tarča palestinskih skrajnežev, ki so nasilne akcije izvajali po vzoru gverilcev. V letu 1956 se je Izrael pridružil tajni zvezi s Francijo in Veliko Britanijo, cilj pa je bil ponoven nadzor nad Sueškim prekopom. Tega so nacionalizirali Egipčani in med drugim začeli s prepovedjo plovbe izraelskih ladij skozi prekop ter s tem odrezali izraelsko pristanišče Eilat na jugu države. Pod pritiskom Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike se je bil Izrael prisiljen umakniti s Sueškega prekopa, kar je sprostilo mednarodni plovni promet po Rdečem morju in Sueškem kanalu.[22]

V šestdesetih letih je Izrael pod okriljem obveščevalne službe Mosad ujel nacističnega zločinca Adolfa Eichmanna, ki je odločilno sodeloval pri organizacijski izvedbi holokavsta in se je po 2. svetovni vojni skrival v Argentini.[23] Sojenje je imelo pomemben vpliv na javno obravnavo holokavsta širom držav po svetu. Do danes Eichmann ostaja edina oseba usmrčena s strani izraelskih oblasti.[24]

Konflikti in mirovni procesi Uredi

Begin, Carter in Sadat ob podpisu mirovne pogodbe.
Arabski nacionalisti pod vodstvom Jaserja Arafata so neprekinjeno zavračali priznanje države Izrael in pozivali k njenemu uničenju.[25] Leta 1967 so Egipt, Sirija in Jordanija namestile številčne vojaške enote ob mejo z Izraelom, izgnale mirovne sile Združenih narodov in blokirale izraelski dostop do Rdečega morja. Uradni Izrael je dejanja sosed prepoznal kot potencialno vojaško nevarnost in na njih odgovoril z vojaško opozorilno akcijo. Ta je pomenil začetek šestdnevne vojne, kjer je Izrael dosegel odločilno zmago, saj je tekom vojaške akcije zavzel Sinajski polotok, Gazo, Zahodni Breg in Golansko planoto.

Zelena linija, določena leta 1949, je postala administrativna meja med Izraelom in okupiranim ozemljem. Meje Jeruzalema so bile razširjene, po vojni so vključevale tudi vzhodni del mesta. Leta 1980 v Jeruzalemu sprejet zakon je ponovno določil predhodno mejo in pričel mednarodni spor glede statusa mesta Jeruzalem.[25] Neuspeh združenih arabskih sil v vojaških akcijah zoper Izrael, je vodil v porast nasilnih dejanj separatističnih sil in posameznih aktivistov. Ena opaznejših je bila Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), ki se je zavzemala za »oborožen boj, kot edini način osvoboditve ozemlja«.[26] V šestdesetih in sedemdesetih letih so palestinske oborožene skupine sprožile val napadov na izraelske tarče po svetu, vključujoč umor izraelskih tekmovalcev na olimpijskih poletnih igrah 1972 v Münchnu. Na umor 11 atletov je Izrael odgovoril z vojaško akcijo, kjer je izsledil odgovorne za napad in nanje izvršil atentat.[27] Med letoma 1969 in 1970 je bil Izrael vpleten v vojno z Egiptom.[28]


Golda Meir, nekdanja izraelska premierka, je vodila državo med Jom Kipursko vojno.
6. oktobra 1973, na praznik Jom Kipur, ki velja za najsvetejši dan v judovski kulturi, so egiptovske in sirijske vojaške sile presenetile z močnim oboroženim napadom na Izrael. Vojna se je zaključila 26. oktobra, ko je Izrael uspešno premagal ter porazil vojski obeh držav, a utrpel močne civilne izgube. Notranja preiskava je zavrnila možnost krivde oblasti za vojno, a je nejevolja javnosti zaradi človeških izgub, prisilila takratno izraelsko premierko Goldo Meir v odstop.[29]

Demokratične državne volitve v izraelski parlament (kneset) leta 1977 so pomenile poglaviten preobrat v zgodovini izraelske notranje politike, saj si je večino glasov in s tem politično oblast v državi pridobil Likud, stranka s politične desnice. Istega leta je egipčanski predsednik Anwar El Sadat obiskal Izrael in spregovoril pred parlamentom, kar je pomenilo prvo priznanje države Izraela s strani katere od arabskih držav.[30] V naslednjih dveh letih sta egiptovski predsednik in Menachem Begin, takratni izraelski premier, podpisala dogovor in mirovno pogodbo. Izrael je v sklopu dogovora umaknil svoje sile s Sinajskega polotoka in se strinjal za začetek pogajanj za avtonomijo Palestine, ki je bila ob zadnji vojni določena z mirovno črto. Slednja še ni bila izvršena.

7. junija 1981 je Izrael z bombardiranji onemogočil delovanje nuklearnih reaktorjev v Iraku. Obveščevalna agencija Mosad je pred tem prejela podatke, da naj bi Irak območje uporabljal za razvoj vojaških sredstev zoper Izrael. Leta 1982 je Izrael posegel v libanonsko državljansko vojno ter uničil vojaške baze, s katerih je palestinska osvobodilna fronta izstreljevala rakete na sever Izraela.[31] Posredovanje je pomenilo začetek prve libanonske vojne, ki je potekala med Libanonom in Izraelom. Po tej se je Izrael umaknil z večine libanonskih območij, do leta 2000 pa vztrajal pri obmejni varnostni coni na jugu Libanona. Leta 1987 se je pričela Prva intifada, palestinska vstaja zoper Izrael. Število nasilnih akcij je bilo v visokem porastu zlasti na okupiranih območjih. V naslednjih šestih letih je bilo ubitih več kot 1000 ljudi, večina od teh Palestincev v medsebojnih notranjih spopadih. Med Zalivsko vojno leta 1991 je večina Palestincev s palestinsko osvobodilno fronto na čelu, podpirala režim Sadama Husseina in iraške zračne napade na Izrael.[31]


Rabin, Clinton in Arafat na srečanju v Beli hiši leta 1993.
Leta 1992 je novi izraelski premier postal levičarski politik Jicak Rabin in skupaj s Delavsko stranko promoviral mirovne procese in kompromise s sosednjimi državami. Istega leta sta predsednik Izraela Šimon Peres in predsednik palestinske fronte Mahmoud Abbas, v Oslu podpisala mirovni sporazum, ki je zagotavljal palestinsko politično avtonomijo v Gazi in na Zahodnem bregu. Sporazum je s strani Palestincev pomenil priznanje izraelske države in njene pravice do obstoja ter končanje terorizma. Leta 1994 sta mirovni sporazum podpisala tudi Izrael in Jordanija, s čimer je Jordanija postala druga arabska država, ki je normalizirala odnose z Izraelom.[32] Začetno arabsko odobravanje ob podpisu sporazuma je bilo načeto z incidentom v Hebronu, kjer je izraelski ekstremist v mošeji (nekdanji sinagogi) ubil več ljudi. Neodobravanje se je stopnjevalo s slabšanjem ekonomskih razmer v državi ter nadaljevanjem naseljevanj judovskih območij na območju Zahodnega brega in Gaze.[33] Na drugi strani pa je izraelsko odobravanje splahnelo z nadaljevanjem palestinskih samomorilnih akcij. V teh je med letom 1992 in 1999 umrlo preko 135 judovskih civilistov. Med zapuščanjem mirovnega shoda novembra 1995 je mladi judovski ekstremist Yigal Amir streljal na Jicaka Rabina in ga ubil. Atenat je šokiral izraelsko javnost.[34]


Hussein, Clinton in Rabin ob sklenitvi mirovne pogodbe.
Konec devetdesetih let se je Izrael pod vodstvom Benjamina Netanyaha umaknil iz Hebrona. Ob tem je bil podpisan sporazum, ki je na območju dajal polno avtoriteto palestinski strani.[35] Leta 1999 izbran premier Ehud Barak, je umaknil vojaške sile z juga Libanona in nadaljeval pogajanja s palestinsko stranjo, pod vodstvom Jaserja Arafata. Leta 2000 se je z njim sestal tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Izraelska stran je takrat ponudila predlog ustanovitve neodvisne palestinske države, kar pa je Arafat zavrnil. Po neuspelih pogajanjih se je pričela Druga intifada, ko se je število palestinskih samomorilnih napadov znatno povečalo.[36]

Na izrednih volitvah leta 2001 je bil za premierja izvoljen Ariel Sharon. Ta je pričel z dokončnim enostranskim umikom izraelskih sil z območja Gaze. V istem času se je pričela gradnja varnostnega zidu med Zahodnim bregom in izraelskim teritorijem. Julija 2006 je Hezbollah pričel z obstreljevanjem in raketiranjem judovskih naseljih na severu Izraela, pri čemer sta bila ubita dva človeka. Incident je zanetil mesec dni trajajočo Drugo libanonsko vojno.[37]

Maja 2008 je Izrael javno oznanil, da že leto dni tečejo mirovna pogajanja s Sirijo s posredništvom Turčije. Po »končanju ognja« med Izraelom in palestinsko stranjo, je Hamas julija 2008 enostransko prekinil in pričel z raketiranjem judovskih naselij na osrednjem delu Izraela v bližini Gaze. Izrael je na napade odgovoril z ofenzivo Gaze, ki je trajala med decembrom 2008 in januarjem 2009. V pričetku januarja je Izrael napovedal obsežno akcijo na območju Gaze, kjer so uničili glavne vojaške postojanke Hamasa ter zajeli več pomembnih pripadnikov Hamasovih sil. V sledečih dneh se je Izrael pričel umikati z območja Gaze.

In tole:
Zasedena območja Uredi
Leta 1967, med šestdnevno vojno, je Izrael prevzel nadzor nad Zahodnim bregom, vzhodnim delom Jeruzalema, Gazo in Golansko planoto. Prevzet je bil tudi začasen nadzor nad Sinajskim polotokom, ki pa je bil vrnjen Egiptu leta 1979 v sklopu mirovne pogodbe. Med zasedbo teritorijev so na vsakem od ozemelj nastale judovske naselbine, naseljene z izraelskimi prebivalci. Izrael je na območju Golanske planote in vzhodnega Jeruzalema uveljavil civilen zakonik, s katerim je omenjena ozemlja uradno priključil kot del države in ponudil tamkajšnjim prebivalcem (tako Judom kot ostalim) možnost pridobitve državljanstva, v kolikor so za to zaprosili. Nasprotno je Zahodni breg ostal pod vojaškim nadzorom, medtem ko so Palestinci in mednarodna skupnost na območju Gaze videli možnost nastanka neodvisne države. Organizacija združenih narodov je polnopravno priključeni območji označila za neveljavni ter jih še danes priznava kot okupirana območja.[50]


Zemljevid s prikazom območja Izraela, Zahodnega brega in Gaze.
Status vzhodnega dela mesta Jeruzalem predstavlja eno od glavnih ovir nadaljevanja mirovnih procesov med uradnim Izraelom in predstavniki palestinske oblasti. Organizacija združenih narodov je sporna območja uvrstila v varnostno resolucijo, katera od Izraela zahteva umik izraelskih sil s teritorijev. To naj bi po sklepu omogočilo normaliziranje odnosov z arabskimi državami.[51]

Zahodni breg je bil priključen Jordaniji leta 1948, čemur je sledila arabska zavrnitev možnosti oblikovanja dveh neodvisnih držav na območju: judovske in arabske. To priključitev je priznala le Velika Britanija, po tej pa so političen nadzor nad območjem dobile palestinske sile. Zahodni breg je Izrael okupiral leta 1967 med šestdnevno vojno. Večinsko prebivalstvo predstavljajo arabski Palestinci, kar vključuje begunce, ki so domove zapustili ali bili primorani zapustiti med vojno leta 1948.[52] Od izraelske okupacije leta 1967 do leta 1993 so bili prebivalci pod izraelsko vojaško oblastjo. Od mirovnega dogovora leta 1993 pa je nadzor nad večino krajev na Zahodnem bregu prevzela Izrael od takrat ohranja le delen vojaški nadzor, ki se je v preteklosti okrepil med obdobji vojn in palestinskih nasilnih vstaj. V odgovor na povečane nasilne akcije s strani palestinskih skrajnežev zoper izraelske civiliste tekom Druge intifade se je pričel graditi varnostni zid, ki ločuje Izrael od Zahodnega brega. Ta je zgrajen delno, v prekinjenih fazah.[53]

Območje Gaze je bilo s strani Egipta okupirano med letoma 1948 in 1967, med letoma 1967 in 2005 pa je nadzor nad območjem prevzel Izrael. Leta 2005 je Izrael v sklopu mirovnega dogovora z območja Gaze pričel izseljevati izraelske državljane in prazniti judovske naselbine. Umaknjene so bile tudi izraelske vojaške sile. Ohranja pa nadzor nad zračnimi in pomorskimi silami na območju Gaze ter občasno tja pošilja vojaške enote. Sporazum med Izraelom, Evropsko unijo, Egiptom in palestinskimi oblastmi je predvideval odprtje meje med Gazo in Egiptom. Izvolitev radikalne palestinske politične stranke Hamas, je uresničitev sporazuma otežila, zaradi česar je meja med Egiptom in Gazo večino časa ostala zaprta. Notranji nadzor, od prvih samostojnih volitev v Gazi, ohranja Hamas. Ta je ostale politične stranke prepovedal, zaradi česar Hamas ohranja popoln politični nadzor v tej palestinski entiteti.

Vir
Dojenček :: 04.09.2017 ob 9:41
Na današnji dan pred 135imi leti je Thomas Alva Edison, eden mojih omiljenih samoukih genialcev odprl prvo javno elektrarno v NY Pearl Street. Kot vsi veste je bil zagovornik enosmernega električnega toka, ljubi Nikola Tesla pa izmeničnega.

Kakorkoli, oba sta bila velika izumitelja, brez katerih svet danes ne bi bil takšen kot je.
Mitzi :: 10.01.2018 ob 17:30

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.