Živlene je eno samo trplene. Raje se fooknem dol z balkona, ko da še naprej plačujem za smrdljivo Jugo-Slavijo srbskega okupatorja in prekletih bosancev in vsega kar so navlekli sem gor v naše lepe dežele in nas zasužnjili. V zloćinski Slaviji mi ni za živeti, v zloćinski Slaviji mi je za umreti. Ne maram umetnega jezika s katerim me posiljujejo že od prvega razreda Osnovne šole. Že samo zaradi bede od umetnega jezika bi se lahko vbila.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
20.01.2026 ob 0:26
Leto 2008 je bilo zame prelomno leto. Najprej sem izgubil službo, leto kasneje sta me se zapustili žena in hčerka. Vem da nisem edini primer. V tej drzavi je takšnih zgodb veliko. Zaradi krivice, ki se mi je zgodila na delovnem sodiscu sem se odločil, da bom preostanek življenja preživel minimalistično, in kar je najpomembnejše, izvajal bom državljansko nepokorščino. Nikoli več se ne bom zaposlil in plačeval davke tej mafijski državi. Nikoli več tudi papirčka ne bom pobral v tej umazani državi. Da bom po novem živel bolj pošteno od papeža. Da ne bom več imel avtomobila. Da ne bom več nikomur zaupal. Da nikogar več ne bom spustil v svoje življenje. Kadil in pil že itak prej nisem. Nikoli več ne bom seksal, zato od takrat živim v celibatu. Nikogar več ne bom užalil ali ga fizično napadel. Preverjeno, na policiji sem čist kot solza. Za piko na I sem pa 2024 se neozdravljivo zbolel. Pravijo kardiologi, da bom do konca življenja na tabletah. Najprej mi bodo resetirali srce (uspavali in v mene spustili strom). Nekakšna sok terapija. Nekaterim pacientom so na takšen način spravili srce v normalen ritem. V primeru, da to ne uspe, tudi jaz ne vem kako naprej. O presaditvi srca za enkrat še nihče nič ne govori. Na videz izgledam zdrav kot dren. V resnici me pa samo tablete držijo pri življenju. Saj sem že enkrat omenil, da živim na rezervi. Naj vam povem, da me ni strah smrti. Ogromno lepega in manj lepega sem dal skozi. Največjo voljo do življenja mi dajeta moja dva vnuka. Morda se kdo. To pa naj ostane skrivnost. Ne me narobe razumeti. Pravijo da si sami krojimo usodo. Jaz sem si sam uničil življenje, in to že pri svojih 42. letih. Ampak tako sem se odločil, in bom sam nosil ta križ na hrbtu do smrti. Vedite, da se vse zgodi z razlogom. Najverjetneje se je tudi meni moralo to pripetiti. Hvala ker ste prebrali mojo zgodbo, in prosim ne obsojajte me. Lp