Medtem v Kanadi - 3

Pri nas je javno zobozdravstvo samo na papirju. Nazadnje sem obiskala javnega zobozdravnika leta 2008. Ker pri nas javnih zobodravnikov več ne dobiš.

Medtem v Kanadi je lepo viden tudi severni sij?

Jst ga imam in to šele dve leti prej nikoli, ker ga niti nisem rabil, tisto malo ko sem ga ( kamen, plomba ) sem se zapeljal čez mejo in so mi uredili, plačal vsaj takrat pol manj kot v Lj in je bilo urejeno, sedaj imam v Ivančni svojo zobarco koncesionarko, pokličem ko kaj rabim, do sedaj 2x ruvanje brezplačno in 1x nadgradnja proteze 60€ to sem plačal, ker sem hotel takoj drugače je tudi brezplačno samo čakaš in čakaš.

Zjutraj sem sla na rentgen in v laboratorij. V bolnici so najprej naredili administracijo brez zdravstvene izkaznice in brez vozniske, ker smo bili vsi ze v racunalniku. Prisla 8:40, odsla 9:15, od tega 5 minut na recepciji za papirje. V tem casu so nas v laboratoriju obdelali 6 ljudi in se mene na rentgenu. Mi je kar ista vzela kri, kot mi je delala rentgen. Sem jo vprasala glede lastnistva in pravi da je rentgen od bolnice, ampak odkar je laboratorij privat, jih placuje samo se privat firma. In da se vsem v laboratoriju zdije te delitve nesmiselne.

Ta gospa iz laboratorija je ta lustna, je ze nasi mami jemala kri, ko je bila bolna. Ukrajinka, njeni starsi so se priselili malo pred njenim rojstvom. Vedno prijazna, kri pa vedno tako jemlje, da sploh ne ves, da je ze v zili. Ji je med rentgenom zvonl telefon in je rekla, da je klical monter, ki jim na hiso montira stalne novoletne lucke. Ona se pripravlja.

Sef tega laboratorija je bil en Hutterite (podobno Amisem, samo da ti uporabljajo tovornjake, sicer zivijo zelo podobno kot Amisi). Ded od tega cloveka je zapustil kolonijo. Takih ljudi menda nikoli ne vzamejo nazaj in se morajo sami znajti v tem svetu. Po drugi strani imajo tudi nekateri ljudje v civilnem svetu odpor do njih. Enkrat mi je ena starejsa izobrazena in na odgovornem polozaju Ukrajinka govorila, da je dovolj samo njegov grozni priimek, pa ze ves, da je Hutterite in naprej razlagala, da takim ni prostora med nami civilisti. Jaz sem ji samo rekla, pa saj ima cisto navaden nemski priimek. Je bilo zadosti, da se je malo pomirila. Njegova zena je civilistka in uci okoliske otroke klavir.

Glede severnega sija nimam pojma. Vsi smo sij ze tolikokrat videli, da ga ze dolgo ne gledamo vec. To je za nas tako kot za vas gledati lepe debele bukve v gozdu, ki jih tudi ne opazite.

Razumljivo, nekaj kar ti je dejansko ves čas pred nosom, ne vidiš več. Ampak jaz še vedno opazim bukve v gozdu. Letos nam je pa že drugo leto zapored na dvorišču sredi septembra začel ponovno cveteti divji kostanj.

Potem si izjema, mislim glede bukev, vsaj kot opazam. Tu bukve ne rastejo, zato mi pri vas vsakic padejo v oci, kar poznam domacinov jih niti ne opazijo. Pravijo, da jaz zelenje pri vas dojemam, kot da sem prisla v subtropski gozd.

Naso mamo sem enkrat vprasala, ce se bo vrnila nazaj pogledat in ce se bo, v kaksni obliki. Ravno smo se pogovarjali na tako temo. Njen odgovor je bil kot pisan metulj. Prvi september po njeni smrti sem bila na vrtu in spanski bezeg cvetel, od cveta do cveta pa se je spreletaval pisan metulj. Jaz v rinkarnacijo ne verjamem. Cvetenje in metulj sta bila cisto nakljucje, ampak spanskega bezga nisem videla cveteti septembra ne prej, ne kasneje.

Srečen ti, pa saj imaš že na avatarju vidne lepe sijoče zobe

Medtem je dobre pol ure voznje vzhodno od te gondole grizli ubil dva cloveka in njunega psa. Ta vikend sta sla v hribe. Zvecer sta se po telefonu javila, da sta prisla gor in si bosta pripravila tabor za cez noc. Tu ni gorskih koc. Namesto njih je manjsi odprt prostor, kjer lahko prenocis v sotoru. In ta dva sta nameravala tako prenociti. Cez par ur jih je vse tri imel grizli za vecerjo. Grizlija so nasli in ubili.

Da se pa vedno vec ljudi rine na grizlijev teritorij, jih ne zanima. Ampak jaz se spomnim, dolgo nazaj, smo bili pol ure juzno od tam. Jaz sem sla po eni poti malo naprej po enem gozdu v Kananaskisu , ko sta prisla na proti dva forest rangerja, on in ona, in rekla, psa na povodec in ven iz gozda, ker zapirajo celo obmocje zaradi grizlija. Enkrat drugic, kakih 10 let kasneje, smo pa korakali v hribih se bolj juzno, blizu Elbow Falls, ko so nas prehiteli fantje z gorskimi kolesi, cez dve minuti pa gonili nazaj v dolino in se drli, "Obrnite se, grizli z dvema mladicema je takoj za vogalom." In smo se obrnli in pocasi odkorakali navzdol. Grizlijevka nas ni prisla niti povohat. Verjetno se je ze kolesarjev zadosti ustrasila.

Aja, zdajle, septembra, oktobra je najbolj nevarno, ker hocejo pojesti cimvec hrane, preden grejo v hibernacijo in zato jeseni niso prevec izbircni, kaj bodo jedli.
Dol v dolini so se pa jeleni ravnokar gonili, je bilo pa tudi lahko nevarno, ce si jim krizal pot. Pa bizoni so se tudi parili. Oni tudi niso zadovoljni, ce jim zival na dveh nogah zgodaj jeseni pride nasproti. No, bizoni so v glavnem v parkih, a med njimi in ljudmi ni nobene pregrade, ker parki niso zivalski vrt. Recimo, imajo 20x20km teritorij. Ti gres lahko noter, placas vstopnino in potem je na tebi, da se drzis poti in da ne rines v njih.

Ce vam pa zilica ne da, in morate takle cas na vsak nacin v medvedji teritorij, priporocajo, da zvonckljate, piskate, ali delate kaksen drugacen hrup, da se vam medo izogne, razen, seveda, ce je zelo lacen. Saj medvedi so bili nekoc cisti karnivori, so s s casom prilagodili na mesano in pretezno rastlinsko hrano.

Grozljivo, o tem napadu grizlija poročajo tudi naši mediji.
Pred "davnimi" leti še kot srednješolka smo se na poti z morja ustavili nekje sredi Kočevskega Roga. Sem šla ... No ja lulat v hosto, pri tem zagledam še opozrilno tablo "Pozor, območje medveda!" in ravno v tem, ko si ogledujem to tablo, je v notranjosti gozda nekaj močno počilo. Me je čuden zvok prepričal, da sem jo na hitro ucvrla nazaj do avta, v tistem iz sosednjega grma prinori še moja tetka, ona je pa celo videla medveda. Tako, da pazite, kje se ustavljate na tem področju. Še bolje - ne ustavljajte se.

Moj svak je pred leti doživel bližnje srečanje z medvedom na Hrvaškem v Severnem Velebitu, ravno se je s kolesom vzpenjal na vrh, ko mu pot prekriža medvedka z dvema mladičema. Seveda se je obrnil in odkolesaril nazaj v dolino. "Tako hitro še nisem poganjal pedal v življenju", se je pridušal.

Jaz sem enkrat srecala zivega medveda. A je bil rjav medo, skoraj crne barve, in ne grizli. In bil je se zelo mlad. To je bilo nekje juzno od Jasperja. Tudi jaz sem bila srednjesolka takrat. Medo je prisel na cesto, ker so bile ob cestah obesene kante za smeti. Visele so na verigah prav zaradi medvedov, a jim niso zares preprecevale, da bi si vzeli kaj ven in se pogostili. No, ta mladi medo je prihlacal na cesto, da bi pobrskal po kanti. Cela kolona avtomobilov se je ustavila zaradi njega. Mismo bili cisto spredaj. Jaz in se en japonski turist sva bila edina tako neumna, da sva sla k njemu na par metrov. Nasa mati je tulila, naj ostanem v kombiju. Ni mi padlo na kraj pameti, da bi lahko medo imel se mamo kje spodaj pod cesto. Na sreco se je vse dobro koncalo. Medo je Japonca in mene komaj osvrknil s pogledom. Zanimala ga je samo kanta. In za njim ni prisel noben drug medved. Zdaj imajo ponavadi vecje kante, kot zelezne kesone in ti so z vijaki priviti na betonsko podlago. So tudi visji kot tiste male kante. Do zdaj sem imela dobre izkusnje z medvedi. Kako bo za naprej, bomo pa se videli.

Si ga zivo predstavljam. Tako kot oni z gorskimi kolesi, ki sem jih omenila. In to samo norijo stran, namesto da bi pomagali drugim in ostali v skupini. Za grizlije pravijo, da ne napadejo, ce je v skupini vsaj 6 ljudi, ali ce je prisoten tudi konj.

MNogo let nazaj sem brala, da je rjavi medo ubil moza in zeno, ki sta nabirala gobe. Ne spomnim se, ali je bilo prav v Kocevskem rogu ali v katerem od bliznjih gozdnatih podrocij.

Moj svak je takrat kolesaril sam. Na poti nazaj je srečal še nekaj kolesarjev in vsem povedal za medveda. So šli potem skupaj v Senj na Radlerja. Je pa to precej obljudena pot, je tudi asfaltirana in veliko turistov se tja poda tudi z avtomobili.

Kot otrok sem doživela še bližnje srečanje z divjimi svinjami. Z dedkom sva šla preden se je zvečerilo na sprehod do potoka R. (Leskova, menim, da veš, kateri je ta potoček;)), v upanju, da bova videla srnice, ki se pridejo ta čas napajati ob potok. No, na najino presenečenje se je tja prišla napajat divja svinja s podmladkom, mislim, da so bili 3-4 srčkani progasti merjaščeki. Na srečo so bili vsi, predvsem pa njihova mati, zelo zatopljeni v radoživo igro ob vodi in naju niso opazili. Dedek mi je pokril usta in mi rekel, da se morava hitro, a potiho umakniti. Po kakih 50 metrih sva oba začela teči kot nora. In večerni sprehodi do potoka so do nadalnjega odpadli.

Dedek je imel prav, divje svinje s podmladkom so zelo nevarne. V Alberti, v poznanem parku Banff je nekaj dni nazaj medved ubil moza in zeno in njunega psa, grozno.

Uf, to pa je bilo napeto. Koliko dalec sta bila od njih? Kar sem slisala o divjih svinjah, niso nic manj napadalne od medvedov. Sama jih se nisem videla v zivo. Tisti, ki tece zahodno od B?. Se dobro, da je bil tvoj ded tako priseben.