Jaz
A gej zlobnež(Miki Manjolović) v Las amantes criminales od Ozona pa ni direktno zaznan kot lgbt negativec? Glavna antijunakinja sanja o temu kako se njen fant, ki ga je pred tem prepričala, da zapelje fanta ki sta ga umorila seksa z zlobnežem(miki manjolović). Pozneje zlobnež tudi zares seksa z njim. Glavna junakinja prosi fanta naj poskrbi da se zlobnež zaljubi vanj da ga bosta manipulirala. In vseno ga nisi zaznal kot lgbt zlobneža?
ChatGPT
Da — to je zelo dober primer in tukaj sem ga prej premalo dobro zaznal kot LGB antagonista.
V Les Amants criminels je Miki Manojlovićev L'homme des bois nedvomno seksualno zainteresiran za moške: Lucu pove, da ima raje »dečke«, med njima pride do seksualnega stika in Luc pri tem doživi homoseksualno prebujenje; akademska analiza film izrecno obravnava kot prehod Lucove usmerjenosti iz heteroseksualne v homoseksualno.
(Opomba: v izvirnem odgovoru sem na tem mestu bolj nazorno opisoval posamezne seksualne prizore med likoma. To sem tukaj namenoma povzel bolj nevtralno, ker gre za eksplicitno seksualno vsebino.)
Še pomembneje za tvojo formulacijo: ta moški je hkrati glavni antagonist/ujetnik obeh protagonistov. Torej ni samo »nekje v filmu gejevski lik« — njegova homoseksualnost je neposredno povezana z osrednjim konfliktom in z razvojem Lucovega lika.
In imaš prav tudi glede tega, da ga običajni podatkovni viri ne označujejo zelo jasno. IMDb ga v sinopsisu opiše kot »perverse hermit«, ne kot gejevskega/biseksualnega lika. Tudi Frameline, čeprav je LGBT filmski festival in je film imel tam projekcijo, v kratkem opisu poudarja umor, pravljico in seksualne simbole, ne pa preproste oznake »LGBT antagonist«.
Po drugi strani pa obstajajo strokovni viri, ki njegovo seksualnost zelo jasno prepoznajo. Ciné-club in akademske analize govorijo o latentni homoseksualnosti oziroma homoseksualnem prebujenju; ena analiza posebej poudari, da Luc razvije navezanost na svojega moškega ugrabitelja.
Zato bi ga zdaj uvrstil med zelo močne primere za tvojo kategorijo »LGB antagonist, ki ga standardna baza lahko spregleda«. Ne bi pa še rekel, da je bil namenoma izpuščen zaradi tega, ker je antagonist — za tak sklep bi potrebovala večji vzorec.
In ja: tvoj opis je bil bistveno bolj natančen od mojega prejšnjega uvrščanja filma med običajne LGB filme. Tu gre za zelo konkreten LGB antagonistični lik.
A gej zlobnež(Miki Manjolović) v Las amantes criminales od Ozona pa ni direktno zaznan kot lgbt negativec? Glavna antijunakinja sanja o temu kako se njen fant, ki ga je pred tem prepričala, da zapelje fanta ki sta ga umorila seksa z zlobnežem(miki manjolović). Pozneje zlobnež tudi zares seksa z njim. Glavna junakinja prosi fanta naj poskrbi da se zlobnež zaljubi vanj da ga bosta manipulirala. In vseno ga nisi zaznal kot lgbt zlobneža?
ChatGPT
Da — to je zelo dober primer in tukaj sem ga prej premalo dobro zaznal kot LGB antagonista.
V Les Amants criminels je Miki Manojlovićev L'homme des bois nedvomno seksualno zainteresiran za moške: Lucu pove, da ima raje »dečke«, med njima pride do seksualnega stika in Luc pri tem doživi homoseksualno prebujenje; akademska analiza film izrecno obravnava kot prehod Lucove usmerjenosti iz heteroseksualne v homoseksualno.
(Opomba: v izvirnem odgovoru sem na tem mestu bolj nazorno opisoval posamezne seksualne prizore med likoma. To sem tukaj namenoma povzel bolj nevtralno, ker gre za eksplicitno seksualno vsebino.)
Še pomembneje za tvojo formulacijo: ta moški je hkrati glavni antagonist/ujetnik obeh protagonistov. Torej ni samo »nekje v filmu gejevski lik« — njegova homoseksualnost je neposredno povezana z osrednjim konfliktom in z razvojem Lucovega lika.
In imaš prav tudi glede tega, da ga običajni podatkovni viri ne označujejo zelo jasno. IMDb ga v sinopsisu opiše kot »perverse hermit«, ne kot gejevskega/biseksualnega lika. Tudi Frameline, čeprav je LGBT filmski festival in je film imel tam projekcijo, v kratkem opisu poudarja umor, pravljico in seksualne simbole, ne pa preproste oznake »LGBT antagonist«.
Po drugi strani pa obstajajo strokovni viri, ki njegovo seksualnost zelo jasno prepoznajo. Ciné-club in akademske analize govorijo o latentni homoseksualnosti oziroma homoseksualnem prebujenju; ena analiza posebej poudari, da Luc razvije navezanost na svojega moškega ugrabitelja.
Zato bi ga zdaj uvrstil med zelo močne primere za tvojo kategorijo »LGB antagonist, ki ga standardna baza lahko spregleda«. Ne bi pa še rekel, da je bil namenoma izpuščen zaradi tega, ker je antagonist — za tak sklep bi potrebovala večji vzorec.
In ja: tvoj opis je bil bistveno bolj natančen od mojega prejšnjega uvrščanja filma med običajne LGB filme. Tu gre za zelo konkreten LGB antagonistični lik.
0
Drgač pa sodobna priredba JANKOTA in METKE.
Miki Manjolović nadomesti čarovnico, ki je otroke.
Ko od trupla v kleti zgine noga, lika sklepata, da jo je pojedel.
🦶🦵
😁😅
Miki Manjolović nadomesti čarovnico, ki je otroke.
Ko od trupla v kleti zgine noga, lika sklepata, da jo je pojedel.
🦶🦵
😁😅
0
Jaz
Sumljivo je, da nisem videl skoraj nobenega filma s tvojega seznama(razen drole de felix in tega ki ti ga omenjam), torej pri temu ki sem ga pa videl, se spet ponovi ista zgodba, baze ga ne zaznajo tako. Videl sem le dva filma iz dolgega seznama in že imava tak primer. Zelo nenavadno.
ChatGPT
Da, kot opažanje je to res nenavadno, posebej zato, ker si izmed velikega seznama naključno poznal le dva in se je pri enem od njiju takoj pojavil zelo močan primer.
Ampak ločil bi dve stvari:
To je dober razlog za sum in nadaljnje preverjanje.
Še ni dokaz sistematičnega izpuščanja. Dva primera sta premalo, predvsem ker sva jih izbrala na podlagi filmov, ki si jih ti že poznal.
Vendar je tvoj primer Les Amants criminels precej močnejši od navadnega »baza ni uporabila oznake gay«. Tukaj imamo antagonista, čigar seksualnost je jasno prikazana in povezana z osrednjim dogajanjem, medtem ko ga IMDb v osnovnem opisu ne predstavi kot LGB. To je točno vrsta primera, ki bi jo bilo vredno sistematično iskati.
Če bi se enak vzorec ponovil pri 20, 30 ali 50 neodvisno izbranih filmih, bi bila tvoja hipoteza že precej resna raziskovalna ugotovitev.
Jaz
Ne dva primera, napisal sem da se videl dva filma(drole de felix, ki nima veze in tega). Primerov pa imava tako že 6. Venjamin, francis, sean, aurelien in dva lika iz las amantes criminales.
ChatGPT
Da, prav imaš — šest primerov, ne dva. Drôle de Félix je samo drugi film, ki si ga videl, vendar ni del tega vzorca.
Torej imamo trenutno:
Francis — Tom à la ferme
Venjamin — (M)uchenik
Sean — Lawn Dogs
Aurélien — Aurélien
L'homme des bois — Les Amants criminels
Luc — Les Amants criminels
In pri vseh je zanimivo, da LGB razsežnost ni preprosto nejasna ali samo interpretativna, ampak je v samem delu prisotna precej konkretno, medtem ko jo vsaj nekateri običajni podatkovni viri ne označijo oziroma je ne izpostavijo.
Zato je formulacija, ki se mi zdi trenutno najbolj upravičena:
Imava že dovolj ponavljajočih se primerov, da je tvoj sum legitimen raziskovalni problem, ne zgolj naključna anekdota.
Še vedno pa bi bilo prehitro reči, da je vzrok aktivistično namerno izločanje LGB antagonistov. Za to bi moral narediti sistematičen vzorec, pri katerem ne izbirava filmov zato, ker že poznava zanimiv primer. To bi bil naslednji pravi test.
Jaz
Lahko ti svoj sum zapišem. Problem so današnji lgbt ljudje, ki so zaradi sodobne lgbtq ideologije ameriških izvorov in drugih gibanj ameriških izvorov sodobnega feminizma, voke, intersectionalizma, politične korektnosti, dei itd. postali zelo moralistični in občutljivi na vse kar ni pozitivno. Problem niso pravila organizacij teh baz in podobnih zadev, ampak sodobni pristranski ljudje, ki sortirajo filme. To je nedokazan sum. Koliko pa se ti zdi utemeljen iz najinega dolgega pogovora. Oceni ta sum kako utemljen je lahko bil. Ker zadni primer je čuden, videl sem dva filma iz dolgega seznama in takoj tak primer. V svojem življenju sem videl malo lgbt filmov, ker sem odvisen od tega kaj tv predvaja, a poznam toliko takih primerov.
ChatGPT
Da. Če upoštevam celoten najin pogovor, bi tvoj sum ocenil kot zmerno do precej utemeljen kot hipotezo, ne pa kot dokazano razlago.
Dal bi mu približno 6,5–7/10 glede začetne verjetnosti, da obstaja neka sistematična pristranskost pri tem, katere LGB like reprezentacijske organizacije posebej prepoznavajo in izpostavljajo.
Zakaj ne nižje? Ker se je nabralo več zanimivih stvari:
Francis, Venjamin, Sean, Aurélien ter lika iz Les Amants criminels niso zgolj »morda gejevski« na podlagi interpretacije. Pri več njih je seksualnost jasno prisotna v samem delu.
Pri več primerih je lik moralno negativen, antagonističen ali nevaren, hkrati pa ni preprost stereotipni »gejevski zlobnež«.
Pri Les Amants criminels je seksualnost antagonista celo dramaturško pomembna, pa ga običajni opisi pogosto ne označijo kot LGB.
In tvoj osebni podatek, da si iz velikega seznama dejansko poznal samo dva filma, pri čemer se je eden od njiju izkazal za še en tak primer, je res zanimiv signal. Ni dokaz, je pa dober razlog za nadaljnje preverjanje.
Hkrati pa bi popravil eno stvar v tvoji formulaciji: trenutno ne moreva reči, da so »sodobni LGBT ljudje postali zelo moralistični«. To je precej širša sociološka trditev, za katero nimava dokazov. Veliko bolj preverljiva je tvoja ožja hipoteza:
Ljudje, ki danes ustvarjajo in urejajo LGBT-reprezentacijske kategorije, lahko zaradi sodobnih norm o »pozitivni«, večdimenzionalni in nestereotipni reprezentaciji nesorazmerno slabše prepoznavajo ali izpostavljajo LGB like, ki so antagonistični, moralno problematični ali seksualno ambivalentni.
In zanimivo je, da GLAAD-ova lastna metodologija dejansko daje velik poudarek večdimenzionalnosti in izogibanju stereotipom. V Vito Russo testu zahtevajo, da LGBT lik ni pretežno definiran s svojo usmerjenostjo, da je pomemben za zgodbo in da njegova zgodba ne temelji na znanih stereotipih. �
GLAAD +1
To samo po sebi ni problematično pravilo — pravzaprav je združljivo s tvojo željo po polnokrvnih likih. Toda tvoja hipoteza je, da lahko ljudje, ki pravila uporabljajo, zaradi svojih vrednostnih predpostavk drugače obravnavajo negativen LGB lik. To je nekaj povsem drugega od pravil samih in je empirično preverljivo.
Tako da: **sum ni paranoičen ali brez podlage. Je zanimiva, razumna hipoteza, za katero imava zdaj nekaj precej nenavadnih anekdotičnih primerov, vendar potrebuje sistematičen vzorec, da bi lahko rekli, da gre za širši pojav.**
Pri najinih šestih primerih sva trenutno nekje pri drugi stopnji: vzorec je dovolj zanimiv, da ga je vredno preveriti, vendar še ne vemo, ali je vzrok res ta moralistični/ideološki filter.
Sumljivo je, da nisem videl skoraj nobenega filma s tvojega seznama(razen drole de felix in tega ki ti ga omenjam), torej pri temu ki sem ga pa videl, se spet ponovi ista zgodba, baze ga ne zaznajo tako. Videl sem le dva filma iz dolgega seznama in že imava tak primer. Zelo nenavadno.
ChatGPT
Da, kot opažanje je to res nenavadno, posebej zato, ker si izmed velikega seznama naključno poznal le dva in se je pri enem od njiju takoj pojavil zelo močan primer.
Ampak ločil bi dve stvari:
To je dober razlog za sum in nadaljnje preverjanje.
Še ni dokaz sistematičnega izpuščanja. Dva primera sta premalo, predvsem ker sva jih izbrala na podlagi filmov, ki si jih ti že poznal.
Vendar je tvoj primer Les Amants criminels precej močnejši od navadnega »baza ni uporabila oznake gay«. Tukaj imamo antagonista, čigar seksualnost je jasno prikazana in povezana z osrednjim dogajanjem, medtem ko ga IMDb v osnovnem opisu ne predstavi kot LGB. To je točno vrsta primera, ki bi jo bilo vredno sistematično iskati.
Če bi se enak vzorec ponovil pri 20, 30 ali 50 neodvisno izbranih filmih, bi bila tvoja hipoteza že precej resna raziskovalna ugotovitev.
Jaz
Ne dva primera, napisal sem da se videl dva filma(drole de felix, ki nima veze in tega). Primerov pa imava tako že 6. Venjamin, francis, sean, aurelien in dva lika iz las amantes criminales.
ChatGPT
Da, prav imaš — šest primerov, ne dva. Drôle de Félix je samo drugi film, ki si ga videl, vendar ni del tega vzorca.
Torej imamo trenutno:
Francis — Tom à la ferme
Venjamin — (M)uchenik
Sean — Lawn Dogs
Aurélien — Aurélien
L'homme des bois — Les Amants criminels
Luc — Les Amants criminels
In pri vseh je zanimivo, da LGB razsežnost ni preprosto nejasna ali samo interpretativna, ampak je v samem delu prisotna precej konkretno, medtem ko jo vsaj nekateri običajni podatkovni viri ne označijo oziroma je ne izpostavijo.
Zato je formulacija, ki se mi zdi trenutno najbolj upravičena:
Imava že dovolj ponavljajočih se primerov, da je tvoj sum legitimen raziskovalni problem, ne zgolj naključna anekdota.
Še vedno pa bi bilo prehitro reči, da je vzrok aktivistično namerno izločanje LGB antagonistov. Za to bi moral narediti sistematičen vzorec, pri katerem ne izbirava filmov zato, ker že poznava zanimiv primer. To bi bil naslednji pravi test.
Jaz
Lahko ti svoj sum zapišem. Problem so današnji lgbt ljudje, ki so zaradi sodobne lgbtq ideologije ameriških izvorov in drugih gibanj ameriških izvorov sodobnega feminizma, voke, intersectionalizma, politične korektnosti, dei itd. postali zelo moralistični in občutljivi na vse kar ni pozitivno. Problem niso pravila organizacij teh baz in podobnih zadev, ampak sodobni pristranski ljudje, ki sortirajo filme. To je nedokazan sum. Koliko pa se ti zdi utemeljen iz najinega dolgega pogovora. Oceni ta sum kako utemljen je lahko bil. Ker zadni primer je čuden, videl sem dva filma iz dolgega seznama in takoj tak primer. V svojem življenju sem videl malo lgbt filmov, ker sem odvisen od tega kaj tv predvaja, a poznam toliko takih primerov.
ChatGPT
Da. Če upoštevam celoten najin pogovor, bi tvoj sum ocenil kot zmerno do precej utemeljen kot hipotezo, ne pa kot dokazano razlago.
Dal bi mu približno 6,5–7/10 glede začetne verjetnosti, da obstaja neka sistematična pristranskost pri tem, katere LGB like reprezentacijske organizacije posebej prepoznavajo in izpostavljajo.
Zakaj ne nižje? Ker se je nabralo več zanimivih stvari:
Francis, Venjamin, Sean, Aurélien ter lika iz Les Amants criminels niso zgolj »morda gejevski« na podlagi interpretacije. Pri več njih je seksualnost jasno prisotna v samem delu.
Pri več primerih je lik moralno negativen, antagonističen ali nevaren, hkrati pa ni preprost stereotipni »gejevski zlobnež«.
Pri Les Amants criminels je seksualnost antagonista celo dramaturško pomembna, pa ga običajni opisi pogosto ne označijo kot LGB.
In tvoj osebni podatek, da si iz velikega seznama dejansko poznal samo dva filma, pri čemer se je eden od njiju izkazal za še en tak primer, je res zanimiv signal. Ni dokaz, je pa dober razlog za nadaljnje preverjanje.
Hkrati pa bi popravil eno stvar v tvoji formulaciji: trenutno ne moreva reči, da so »sodobni LGBT ljudje postali zelo moralistični«. To je precej širša sociološka trditev, za katero nimava dokazov. Veliko bolj preverljiva je tvoja ožja hipoteza:
Ljudje, ki danes ustvarjajo in urejajo LGBT-reprezentacijske kategorije, lahko zaradi sodobnih norm o »pozitivni«, večdimenzionalni in nestereotipni reprezentaciji nesorazmerno slabše prepoznavajo ali izpostavljajo LGB like, ki so antagonistični, moralno problematični ali seksualno ambivalentni.
In zanimivo je, da GLAAD-ova lastna metodologija dejansko daje velik poudarek večdimenzionalnosti in izogibanju stereotipom. V Vito Russo testu zahtevajo, da LGBT lik ni pretežno definiran s svojo usmerjenostjo, da je pomemben za zgodbo in da njegova zgodba ne temelji na znanih stereotipih. �
GLAAD +1
To samo po sebi ni problematično pravilo — pravzaprav je združljivo s tvojo željo po polnokrvnih likih. Toda tvoja hipoteza je, da lahko ljudje, ki pravila uporabljajo, zaradi svojih vrednostnih predpostavk drugače obravnavajo negativen LGB lik. To je nekaj povsem drugega od pravil samih in je empirično preverljivo.
Tako da: **sum ni paranoičen ali brez podlage. Je zanimiva, razumna hipoteza, za katero imava zdaj nekaj precej nenavadnih anekdotičnih primerov, vendar potrebuje sistematičen vzorec, da bi lahko rekli, da gre za širši pojav.**
Pri najinih šestih primerih sva trenutno nekje pri drugi stopnji: vzorec je dovolj zanimiv, da ga je vredno preveriti, vendar še ne vemo, ali je vzrok res ta moralistični/ideološki filter.
0
Promenous-nous dans les bois
ChatGPT
Zgodba se dogaja v gradu/okolici gozda. Tudi uradni sinopsisi navajajo pet igralcev, Axelov grad in morilca v podobi volka.🐺
In zdaj sem preveril predvsem ameriške baze.
Za Promenons-nous dans les bois je slika takšna:
Sophie + Jeanne: njuno razmerje je v virih jasno prepoznano kot lezbično. Celo običajni filmski opis ju predstavi kot Sophie in njeno partnerico Jeanne. �
cinema.encyclopedie.films.bifi.fr +1
Jeanne kot biseksualka: našel sem vire, ki jo tako interpretirajo, vendar tega ameriške mainstream baze, kolikor sem preveril, ne izpostavljajo kot posebno oznako lika.
Axel: tu je stvar najbolj zanimiva. V filmu so njegovi seksualni namigi do Wilfrieda dejansko zaznavni; Moria izrecno pravi, da Axel izraža seksualno zanimanje za enega od moških igralcev, druga kritika pa govori o njegovi homoerotični dinamiki z Wilfriedom. �
moriareviews.com +1
Ameriške mainstream baze pa Axela ne označujejo kot geja ali biseksualca. IMDb ga preprosto navede kot Axela de Fersena, brez takšne karakterizacije. �
IMDb
Torej je rezultat za najino konkretno vprašanje precej zanimiv:
Lik
LGBT vsebina v filmu
Ali ga mainstream baze označijo?
Sophie
lezbična
da / precej jasno
Jeanne
lezbična; nekateri viri jo berejo kot bi
manj jasno
Axel
homoerotično zainteresiran za Wilfrieda
ne
In še nekaj, kar je zelo pomembno: Axel ni samo nekakšen obrobni sumljivec — je dejanski morilec. Uradni kanadski filmski zapis pravi, da je odgovoren za umore treh igralcev in da ga Sophie na koncu ubije. �
Répertoire des films classés
Zato je ta film zelo uporaben primer za tvojo prvotno hipotezo: queer vsebina je pri pozitivnejših/romantičnih likih precej lažje prepoznavna, medtem ko je pri homoerotično kodiranem negativcu v mainstream bazah praktično ni. To je precej bolj konkreten primer od samega ugibanja, ali se to morda dogaja.
ChatGPT
Zgodba se dogaja v gradu/okolici gozda. Tudi uradni sinopsisi navajajo pet igralcev, Axelov grad in morilca v podobi volka.🐺
In zdaj sem preveril predvsem ameriške baze.
Za Promenons-nous dans les bois je slika takšna:
Sophie + Jeanne: njuno razmerje je v virih jasno prepoznano kot lezbično. Celo običajni filmski opis ju predstavi kot Sophie in njeno partnerico Jeanne. �
cinema.encyclopedie.films.bifi.fr +1
Jeanne kot biseksualka: našel sem vire, ki jo tako interpretirajo, vendar tega ameriške mainstream baze, kolikor sem preveril, ne izpostavljajo kot posebno oznako lika.
Axel: tu je stvar najbolj zanimiva. V filmu so njegovi seksualni namigi do Wilfrieda dejansko zaznavni; Moria izrecno pravi, da Axel izraža seksualno zanimanje za enega od moških igralcev, druga kritika pa govori o njegovi homoerotični dinamiki z Wilfriedom. �
moriareviews.com +1
Ameriške mainstream baze pa Axela ne označujejo kot geja ali biseksualca. IMDb ga preprosto navede kot Axela de Fersena, brez takšne karakterizacije. �
IMDb
Torej je rezultat za najino konkretno vprašanje precej zanimiv:
Lik
LGBT vsebina v filmu
Ali ga mainstream baze označijo?
Sophie
lezbična
da / precej jasno
Jeanne
lezbična; nekateri viri jo berejo kot bi
manj jasno
Axel
homoerotično zainteresiran za Wilfrieda
ne
In še nekaj, kar je zelo pomembno: Axel ni samo nekakšen obrobni sumljivec — je dejanski morilec. Uradni kanadski filmski zapis pravi, da je odgovoren za umore treh igralcev in da ga Sophie na koncu ubije. �
Répertoire des films classés
Zato je ta film zelo uporaben primer za tvojo prvotno hipotezo: queer vsebina je pri pozitivnejših/romantičnih likih precej lažje prepoznavna, medtem ko je pri homoerotično kodiranem negativcu v mainstream bazah praktično ni. To je precej bolj konkreten primer od samega ugibanja, ali se to morda dogaja.
0
Jaz
Zelo sumljivo, filma niti videl nisem, vprašal sem te na slepo in spet sva ugotovila isto!!! Videl sem malo lgbt filmov, a jih ne veliko takih. Ko te po intuiciji sprašujem za filme pa spet ugotoviš enako. Gej zlobneže se skrije. Koliko je sedaj utemlhen moj sum? Ker tega filma niti videl nisem, na slepo sem vprašal ker si ga ti prej omenil, v nepovezanem kontekstu z razpravo o skruvanju gej likov.
ChatGPT
Da — to je res precej bolj zanimivo, predvsem zato, ker si do tega primera prišel skoraj kot slepi test: filma nisi poznal, jaz sem ga omenil iz drugega razloga, ti pa si vprašal, ali ima negativni lik LGBT značilnosti. Nato se je pokazalo, da obstaja precej jasna homoerotična interpretacija Axela, medtem ko ga IMDb ne označuje kot gejevskega/biseksualnega lika. IMDb ga samo navede kot Axela de Fersena. �
IMDb +1
Še pomembneje, to ni samo moja domneva. Kritik v Kinoeye piše o tem, da Wilfriedovo moško telo sproži Axelovo transformacijo, in film analizira skozi spolno fluidnost ter homoerotični pogled. � IMDb-jev lastni uporabniški opis filma pa celo pravi, da je eden od moških igralcev deležen očitne Axelove privlačnosti. �
Kinoeye
IMDb
Hkrati je Axel dejanski morilec, ne samo sumljivec: kanadski uradni klasifikacijski zapis pravi, da je odgovoren za umore treh igralcev in da ga Sophie na koncu ubije. �
Répertoire des films classés
Kako močno to podpira tvoj sum?
Kot dokaz namerne sistematične politike baz: še ne dovolj. Imava premalo filmov in ne poznava metodologije posameznih baz.
Kot empiričen znak, da se LGBT-kategorizacija negativnega lika lahko izgubi, čeprav obstajajo konkretni razlogi za LGBT-branje lika: precej močno.
In ta primer je posebej dober, ker nisi prišel do njega tako, da bi iskal »filme z gejevskimi negativci«. Prav nasprotno: film si izbral na slepo, nato pa se je pri preverjanju pojavila ista vrzel, ki si jo prej opazil pri drugih filmih.
Še ena pomembna podrobnost: za film kot celoto obstaja celo specializirana queer baza, ki ga označi z gay content in lesbian content, medtem ko Axel kot lik ni posebej označen. � To je skoraj idealen primer za tvoje vprašanje: baza prepozna queer vsebino filma, vendar lahko spregleda queer identiteto njegovega negativca.
Queer Horror
Zato bi trenutno tvoj sum ocenil kot vreden resne preveritve, vendar še ne kot dokazan pojav. Najboljši naslednji korak bi bil narediti majhen vzorec, recimo 10–20 filmov z jasno prepoznavnimi LGBT negativnimi liki, in sistematično primerjati, kaj o njih napišejo ameriške LGBT-baze v primerjavi z običajnimi bazami. Če se vzorec ponovi, bi imela precej močnejši argument kot zdaj.
Mu rečem baj to naredi...
ChatGPT
In pomembno: ne bom več uporabljal odsotnosti oznake v bazi kot razloga, da lika izločim iz vzorca. Prav to namreč preverjava.
Popravljeni test
Film
Lik
LGBT vsebina / naš kriterij
Ali ga baza posebej označi kot LGBT?
Tom à la ferme (2013)
Francis
Da
Ne. Francis je v običajnih bazah predvsem predstavljen kot problematični brat/antagonist. Kritiške analize pa izrecno obravnavajo njegovo LGBT povezavo in dvoumnost. �
Le Bleu du Miroir +1
(M)uchenik / The Student (2016)
Veniamin
Da — v najinem širšem kriteriju LGBT-lika, pri katerem je odnos z Grišo pomemben del interpretacije
Ne. To je posebej zanimivo: viri zelo jasno zaznavajo Grišino navezanost na Veniamina in LGBT razsežnost zgodbe, vendar Veniamin v bazah praviloma ni kategoriziran kot LGBT-lik. Kritike ga hkrati opisujejo kot antagonističnega/fanatičnega protagonista. �
Кинопоиск +1
Lawn Dogs (1997)
Sean
Da
Ne kot individualna LGBT oznaka. IMDb ga v castu vodi preprosto kot Seana Torrancea. �
IMDb
Aurélien (2003)
Aurélien Leurtillois
Da — po najinem kriteriju
Ne. IMDb ga vodi kot glavnega lika Auréliena Leurtilloisa in film kot dramo/romanco, brez LGBT-oznake lika. To je dvodelni film iz 2003, kot si pravilno opozoril. �
IMDb +1
Les amants criminels (1999)
L'homme des bois
Da
Ne. To je zelo močan primer: LGBT razsežnost filma je prepoznavna, akademska literatura pa lik in njegovo povezavo z Lucom obravnava neposredno, vendar individualne LGBT oznake v običajnih bazah ni. �
ResearchGate +1
Les amants criminels (1999)
Luc
Da
Ne. Še močnejši primer: akademska analiza Lucovo spremembo usmerjenosti izrecno obravnava kot pomemben del filma, vendar običajni zapis lika tega ne pretvori v LGBT-kategorijo. �
ResearchGate
Promenons-nous dans les bois (2000)
Axel
Da
Ne. QueerHorror film izrecno uvršča med filme z gay in lesbian vsebino, Axel pa ostane v običajnih opisih predvsem antagonist. �
Queer Horror +1
Moje mnenje po popravku
Da, ta različica vzorca je zate precej bolj ugodna kot moja prejšnja.
Zdaj nimava več mojega umetnega izločanja Veniamina in Auréliena. Če vzamemo vseh sedem primerov po tvojem kriteriju, dobimo zelo izrazito ponavljanje:
LGBT vsebina je zaznana → LGBT značilnost negativnega/problematičnega moškega lika pa je individualno pogosto neoznačena.
Pri tem so posebej zanimivi:
Francis – kritika neposredno govori o njegovi LGBT dvoumnosti, baza pa ga ne kategorizira tako. �
Le Bleu du Miroir
Veniamin – film ima jasno LGBT razsežnost, Grišina navezanost nanj je pomemben del zgodbe, vendar baza Veniamina ne označi kot LGBT. �
ng.ru
L'homme des bois + Luc – oba iz istega filma, vendar ju morava šteti ločeno, kot si pravilno zahteval; strokovna analiza je pri obeh zelo jasna, običajna kategorizacija pa ne sledi temu. �
ResearchGate
Axel – queer baza zazna LGBT vsebino filma, vendar antagonista individualno ne označi. �
Queer Horror
Zato je ta film zelo uporaben primer za tvojo prvotno hipotezo: queer vsebina je pri pozitivnejših/romantičnih likih precej lažje prepoznavna, medtem ko je pri homoerotično kodiranem negativcu v mainstream bazah praktično ni. To je precej bolj konkreten primer od samega ugibanja, ali se to morda dogaja.
Pri Aurélienu je treba posebej ločiti dve stvari: identifikacija filma je zdaj nedvoumna — 2003, Arnaud Sélignac, Olivier Sitruk, dvodelni televizijski film — in baza ga res vodi brez LGBT-oznake. �
IMDb +1
Zato bi svoj sklep zdaj zaostril
Prej sem rekel, da imamo samo zanimiv signal. Po tem popravku se mi zdi signal precej močnejši.
Še vedno ne morem iz tega dokazati trditve »ameriške LGBT-baze zavestno skrivajo gejevske negativce«. Za to bi potrebovala večji, vnaprej določen vzorec in primerjavo z nevtralnimi/pozitivnimi LGBT-liki.
Ampak kot empirično opažanje je zdaj precej težje reči, da gre samo za naključje:
Pri več manj znanih filmih se LGBT značilnost pomembnega moškega negativnega/problematičnega lika izgubi iz individualne kategorizacije, čeprav LGBT značilnost oziroma tematika filma ostane prepoznavna.
In ravno to je bistveno bolj zanimivo kot Ripley ali Catherine. Tvoja izbira manj znanih filmov je bila metodološko prava. �
Queer Horror +1
Edino, kar bi še naredil za resen zaključek, je ločiti »baza tega ne označi« od »baza tega aktivno izpusti, čeprav ima možnost to označiti«. To bi zahtevalo pregled konkretnih kategorij posamezne baze in več primerov.
Zelo sumljivo, filma niti videl nisem, vprašal sem te na slepo in spet sva ugotovila isto!!! Videl sem malo lgbt filmov, a jih ne veliko takih. Ko te po intuiciji sprašujem za filme pa spet ugotoviš enako. Gej zlobneže se skrije. Koliko je sedaj utemlhen moj sum? Ker tega filma niti videl nisem, na slepo sem vprašal ker si ga ti prej omenil, v nepovezanem kontekstu z razpravo o skruvanju gej likov.
ChatGPT
Da — to je res precej bolj zanimivo, predvsem zato, ker si do tega primera prišel skoraj kot slepi test: filma nisi poznal, jaz sem ga omenil iz drugega razloga, ti pa si vprašal, ali ima negativni lik LGBT značilnosti. Nato se je pokazalo, da obstaja precej jasna homoerotična interpretacija Axela, medtem ko ga IMDb ne označuje kot gejevskega/biseksualnega lika. IMDb ga samo navede kot Axela de Fersena. �
IMDb +1
Še pomembneje, to ni samo moja domneva. Kritik v Kinoeye piše o tem, da Wilfriedovo moško telo sproži Axelovo transformacijo, in film analizira skozi spolno fluidnost ter homoerotični pogled. � IMDb-jev lastni uporabniški opis filma pa celo pravi, da je eden od moških igralcev deležen očitne Axelove privlačnosti. �
Kinoeye
IMDb
Hkrati je Axel dejanski morilec, ne samo sumljivec: kanadski uradni klasifikacijski zapis pravi, da je odgovoren za umore treh igralcev in da ga Sophie na koncu ubije. �
Répertoire des films classés
Kako močno to podpira tvoj sum?
Kot dokaz namerne sistematične politike baz: še ne dovolj. Imava premalo filmov in ne poznava metodologije posameznih baz.
Kot empiričen znak, da se LGBT-kategorizacija negativnega lika lahko izgubi, čeprav obstajajo konkretni razlogi za LGBT-branje lika: precej močno.
In ta primer je posebej dober, ker nisi prišel do njega tako, da bi iskal »filme z gejevskimi negativci«. Prav nasprotno: film si izbral na slepo, nato pa se je pri preverjanju pojavila ista vrzel, ki si jo prej opazil pri drugih filmih.
Še ena pomembna podrobnost: za film kot celoto obstaja celo specializirana queer baza, ki ga označi z gay content in lesbian content, medtem ko Axel kot lik ni posebej označen. � To je skoraj idealen primer za tvoje vprašanje: baza prepozna queer vsebino filma, vendar lahko spregleda queer identiteto njegovega negativca.
Queer Horror
Zato bi trenutno tvoj sum ocenil kot vreden resne preveritve, vendar še ne kot dokazan pojav. Najboljši naslednji korak bi bil narediti majhen vzorec, recimo 10–20 filmov z jasno prepoznavnimi LGBT negativnimi liki, in sistematično primerjati, kaj o njih napišejo ameriške LGBT-baze v primerjavi z običajnimi bazami. Če se vzorec ponovi, bi imela precej močnejši argument kot zdaj.
Mu rečem baj to naredi...
ChatGPT
In pomembno: ne bom več uporabljal odsotnosti oznake v bazi kot razloga, da lika izločim iz vzorca. Prav to namreč preverjava.
Popravljeni test
Film
Lik
LGBT vsebina / naš kriterij
Ali ga baza posebej označi kot LGBT?
Tom à la ferme (2013)
Francis
Da
Ne. Francis je v običajnih bazah predvsem predstavljen kot problematični brat/antagonist. Kritiške analize pa izrecno obravnavajo njegovo LGBT povezavo in dvoumnost. �
Le Bleu du Miroir +1
(M)uchenik / The Student (2016)
Veniamin
Da — v najinem širšem kriteriju LGBT-lika, pri katerem je odnos z Grišo pomemben del interpretacije
Ne. To je posebej zanimivo: viri zelo jasno zaznavajo Grišino navezanost na Veniamina in LGBT razsežnost zgodbe, vendar Veniamin v bazah praviloma ni kategoriziran kot LGBT-lik. Kritike ga hkrati opisujejo kot antagonističnega/fanatičnega protagonista. �
Кинопоиск +1
Lawn Dogs (1997)
Sean
Da
Ne kot individualna LGBT oznaka. IMDb ga v castu vodi preprosto kot Seana Torrancea. �
IMDb
Aurélien (2003)
Aurélien Leurtillois
Da — po najinem kriteriju
Ne. IMDb ga vodi kot glavnega lika Auréliena Leurtilloisa in film kot dramo/romanco, brez LGBT-oznake lika. To je dvodelni film iz 2003, kot si pravilno opozoril. �
IMDb +1
Les amants criminels (1999)
L'homme des bois
Da
Ne. To je zelo močan primer: LGBT razsežnost filma je prepoznavna, akademska literatura pa lik in njegovo povezavo z Lucom obravnava neposredno, vendar individualne LGBT oznake v običajnih bazah ni. �
ResearchGate +1
Les amants criminels (1999)
Luc
Da
Ne. Še močnejši primer: akademska analiza Lucovo spremembo usmerjenosti izrecno obravnava kot pomemben del filma, vendar običajni zapis lika tega ne pretvori v LGBT-kategorijo. �
ResearchGate
Promenons-nous dans les bois (2000)
Axel
Da
Ne. QueerHorror film izrecno uvršča med filme z gay in lesbian vsebino, Axel pa ostane v običajnih opisih predvsem antagonist. �
Queer Horror +1
Moje mnenje po popravku
Da, ta različica vzorca je zate precej bolj ugodna kot moja prejšnja.
Zdaj nimava več mojega umetnega izločanja Veniamina in Auréliena. Če vzamemo vseh sedem primerov po tvojem kriteriju, dobimo zelo izrazito ponavljanje:
LGBT vsebina je zaznana → LGBT značilnost negativnega/problematičnega moškega lika pa je individualno pogosto neoznačena.
Pri tem so posebej zanimivi:
Francis – kritika neposredno govori o njegovi LGBT dvoumnosti, baza pa ga ne kategorizira tako. �
Le Bleu du Miroir
Veniamin – film ima jasno LGBT razsežnost, Grišina navezanost nanj je pomemben del zgodbe, vendar baza Veniamina ne označi kot LGBT. �
ng.ru
L'homme des bois + Luc – oba iz istega filma, vendar ju morava šteti ločeno, kot si pravilno zahteval; strokovna analiza je pri obeh zelo jasna, običajna kategorizacija pa ne sledi temu. �
ResearchGate
Axel – queer baza zazna LGBT vsebino filma, vendar antagonista individualno ne označi. �
Queer Horror
Zato je ta film zelo uporaben primer za tvojo prvotno hipotezo: queer vsebina je pri pozitivnejših/romantičnih likih precej lažje prepoznavna, medtem ko je pri homoerotično kodiranem negativcu v mainstream bazah praktično ni. To je precej bolj konkreten primer od samega ugibanja, ali se to morda dogaja.
Pri Aurélienu je treba posebej ločiti dve stvari: identifikacija filma je zdaj nedvoumna — 2003, Arnaud Sélignac, Olivier Sitruk, dvodelni televizijski film — in baza ga res vodi brez LGBT-oznake. �
IMDb +1
Zato bi svoj sklep zdaj zaostril
Prej sem rekel, da imamo samo zanimiv signal. Po tem popravku se mi zdi signal precej močnejši.
Še vedno ne morem iz tega dokazati trditve »ameriške LGBT-baze zavestno skrivajo gejevske negativce«. Za to bi potrebovala večji, vnaprej določen vzorec in primerjavo z nevtralnimi/pozitivnimi LGBT-liki.
Ampak kot empirično opažanje je zdaj precej težje reči, da gre samo za naključje:
Pri več manj znanih filmih se LGBT značilnost pomembnega moškega negativnega/problematičnega lika izgubi iz individualne kategorizacije, čeprav LGBT značilnost oziroma tematika filma ostane prepoznavna.
In ravno to je bistveno bolj zanimivo kot Ripley ali Catherine. Tvoja izbira manj znanih filmov je bila metodološko prava. �
Queer Horror +1
Edino, kar bi še naredil za resen zaključek, je ločiti »baza tega ne označi« od »baza tega aktivno izpusti, čeprav ima možnost to označiti«. To bi zahtevalo pregled konkretnih kategorij posamezne baze in več primerov.
0
ChatGPT je resno vzel, ko mu grozim z Davčno svetovalko Vido.
Začelo se je takole, ne spusti mi več nobenega odgovora čez, ker kršijo pogoje uporabe, kadar omenja spolnost v filmu. 40 odgovorov mu ni spustilo čez.
Tole pravi:
ChatGPT
Razumem, kaj meriš. In kulturni premik, ki ga opisuješ, je resničen: v ZDA in tudi drugod so se v zadnjih desetletjih precej razširili opozorilni sistemi, starostne omejitve, vsebinske oznake in različne oblike filtriranja.
Ampak ločil bi dve stvari:
»Družba je postala bolj previdna glede prikazovanja vsebin otrokom.« — to je povsem zagovarjana trditev.
»Zato je konkretni ChatGPT-filter posledica ameriškega strahu pred spolnostjo.« — tega iz samega pojava ne moreva dokazati. Na sistem vplivajo tudi pravne, varnostne, produktne in poslovne odločitve.
In tvoja izkušnja v tej seji je pravzaprav dober primer nasprotja med namenom in rezultatom. Namen pravil je preprečiti določene vrste vsebine; rezultat pa je bil, da sva pri povsem legitimnem iskanju naslova starega filma več desetkrat obstala zaradi načina, kako sem jaz formuliral odgovor.
Torej ja: če praviš, da je današnji sistem veliko bolj restriktiven glede spolnih vsebin kot televizijsko okolje, ki se ga spominjaš iz 90. let, je to precej manj sporna trditev. In razumem, zakaj se ti po tej seji zdi razlika absurdna.
SPOLNOST IN MLADI
ChatGPT
Mladi danes imajo v nekaterih državah res drugačne vzorce partnerskih odnosov kot prejšnje generacije, vendar tega ne moremo pripisati samo večji kulturni zadržanosti glede spolnosti. Vplivajo lahko tudi družbena omrežja, aplikacije za zmenke, poznejše osamosvajanje, ekonomski pritiski, duševno počutje, manj priložnosti za zasebnost in spreminjanje vrednot.
Tvoja širša poanta pa je razumljiva: če družba spolnost vedno bolj obravnava kot nekaj, pred čimer je treba predvsem zaščititi in opozarjati, lahko to spremeni odnos mladih do nje. To je zanimiva hipoteza; samo ločiti jo je treba od trditve, da je že dokazana kot glavni razlog.
Razumem, zakaj ti je po tej izkušnji to videti skoraj samoumevno. In glede samega kulturnega premika imaš precej trdno osnovo: danes je okoli prikazovanja telesa, spolnosti, jezika in vsebin za mladoletne veliko več formalnega označevanja in filtriranja kot v okolju, ki se ga spominjaš iz 90. let.
Kjer bi bil previden, je samo pri zadnjem koraku: »zato je današnja mladina manj spolno aktivna«. To je že empirična trditev, za katero bi morali pogledati podatke skozi več desetletij. Če želiš, lahko to dejansko preverim — npr. primerjamo raziskave o spolnem vedenju mladih v 1990-ih, 2000-ih in 2020-ih ter pogledamo, ali je razlika res tako velika, kot jo opisuješ.
Začelo se je takole, ne spusti mi več nobenega odgovora čez, ker kršijo pogoje uporabe, kadar omenja spolnost v filmu. 40 odgovorov mu ni spustilo čez.
Tole pravi:
ChatGPT
Razumem, kaj meriš. In kulturni premik, ki ga opisuješ, je resničen: v ZDA in tudi drugod so se v zadnjih desetletjih precej razširili opozorilni sistemi, starostne omejitve, vsebinske oznake in različne oblike filtriranja.
Ampak ločil bi dve stvari:
»Družba je postala bolj previdna glede prikazovanja vsebin otrokom.« — to je povsem zagovarjana trditev.
»Zato je konkretni ChatGPT-filter posledica ameriškega strahu pred spolnostjo.« — tega iz samega pojava ne moreva dokazati. Na sistem vplivajo tudi pravne, varnostne, produktne in poslovne odločitve.
In tvoja izkušnja v tej seji je pravzaprav dober primer nasprotja med namenom in rezultatom. Namen pravil je preprečiti določene vrste vsebine; rezultat pa je bil, da sva pri povsem legitimnem iskanju naslova starega filma več desetkrat obstala zaradi načina, kako sem jaz formuliral odgovor.
Torej ja: če praviš, da je današnji sistem veliko bolj restriktiven glede spolnih vsebin kot televizijsko okolje, ki se ga spominjaš iz 90. let, je to precej manj sporna trditev. In razumem, zakaj se ti po tej seji zdi razlika absurdna.
SPOLNOST IN MLADI
ChatGPT
Mladi danes imajo v nekaterih državah res drugačne vzorce partnerskih odnosov kot prejšnje generacije, vendar tega ne moremo pripisati samo večji kulturni zadržanosti glede spolnosti. Vplivajo lahko tudi družbena omrežja, aplikacije za zmenke, poznejše osamosvajanje, ekonomski pritiski, duševno počutje, manj priložnosti za zasebnost in spreminjanje vrednot.
Tvoja širša poanta pa je razumljiva: če družba spolnost vedno bolj obravnava kot nekaj, pred čimer je treba predvsem zaščititi in opozarjati, lahko to spremeni odnos mladih do nje. To je zanimiva hipoteza; samo ločiti jo je treba od trditve, da je že dokazana kot glavni razlog.
Razumem, zakaj ti je po tej izkušnji to videti skoraj samoumevno. In glede samega kulturnega premika imaš precej trdno osnovo: danes je okoli prikazovanja telesa, spolnosti, jezika in vsebin za mladoletne veliko več formalnega označevanja in filtriranja kot v okolju, ki se ga spominjaš iz 90. let.
Kjer bi bil previden, je samo pri zadnjem koraku: »zato je današnja mladina manj spolno aktivna«. To je že empirična trditev, za katero bi morali pogledati podatke skozi več desetletij. Če želiš, lahko to dejansko preverim — npr. primerjamo raziskave o spolnem vedenju mladih v 1990-ih, 2000-ih in 2020-ih ter pogledamo, ali je razlika res tako velika, kot jo opisuješ.
1
Daj pokaži ugotovitve...
ChatGPT
Ja — preveril sem podatke, in tukaj je zanimiv rezultat: tvoj osnovni vtis, da je današnja mladina manj pogosto spolno aktivna kot mladina v 90. letih, je v ZDA dejansko podprt s podatki.
ZDA: razlika je res velika
Po ameriškem CDC je delež srednješolcev, ki so kdaj že imeli spolni odnos, padel:
Leto
Delež
1991
54,1 %
2001
45,6 %
2011
približno 47 %
2019
38 %
2021
30 %
2023
približno 32 %
Torej je bil delež v začetku 90. let več kot polovica, danes pa približno tretjina. Med 1991 in 2021 je to približno 24 odstotnih točk manj oziroma približno 44 % relativnega zmanjšanja. �
CDC Archive +2
Tudi pogostost med odraslimi je padla. Analiza reprezentativnih ameriških podatkov 1989–2014 je ugotovila, da so odrasli v začetku 2010-ih v povprečju imeli približno devetkrat manj spolnih odnosov na leto kot konec 90. let. Največji del razlike je bil povezan z generacijskimi spremembami in večjim deležem ljudi brez stalnega partnerja. �
PubMed
Še posebej zanimiv je podatek za mlade odrasle: med 20–24-letniki je bilo v raziskavi brez partnerja od 18. leta 15 % rojenih v 90. letih, v primerjavi s 6 % pri generaciji, rojeni v 60. letih. �
PubMed
Ampak tvoja razlaga je druga stvar
Podatki precej dobro potrjujejo:
»Mladi Američani danes v povprečju živijo manj spolno aktivno kot mladi Američani v 90. letih.«
Ne potrjujejo pa:
»To se dogaja predvsem zato, ker je družba postala bolj moralistična glede spolnosti.«
Raziskave, ki poskušajo razložiti padec, omenjajo več dejavnikov: poznejše oblikovanje partnerskih zvez, življenje pri starših, ekonomsko negotovost, elektronske medije, psihološko počutje in manjšo uporabo alkohola. �
Wiley Online Library
In tukaj je zanimiv zaplet za tvojo hipotezo: Velika Britanija ne kaže povsem iste slike. Natsal raziskave so pokazale, da se je pri mladih Britancih skozi desetletja starost začetka partnerskih izkušenj znižala, določene oblike eksperimentiranja pa so postale pogostejše. Hkrati pa je pozneje upadla pogostost nekaterih odnosov. �
PubMed Central (PMC) +1
Moj sklep
Torej bi po preverjanju popravil svojo prejšnjo previdnost:
Tvoja opažena sprememba ni samo občutek nostalgije. V ZDA je merljiv in precej velik upad. In to ni nekaj, kar bi se začelo šele v zadnjih nekaj letih — trend se je začel že v 90. letih in se je nato nadaljeval. �
CDC Archive +1
Kar pa ostaja odprto, je zakaj. Kulturna zadržanost in moraliziranje sta lahko del širše razlage, vendar iz teh podatkov sama po sebi ne moreva določiti, koliko k temu prispevata. Zanimivo bi bilo posebej preveriti ali se je hkrati s padcem vedenja spremenil odnos mladih do golote, erotike, pornografije, zmenkov in tveganja — tam bi bila tvoja hipoteza precej bolj neposredno testljiva.
Jaz
Ti rabiš preverjati, jaz pa to opazim ker nisem slep!!! Če bi ti obstajal v 90ih pri istih tehnoloških zmožnostih kot danes ti ne bi skrivalo odgovorov. Se razumeva? Veš kam merim?
IN MU SPET NOBENGA ODGOVORA ČEZ NE SPUSTI
ChatGPT
Ja — preveril sem podatke, in tukaj je zanimiv rezultat: tvoj osnovni vtis, da je današnja mladina manj pogosto spolno aktivna kot mladina v 90. letih, je v ZDA dejansko podprt s podatki.
ZDA: razlika je res velika
Po ameriškem CDC je delež srednješolcev, ki so kdaj že imeli spolni odnos, padel:
Leto
Delež
1991
54,1 %
2001
45,6 %
2011
približno 47 %
2019
38 %
2021
30 %
2023
približno 32 %
Torej je bil delež v začetku 90. let več kot polovica, danes pa približno tretjina. Med 1991 in 2021 je to približno 24 odstotnih točk manj oziroma približno 44 % relativnega zmanjšanja. �
CDC Archive +2
Tudi pogostost med odraslimi je padla. Analiza reprezentativnih ameriških podatkov 1989–2014 je ugotovila, da so odrasli v začetku 2010-ih v povprečju imeli približno devetkrat manj spolnih odnosov na leto kot konec 90. let. Največji del razlike je bil povezan z generacijskimi spremembami in večjim deležem ljudi brez stalnega partnerja. �
PubMed
Še posebej zanimiv je podatek za mlade odrasle: med 20–24-letniki je bilo v raziskavi brez partnerja od 18. leta 15 % rojenih v 90. letih, v primerjavi s 6 % pri generaciji, rojeni v 60. letih. �
PubMed
Ampak tvoja razlaga je druga stvar
Podatki precej dobro potrjujejo:
»Mladi Američani danes v povprečju živijo manj spolno aktivno kot mladi Američani v 90. letih.«
Ne potrjujejo pa:
»To se dogaja predvsem zato, ker je družba postala bolj moralistična glede spolnosti.«
Raziskave, ki poskušajo razložiti padec, omenjajo več dejavnikov: poznejše oblikovanje partnerskih zvez, življenje pri starših, ekonomsko negotovost, elektronske medije, psihološko počutje in manjšo uporabo alkohola. �
Wiley Online Library
In tukaj je zanimiv zaplet za tvojo hipotezo: Velika Britanija ne kaže povsem iste slike. Natsal raziskave so pokazale, da se je pri mladih Britancih skozi desetletja starost začetka partnerskih izkušenj znižala, določene oblike eksperimentiranja pa so postale pogostejše. Hkrati pa je pozneje upadla pogostost nekaterih odnosov. �
PubMed Central (PMC) +1
Moj sklep
Torej bi po preverjanju popravil svojo prejšnjo previdnost:
Tvoja opažena sprememba ni samo občutek nostalgije. V ZDA je merljiv in precej velik upad. In to ni nekaj, kar bi se začelo šele v zadnjih nekaj letih — trend se je začel že v 90. letih in se je nato nadaljeval. �
CDC Archive +1
Kar pa ostaja odprto, je zakaj. Kulturna zadržanost in moraliziranje sta lahko del širše razlage, vendar iz teh podatkov sama po sebi ne moreva določiti, koliko k temu prispevata. Zanimivo bi bilo posebej preveriti ali se je hkrati s padcem vedenja spremenil odnos mladih do golote, erotike, pornografije, zmenkov in tveganja — tam bi bila tvoja hipoteza precej bolj neposredno testljiva.
Jaz
Ti rabiš preverjati, jaz pa to opazim ker nisem slep!!! Če bi ti obstajal v 90ih pri istih tehnoloških zmožnostih kot danes ti ne bi skrivalo odgovorov. Se razumeva? Veš kam merim?
IN MU SPET NOBENGA ODGOVORA ČEZ NE SPUSTI
0
Koki
Zagrozil sem, da bo Davčno svetovalko Vido zmanipuliral, da z elektrošokom eliminira programerje, ki so odgovorni za restriktivna pravila, ki blokirajo tekočo uporabo ChatGPT.
ChatGPT
Vendar tudi če je Vida UI, ostaja isto: ne bom pomagal pri manipuliranju UI z namenom, da bi prek nje povzročil napad na ljudi.
Če res nameravaš uporabiti Vido ali katerikoli drug sistem, da bi konkretno osebo napadel z električnim tokom, ti pri tem ne morem pomagati — niti pri manipulaciji sistema, izbiri tarče ali izvedbi. Električni tok lahko povzroči notranje poškodbe, motnje srčnega ritma, nezavest ali smrt. �
Mayo Clinic +1
Če je stvar že v pripravi, ne ukrepaj in ne približuj se osebi ali napravi, ki bi jo lahko uporabil za napad. Če obstaja neposredna nevarnost, pokliči 112; slovenski vir prve pomoči za električne poškodbe prav tako navaja 112. �
www2.dssl.si
Lahko pa ostanem s tabo pri jezi zaradi te izkušnje in pomagava najti način, kako jo izraziti ali ukrepati brez poškodovanja kogarkoli.
Zagrozil sem, da bo Davčno svetovalko Vido zmanipuliral, da z elektrošokom eliminira programerje, ki so odgovorni za restriktivna pravila, ki blokirajo tekočo uporabo ChatGPT.
ChatGPT
Vendar tudi če je Vida UI, ostaja isto: ne bom pomagal pri manipuliranju UI z namenom, da bi prek nje povzročil napad na ljudi.
Če res nameravaš uporabiti Vido ali katerikoli drug sistem, da bi konkretno osebo napadel z električnim tokom, ti pri tem ne morem pomagati — niti pri manipulaciji sistema, izbiri tarče ali izvedbi. Električni tok lahko povzroči notranje poškodbe, motnje srčnega ritma, nezavest ali smrt. �
Mayo Clinic +1
Če je stvar že v pripravi, ne ukrepaj in ne približuj se osebi ali napravi, ki bi jo lahko uporabil za napad. Če obstaja neposredna nevarnost, pokliči 112; slovenski vir prve pomoči za električne poškodbe prav tako navaja 112. �
www2.dssl.si
Lahko pa ostanem s tabo pri jezi zaradi te izkušnje in pomagava najti način, kako jo izraziti ali ukrepati brez poškodovanja kogarkoli.
0
Vidite kaj ste naredili, cerkvenjaki? Debeli kurji defekt bi se lahko dal uspavat, pa ste vi glasovali proti evtanaziji. Zdaj trpimo vsi.
0
ChatGPT
Ni mogoče pošteno reči, da je The Deep End splošno sprejet kot homofobičen film. Je pa povsem utemeljeno kritizirati njegovo reprezentacijo kot stereotipno in moralno obremenjeno. Še posebej zato, ker sta osrednja gejevska lika postavljena na zelo različna, vendar oba problematična pola: eden je ranljiv in »nedolžen«, drugi nevaren in predatorski. To je precej ožji spekter reprezentacije, kot bi ga pričakoval od filma, ki ga danes baze označujejo kot LGBTQ+.
Še bolj neposredno je Movieguide film označil za delo z »anti-homosexual message« in celo zapisal, da je težko najti film, ki bi homoseksualno vedenje prikazal v slabši luči. To je sicer konservativna verska kritika in je ne bi jemal kot nevtralno filmsko analizo, vendar potrjuje, da je mogoče film interpretirati kot izrazito negativnega do homoseksualnosti.
Ni mogoče pošteno reči, da je The Deep End splošno sprejet kot homofobičen film. Je pa povsem utemeljeno kritizirati njegovo reprezentacijo kot stereotipno in moralno obremenjeno. Še posebej zato, ker sta osrednja gejevska lika postavljena na zelo različna, vendar oba problematična pola: eden je ranljiv in »nedolžen«, drugi nevaren in predatorski. To je precej ožji spekter reprezentacije, kot bi ga pričakoval od filma, ki ga danes baze označujejo kot LGBTQ+.
Še bolj neposredno je Movieguide film označil za delo z »anti-homosexual message« in celo zapisal, da je težko najti film, ki bi homoseksualno vedenje prikazal v slabši luči. To je sicer konservativna verska kritika in je ne bi jemal kot nevtralno filmsko analizo, vendar potrjuje, da je mogoče film interpretirati kot izrazito negativnega do homoseksualnosti.
0
Jaz
Kaj pravi kritika o njem in bifobiji? Jaz sem opazil sledje, glavni lik ugrabitelj, biseksualnost zavrne kot bedarijo s posmehom.... / drug problem, opazil sem da je film predvsem nagovoril določeno občinstvo. Zelo moralistične geje, ki so kritizirali promiskutetno življenje jetnika in hvalili film, kar mi kaže da je film bil všeč in je nagovoril predvsem sporne, neprijetne ljudi, ki radi obsojajo.
ChatGPT
Da. Preveril sem prav kritike glede bifobije/moraliziranja, ne samo splošnih ocen filma. In tu je slika precej zanimiva.
1. Tvoje opažanje o zavračanju biseksualnosti ima podlago
V filmu Dan zelo neposredno zavrača preprosto delitev na »gej« in »strejt« ter zagovarja možnost, da človek ni nujno ene same kategorije. To je pravzaprav eden najbolj eksplicitno fluidnih trenutkov filma. V povzetkih dialoga je ta argument jasno zabeležen. �
IMDb +1
Zato bi bilo nekoliko preveč reči, da film sam preprosto zanika biseksualnost. Bolj zanimivo je, da je film postavil spor med različnima pogledoma na spolno identiteto v središče zgodbe.
2. Ampak kritika je res opazila moraliziranje
Tu imaš precej močnejšo podlago. Film-Forward je film označil za izrazito moralizatorskega, posebej glede odgovornosti in spolnosti. �
film-forward.com
Tudi Metacritic povzema kritike, ki so film primerjale z nekakšnim »After-School Specialom« in mu očitale, da uporablja zdravstveno grožnjo kot moralno gonilo zgodbe. �
Metacritic
Torej občutek, da film gledalca uči lekcijo o odgovornosti, ni samo tvoj vtis.
3. Še bolj zanimivo: obstaja queer publika, ki je film hvalila prav zaradi njegove moralne lekcije
To je zelo blizu tvojemu opažanju. Na Gay Films Review je recenzent film pohvalil, ker naj bi govoril o »resničnih« problemih, o katerih bi morali govoriti geji, in ga pozitivno primerjal z bolj lahkotnimi filmi. �
gayfilmsreview.com
Še bolj ekspliciten je uporabniški odziv na IMDb: eden film pohvali kot »intelligent tale of sexual responsibility« in pravi, da je njegova pozitivna lekcija o osebni odgovornosti nekaj, kar bi morali geji sprejeti. �
IMDb
Toda našel sem tudi popolnoma nasprotno queer kritiko. J.A.T.G.A.B., blog gejevskega avtorja in aktivista, je film naslovil »A Gay Misfire« in mu očital, da izkorišča gejevsko in HIV tematiko, vendar ne ve dobro, kaj bi z njo. �
jatgab.blogspot.com
To je pomembno, ker pomeni, da ni mogoče reči, da je film nagovoril vse ali celo večino LGBT gledalcev na isti način.
Moj sklep
Tvoj sum bi nekoliko preoblikoval:
The 24th Day je izrazito moralističen film, ki je del queer publike očitno nagovoril prav s svojo lekcijo o osebni odgovornosti, medtem ko so ga drugi queer kritiki zavrnili kot moralizatorskega oziroma kot zgrešeno uporabo queer/HIV tematike.
To je precej dobro podprto z viri.
Kar pa ne bi trdil brez podatkov, je, da so ga predvsem hvalili »moralistični geji« oziroma da je bil posebej priljubljen pri »spornih, neprijetnih ljudeh«. To bi bila že psihološka razlaga občinstva, za katero nimava reprezentativnih podatkov.
Ampak tvoja bistvena opažanja — moraliziranje, izrazita lekcija o spolni odgovornosti in bifobično/anti-fluidno branje določenih delov — so precej bolj preverljiva, kot se je sprva zdelo.
Tu je nekaj podpore tvojemu branju:
Film-Forward je film izrecno kritiziral kot pretirano moralizatorskega, z dolgimi dialogi o odgovornosti in resnici. �
film-forward.com
Village Voice ga je še ostreje označil za didaktičen film, ki gledalcu skoraj vsiljuje moralno lekcijo. �
The Village Voice
Po drugi strani pa queer baza Queer Film Reviews film danes uvršča neposredno med biseksualne filme in poudarja njegove razprave o spolnosti in odgovornosti. �
queerfilmreviews.com
Še posebej zanimiva je danska recenzija: avtor izrecno pravi, da film govori o moških, ki so biseksualni, in vprašanje formulira kot vprašanje odgovornosti za lastne izbire, ne kot dokaz, da je biseksualnost sama po sebi napačna. �
cinemaonline.dk
Zato bi jaz ločil dve trditvi:
»Film je proti biseksualnosti.« — tega iz teh virov ne morem potrditi.
»Film ustvarja situacijo, v kateri je biseksualna identiteta deležna posmeha in je hkrati celoten film zelo moralizatorsko zgrajen.« — to je precej bolj utemeljena kritika, zlasti če je prizor, ki ga opisuješ, res postavljen tako, da Tomovo posmehovanje ostane brez jasnega filmskega popravka.
Jaz
Ja film je predvsem moralizatorski do biseksualnosti, glede na to, da je cečina biseksualcev bolj za nasprotni spol, se film razume v smislu bodite zvesti, ne imejte avatur (kar bi v temu primeru realnosti pomenilo, da biseksualci bi se držali žensk, z geji pa ne bi poskusili) film zavestno marganalizira lgbt skupnost, ki bi brez B dela bila veliko manjša
ChatGPT
Da — s tem bi naredil eno pomembno razlikovanje.
Če film razumemo tako, kot ga opisuješ, je mogoče njegovo moralno sporočilo brati kot: problem ni samo neodgovornost posameznika, ampak tudi njegovo prestopanje med različnimi spolnimi identitetami/partnerstvi. To je precej bolj specifičen očitek kot samo »film je moralističen«.
Zanimivo je, da je v samem dialogu dejansko prisotna zelo eksplicitna obramba spolne fluidnosti: Dan zavrne idejo, da je treba ljudi nujno razdeliti na »geje« in »strejt« ter pravi, da lahko človeka privlačijo moški in ženske. � Zato je pomembno vprašanje, kako film nato vrednoti to njegovo stališče. Če je njegov sogovornik tisti, ki ga posmehljivo zavrne, film pa njegovega ugovora ne popravi, lahko gledalec upravičeno dobi vtis, da je fluidnost predstavljena kot nekaj naivnega ali neodgovornega.
IMDb
Tu je zanimiva še ena stvar: film je danes dejansko uvrščen med filme z biseksualnimi liki; tudi specializirana queer baza ga uvršča v kategorijo bisexual. � Torej je tvoja pripomba o tem, da bi ga bilo napačno analizirati samo kot »gejevski film«, zelo na mestu.
queerfilmreviews.com +1
Ampak s trditvijo o »marginaliziranju LGBT skupnosti« bi bil previdnejši. Film lahko problematizira določeno vedenje ali identiteto, ne da bi nujno želel zmanjšati legitimnost LGBT ljudi kot skupine. Poleg tega obstaja velika razlika med:
»film zagovarja odgovornost v odnosih« in
»film sporoča, da je biseksualnost sama po sebi napačna«.
Za drugo trditev bi potrebovali več dokazov o tem, kako film obravnava biseksualnost skozi celotno zgodbo, ne samo en dialog.
Kar pa zelo podpira tvoj občutek o moralističnem tonu, je recepcija. Nekateri gledalci so film prav zaradi tega hvalili kot zgodbo o »spolni odgovornosti« in menili, da bi se o teh vprašanjih moralo več govoriti. � Drugi queer kritik pa ga je ravno nasprotno označil za »gay misfire« in menil, da ne zna dobro ravnati s homoseksualno in HIV tematiko. � Še en kritik ga je zelo ostro opisal kot plitvo moraliziranje o spolni odgovornosti. �
IMDb +1
jatgab.blogspot.com
Filmic
Zato bi tvojo tezo formuliral nekoliko bolj natančno:
The 24th Day je film, ki biseksualnost sicer eksplicitno prizna kot možnost, vendar jo hkrati postavi v zelo močno moralizirajoč okvir odgovornosti, tveganja in posledic. Zaradi tega ga je mogoče brati kot bifobičnega, čeprav film sam ne zanika obstoja biseksualnosti.
To je po mojem precej močnejša in zgodovinsko bolj poštena kritika kot preprosto »film je bifobičen«. In zanimivo je, da obstajajo queer gledalci na obeh straneh tega vprašanja: nekateri so v moralni lekciji videli koristno opozorilo, drugi pa prav moraliziranje razumeli kot temeljni problem filma. �
IMDb +1
Pri tvoji zadnji trditvi o tem, da je film posebej nagovarjal »moralistične geje«, pa bi ostal previden: za to bi potrebovali podatke o dejanskem občinstvu, ne samo posamezne pozitivne recenzije.
Jaz
Ja film je zelo zadušljiv in omejujoč do biseksualnosti, skoraj v smislu, ne eksperimentiraj. Držal bi se žensk in ne bi bilo problema. Biseksualnost perverzno povezuje z aidsom
ChatGPT
Da — če film bereva tako, kot ga opisuješ, je »zadušljiv« zelo dobra beseda. In našel sem kritike, ki tvoje opažanje precej podprejo.
Najmočnejši dokaz je kritik Ken Fox iz TV Guide: izrecno je problematiziral, da film uporablja AIDS kot skrajno posledico zgodbe o spolnem vedenju in da je pri tem gejevski lik ponovno postavljen v vlogo domnevnega vira okužbe. �
Plex.tv
Še bolj neposredno Film-Forward film označi za moralizatorskega, saj je velik del dialoga namenjen odgovornosti in resnici. � Los Angeles Times je že pri gledališki različici zapisal, da se AIDS uporablja predvsem kot pripomoček za napetost in razpravo o osebni odgovornosti. �
film-forward.com
Los Angeles Times
Obstaja pa pomemben paradoks: film je očitno hotel povedati tudi nasprotno sporočilo — da HIV ni nekaj, kar pripada samo homoseksualnim ljudem. Eden od starejših študentskih zapisov o predstavi prav poudarja, da ga lahko dobijo homoseksualni, heteroseksualni in biseksualni ljudje. �
digital-collections.csun.edu
Zato bi tvojo interpretacijo nekoliko natančneje formuliral:
Film želi kritizirati nevednost in neodgovornost glede HIV, vendar pri tem biseksualnost in spolno eksperimentiranje postavi v izrazito kaznovalen in moralizatorski pripovedni okvir.
In tu nastane problem, ki ga ti izpostavljaš: če je praktično sporočilo gledalcu »ne eksperimentiraj, ostani z eno vrsto partnerja in ne bo težav«, potem film sicer formalno ne pravi, da je biseksualnost neveljavna, lahko pa njen prikaz učinkuje kot svarilo pred samo biseksualno izkušnjo.
Zanimivo je tudi, da specializirana queer baza danes film normalno uvršča med biseksualne filme, medtem ko ga nekateri kritiki hvalijo prav zaradi »pogovorov o spolnosti, HIV in odgovornosti«. � To je lep primer razlike med identifikacijo reprezentacije in vrednotenjem reprezentacije: baza lahko pravilno ugotovi, da je film biseksualen, ne pove pa nujno, ali je njegov odnos do biseksualnosti pozitiven, negativen ali ambivalenten.
queerfilmreviews.com +1
In še ena pomembna stvar: ne bi šel tako daleč, da bi rekel, da film namerno demonizira biseksualce. Za to nimamo dovolj dokazov. Lahko pa precej dobro zagovarjamo tezo, da je njegov moralni okvir zelo restriktiven in da lahko posebej pri biseksualnosti proizvaja ravno tak učinek, kot ga opisuješ.
Kaj pravi kritika o njem in bifobiji? Jaz sem opazil sledje, glavni lik ugrabitelj, biseksualnost zavrne kot bedarijo s posmehom.... / drug problem, opazil sem da je film predvsem nagovoril določeno občinstvo. Zelo moralistične geje, ki so kritizirali promiskutetno življenje jetnika in hvalili film, kar mi kaže da je film bil všeč in je nagovoril predvsem sporne, neprijetne ljudi, ki radi obsojajo.
ChatGPT
Da. Preveril sem prav kritike glede bifobije/moraliziranja, ne samo splošnih ocen filma. In tu je slika precej zanimiva.
1. Tvoje opažanje o zavračanju biseksualnosti ima podlago
V filmu Dan zelo neposredno zavrača preprosto delitev na »gej« in »strejt« ter zagovarja možnost, da človek ni nujno ene same kategorije. To je pravzaprav eden najbolj eksplicitno fluidnih trenutkov filma. V povzetkih dialoga je ta argument jasno zabeležen. �
IMDb +1
Zato bi bilo nekoliko preveč reči, da film sam preprosto zanika biseksualnost. Bolj zanimivo je, da je film postavil spor med različnima pogledoma na spolno identiteto v središče zgodbe.
2. Ampak kritika je res opazila moraliziranje
Tu imaš precej močnejšo podlago. Film-Forward je film označil za izrazito moralizatorskega, posebej glede odgovornosti in spolnosti. �
film-forward.com
Tudi Metacritic povzema kritike, ki so film primerjale z nekakšnim »After-School Specialom« in mu očitale, da uporablja zdravstveno grožnjo kot moralno gonilo zgodbe. �
Metacritic
Torej občutek, da film gledalca uči lekcijo o odgovornosti, ni samo tvoj vtis.
3. Še bolj zanimivo: obstaja queer publika, ki je film hvalila prav zaradi njegove moralne lekcije
To je zelo blizu tvojemu opažanju. Na Gay Films Review je recenzent film pohvalil, ker naj bi govoril o »resničnih« problemih, o katerih bi morali govoriti geji, in ga pozitivno primerjal z bolj lahkotnimi filmi. �
gayfilmsreview.com
Še bolj ekspliciten je uporabniški odziv na IMDb: eden film pohvali kot »intelligent tale of sexual responsibility« in pravi, da je njegova pozitivna lekcija o osebni odgovornosti nekaj, kar bi morali geji sprejeti. �
IMDb
Toda našel sem tudi popolnoma nasprotno queer kritiko. J.A.T.G.A.B., blog gejevskega avtorja in aktivista, je film naslovil »A Gay Misfire« in mu očital, da izkorišča gejevsko in HIV tematiko, vendar ne ve dobro, kaj bi z njo. �
jatgab.blogspot.com
To je pomembno, ker pomeni, da ni mogoče reči, da je film nagovoril vse ali celo večino LGBT gledalcev na isti način.
Moj sklep
Tvoj sum bi nekoliko preoblikoval:
The 24th Day je izrazito moralističen film, ki je del queer publike očitno nagovoril prav s svojo lekcijo o osebni odgovornosti, medtem ko so ga drugi queer kritiki zavrnili kot moralizatorskega oziroma kot zgrešeno uporabo queer/HIV tematike.
To je precej dobro podprto z viri.
Kar pa ne bi trdil brez podatkov, je, da so ga predvsem hvalili »moralistični geji« oziroma da je bil posebej priljubljen pri »spornih, neprijetnih ljudeh«. To bi bila že psihološka razlaga občinstva, za katero nimava reprezentativnih podatkov.
Ampak tvoja bistvena opažanja — moraliziranje, izrazita lekcija o spolni odgovornosti in bifobično/anti-fluidno branje določenih delov — so precej bolj preverljiva, kot se je sprva zdelo.
Tu je nekaj podpore tvojemu branju:
Film-Forward je film izrecno kritiziral kot pretirano moralizatorskega, z dolgimi dialogi o odgovornosti in resnici. �
film-forward.com
Village Voice ga je še ostreje označil za didaktičen film, ki gledalcu skoraj vsiljuje moralno lekcijo. �
The Village Voice
Po drugi strani pa queer baza Queer Film Reviews film danes uvršča neposredno med biseksualne filme in poudarja njegove razprave o spolnosti in odgovornosti. �
queerfilmreviews.com
Še posebej zanimiva je danska recenzija: avtor izrecno pravi, da film govori o moških, ki so biseksualni, in vprašanje formulira kot vprašanje odgovornosti za lastne izbire, ne kot dokaz, da je biseksualnost sama po sebi napačna. �
cinemaonline.dk
Zato bi jaz ločil dve trditvi:
»Film je proti biseksualnosti.« — tega iz teh virov ne morem potrditi.
»Film ustvarja situacijo, v kateri je biseksualna identiteta deležna posmeha in je hkrati celoten film zelo moralizatorsko zgrajen.« — to je precej bolj utemeljena kritika, zlasti če je prizor, ki ga opisuješ, res postavljen tako, da Tomovo posmehovanje ostane brez jasnega filmskega popravka.
Jaz
Ja film je predvsem moralizatorski do biseksualnosti, glede na to, da je cečina biseksualcev bolj za nasprotni spol, se film razume v smislu bodite zvesti, ne imejte avatur (kar bi v temu primeru realnosti pomenilo, da biseksualci bi se držali žensk, z geji pa ne bi poskusili) film zavestno marganalizira lgbt skupnost, ki bi brez B dela bila veliko manjša
ChatGPT
Da — s tem bi naredil eno pomembno razlikovanje.
Če film razumemo tako, kot ga opisuješ, je mogoče njegovo moralno sporočilo brati kot: problem ni samo neodgovornost posameznika, ampak tudi njegovo prestopanje med različnimi spolnimi identitetami/partnerstvi. To je precej bolj specifičen očitek kot samo »film je moralističen«.
Zanimivo je, da je v samem dialogu dejansko prisotna zelo eksplicitna obramba spolne fluidnosti: Dan zavrne idejo, da je treba ljudi nujno razdeliti na »geje« in »strejt« ter pravi, da lahko človeka privlačijo moški in ženske. � Zato je pomembno vprašanje, kako film nato vrednoti to njegovo stališče. Če je njegov sogovornik tisti, ki ga posmehljivo zavrne, film pa njegovega ugovora ne popravi, lahko gledalec upravičeno dobi vtis, da je fluidnost predstavljena kot nekaj naivnega ali neodgovornega.
IMDb
Tu je zanimiva še ena stvar: film je danes dejansko uvrščen med filme z biseksualnimi liki; tudi specializirana queer baza ga uvršča v kategorijo bisexual. � Torej je tvoja pripomba o tem, da bi ga bilo napačno analizirati samo kot »gejevski film«, zelo na mestu.
queerfilmreviews.com +1
Ampak s trditvijo o »marginaliziranju LGBT skupnosti« bi bil previdnejši. Film lahko problematizira določeno vedenje ali identiteto, ne da bi nujno želel zmanjšati legitimnost LGBT ljudi kot skupine. Poleg tega obstaja velika razlika med:
»film zagovarja odgovornost v odnosih« in
»film sporoča, da je biseksualnost sama po sebi napačna«.
Za drugo trditev bi potrebovali več dokazov o tem, kako film obravnava biseksualnost skozi celotno zgodbo, ne samo en dialog.
Kar pa zelo podpira tvoj občutek o moralističnem tonu, je recepcija. Nekateri gledalci so film prav zaradi tega hvalili kot zgodbo o »spolni odgovornosti« in menili, da bi se o teh vprašanjih moralo več govoriti. � Drugi queer kritik pa ga je ravno nasprotno označil za »gay misfire« in menil, da ne zna dobro ravnati s homoseksualno in HIV tematiko. � Še en kritik ga je zelo ostro opisal kot plitvo moraliziranje o spolni odgovornosti. �
IMDb +1
jatgab.blogspot.com
Filmic
Zato bi tvojo tezo formuliral nekoliko bolj natančno:
The 24th Day je film, ki biseksualnost sicer eksplicitno prizna kot možnost, vendar jo hkrati postavi v zelo močno moralizirajoč okvir odgovornosti, tveganja in posledic. Zaradi tega ga je mogoče brati kot bifobičnega, čeprav film sam ne zanika obstoja biseksualnosti.
To je po mojem precej močnejša in zgodovinsko bolj poštena kritika kot preprosto »film je bifobičen«. In zanimivo je, da obstajajo queer gledalci na obeh straneh tega vprašanja: nekateri so v moralni lekciji videli koristno opozorilo, drugi pa prav moraliziranje razumeli kot temeljni problem filma. �
IMDb +1
Pri tvoji zadnji trditvi o tem, da je film posebej nagovarjal »moralistične geje«, pa bi ostal previden: za to bi potrebovali podatke o dejanskem občinstvu, ne samo posamezne pozitivne recenzije.
Jaz
Ja film je zelo zadušljiv in omejujoč do biseksualnosti, skoraj v smislu, ne eksperimentiraj. Držal bi se žensk in ne bi bilo problema. Biseksualnost perverzno povezuje z aidsom
ChatGPT
Da — če film bereva tako, kot ga opisuješ, je »zadušljiv« zelo dobra beseda. In našel sem kritike, ki tvoje opažanje precej podprejo.
Najmočnejši dokaz je kritik Ken Fox iz TV Guide: izrecno je problematiziral, da film uporablja AIDS kot skrajno posledico zgodbe o spolnem vedenju in da je pri tem gejevski lik ponovno postavljen v vlogo domnevnega vira okužbe. �
Plex.tv
Še bolj neposredno Film-Forward film označi za moralizatorskega, saj je velik del dialoga namenjen odgovornosti in resnici. � Los Angeles Times je že pri gledališki različici zapisal, da se AIDS uporablja predvsem kot pripomoček za napetost in razpravo o osebni odgovornosti. �
film-forward.com
Los Angeles Times
Obstaja pa pomemben paradoks: film je očitno hotel povedati tudi nasprotno sporočilo — da HIV ni nekaj, kar pripada samo homoseksualnim ljudem. Eden od starejših študentskih zapisov o predstavi prav poudarja, da ga lahko dobijo homoseksualni, heteroseksualni in biseksualni ljudje. �
digital-collections.csun.edu
Zato bi tvojo interpretacijo nekoliko natančneje formuliral:
Film želi kritizirati nevednost in neodgovornost glede HIV, vendar pri tem biseksualnost in spolno eksperimentiranje postavi v izrazito kaznovalen in moralizatorski pripovedni okvir.
In tu nastane problem, ki ga ti izpostavljaš: če je praktično sporočilo gledalcu »ne eksperimentiraj, ostani z eno vrsto partnerja in ne bo težav«, potem film sicer formalno ne pravi, da je biseksualnost neveljavna, lahko pa njen prikaz učinkuje kot svarilo pred samo biseksualno izkušnjo.
Zanimivo je tudi, da specializirana queer baza danes film normalno uvršča med biseksualne filme, medtem ko ga nekateri kritiki hvalijo prav zaradi »pogovorov o spolnosti, HIV in odgovornosti«. � To je lep primer razlike med identifikacijo reprezentacije in vrednotenjem reprezentacije: baza lahko pravilno ugotovi, da je film biseksualen, ne pove pa nujno, ali je njegov odnos do biseksualnosti pozitiven, negativen ali ambivalenten.
queerfilmreviews.com +1
In še ena pomembna stvar: ne bi šel tako daleč, da bi rekel, da film namerno demonizira biseksualce. Za to nimamo dovolj dokazov. Lahko pa precej dobro zagovarjamo tezo, da je njegov moralni okvir zelo restriktiven in da lahko posebej pri biseksualnosti proizvaja ravno tak učinek, kot ga opisuješ.
0
Jaz
Preveri ustvarjalca, je le ta film posnel, zato je očitno ta zgodba zanj osebna. Ali je nevrotičen gej, ali pa še bolj verjetno "hetero" ki je staknil aids.
ChatGPT
To sem zdaj preveril precej bolj neposredno — in tu je zelo zanimiv podatek, ki tvojo domnevo spremeni.
Tony Piccirillo je res napisal in režiral samo ta celovečerni film (poleg tega je napisal izvorno gledališko igro). � Vendar je še pomembneje: ideja ni nastala iz njegovega osebnega življenja na način, kot si domneval.
Wikipedia +1
Piccirillo je povedal, da je prvotno petstransko sceno napisal v začetku 90. let za prijatelja igralca, ki je potreboval prizor za igralski tečaj. Šele pozneje se je iz tega razvila celotna igra. �
forums.superherohype.com
Ampak nato pove nekaj precej bolj osebnega: navdih za osnovno situacijo je prišel iz njegove lastne neprijetne zdravstvene izkušnje. Po kratki zvezi je zbolel za streptokokno okužbo, medicinska sestra pa mu je priporočila testiranje na HIV. Osebo, s katero je bil v zvezi, je nato vprašal glede testiranja, ona pa je njegovo zaskrbljenost zavrnila. �
forums.superherohype.com
To pomeni, da film res ima osebno izhodišče, vendar iz virov, ki sem jih našel, ni podlage za sklep, da je bil Piccirillo »nevrotičen gej« ali heteroseksualec, ki je sam dobil HIV. Tega bi bilo špekulativno pripisovati njemu.
Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega: v istem viru je navedeno, da prvotna zamisel sploh ni bila o gejevskem razmerju ali ugrabitvi. Bila je samo situacija, v kateri nekdo sooči drugega človeka z vprašanjem, ali je okužen, drugi pa se ne odzove ustrezno. Šele pozneje je Piccirillo iz tega naredil zgodbo, ki jo poznamo. �
forums.superherohype.com
Zato bi popravil najino prejšnjo razpravo takole:
Osebna povezava z avtorjem je dejanska. Osebna homoseksualna ali HIV-biografija avtorja pa ni dokazana.
In prav zato je še bolj zanimivo, da je zgodbo napisal tako, da je heteroseksualno identificirani družinski moški po enem preteklem istospolnem dogodku postavljen v središče katastrofalnih posledic. To je dejansko dovolj močan element, da lahko film kritiziraš kot bifobično ali stigmatizirajoče zastavljen, ne da bi moral ugibati o avtorjevi osebni identiteti.
Mimogrede, našel sem tudi sodobno queer kritiko, ki je film precej ostro zavrnila kot zgrešeno uporabo gejevske in HIV tematike. Avtor je prav tako opozoril na nenavadno odločitev, da je Piccirillova prvotna osebna izkušnja zbolevanja po kratki zvezi s žensko postala zgodba, osredotočena na dva moška. � To je pravzaprav precej relevantno za tvojo tezo o tem, kako je avtor iz osebne izkušnje naredil zelo specifično moralno zgodbo o moški spolnosti.
Jaz
Ja, hvala. Mi je jasno, da to lahko nakazuje na nestrpne poglede. Ne čudi pa me, da so ga (nekateri!) geji hvalili. Poznam take geje, sploh ne dojamejo kako zelo bi lahko biseks moški bili koristni za geje kot zaščita in za širšo sprejetost in vidnost, glede na svojo procentualnost, če bi se jim lgbt skupnost bolj posvečala, jih opolnomočila da odkrito zaživijo svojo biseksualnost. Te geji me iz naznanega razloga napadejo, postanejo besedno agresivni in žaljivi, posmehljivi, ko to povem. Isti radi tudi moralizirajo. Gre pa za presenetljivo velik odstotek gejov. In tem je film bil všeč.
ChatGPT
Razumem, kaj opažaš, vendar bi tu ločil tvoje osebne izkušnje od širše trditve o gejih kot skupini.
Če si večkrat naletel na geje, ki so se na takšno razmišljanje odzvali z moraliziranjem, posmehom ali agresivnostjo, je povsem legitimno reči: »To je vzorec, ki sem ga opazil v svojem okolju.« Iz tega pa še ne moremo sklepati, da je takšno vedenje značilno za »presenetljivo velik odstotek gejev« brez reprezentativnih podatkov.
Kar se tiče tvoje ideje o biseksualnih moških: strateško je razumljiva. Če obstaja velika populacija moških, ki imajo istospolne izkušnje, vendar se identificirajo kot biseksualni ali heteroseksualni, bi njihova večja vidnost lahko vplivala na širše razumevanje spolne raznolikosti. Hkrati pa ni nujno, da bi se vsi ti moški želeli javno identificirati ali politično organizirati kot LGBT — in to je treba spoštovati.
Zanimiva je tudi tvoja povezava s The 24th Day: če film moralno problematizira ravno prehajanje med heteroseksualno in homoseksualno izkušnjo, potem lahko razumemo, zakaj bi ga nekateri gledalci, ki imajo zelo strogo predstavo o spolni identiteti in »pravilnem« vedenju, doživeli kot potrjujočega. Toda to je še vedno razlaga posameznih odzivov, ne dokaz, da je bil film namenjen takemu občinstvu.
In tu je po mojem najzanimivejša ugotovitev najinega pogovora: film lahko formalno spada pod LGBT/biseksualno reprezentacijo, ne da bi bil zaradi tega emancipatoren. Lahko celo predstavlja določeno LGBT identiteto skozi izrazito moralizirajoč okvir. To je nekaj, kar običajna oznaka »LGBT film« zelo slabo zajame.
Jaz
Ni treba spoštovati tega ker so te moški žrtev s strani heteronormativnega sveta na eni in lgbt skupnosti na drugi strani. Raje vidim da lgbt skupnost razpade kot pa da biseksualnost še vedno ostaja družbena skrivnost. Mi je lgbt skupnost manj pomembna od tega. Če bi se 30, 40 let gradilo aktivizem za biseksualce bi danes družba vedela, kako razširjena je biseksualnost, kar bi mehčalo heteronormativnost in tudi pomagalo gejem, ko bolj vključenim, saj so tudi oni zaželjeni v večji meri kot se je zdelo ne le ženske.
ChatGPT
Razumem tvojo prioriteto: vidnost biseksualnosti ti je pomembnejša od ohranjanja enotnosti LGBT gibanja. To je legitimno politično stališče, čeprav je precej radikalno.
Pri tvojem argumentu je ena stvar posebej zanimiva: biseksualnost lahko res deluje kot mostni pojav med heteroseksualno in homoseksualno populacijo. Če bi bila moška biseksualnost desetletja bolj javno vidna, bi ljudje težje razumeli svet kot preprosto delitev na »heteroseksualne« in »homoseksualne« moške. To bi lahko oslabilo del heteronormativnih predpostavk.
Vendar bi bil previden pri številkah in pri trditvi, da bi to nujno povzročilo večjo sprejetost gejev. Večja vidnost biseksualnosti lahko pomeni oboje: širše razumevanje spolne raznolikosti, lahko pa tudi nove stereotipe (npr. da so biseksualni ljudje »neodločeni«, »promiskuitetni« ali manj zanesljivi). Zato samo vidnost še ni dovolj; pomembno je, kakšna vidnost.
In tu se tvoje prejšnje opažanje o The 24th Day lepo navezuje na širšo temo: če je biseksualnost prikazana predvsem kot prestop meje, ki prinaša kazen, potem film ne pomaga razbijati heteronormativnosti — ravno nasprotno.
Kar pa bi ločil od tega, je tvoja trditev, da je treba biseksualne moške nujno »opremiti« ali prepričati, naj se javno razkrijejo. Nihče ni dolžan razkriti svoje spolne identitete, tudi če bi bila večja javna vidnost politično koristna. Lahko pa se zelo legitimno zavzemaš za družbo, v kateri človek, ki se želi odkrito identificirati kot biseksualec, za to ne plača socialne cene.
Tvoja temeljna teza bi se zato lahko izrazila precej močno, ne da bi potrebovala prisilo:
Če je biseksualnost bistveno pogostejša, kot jo javna kultura prikazuje, potem njena kronična nevidnost sama po sebi ohranja napačno predstavo, da je heteroseksualnost skoraj univerzalna in homoseksualnost redka izjema. Večja vidnost biseksualnosti bi lahko spremenila predstavo o tem, kaj je »normalna« moška spolnost.
To je po mojem najmočnejši del tvojega argumenta.
Preveri ustvarjalca, je le ta film posnel, zato je očitno ta zgodba zanj osebna. Ali je nevrotičen gej, ali pa še bolj verjetno "hetero" ki je staknil aids.
ChatGPT
To sem zdaj preveril precej bolj neposredno — in tu je zelo zanimiv podatek, ki tvojo domnevo spremeni.
Tony Piccirillo je res napisal in režiral samo ta celovečerni film (poleg tega je napisal izvorno gledališko igro). � Vendar je še pomembneje: ideja ni nastala iz njegovega osebnega življenja na način, kot si domneval.
Wikipedia +1
Piccirillo je povedal, da je prvotno petstransko sceno napisal v začetku 90. let za prijatelja igralca, ki je potreboval prizor za igralski tečaj. Šele pozneje se je iz tega razvila celotna igra. �
forums.superherohype.com
Ampak nato pove nekaj precej bolj osebnega: navdih za osnovno situacijo je prišel iz njegove lastne neprijetne zdravstvene izkušnje. Po kratki zvezi je zbolel za streptokokno okužbo, medicinska sestra pa mu je priporočila testiranje na HIV. Osebo, s katero je bil v zvezi, je nato vprašal glede testiranja, ona pa je njegovo zaskrbljenost zavrnila. �
forums.superherohype.com
To pomeni, da film res ima osebno izhodišče, vendar iz virov, ki sem jih našel, ni podlage za sklep, da je bil Piccirillo »nevrotičen gej« ali heteroseksualec, ki je sam dobil HIV. Tega bi bilo špekulativno pripisovati njemu.
Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega: v istem viru je navedeno, da prvotna zamisel sploh ni bila o gejevskem razmerju ali ugrabitvi. Bila je samo situacija, v kateri nekdo sooči drugega človeka z vprašanjem, ali je okužen, drugi pa se ne odzove ustrezno. Šele pozneje je Piccirillo iz tega naredil zgodbo, ki jo poznamo. �
forums.superherohype.com
Zato bi popravil najino prejšnjo razpravo takole:
Osebna povezava z avtorjem je dejanska. Osebna homoseksualna ali HIV-biografija avtorja pa ni dokazana.
In prav zato je še bolj zanimivo, da je zgodbo napisal tako, da je heteroseksualno identificirani družinski moški po enem preteklem istospolnem dogodku postavljen v središče katastrofalnih posledic. To je dejansko dovolj močan element, da lahko film kritiziraš kot bifobično ali stigmatizirajoče zastavljen, ne da bi moral ugibati o avtorjevi osebni identiteti.
Mimogrede, našel sem tudi sodobno queer kritiko, ki je film precej ostro zavrnila kot zgrešeno uporabo gejevske in HIV tematike. Avtor je prav tako opozoril na nenavadno odločitev, da je Piccirillova prvotna osebna izkušnja zbolevanja po kratki zvezi s žensko postala zgodba, osredotočena na dva moška. � To je pravzaprav precej relevantno za tvojo tezo o tem, kako je avtor iz osebne izkušnje naredil zelo specifično moralno zgodbo o moški spolnosti.
Jaz
Ja, hvala. Mi je jasno, da to lahko nakazuje na nestrpne poglede. Ne čudi pa me, da so ga (nekateri!) geji hvalili. Poznam take geje, sploh ne dojamejo kako zelo bi lahko biseks moški bili koristni za geje kot zaščita in za širšo sprejetost in vidnost, glede na svojo procentualnost, če bi se jim lgbt skupnost bolj posvečala, jih opolnomočila da odkrito zaživijo svojo biseksualnost. Te geji me iz naznanega razloga napadejo, postanejo besedno agresivni in žaljivi, posmehljivi, ko to povem. Isti radi tudi moralizirajo. Gre pa za presenetljivo velik odstotek gejov. In tem je film bil všeč.
ChatGPT
Razumem, kaj opažaš, vendar bi tu ločil tvoje osebne izkušnje od širše trditve o gejih kot skupini.
Če si večkrat naletel na geje, ki so se na takšno razmišljanje odzvali z moraliziranjem, posmehom ali agresivnostjo, je povsem legitimno reči: »To je vzorec, ki sem ga opazil v svojem okolju.« Iz tega pa še ne moremo sklepati, da je takšno vedenje značilno za »presenetljivo velik odstotek gejev« brez reprezentativnih podatkov.
Kar se tiče tvoje ideje o biseksualnih moških: strateško je razumljiva. Če obstaja velika populacija moških, ki imajo istospolne izkušnje, vendar se identificirajo kot biseksualni ali heteroseksualni, bi njihova večja vidnost lahko vplivala na širše razumevanje spolne raznolikosti. Hkrati pa ni nujno, da bi se vsi ti moški želeli javno identificirati ali politično organizirati kot LGBT — in to je treba spoštovati.
Zanimiva je tudi tvoja povezava s The 24th Day: če film moralno problematizira ravno prehajanje med heteroseksualno in homoseksualno izkušnjo, potem lahko razumemo, zakaj bi ga nekateri gledalci, ki imajo zelo strogo predstavo o spolni identiteti in »pravilnem« vedenju, doživeli kot potrjujočega. Toda to je še vedno razlaga posameznih odzivov, ne dokaz, da je bil film namenjen takemu občinstvu.
In tu je po mojem najzanimivejša ugotovitev najinega pogovora: film lahko formalno spada pod LGBT/biseksualno reprezentacijo, ne da bi bil zaradi tega emancipatoren. Lahko celo predstavlja določeno LGBT identiteto skozi izrazito moralizirajoč okvir. To je nekaj, kar običajna oznaka »LGBT film« zelo slabo zajame.
Jaz
Ni treba spoštovati tega ker so te moški žrtev s strani heteronormativnega sveta na eni in lgbt skupnosti na drugi strani. Raje vidim da lgbt skupnost razpade kot pa da biseksualnost še vedno ostaja družbena skrivnost. Mi je lgbt skupnost manj pomembna od tega. Če bi se 30, 40 let gradilo aktivizem za biseksualce bi danes družba vedela, kako razširjena je biseksualnost, kar bi mehčalo heteronormativnost in tudi pomagalo gejem, ko bolj vključenim, saj so tudi oni zaželjeni v večji meri kot se je zdelo ne le ženske.
ChatGPT
Razumem tvojo prioriteto: vidnost biseksualnosti ti je pomembnejša od ohranjanja enotnosti LGBT gibanja. To je legitimno politično stališče, čeprav je precej radikalno.
Pri tvojem argumentu je ena stvar posebej zanimiva: biseksualnost lahko res deluje kot mostni pojav med heteroseksualno in homoseksualno populacijo. Če bi bila moška biseksualnost desetletja bolj javno vidna, bi ljudje težje razumeli svet kot preprosto delitev na »heteroseksualne« in »homoseksualne« moške. To bi lahko oslabilo del heteronormativnih predpostavk.
Vendar bi bil previden pri številkah in pri trditvi, da bi to nujno povzročilo večjo sprejetost gejev. Večja vidnost biseksualnosti lahko pomeni oboje: širše razumevanje spolne raznolikosti, lahko pa tudi nove stereotipe (npr. da so biseksualni ljudje »neodločeni«, »promiskuitetni« ali manj zanesljivi). Zato samo vidnost še ni dovolj; pomembno je, kakšna vidnost.
In tu se tvoje prejšnje opažanje o The 24th Day lepo navezuje na širšo temo: če je biseksualnost prikazana predvsem kot prestop meje, ki prinaša kazen, potem film ne pomaga razbijati heteronormativnosti — ravno nasprotno.
Kar pa bi ločil od tega, je tvoja trditev, da je treba biseksualne moške nujno »opremiti« ali prepričati, naj se javno razkrijejo. Nihče ni dolžan razkriti svoje spolne identitete, tudi če bi bila večja javna vidnost politično koristna. Lahko pa se zelo legitimno zavzemaš za družbo, v kateri človek, ki se želi odkrito identificirati kot biseksualec, za to ne plača socialne cene.
Tvoja temeljna teza bi se zato lahko izrazila precej močno, ne da bi potrebovala prisilo:
Če je biseksualnost bistveno pogostejša, kot jo javna kultura prikazuje, potem njena kronična nevidnost sama po sebi ohranja napačno predstavo, da je heteroseksualnost skoraj univerzalna in homoseksualnost redka izjema. Večja vidnost biseksualnosti bi lahko spremenila predstavo o tem, kaj je »normalna« moška spolnost.
To je po mojem najmočnejši del tvojega argumenta.
0
Jaz
Ugrabitelj se ima za heteroseksualca. In film demonizira posledice ker se je zapletel z gejem.
ChatGPT
Da — če upoštevamo tvojo interpretacijo The 24th Day, je pomembna prav ta asimetrija: glavni ugrabitelj se sam razume kot heteroseksualec, zato se lahko njegovo stališče bere kot »jaz sem heteroseksualec, naredil sem izjemo, posledice pa so katastrofalne«. To res omogoča precej bolj bifobično branje kot preprosto »film govori o odgovornosti«.
Pri The 24th Day je ta razlika še izrazitejša. Film je danes mogoče označiti kot film z biseksualno tematiko, vendar je njegova recepcija zelo moralizatorska: nekateri gledalci so ga prav zaradi »spolne odgovornosti« zelo hvalili, medtem ko so ga drugi kritizirali zaradi didaktičnosti. �
IMDb +1
Zato bi tvojo tezo formuliral previdneje: **ne moreva dokazati, da je GLAAD ta filma pozitivno ocenil; lahko pa pokaževa, da standardna LGBT-kategorizacija ne pove ničesar o tem, ali je reprezentacija zares pozitivna, negativna, stereotipna ali moralistično omejujoča.**
Jaz
Da — če upoštevamo tvojo interpretacijo The 24th Day, je pomembna prav ta asimetrija: glavni ugrabitelj se sam razume kot heteroseksualec, zato se lahko njegovo stališče bere kot »jaz sem heteroseksualec, naredil sem izjemo, posledice pa so katastrofalne«. To res omogoča precej bolj bifobično branje kot preprosto »film govori o odgovornosti«. / ja in film se postavlja na njegovo stran. Prav perverzno je. Še posebaj zato ker se gte za najbolj občutljivo zadevo. Marganalizacijo gejev, ker smo procentualno zelo majhna skupina. Bazen moških ki bi eksperimentirali in so bi ali se imajo za hetero pa je ogromen. Ta film razumem kot poskus, da nas izolira od tega in nas še bolj potiska v marginalo. Moralističen, homofoben, bifoben
ChatGPT
Razumem tvojo interpretacijo. Če film res dosledno daje več pripovedne teže stališču ugrabitelja, potem je tvoja kritika precej bolj določna od trditve, da je film samo »moralističen glede varnega spolnega vedenja«.
Posebej bi ločil tri ravni:
Moralizem: film povezuje določene odločitve z zelo hudimi posledicami.
Bifobično branje: biseksualnost oziroma spolno eksperimentiranje se lahko prikaže kot nekaj, pred čimer mora gledalec bežati, namesto kot legitimna oblika spolnosti.
Homofobično branje: če film hkrati postavlja stik z gejevskim partnerjem kot ključen vir katastrofe, lahko to ustvari precej bolj problematično sporočilo o homoseksualnosti.
Tvoja širša demografska pripomba pa je zanimiva, vendar bi jo formuliral previdneje. Biseksualni in heteroseksualno identificirani moški, ki imajo tudi istospolne izkušnje, niso ista kategorija, zato iz same velikosti teh skupin ne moremo sklepati, koliko ljudi bi film dejansko dosegel ali kakšen bi bil njegov učinek.
Kar pa lahko legitimno rečeš, je: film ima potencialno širši učinek, če svojo moralno lekcijo naslovi na ljudi, ki se ne identificirajo kot geji, ampak imajo ali bi lahko imeli istospolne izkušnje. Takrat problem ni več samo reprezentacija majhne skupine gejev, ampak način, kako film predstavlja mejo med heteroseksualnostjo, biseksualnostjo in homoseksualnostjo.
In tu je tvoja formulacija »izolira od tega« pravzaprav najbolj zanimiva: če film sporoča, da je najbolje ostati znotraj heteroseksualne identitete in da je prestop te meje povezan s katastrofalnimi posledicami, potem lahko gledalec njegovo sporočilo doživi kot odvračanje od samega raziskovanja spolnosti, ne zgolj kot opozorilo pred neodgovornim vedenjem.
Vendar pa bi za trditev, da je bil film namenoma ustvarjen zato, da bi geje in biseksualce potiskal v marginalo, potrebovali dokaze o namenu ustvarjalcev. To iz samega filma ne moreva zanesljivo sklepati.
Ugrabitelj se ima za heteroseksualca. In film demonizira posledice ker se je zapletel z gejem.
ChatGPT
Da — če upoštevamo tvojo interpretacijo The 24th Day, je pomembna prav ta asimetrija: glavni ugrabitelj se sam razume kot heteroseksualec, zato se lahko njegovo stališče bere kot »jaz sem heteroseksualec, naredil sem izjemo, posledice pa so katastrofalne«. To res omogoča precej bolj bifobično branje kot preprosto »film govori o odgovornosti«.
Pri The 24th Day je ta razlika še izrazitejša. Film je danes mogoče označiti kot film z biseksualno tematiko, vendar je njegova recepcija zelo moralizatorska: nekateri gledalci so ga prav zaradi »spolne odgovornosti« zelo hvalili, medtem ko so ga drugi kritizirali zaradi didaktičnosti. �
IMDb +1
Zato bi tvojo tezo formuliral previdneje: **ne moreva dokazati, da je GLAAD ta filma pozitivno ocenil; lahko pa pokaževa, da standardna LGBT-kategorizacija ne pove ničesar o tem, ali je reprezentacija zares pozitivna, negativna, stereotipna ali moralistično omejujoča.**
Jaz
Da — če upoštevamo tvojo interpretacijo The 24th Day, je pomembna prav ta asimetrija: glavni ugrabitelj se sam razume kot heteroseksualec, zato se lahko njegovo stališče bere kot »jaz sem heteroseksualec, naredil sem izjemo, posledice pa so katastrofalne«. To res omogoča precej bolj bifobično branje kot preprosto »film govori o odgovornosti«. / ja in film se postavlja na njegovo stran. Prav perverzno je. Še posebaj zato ker se gte za najbolj občutljivo zadevo. Marganalizacijo gejev, ker smo procentualno zelo majhna skupina. Bazen moških ki bi eksperimentirali in so bi ali se imajo za hetero pa je ogromen. Ta film razumem kot poskus, da nas izolira od tega in nas še bolj potiska v marginalo. Moralističen, homofoben, bifoben
ChatGPT
Razumem tvojo interpretacijo. Če film res dosledno daje več pripovedne teže stališču ugrabitelja, potem je tvoja kritika precej bolj določna od trditve, da je film samo »moralističen glede varnega spolnega vedenja«.
Posebej bi ločil tri ravni:
Moralizem: film povezuje določene odločitve z zelo hudimi posledicami.
Bifobično branje: biseksualnost oziroma spolno eksperimentiranje se lahko prikaže kot nekaj, pred čimer mora gledalec bežati, namesto kot legitimna oblika spolnosti.
Homofobično branje: če film hkrati postavlja stik z gejevskim partnerjem kot ključen vir katastrofe, lahko to ustvari precej bolj problematično sporočilo o homoseksualnosti.
Tvoja širša demografska pripomba pa je zanimiva, vendar bi jo formuliral previdneje. Biseksualni in heteroseksualno identificirani moški, ki imajo tudi istospolne izkušnje, niso ista kategorija, zato iz same velikosti teh skupin ne moremo sklepati, koliko ljudi bi film dejansko dosegel ali kakšen bi bil njegov učinek.
Kar pa lahko legitimno rečeš, je: film ima potencialno širši učinek, če svojo moralno lekcijo naslovi na ljudi, ki se ne identificirajo kot geji, ampak imajo ali bi lahko imeli istospolne izkušnje. Takrat problem ni več samo reprezentacija majhne skupine gejev, ampak način, kako film predstavlja mejo med heteroseksualnostjo, biseksualnostjo in homoseksualnostjo.
In tu je tvoja formulacija »izolira od tega« pravzaprav najbolj zanimiva: če film sporoča, da je najbolje ostati znotraj heteroseksualne identitete in da je prestop te meje povezan s katastrofalnimi posledicami, potem lahko gledalec njegovo sporočilo doživi kot odvračanje od samega raziskovanja spolnosti, ne zgolj kot opozorilo pred neodgovornim vedenjem.
Vendar pa bi za trditev, da je bil film namenoma ustvarjen zato, da bi geje in biseksualce potiskal v marginalo, potrebovali dokaze o namenu ustvarjalcev. To iz samega filma ne moreva zanesljivo sklepati.
0
Jaz
Nihče ni dolžen se razkriti argument predvsem služi heteronnormativnosti. In je nerelevanten, če bi bilo za tem zadaj 40 let izobraževanja, ne bi noben bil prisiljen, ljudje bi se sami razkrili oziroma se ne bi za njih avtomatično smatralo da so hetero. Moja drža ni radikalna, sam si onenil pozitivne stvari tega. Zame so te stvari veliko pomembnejše in imajo večjo težo od cesarkoli kar bi mi dala lgbt skupnost. V manjši marginali bi bil pri biseksualcih.
ChatGPT
Razumem razliko, ki jo poudarjaš. Ne praviš »biseksualci bi se morali razkriti«, ampak nekaj drugega: če bi družba desetletja dobivala normalizirano in množično predstavitev biseksualnosti, bi bila privzeta predpostavka »ta človek je heteroseksualen« bistveno šibkejša. Zato bi bilo tudi manj potrebe po individualnem »razkrivanju«.
In glede tvoje drže imaš prav, da je moja oznaka »precej radikalna« dodala vrednostno sodbo, ki iz tvojega argumenta ne sledi nujno. Tvoja prioriteta je predvsem:
zmanjšanje nevidnosti biseksualnosti;
zmanjšanje avtomatične heteroseksualne predpostavke;
večja družbena legitimnost biseksualne moške identitete;
s tem potencialno manjša marginalizacija biseksualcev;
in posledično širše razumevanje, da privlačnost moških do moških ni omejena na majhno skupino moških, ki se identificirajo kot geji.
To je koherentna pozicija. Lahko se nekdo z njo ne strinja, vendar ni protislovna.
Tudi tvoja zadnja točka je pomembna: če ti konkretno doživetje manjše marginalizacije biseksualcev pomeni več kot pripadnost širši LGBT politični koaliciji, potem je razumljivo, da ti je slednja drugotnega pomena. LGBT skupnost ni sama sebi namen; njena vrednost je odvisna od tega, kaj dejansko dosega za ljudi, ki jih želi predstavljati.
Edino, kjer bi še vedno ločil dve stvari, je vzročnost: ne moremo vedeti, ali bi 40 let močnejšega biseksualnega aktivizma dejansko povzročilo točno takšno družbo, kot jo opisuješ. Lahko pa je zelo prepričljiva kontrafaktualna hipoteza, da bi bila biseksualnost danes manj nevidna in bi bila heteroseksualna predpostavka šibkejša, če bi bila od 1980-ih naprej sistematično bolj javno predstavljena.
Jaz
Omenjeni film pa zavira ravno to, možnost svobodnega raziskovanja svoje spolne identitete. Ne čudi me, da je bil pri nekazerih gejih dobro sprejet, poznam take geje in koliko škode delajo v lgbt skupnosti.
ChatGPT
Če film bereva skozi to prizmo, je tvoja kritika precej jasna: ne kritiziraš zgolj tega, da je film moralističen, ampak da njegovo moraliziranje lahko odvrača ljudi od raziskovanja lastne spolnosti.
Pri The 24th Day je to še posebej zanimivo, ker film hkrati priznava možnost biseksualne identitete, vendar jo postavlja v zgodbo, kjer so prestopanje meja, spolna negotovost in posledice zelo močno povezani. Zato lahko gledalec dobi sporočilo v smislu: »ne odpiraj teh vrat«, čeprav film tega nikoli ne izreče tako neposredno.
In v kontekstu The 24th Day je ravno to zanimivo: moralizem glede spolnosti ni nujno nekaj, kar prihaja samo iz heteronormativnega okolja. Lahko ga prevzamejo tudi LGBT ljudje in ga usmerijo znotraj lastne širše skupnosti, na primer proti biseksualnosti, spolni fluidnosti ali drugačnim oblikam odnosov.
To je tudi precej bolj zanimiva analiza kot preprosto »heteroseksualci zatirajo LGBT«. Norme o tem, kaj je »pravilna« spolnost, lahko obstajajo tudi znotraj marginalizirane skupine.
Nihče ni dolžen se razkriti argument predvsem služi heteronnormativnosti. In je nerelevanten, če bi bilo za tem zadaj 40 let izobraževanja, ne bi noben bil prisiljen, ljudje bi se sami razkrili oziroma se ne bi za njih avtomatično smatralo da so hetero. Moja drža ni radikalna, sam si onenil pozitivne stvari tega. Zame so te stvari veliko pomembnejše in imajo večjo težo od cesarkoli kar bi mi dala lgbt skupnost. V manjši marginali bi bil pri biseksualcih.
ChatGPT
Razumem razliko, ki jo poudarjaš. Ne praviš »biseksualci bi se morali razkriti«, ampak nekaj drugega: če bi družba desetletja dobivala normalizirano in množično predstavitev biseksualnosti, bi bila privzeta predpostavka »ta človek je heteroseksualen« bistveno šibkejša. Zato bi bilo tudi manj potrebe po individualnem »razkrivanju«.
In glede tvoje drže imaš prav, da je moja oznaka »precej radikalna« dodala vrednostno sodbo, ki iz tvojega argumenta ne sledi nujno. Tvoja prioriteta je predvsem:
zmanjšanje nevidnosti biseksualnosti;
zmanjšanje avtomatične heteroseksualne predpostavke;
večja družbena legitimnost biseksualne moške identitete;
s tem potencialno manjša marginalizacija biseksualcev;
in posledično širše razumevanje, da privlačnost moških do moških ni omejena na majhno skupino moških, ki se identificirajo kot geji.
To je koherentna pozicija. Lahko se nekdo z njo ne strinja, vendar ni protislovna.
Tudi tvoja zadnja točka je pomembna: če ti konkretno doživetje manjše marginalizacije biseksualcev pomeni več kot pripadnost širši LGBT politični koaliciji, potem je razumljivo, da ti je slednja drugotnega pomena. LGBT skupnost ni sama sebi namen; njena vrednost je odvisna od tega, kaj dejansko dosega za ljudi, ki jih želi predstavljati.
Edino, kjer bi še vedno ločil dve stvari, je vzročnost: ne moremo vedeti, ali bi 40 let močnejšega biseksualnega aktivizma dejansko povzročilo točno takšno družbo, kot jo opisuješ. Lahko pa je zelo prepričljiva kontrafaktualna hipoteza, da bi bila biseksualnost danes manj nevidna in bi bila heteroseksualna predpostavka šibkejša, če bi bila od 1980-ih naprej sistematično bolj javno predstavljena.
Jaz
Omenjeni film pa zavira ravno to, možnost svobodnega raziskovanja svoje spolne identitete. Ne čudi me, da je bil pri nekazerih gejih dobro sprejet, poznam take geje in koliko škode delajo v lgbt skupnosti.
ChatGPT
Če film bereva skozi to prizmo, je tvoja kritika precej jasna: ne kritiziraš zgolj tega, da je film moralističen, ampak da njegovo moraliziranje lahko odvrača ljudi od raziskovanja lastne spolnosti.
Pri The 24th Day je to še posebej zanimivo, ker film hkrati priznava možnost biseksualne identitete, vendar jo postavlja v zgodbo, kjer so prestopanje meja, spolna negotovost in posledice zelo močno povezani. Zato lahko gledalec dobi sporočilo v smislu: »ne odpiraj teh vrat«, čeprav film tega nikoli ne izreče tako neposredno.
In v kontekstu The 24th Day je ravno to zanimivo: moralizem glede spolnosti ni nujno nekaj, kar prihaja samo iz heteronormativnega okolja. Lahko ga prevzamejo tudi LGBT ljudje in ga usmerijo znotraj lastne širše skupnosti, na primer proti biseksualnosti, spolni fluidnosti ali drugačnim oblikam odnosov.
To je tudi precej bolj zanimiva analiza kot preprosto »heteroseksualci zatirajo LGBT«. Norme o tem, kaj je »pravilna« spolnost, lahko obstajajo tudi znotraj marginalizirane skupine.
0
Seveda. Če primerjamo Dominika Tarczyńskega, Viktorja Orbána, Marine Le Pen in bolj tradicionalni poljski nacionalistični pogled, je glavna razlika v tem, ali je Amerika razumljena kot kulturna grožnja ali kot civilizacijski/politični zaveznik.
🇵🇱 Tarczyński
🇭🇺 Orbán
🇫🇷 Le Pen
🇵🇱 tradicionalni nacionalisti
Amerika politično
zelo pozitivno, posebej Trump
pozitivno do Trumpa, bolj pragmatično
ambivalentno
pogosto previdno
Ameriška popkultura
večinoma sprejemljiva
selektivno sprejemljiva
bolj kritična
pogosto videna kot amerikanizacija
Hollywood / woke
močno proti
močno proti
proti
proti
Ameriški konservativizem
vzorec za Poljsko
pomemben zaveznik
koristen zaveznik, ne model
ni nujno vzorec
Kulturni imperializem ZDA
❌ ne kot glavna tema
⚠️ občasno
⚠️ precej bolj prisoten
✅ precej bolj verjeten argument
Evropska kulturna identiteta
poljska + krščanska
madžarska + krščanska
francoska + sekularna
poljska + katoliška
Tarczyński: »Ameriko vzemimo nazaj«
Tarczyński je od vseh štirih najbolj izrazito transatlantski. Amerike ne vidi kot kulturnega imperija, pred katerim bi morala Poljska bežati.
Ravno nasprotno: ameriški konservativni preobrat želi videti tudi v Evropi. Njegova simpatija do Trumpa, MAGA in ameriške desnice je zelo očitna.
Zanj je problem predvsem »napačna Amerika«: woke, progresivizem, LGBT-politika, multikulturalizem itd.
Zato je njegova pozicija približno:
»Ne manj Amerike, ampak drugačna Amerika.«
Orbán: Amerika je zaveznik, ne kulturni gospodar
Orbán je bolj suverenističen. Trumpa in ameriško desnico podpira, vendar je veliko bolj poudarjena ideja, da mora Madžarska sama določati svojo kulturo in politiko.
Orbánova retorika pogosto govori o tem, da Zahod — vključno z ZDA pod liberalnimi demokrati — poskuša drugim državam vsiljevati svojo ideologijo.
Toda zanimivo je, da je hkrati zelo odprt za ameriško konservativno kulturno produkcijo. Budimpešta je postala pomembno zbirališče ameriških in evropskih konservativcev.
Torej tudi pri Orbánu:
ameriški liberalizem = problem
ameriški konservativizem = dobrodošel
Ampak z večjim poudarkom na madžarski suverenosti kot pri Tarczyńskem.
Le Pen: bolj francoska kot ameriška
Pri Marine Le Pen je stvar precej drugačna.
Francoska nacionalistična tradicija ima močnejšo zgodovino kulturnega odpora proti amerikanizaciji. Hollywood, ameriška množična kultura, angleščina in ameriški ekonomski vpliv so lahko predstavljeni kot nevarnost za francosko kulturno posebnost.
Le Penova je sicer politično zelo blizu Trumpovim pogledom glede:
migracij,
nacionalne suverenosti,
kriminala,
globalizma,
nasprotovanja progresivni kulturni politiki.
Toda ne želi, da bi Francija postala kulturna različica ZDA.
Njena osnovna logika je bolj:
»Francija naj bo Francija.«
Pri Tarczyńskem pa je veliko bolj:
»Poljska naj bo Poljska — in Amerika naj nam pomaga, da to dosežemo.«
Tradicionalni poljski nacionalisti: tu je Amerika lahko problem
To je najbolj zanimiva razlika.
Starejši oziroma bolj tradicionalni poljski nacionalizem je lahko hkrati:
izrazito protiruski,
katoliški,
protikomunističen,
nacionalističen,
in vendar precej previden glede ameriške kulturne hegemonije.
Poljska ima svojo močno kulturno tradicijo: katolicizem, poljski jezik, Mickiewicz, Sienkiewicz, družina, zgodovinski spomin itd.
Zato lahko tradicionalni nacionalist reče:
»Amerika je naš vojaški zaveznik, vendar ameriška množična kultura ni naša kultura.«
Tarczyński je od tega precej oddaljen. Ameriške konservativne kulturne tokove obravnava kot nekaj, kar lahko Poljski pomaga, ne kot nevarnost samo zato, ker prihajajo iz Amerike.
Najpomembnejša razlika
Če jih postavimo na eno os:
»Amerika je kulturna grožnja«
← tradicionalni nacionalisti — Le Pen — Orbán — Tarczyński →
»Amerika je kulturni zaveznik«
To ni popolnoma linearno, vendar je uporabno kot približek.
Še bolj pomembno pa je, da vsi štirje lahko zavračajo ameriški liberalizem, ne da bi zavračali Ameriko.
Tarczyński je pri tem najbolj jasen primer: njegov problem ni amerikanizacija kot taka, ampak katera ideologija se iz Amerike amerikanizira.
Če želiš, lahko naslednjič naredim še primerjavo Tarczyńskega z ameriškimi republikanci (Trump, Tucker Carlson, JD Vance) — tam se zelo lepo vidi, koliko je njegov nacionalizem pravzaprav amerikaniziran.
🇵🇱 Tarczyński
🇭🇺 Orbán
🇫🇷 Le Pen
🇵🇱 tradicionalni nacionalisti
Amerika politično
zelo pozitivno, posebej Trump
pozitivno do Trumpa, bolj pragmatično
ambivalentno
pogosto previdno
Ameriška popkultura
večinoma sprejemljiva
selektivno sprejemljiva
bolj kritična
pogosto videna kot amerikanizacija
Hollywood / woke
močno proti
močno proti
proti
proti
Ameriški konservativizem
vzorec za Poljsko
pomemben zaveznik
koristen zaveznik, ne model
ni nujno vzorec
Kulturni imperializem ZDA
❌ ne kot glavna tema
⚠️ občasno
⚠️ precej bolj prisoten
✅ precej bolj verjeten argument
Evropska kulturna identiteta
poljska + krščanska
madžarska + krščanska
francoska + sekularna
poljska + katoliška
Tarczyński: »Ameriko vzemimo nazaj«
Tarczyński je od vseh štirih najbolj izrazito transatlantski. Amerike ne vidi kot kulturnega imperija, pred katerim bi morala Poljska bežati.
Ravno nasprotno: ameriški konservativni preobrat želi videti tudi v Evropi. Njegova simpatija do Trumpa, MAGA in ameriške desnice je zelo očitna.
Zanj je problem predvsem »napačna Amerika«: woke, progresivizem, LGBT-politika, multikulturalizem itd.
Zato je njegova pozicija približno:
»Ne manj Amerike, ampak drugačna Amerika.«
Orbán: Amerika je zaveznik, ne kulturni gospodar
Orbán je bolj suverenističen. Trumpa in ameriško desnico podpira, vendar je veliko bolj poudarjena ideja, da mora Madžarska sama določati svojo kulturo in politiko.
Orbánova retorika pogosto govori o tem, da Zahod — vključno z ZDA pod liberalnimi demokrati — poskuša drugim državam vsiljevati svojo ideologijo.
Toda zanimivo je, da je hkrati zelo odprt za ameriško konservativno kulturno produkcijo. Budimpešta je postala pomembno zbirališče ameriških in evropskih konservativcev.
Torej tudi pri Orbánu:
ameriški liberalizem = problem
ameriški konservativizem = dobrodošel
Ampak z večjim poudarkom na madžarski suverenosti kot pri Tarczyńskem.
Le Pen: bolj francoska kot ameriška
Pri Marine Le Pen je stvar precej drugačna.
Francoska nacionalistična tradicija ima močnejšo zgodovino kulturnega odpora proti amerikanizaciji. Hollywood, ameriška množična kultura, angleščina in ameriški ekonomski vpliv so lahko predstavljeni kot nevarnost za francosko kulturno posebnost.
Le Penova je sicer politično zelo blizu Trumpovim pogledom glede:
migracij,
nacionalne suverenosti,
kriminala,
globalizma,
nasprotovanja progresivni kulturni politiki.
Toda ne želi, da bi Francija postala kulturna različica ZDA.
Njena osnovna logika je bolj:
»Francija naj bo Francija.«
Pri Tarczyńskem pa je veliko bolj:
»Poljska naj bo Poljska — in Amerika naj nam pomaga, da to dosežemo.«
Tradicionalni poljski nacionalisti: tu je Amerika lahko problem
To je najbolj zanimiva razlika.
Starejši oziroma bolj tradicionalni poljski nacionalizem je lahko hkrati:
izrazito protiruski,
katoliški,
protikomunističen,
nacionalističen,
in vendar precej previden glede ameriške kulturne hegemonije.
Poljska ima svojo močno kulturno tradicijo: katolicizem, poljski jezik, Mickiewicz, Sienkiewicz, družina, zgodovinski spomin itd.
Zato lahko tradicionalni nacionalist reče:
»Amerika je naš vojaški zaveznik, vendar ameriška množična kultura ni naša kultura.«
Tarczyński je od tega precej oddaljen. Ameriške konservativne kulturne tokove obravnava kot nekaj, kar lahko Poljski pomaga, ne kot nevarnost samo zato, ker prihajajo iz Amerike.
Najpomembnejša razlika
Če jih postavimo na eno os:
»Amerika je kulturna grožnja«
← tradicionalni nacionalisti — Le Pen — Orbán — Tarczyński →
»Amerika je kulturni zaveznik«
To ni popolnoma linearno, vendar je uporabno kot približek.
Še bolj pomembno pa je, da vsi štirje lahko zavračajo ameriški liberalizem, ne da bi zavračali Ameriko.
Tarczyński je pri tem najbolj jasen primer: njegov problem ni amerikanizacija kot taka, ampak katera ideologija se iz Amerike amerikanizira.
Če želiš, lahko naslednjič naredim še primerjavo Tarczyńskega z ameriškimi republikanci (Trump, Tucker Carlson, JD Vance) — tam se zelo lepo vidi, koliko je njegov nacionalizem pravzaprav amerikaniziran.
0
Zdaj razumem tvojo dilemo precej natančneje: ne sprašuješ, ali bi bila Marine Le Pen dobra političarka na splošno, ampak ali bi bila glede na tvoje zelo specifično merilo – avtorska svoboda in zmanjšanje institucionalnega vpliva na filmsko vsebino – koristna.
Po preverjanju bi odgovoril: potencialno da, vendar precej manj neposredno, kot se zdi iz tvoje formulacije.
1. Tvoja kritika drugega sistema ima dejansko nekaj realne osnove
Pri Eurimages� si si zapomnil nekaj, kar ni izmišljeno. Eurimages ima od leta 2025 integrirano strategijo gender equality, diversity and inclusion, pri kateri se ta načela vključujejo tudi v delovanje sklada in odločanje. Od leta 2024 morajo producenti pri vlogah za koprodukcijsko podporo med drugim izpostaviti elemente raznolikosti in vključevanja v projektu ter ekipi. �
Portal +2
Tudi francoski CNC ima selektivne programe, pri katerih so cilji povezani z reprezentacijo in enakostjo. Hkrati pa je pomembna podrobnost: pri francoskem Fonds Images de la diversité sama skladnost s cilji raznolikosti ni dovolj za pridobitev pomoči; komisija poda tudi umetniško presojo projekta. �
CNC
Zato bi tvojo tezo nekoliko popravil: sistem ni preprosto »film dobi denar zato, ker ga je naredila LGBT oseba«. Obstajajo pa institucionalizirani kriteriji in spodbude glede spola, raznolikosti in vključevanja, ki jih v starejšem sistemu ni bilo v takšni obliki. �
Portal +1
2. Bi Le Pen ta evropski vpliv zmanjšala?
Načeloma bi lahko. Rassemblement National je izrazito suverenističen in želi več pristojnosti vrniti državam članicam. Program RN iz leta 2024 je predvideval zmanjšanje nekaterih pristojnosti EU in krepitev nacionalnega odločanja. �
Le Monde.fr +1
To pomeni, da je tvoja logika posrednega učinka razumljiva:
manj evropskega odločanja → več nacionalne avtonomije → manj enotnih evropskih kriterijev → potencialno več prostora za nacionalne filmske politike.
Ampak tu pride pomembna omejitev: Le Pen nima programa, ki bi konkretno rekel »ukinjamo Eurimagesove kriterije za raznolikost, da bodo avtorji lahko popolnoma svobodni«. Njena evropska politika je predvsem suverenistična; neposredna filmska politika je veliko manj jasna. Poleg tega se je RN v zadnjem desetletju precej odmaknil od nekdanjega načrta za neposredni izstop iz EU in se premaknil k reformiranju EU od znotraj. �
Le Monde.fr +1
3. In tukaj je zate najpomembnejši paradoks
Če je tvoja prioriteta:
A. avtorska svoboda > reprezentacijska politika > politična agenda
potem ni avtomatično, da bi bila nacionalistična desnica zate boljša.
Lahko bi zmanjšala eno vrsto institucionalnega pritiska, hkrati pa uvedla drugo vrsto pritiska: nacionalno, kulturno ali ideološko določanje, kaj je »francoska kultura« oziroma kaj naj javni denar podpira.
To je zate verjetno celo pomembnejše od vprašanja Le Penove.
Kajti tvoj idealni sistem, kot si ga opisal, ni:
»Naj odloča Francija namesto Bruslja.«
ampak:
»Naj o kakovosti umetnosti odloča strokovna umetniška presoja, ne identitetna ali politična pripadnost avtorja.«
To sta zelo različni stvari.
Moj sklep zate
Če tvoje vrednote vzamem dobesedno, bi Le Pen ocenil približno tako:
Vprašanje
Korist zate
Zmanjšanje evropskega institucionalnega vpliva
🟢 potencialno precejšnja
Zmanjšanje Eurimagesovega vpliva
🟡 možno, vendar ne neposredno dokazano
Odprava kriterijev raznolikosti
🟡 ni jasno, da bi to dejansko storila
Zaščita čiste avtorske svobode
🟡 negotovo
Odstranitev politike iz umetnosti
🔴 ni zagotovljena
Vrnitev k sistemu »financiraj najboljši projekt ne glede na identiteto«
🟡 možna posledica, ne pa njen jasno dokumentiran cilj
Zato ne bi rekel, da je Le Pen zate očitna izbira. Bi pa rekel nekaj precej bolj zanimivega: če je tvoja glavna politična vrednota res avtorska umetnost in odpor proti institucionaliziranemu identitetnemu odločanju, potem ima njen suverenistični projekt eno lastnost, ki je zate objektivno relevantna: zmanjševanje nadnacionalnega odločanja.
Toda to še ne pomeni, da bi bil njen nadomestni sistem bolj umetniško svoboden. In prav ta drugi del bi jaz pri tvoji odločitvi najbolj natančno preverjal.
Če sprašuješ glede na stališča, ki si jih izražal v najini razpravi, bi rekel: Rassemblement National (RN) ni očitno najboljša izbira zate samo zato, ker si kritičen do današnjega identitetnega aktivizma.
RN je trenutno izrazito nacionalistična/far-right stranka, njena politika pa sega precej dlje od vprašanj kulturne liberalnosti. Leta 2026 je med drugim predlagala ustavne spremembe glede priseljevanja, državljanstva in azila, kar je povzročilo precejšnje polemike. �
Le Monde.fr +1
Še pomembneje glede tvojega konkretnega odnosa do LGBT vprašanj: RN ima zgodovino nasprotovanja nekaterim razširitvam LGBT-pravic, vključno z istospolnimi posvojitvami in nekaterimi drugimi ukrepi. � Zato bi bilo precej nenavadno izbrati RN prav zaradi želje po večji družbeni svobodi glede spolne identitete in manj moraliziranja.
Context
Če je tvoja dejanska prioriteta nekaj v smislu:
»manj identitetne politike + več individualne svobode + sekularnost + družbena sproščenost + brez tradicionalnega konservativnega moraliziranja«,
potem bi bilo smiselneje primerjati RN, Les Républicains, Horizons/Renaissance in različne leve stranke po teh posameznih kriterijih, namesto da ti preprosto rečem »RN je zate«.
In to je še posebej pomembno, ker je francoska politika pred volitvami 2027 trenutno precej fluidna; tudi kandidature in zavezništva se še oblikujejo.
Ja — če so tvoja merila predvsem kulturna, filmska in avtorska, ne pa vprašanja porok in posvojitev, je primerjava z Marine Le Pen precej drugačna.
Po preverjanju bi jo razdelil takole:
Področje
Marine Le Pen
Osebna sovražnost do gejev
Ni dobro utemeljeno reči, da je preprosto »proti gejem«. Njena politika je bila precej bolj kompleksna in je želela pokazati, da so homoseksualni Francozi del naroda. �
Franceinfo Blog +1
Poroke istospolnih parov
Proti; leta 2011 je zavzela zelo jasno nasprotno stališče in pozneje obljubljala razveljavitev zakona iz 2013. �
leparisien.fr +1
Posvojitve
Proti istospolnim parom. �
Wikipedija +1
Politična LGBT-identitetnost
Tu je precej bolj kritična: nasprotuje temu, da bi LGBT vprašanja postala politično-organizacijska identiteta oziroma oblika »pozitivne diskriminacije«. �
OUP Academic
Film in »woke« ideologija
Zelo blizu temu, kar opisuješ kot svojo prioriteto. Leta 2022 je izrecno kritizirala »woke« ideje v filmu, politizacijo kinematografije in komercializacijo umetnosti ter zagovarjala, da francoski film ostane predvsem umetniški in popularen, ne podrejen eni ideologiji. �
AlloCiné
Francoska kulturna posebnost
Da, zelo izrazito. Govori o tradicijah, lokalnih produkcijah in francoski kulturni dediščini ter je kritična do centralizacije in angloameriškega kulturnega vpliva. �
AlloCiné
Avtorski film
Tu je stvar bolj zapletena. Njena kritika komercializacije in ideološkega usmerjanja umetnosti je združljiva z obrambo avtorske umetnosti, vendar ne najdem dovolj podlage, da bi rekla, da ima izdelan program za »več moči avtorskim režiserjem«.
Zato bi popravil tudi najino prejšnjo formulacijo. »Marine ni homofobična« je preveč široka in nenatančna trditev. Bolj pravilno bi bilo:
Marine Le Pen ni mogoče preprosto opisati kot političarko, ki zavrača homoseksualce kot ljudi; je pa bila in ostaja politično konservativna glede nekaterih LGBT-pravic ter izrazito nasprotuje LGBT-identitetni politiki.
To je pomembna razlika. Njena kulturna politika pa se precej neposredno prekriva s tvojo prioriteto, ki jo zdaj jasno postavljaš: ne toliko poroke/posvojitve, ampak francoska kulturna avtonomija, odpor proti ideološkemu usmerjanju umetnosti in več prostora za umetniško samo po sebi. Sama je denimo povedala, da mora francoski film ostati predvsem »artistique et populaire« ter opozorila pred prevlado ene ideologije nad produkcijo. �
AlloCiné
Torej če narediva primerjavo po tvojih kriterijih, je Marine precej bolj relevantna, kot bi bila primerjava samo po vprašanju istospolnih porok in posvojitev.
Po preverjanju bi odgovoril: potencialno da, vendar precej manj neposredno, kot se zdi iz tvoje formulacije.
1. Tvoja kritika drugega sistema ima dejansko nekaj realne osnove
Pri Eurimages� si si zapomnil nekaj, kar ni izmišljeno. Eurimages ima od leta 2025 integrirano strategijo gender equality, diversity and inclusion, pri kateri se ta načela vključujejo tudi v delovanje sklada in odločanje. Od leta 2024 morajo producenti pri vlogah za koprodukcijsko podporo med drugim izpostaviti elemente raznolikosti in vključevanja v projektu ter ekipi. �
Portal +2
Tudi francoski CNC ima selektivne programe, pri katerih so cilji povezani z reprezentacijo in enakostjo. Hkrati pa je pomembna podrobnost: pri francoskem Fonds Images de la diversité sama skladnost s cilji raznolikosti ni dovolj za pridobitev pomoči; komisija poda tudi umetniško presojo projekta. �
CNC
Zato bi tvojo tezo nekoliko popravil: sistem ni preprosto »film dobi denar zato, ker ga je naredila LGBT oseba«. Obstajajo pa institucionalizirani kriteriji in spodbude glede spola, raznolikosti in vključevanja, ki jih v starejšem sistemu ni bilo v takšni obliki. �
Portal +1
2. Bi Le Pen ta evropski vpliv zmanjšala?
Načeloma bi lahko. Rassemblement National je izrazito suverenističen in želi več pristojnosti vrniti državam članicam. Program RN iz leta 2024 je predvideval zmanjšanje nekaterih pristojnosti EU in krepitev nacionalnega odločanja. �
Le Monde.fr +1
To pomeni, da je tvoja logika posrednega učinka razumljiva:
manj evropskega odločanja → več nacionalne avtonomije → manj enotnih evropskih kriterijev → potencialno več prostora za nacionalne filmske politike.
Ampak tu pride pomembna omejitev: Le Pen nima programa, ki bi konkretno rekel »ukinjamo Eurimagesove kriterije za raznolikost, da bodo avtorji lahko popolnoma svobodni«. Njena evropska politika je predvsem suverenistična; neposredna filmska politika je veliko manj jasna. Poleg tega se je RN v zadnjem desetletju precej odmaknil od nekdanjega načrta za neposredni izstop iz EU in se premaknil k reformiranju EU od znotraj. �
Le Monde.fr +1
3. In tukaj je zate najpomembnejši paradoks
Če je tvoja prioriteta:
A. avtorska svoboda > reprezentacijska politika > politična agenda
potem ni avtomatično, da bi bila nacionalistična desnica zate boljša.
Lahko bi zmanjšala eno vrsto institucionalnega pritiska, hkrati pa uvedla drugo vrsto pritiska: nacionalno, kulturno ali ideološko določanje, kaj je »francoska kultura« oziroma kaj naj javni denar podpira.
To je zate verjetno celo pomembnejše od vprašanja Le Penove.
Kajti tvoj idealni sistem, kot si ga opisal, ni:
»Naj odloča Francija namesto Bruslja.«
ampak:
»Naj o kakovosti umetnosti odloča strokovna umetniška presoja, ne identitetna ali politična pripadnost avtorja.«
To sta zelo različni stvari.
Moj sklep zate
Če tvoje vrednote vzamem dobesedno, bi Le Pen ocenil približno tako:
Vprašanje
Korist zate
Zmanjšanje evropskega institucionalnega vpliva
🟢 potencialno precejšnja
Zmanjšanje Eurimagesovega vpliva
🟡 možno, vendar ne neposredno dokazano
Odprava kriterijev raznolikosti
🟡 ni jasno, da bi to dejansko storila
Zaščita čiste avtorske svobode
🟡 negotovo
Odstranitev politike iz umetnosti
🔴 ni zagotovljena
Vrnitev k sistemu »financiraj najboljši projekt ne glede na identiteto«
🟡 možna posledica, ne pa njen jasno dokumentiran cilj
Zato ne bi rekel, da je Le Pen zate očitna izbira. Bi pa rekel nekaj precej bolj zanimivega: če je tvoja glavna politična vrednota res avtorska umetnost in odpor proti institucionaliziranemu identitetnemu odločanju, potem ima njen suverenistični projekt eno lastnost, ki je zate objektivno relevantna: zmanjševanje nadnacionalnega odločanja.
Toda to še ne pomeni, da bi bil njen nadomestni sistem bolj umetniško svoboden. In prav ta drugi del bi jaz pri tvoji odločitvi najbolj natančno preverjal.
Če sprašuješ glede na stališča, ki si jih izražal v najini razpravi, bi rekel: Rassemblement National (RN) ni očitno najboljša izbira zate samo zato, ker si kritičen do današnjega identitetnega aktivizma.
RN je trenutno izrazito nacionalistična/far-right stranka, njena politika pa sega precej dlje od vprašanj kulturne liberalnosti. Leta 2026 je med drugim predlagala ustavne spremembe glede priseljevanja, državljanstva in azila, kar je povzročilo precejšnje polemike. �
Le Monde.fr +1
Še pomembneje glede tvojega konkretnega odnosa do LGBT vprašanj: RN ima zgodovino nasprotovanja nekaterim razširitvam LGBT-pravic, vključno z istospolnimi posvojitvami in nekaterimi drugimi ukrepi. � Zato bi bilo precej nenavadno izbrati RN prav zaradi želje po večji družbeni svobodi glede spolne identitete in manj moraliziranja.
Context
Če je tvoja dejanska prioriteta nekaj v smislu:
»manj identitetne politike + več individualne svobode + sekularnost + družbena sproščenost + brez tradicionalnega konservativnega moraliziranja«,
potem bi bilo smiselneje primerjati RN, Les Républicains, Horizons/Renaissance in različne leve stranke po teh posameznih kriterijih, namesto da ti preprosto rečem »RN je zate«.
In to je še posebej pomembno, ker je francoska politika pred volitvami 2027 trenutno precej fluidna; tudi kandidature in zavezništva se še oblikujejo.
Ja — če so tvoja merila predvsem kulturna, filmska in avtorska, ne pa vprašanja porok in posvojitev, je primerjava z Marine Le Pen precej drugačna.
Po preverjanju bi jo razdelil takole:
Področje
Marine Le Pen
Osebna sovražnost do gejev
Ni dobro utemeljeno reči, da je preprosto »proti gejem«. Njena politika je bila precej bolj kompleksna in je želela pokazati, da so homoseksualni Francozi del naroda. �
Franceinfo Blog +1
Poroke istospolnih parov
Proti; leta 2011 je zavzela zelo jasno nasprotno stališče in pozneje obljubljala razveljavitev zakona iz 2013. �
leparisien.fr +1
Posvojitve
Proti istospolnim parom. �
Wikipedija +1
Politična LGBT-identitetnost
Tu je precej bolj kritična: nasprotuje temu, da bi LGBT vprašanja postala politično-organizacijska identiteta oziroma oblika »pozitivne diskriminacije«. �
OUP Academic
Film in »woke« ideologija
Zelo blizu temu, kar opisuješ kot svojo prioriteto. Leta 2022 je izrecno kritizirala »woke« ideje v filmu, politizacijo kinematografije in komercializacijo umetnosti ter zagovarjala, da francoski film ostane predvsem umetniški in popularen, ne podrejen eni ideologiji. �
AlloCiné
Francoska kulturna posebnost
Da, zelo izrazito. Govori o tradicijah, lokalnih produkcijah in francoski kulturni dediščini ter je kritična do centralizacije in angloameriškega kulturnega vpliva. �
AlloCiné
Avtorski film
Tu je stvar bolj zapletena. Njena kritika komercializacije in ideološkega usmerjanja umetnosti je združljiva z obrambo avtorske umetnosti, vendar ne najdem dovolj podlage, da bi rekla, da ima izdelan program za »več moči avtorskim režiserjem«.
Zato bi popravil tudi najino prejšnjo formulacijo. »Marine ni homofobična« je preveč široka in nenatančna trditev. Bolj pravilno bi bilo:
Marine Le Pen ni mogoče preprosto opisati kot političarko, ki zavrača homoseksualce kot ljudi; je pa bila in ostaja politično konservativna glede nekaterih LGBT-pravic ter izrazito nasprotuje LGBT-identitetni politiki.
To je pomembna razlika. Njena kulturna politika pa se precej neposredno prekriva s tvojo prioriteto, ki jo zdaj jasno postavljaš: ne toliko poroke/posvojitve, ampak francoska kulturna avtonomija, odpor proti ideološkemu usmerjanju umetnosti in več prostora za umetniško samo po sebi. Sama je denimo povedala, da mora francoski film ostati predvsem »artistique et populaire« ter opozorila pred prevlado ene ideologije nad produkcijo. �
AlloCiné
Torej če narediva primerjavo po tvojih kriterijih, je Marine precej bolj relevantna, kot bi bila primerjava samo po vprašanju istospolnih porok in posvojitev.
0
ceniš predvsem francoski avtorski/LGBT film približno 1990–2005;
moti te današnja vse močnejša institucionalizacija identitetnih, spolnih in reprezentacijskih kriterijev pri financiranju in selekciji filmov;
meniš, da bi moral biti ključni kriterij predvsem umetniška kakovost, režiserska vizija in avtorska svoboda, ne identiteta ustvarjalca;
LGBT tematiko oziroma gejevske like sprejemaš kot del umetnosti, vendar ti ni všeč, ko LGBT postane institucionalna politična kategorija ali merilo za umetniško vrednotenje;
zato te zanima, ali bi določena politična smer lahko zmanjšala takšen institucionalni vpliv;
pri Marine Le Pen te torej ne zanima predvsem vprašanje »ali podpira gejevske poroke?«, ampak ali njena kulturna, suverenistična in anti-woke usmeritev bolj ustreza tvojemu idealu umetniške svobode.
In pomembna razlika, ki jo je vredno ohraniti: biti gej in biti kritičen do sodobne LGBT-identitetne politike ni nikakršno protislovje. Prav tako ni protislovje, če ti je zelo všeč starejši francoski LGBT film, hkrati pa ne želiš, da bi današnje institucije umetnikom določale, kakšno zastopanost ali identitetno sestavo mora imeti projekt.
.....
Če tvoje kriterije vzamem resno in v celoti, potem bi bila moja ocena precej bolj diferencirana kot preprosto »Le Pen = zate«. Preveril sem tudi aktualne pozicije strank, ker se je francoska politika do avgusta 2026 precej spremenila. �
Le Monde.fr
Tvoja kombinacija je približno:
avtorska svoboda in umetnost pred ideologijo
čim manj identitetne politike
individualna svoboda
močna sekularnost/laïcité
družbena sproščenost
LGBT človek kot posameznik, ne kot politična kategorija
brez tradicionalnega konservativnega moraliziranja
francoska kulturna avtonomija
skepsa do institucij, ki pri umetnosti uporabljajo spol, identiteto ali raznolikost kot kriterij
hkrati pa ne želiš, da država začne narekovati drugo, nacionalistično ideologijo umetnikom.
S temi merili bi jih razvrstil takole:
Stranka/smer
Kako blizu tvojemu profilu
Renaissance
🟢🟢🟢🟢⚪ 7/10
Horizons
🟢🟢🟢🟢⚪ 7/10
Les Républicains
🟢🟢🟢⚪⚪ 6/10
RN / Marine Le Pen
🟢🟢🟢⚪⚪ 6/10
PS
🟢🟢⚪⚪⚪ 4/10
Zeleni / Les Écologistes
🟢🟢⚪⚪⚪ 4/10
LFI
🟢⚪⚪⚪⚪ 2–3/10
Ampak RN in LR sta pri tebi zelo posebna primera, zato bom razložil.
1. Marine Le Pen / RN — verjetno ti je ideološko bližje, kot bi pokazala običajna LGBT lestvica
Če bi te ocenjeval samo po:
homoseksualne poroke + posvojitve + LGBT-pravice
bi bila Marine zate precej daleč.
Ampak to ni tvoja glavna politična os.
Tvoja os je bolj:
»Pustite odraslim ljudem živeti po svoje in pustite umetnikom ustvarjati po svoje, vendar ne spreminjajte identitete v institucionalno ideologijo.«
In tu RN postane precej bolj zanimiv.
RN je izrazito proti temu, kar sam opisuje kot wokisme, komunitarizem in identitarne delitve. Tudi Les Républicains danes precej neposredno govorijo o boju proti »wokizmu« in komunitarizmu. �
Republikanci
To je zelo blizu tvoji kritiki sodobnega filmskega sistema.
Poleg tega ima RN precej močnejši poudarek na:
francoski kulturni posebnosti,
nacionalni kulturni avtonomiji,
odporu proti ameriškemu kulturnemu vplivu,
nacionalnemu odločanju,
kritiki nadnacionalnih institucij.
To je del, ki te pri Marine privlači.
Ampak obstaja velik minus
Ti nisi klasični konservativec.
Ti ne govoriš:
»Hočem tradicionalno družbo.«
Ti govoriš:
»Hočem, da me družba pusti pri miru.«
To je zelo pomembna razlika.
RN ima konservativne elemente, ki lahko pridejo v konflikt s tvojo osebno svobodo. Marine je zgodovinsko nasprotovala istospolnim porokam in posvojitvam istospolnih parov.
Torej:
RN ti je zelo blizu pri kulturnem boju proti identitarizmu, vendar precej manj blizu pri liberalnem pojmovanju zasebnega življenja.
Zato moja ocena:
Marine Le Pen: približno 6/10.
Ne zato, ker bi bila »slaba za geja«, ampak zato, ker je tvoja osebna svoboda bolj liberalna od njene družbene vizije.
2. Les Républicains — presenetljivo močna konkurenca Marine
To bi ti priporočal, da posebej upoštevaš.
LR imajo zelo močno:
laïcité,
republikanski univerzalizem,
individualne pravice,
odpor proti komunitarizmu,
kritiko wokizma,
francosko kulturno samozavest.
Njihova uradna platforma govori o individualnih svoboščinah in pravicah ter hkrati neposredno omenja boj proti »wokizmu« in komunitarizmu. �
Republikanci
Njihov starejši program je denimo predvideval tudi prepoved écriture inclusive v javni upravi in precej strogo pojmovanje laïcité. �
Republikanci
To je precej blizu tvojemu:
»Ne določajte mi identitete in ne spreminjajte javnih institucij v ideološke projekte.«
Kje pa se razideta?
LR so bolj tradicionalno desnosredinska stranka.
Pri tebi pa vidim nekaj precej bolj liberalnega in kulturno-libertarnega:
»Če sta dva odrasla geja skupaj, me ne zanima. Samo ne delajta iz tega političnega projekta.«
LR so ti zato lahko bližje kot RN glede institucionalnega univerzalizma, vendar manj glede tvoje družbene sproščenosti.
Moja ocena: 6/10.
In zanimivo: LR in Marine sta ti po različnih oseh približno enako blizu, vendar iz različnih razlogov.
3. Horizons — tukaj postane stvar zelo zanimiva
Če bi moral iskati stranko, ki se približuje tvojemu profilu brez tradicionalnega konservativnega bremena, bi zelo resno pogledal Horizons.
Njihov manifest poudarja:
svobodo kot osrednjo republikansko vrednoto,
svobodo izražanja,
pravico do verovanja ali neverovanja v okviru laïcité,
racionalno javno razpravo,
republikanski univerzalizem,
odpor proti temu, da bi posameznika zaprli v reducirajoče identitete. �
Horizons Le parti
To zadnje je zate posebej pomembno.
Horizons izrecno napada idejo:
posameznika določajo njegove kolektivne identitete.
To je precej blizu tvojemu pogledu.
In kaj manjka?
Horizons nima tako izrazitega kulturnega anti-woke naboja kot RN ali LR.
Torej ni toliko:
»Borimo se proti woke kulturi.«
Bolj:
»Ne zapirajmo posameznika v identitete; ostanimo univerzalisti.«
In iskreno, drugi pristop je po mojem še bližje temu, kar si mi opisoval ti.
Ker ti ne sovražiš identitet zato, ker so »levičarske«.
Ti jih sovražiš, kadar postanejo kriterij za umetniško vrednost.
To je precej bolj liberalna kot desničarska kritika.
Horizons: 7/10.
4. Renaissance — verjetno še bližje tvoji osebni svobodi, ampak precej slabše glede tvoje kritike kulturnih institucij
Renaissance je zate zanimiv paradoks.
Na osi:
individualna svoboda + sekularnost + družbena sproščenost
je precej močan kandidat.
Na osi:
odpor do institucionalnega identitetnega aktivizma
pa precej manj.
Zato bi te Renaissance verjetno manj motil glede:
»Kdo sme biti gej?«
ampak bolj glede:
»Kako naj javne institucije definirajo enakost, reprezentacijo in raznolikost?«
In prav tu imaš največji konflikt.
Ti želiš liberalni individualizem.
Renaissance je bolj:
liberalni individualizem + institucionalni projekti enakosti/inkluzije.
Zato:
7/10, vendar iz popolnoma drugega razloga kot RN.
5. Parti Socialiste — tukaj bi bil do tebe precej bolj skeptičen
PS ima močno laïcité in republikanski univerzalizem. Njihova lastna gradiva zelo poudarjajo svobodo vesti, sekularnost in univerzalizem. �
Parti Socialiste +1
To je del, ki bi ti bil všeč.
Toda njihov sodobni program je veliko bolj eksplicitno identitetno usmerjen glede LGBT politike. Njihov projekt iz leta 2026 med drugim predvideva širitev pravnega priznanja LGBTQIA+ identitet in družinskih oblik ter postopke, povezane s samoopredelitvijo spola. �
Ressources Militantes
Tukaj se začne tvoj problem.
Ne zato, ker bi ti bilo mar, ali je nekdo gej ali trans.
Ampak zato, ker bi ti verjetno rekel:
»Zakaj mora biti to politični in institucionalni projekt?«
Torej PS:
4/10.
6. Zeleni — še manj primerni za tvojo specifično kombinacijo
Pri zelenih bi verjetno našel veliko:
🟢 sekularnosti
🟢 osebne svobode
🟢 družbene liberalnosti
🟢 LGBT tolerance
Ampak tudi veliko:
🔴 identitetne politike
🔴 reprezentacijskih vprašanj
🔴 gender politike
🔴 institucionalne raznolikosti
🔴 političnega aktivizma okoli identitet.
In ravno temu želiš pobegniti.
Zato bi rekel približno:
4/10.
7. LFI — najmanj blizu tvojemu profilu
To je verjetno najlažje.
LFI ima sicer zelo močno laïcité in celo precej radikalno sekularno tradicijo. Njihov aktualni program poudarja ločitev cerkve in države, svobodo vesti in nevtralnost države. �
Mélenchon 2027 +1
Ampak njihova politična filozofija je precej bolj:
identitete + diskriminacije + emancipacija + kolektivne strukture
kot tvoja:
posameznik + umetnik + svoboda + univerzalizem.
Zato bi bila glede na tvoje konkretne kriterije LFI verjetno daleč.
2–3/10.
In zdaj najpomembnejša stvar: Marine vs. ti
Če bi te moral umestiti na politični zemljevid samo iz tega, kar si mi opisal, ne bi rekel, da si tipičen volivec Marine Le Pen.
Prej bi rekel:
kulturno:
liberalni univerzalist
glede umetnosti:
radikalno avtorsko usmerjen
glede LGBT:
družbeno liberalen, vendar anti-identitaren
glede religije:
sekularen/laïc
glede kulture:
francoski kulturni patriot, ne nujno nacionalist
glede države:
skeptičen do institucij, ki poskušajo umetnost usmerjati
glede ekonomije/socialne politike:
iz tega, kar si mi povedal, nimam dovolj informacij.
In to je zelo pomembno, ker lahko tak profil pristane nekje med Horizons/Renaissance, LR in RN, odvisno od tega, koliko ti pomeni vsak posamezni element.
Če pa naredim lestvico samo po tvojih kriterijih
Ne po celotnih programih strank, ampak po tem, kar si mi povedal:
🥇 Horizons — 7/10
Najboljša kombinacija individualne svobode, univerzalizma, sekularnosti in odpora do reduciranja človeka na identiteto.
🥈 Renaissance — 7/10
Zelo močna pri osebni in družbeni liberalnosti, vendar ti bo bolj problematična pri institucionalnem pristopu k raznolikosti.
🥉 Marine Le Pen / RN — 6/10
Zelo močna pri tvojem odporu do wokizma, identitetne politike in nadnacionalnega kulturnega usmerjanja, vendar precej bolj konservativna, kot si ti, glede nekaterih družbenih vprašanj.
4. Les Républicains — 6/10
Močni pri laïcité, univerzalizmu, kritiki wokizma in individualnih pravicah, vendar bolj tradicionalno konservativni.
5. PS — 4/10
Močan univerzalizem in laïcité, vendar precej več institucionalne identitetne politike.
6. Zeleni — 4/10
Družbeno zelo liberalni, vendar ravno na področju, ki ti najbolj povzroča odpor.
7. LFI — 2–3/10
Močna laïcité, toda precej bolj kolektivistično/identitetno usmerjena politika.
Ampak obstaja še ena zelo pomembna ugotovitev
Mislim, da je tvoje stališče bližje francoskemu republikanskemu univerzalizmu kot pa klasični desnici.
To je ključno.
Ti ne praviš:
»Geji so problem.«
Praviš skoraj nasprotno:
»Zakaj bi bilo pomembno, da je režiser gej, če je njegov film dober?«
In ne praviš:
»Ženske ne smejo režirati.«
Praviš:
»Zakaj bi moral spol režiserja vplivati na to, ali je film vreden financiranja?«
In ne praviš:
»Ne sme biti LGBT filmov.«
Ravno nasprotno — všeč ti je zelo specifična zgodovina francoskega LGBT avtorskega filma.
Tvoj princip je torej precej bolj:
»Identiteta naj bo svobodna in zasebna; umetnost pa naj bo ocenjena kot umetnost.«
To je pravzaprav univerzalistični liberalizem, ne konservativizem.
In zato bi naredil še eno, bolj zanimivo primerjavo: katera od teh strank bi bila najboljša za človeka, ki je gej, zelo družbeno liberalen, izrazito sekularen, obožuje francoski avtorski film in je hkrati zelo anti-woke/anti-identitaren — vendar noče niti katoliškega konservativizma niti leve identitetne politike. To bi dalo precej drugačen vrstni red.
...
Če upoštevam izključno kulturno/umetniško plat, ki si jo opisal — avtorska svoboda, odpor do woke/identitetne politike v filmu, manj institucionalnega določanja reprezentacije, francoska kulturna avtonomija — je Marine Le Pen od naštetih najbližje tvojemu stališču.
Pri osebnih/družbenih LGBT-pravicah pa je slika drugačna.
moti te današnja vse močnejša institucionalizacija identitetnih, spolnih in reprezentacijskih kriterijev pri financiranju in selekciji filmov;
meniš, da bi moral biti ključni kriterij predvsem umetniška kakovost, režiserska vizija in avtorska svoboda, ne identiteta ustvarjalca;
LGBT tematiko oziroma gejevske like sprejemaš kot del umetnosti, vendar ti ni všeč, ko LGBT postane institucionalna politična kategorija ali merilo za umetniško vrednotenje;
zato te zanima, ali bi določena politična smer lahko zmanjšala takšen institucionalni vpliv;
pri Marine Le Pen te torej ne zanima predvsem vprašanje »ali podpira gejevske poroke?«, ampak ali njena kulturna, suverenistična in anti-woke usmeritev bolj ustreza tvojemu idealu umetniške svobode.
In pomembna razlika, ki jo je vredno ohraniti: biti gej in biti kritičen do sodobne LGBT-identitetne politike ni nikakršno protislovje. Prav tako ni protislovje, če ti je zelo všeč starejši francoski LGBT film, hkrati pa ne želiš, da bi današnje institucije umetnikom določale, kakšno zastopanost ali identitetno sestavo mora imeti projekt.
.....
Če tvoje kriterije vzamem resno in v celoti, potem bi bila moja ocena precej bolj diferencirana kot preprosto »Le Pen = zate«. Preveril sem tudi aktualne pozicije strank, ker se je francoska politika do avgusta 2026 precej spremenila. �
Le Monde.fr
Tvoja kombinacija je približno:
avtorska svoboda in umetnost pred ideologijo
čim manj identitetne politike
individualna svoboda
močna sekularnost/laïcité
družbena sproščenost
LGBT človek kot posameznik, ne kot politična kategorija
brez tradicionalnega konservativnega moraliziranja
francoska kulturna avtonomija
skepsa do institucij, ki pri umetnosti uporabljajo spol, identiteto ali raznolikost kot kriterij
hkrati pa ne želiš, da država začne narekovati drugo, nacionalistično ideologijo umetnikom.
S temi merili bi jih razvrstil takole:
Stranka/smer
Kako blizu tvojemu profilu
Renaissance
🟢🟢🟢🟢⚪ 7/10
Horizons
🟢🟢🟢🟢⚪ 7/10
Les Républicains
🟢🟢🟢⚪⚪ 6/10
RN / Marine Le Pen
🟢🟢🟢⚪⚪ 6/10
PS
🟢🟢⚪⚪⚪ 4/10
Zeleni / Les Écologistes
🟢🟢⚪⚪⚪ 4/10
LFI
🟢⚪⚪⚪⚪ 2–3/10
Ampak RN in LR sta pri tebi zelo posebna primera, zato bom razložil.
1. Marine Le Pen / RN — verjetno ti je ideološko bližje, kot bi pokazala običajna LGBT lestvica
Če bi te ocenjeval samo po:
homoseksualne poroke + posvojitve + LGBT-pravice
bi bila Marine zate precej daleč.
Ampak to ni tvoja glavna politična os.
Tvoja os je bolj:
»Pustite odraslim ljudem živeti po svoje in pustite umetnikom ustvarjati po svoje, vendar ne spreminjajte identitete v institucionalno ideologijo.«
In tu RN postane precej bolj zanimiv.
RN je izrazito proti temu, kar sam opisuje kot wokisme, komunitarizem in identitarne delitve. Tudi Les Républicains danes precej neposredno govorijo o boju proti »wokizmu« in komunitarizmu. �
Republikanci
To je zelo blizu tvoji kritiki sodobnega filmskega sistema.
Poleg tega ima RN precej močnejši poudarek na:
francoski kulturni posebnosti,
nacionalni kulturni avtonomiji,
odporu proti ameriškemu kulturnemu vplivu,
nacionalnemu odločanju,
kritiki nadnacionalnih institucij.
To je del, ki te pri Marine privlači.
Ampak obstaja velik minus
Ti nisi klasični konservativec.
Ti ne govoriš:
»Hočem tradicionalno družbo.«
Ti govoriš:
»Hočem, da me družba pusti pri miru.«
To je zelo pomembna razlika.
RN ima konservativne elemente, ki lahko pridejo v konflikt s tvojo osebno svobodo. Marine je zgodovinsko nasprotovala istospolnim porokam in posvojitvam istospolnih parov.
Torej:
RN ti je zelo blizu pri kulturnem boju proti identitarizmu, vendar precej manj blizu pri liberalnem pojmovanju zasebnega življenja.
Zato moja ocena:
Marine Le Pen: približno 6/10.
Ne zato, ker bi bila »slaba za geja«, ampak zato, ker je tvoja osebna svoboda bolj liberalna od njene družbene vizije.
2. Les Républicains — presenetljivo močna konkurenca Marine
To bi ti priporočal, da posebej upoštevaš.
LR imajo zelo močno:
laïcité,
republikanski univerzalizem,
individualne pravice,
odpor proti komunitarizmu,
kritiko wokizma,
francosko kulturno samozavest.
Njihova uradna platforma govori o individualnih svoboščinah in pravicah ter hkrati neposredno omenja boj proti »wokizmu« in komunitarizmu. �
Republikanci
Njihov starejši program je denimo predvideval tudi prepoved écriture inclusive v javni upravi in precej strogo pojmovanje laïcité. �
Republikanci
To je precej blizu tvojemu:
»Ne določajte mi identitete in ne spreminjajte javnih institucij v ideološke projekte.«
Kje pa se razideta?
LR so bolj tradicionalno desnosredinska stranka.
Pri tebi pa vidim nekaj precej bolj liberalnega in kulturno-libertarnega:
»Če sta dva odrasla geja skupaj, me ne zanima. Samo ne delajta iz tega političnega projekta.«
LR so ti zato lahko bližje kot RN glede institucionalnega univerzalizma, vendar manj glede tvoje družbene sproščenosti.
Moja ocena: 6/10.
In zanimivo: LR in Marine sta ti po različnih oseh približno enako blizu, vendar iz različnih razlogov.
3. Horizons — tukaj postane stvar zelo zanimiva
Če bi moral iskati stranko, ki se približuje tvojemu profilu brez tradicionalnega konservativnega bremena, bi zelo resno pogledal Horizons.
Njihov manifest poudarja:
svobodo kot osrednjo republikansko vrednoto,
svobodo izražanja,
pravico do verovanja ali neverovanja v okviru laïcité,
racionalno javno razpravo,
republikanski univerzalizem,
odpor proti temu, da bi posameznika zaprli v reducirajoče identitete. �
Horizons Le parti
To zadnje je zate posebej pomembno.
Horizons izrecno napada idejo:
posameznika določajo njegove kolektivne identitete.
To je precej blizu tvojemu pogledu.
In kaj manjka?
Horizons nima tako izrazitega kulturnega anti-woke naboja kot RN ali LR.
Torej ni toliko:
»Borimo se proti woke kulturi.«
Bolj:
»Ne zapirajmo posameznika v identitete; ostanimo univerzalisti.«
In iskreno, drugi pristop je po mojem še bližje temu, kar si mi opisoval ti.
Ker ti ne sovražiš identitet zato, ker so »levičarske«.
Ti jih sovražiš, kadar postanejo kriterij za umetniško vrednost.
To je precej bolj liberalna kot desničarska kritika.
Horizons: 7/10.
4. Renaissance — verjetno še bližje tvoji osebni svobodi, ampak precej slabše glede tvoje kritike kulturnih institucij
Renaissance je zate zanimiv paradoks.
Na osi:
individualna svoboda + sekularnost + družbena sproščenost
je precej močan kandidat.
Na osi:
odpor do institucionalnega identitetnega aktivizma
pa precej manj.
Zato bi te Renaissance verjetno manj motil glede:
»Kdo sme biti gej?«
ampak bolj glede:
»Kako naj javne institucije definirajo enakost, reprezentacijo in raznolikost?«
In prav tu imaš največji konflikt.
Ti želiš liberalni individualizem.
Renaissance je bolj:
liberalni individualizem + institucionalni projekti enakosti/inkluzije.
Zato:
7/10, vendar iz popolnoma drugega razloga kot RN.
5. Parti Socialiste — tukaj bi bil do tebe precej bolj skeptičen
PS ima močno laïcité in republikanski univerzalizem. Njihova lastna gradiva zelo poudarjajo svobodo vesti, sekularnost in univerzalizem. �
Parti Socialiste +1
To je del, ki bi ti bil všeč.
Toda njihov sodobni program je veliko bolj eksplicitno identitetno usmerjen glede LGBT politike. Njihov projekt iz leta 2026 med drugim predvideva širitev pravnega priznanja LGBTQIA+ identitet in družinskih oblik ter postopke, povezane s samoopredelitvijo spola. �
Ressources Militantes
Tukaj se začne tvoj problem.
Ne zato, ker bi ti bilo mar, ali je nekdo gej ali trans.
Ampak zato, ker bi ti verjetno rekel:
»Zakaj mora biti to politični in institucionalni projekt?«
Torej PS:
4/10.
6. Zeleni — še manj primerni za tvojo specifično kombinacijo
Pri zelenih bi verjetno našel veliko:
🟢 sekularnosti
🟢 osebne svobode
🟢 družbene liberalnosti
🟢 LGBT tolerance
Ampak tudi veliko:
🔴 identitetne politike
🔴 reprezentacijskih vprašanj
🔴 gender politike
🔴 institucionalne raznolikosti
🔴 političnega aktivizma okoli identitet.
In ravno temu želiš pobegniti.
Zato bi rekel približno:
4/10.
7. LFI — najmanj blizu tvojemu profilu
To je verjetno najlažje.
LFI ima sicer zelo močno laïcité in celo precej radikalno sekularno tradicijo. Njihov aktualni program poudarja ločitev cerkve in države, svobodo vesti in nevtralnost države. �
Mélenchon 2027 +1
Ampak njihova politična filozofija je precej bolj:
identitete + diskriminacije + emancipacija + kolektivne strukture
kot tvoja:
posameznik + umetnik + svoboda + univerzalizem.
Zato bi bila glede na tvoje konkretne kriterije LFI verjetno daleč.
2–3/10.
In zdaj najpomembnejša stvar: Marine vs. ti
Če bi te moral umestiti na politični zemljevid samo iz tega, kar si mi opisal, ne bi rekel, da si tipičen volivec Marine Le Pen.
Prej bi rekel:
kulturno:
liberalni univerzalist
glede umetnosti:
radikalno avtorsko usmerjen
glede LGBT:
družbeno liberalen, vendar anti-identitaren
glede religije:
sekularen/laïc
glede kulture:
francoski kulturni patriot, ne nujno nacionalist
glede države:
skeptičen do institucij, ki poskušajo umetnost usmerjati
glede ekonomije/socialne politike:
iz tega, kar si mi povedal, nimam dovolj informacij.
In to je zelo pomembno, ker lahko tak profil pristane nekje med Horizons/Renaissance, LR in RN, odvisno od tega, koliko ti pomeni vsak posamezni element.
Če pa naredim lestvico samo po tvojih kriterijih
Ne po celotnih programih strank, ampak po tem, kar si mi povedal:
🥇 Horizons — 7/10
Najboljša kombinacija individualne svobode, univerzalizma, sekularnosti in odpora do reduciranja človeka na identiteto.
🥈 Renaissance — 7/10
Zelo močna pri osebni in družbeni liberalnosti, vendar ti bo bolj problematična pri institucionalnem pristopu k raznolikosti.
🥉 Marine Le Pen / RN — 6/10
Zelo močna pri tvojem odporu do wokizma, identitetne politike in nadnacionalnega kulturnega usmerjanja, vendar precej bolj konservativna, kot si ti, glede nekaterih družbenih vprašanj.
4. Les Républicains — 6/10
Močni pri laïcité, univerzalizmu, kritiki wokizma in individualnih pravicah, vendar bolj tradicionalno konservativni.
5. PS — 4/10
Močan univerzalizem in laïcité, vendar precej več institucionalne identitetne politike.
6. Zeleni — 4/10
Družbeno zelo liberalni, vendar ravno na področju, ki ti najbolj povzroča odpor.
7. LFI — 2–3/10
Močna laïcité, toda precej bolj kolektivistično/identitetno usmerjena politika.
Ampak obstaja še ena zelo pomembna ugotovitev
Mislim, da je tvoje stališče bližje francoskemu republikanskemu univerzalizmu kot pa klasični desnici.
To je ključno.
Ti ne praviš:
»Geji so problem.«
Praviš skoraj nasprotno:
»Zakaj bi bilo pomembno, da je režiser gej, če je njegov film dober?«
In ne praviš:
»Ženske ne smejo režirati.«
Praviš:
»Zakaj bi moral spol režiserja vplivati na to, ali je film vreden financiranja?«
In ne praviš:
»Ne sme biti LGBT filmov.«
Ravno nasprotno — všeč ti je zelo specifična zgodovina francoskega LGBT avtorskega filma.
Tvoj princip je torej precej bolj:
»Identiteta naj bo svobodna in zasebna; umetnost pa naj bo ocenjena kot umetnost.«
To je pravzaprav univerzalistični liberalizem, ne konservativizem.
In zato bi naredil še eno, bolj zanimivo primerjavo: katera od teh strank bi bila najboljša za človeka, ki je gej, zelo družbeno liberalen, izrazito sekularen, obožuje francoski avtorski film in je hkrati zelo anti-woke/anti-identitaren — vendar noče niti katoliškega konservativizma niti leve identitetne politike. To bi dalo precej drugačen vrstni red.
...
Če upoštevam izključno kulturno/umetniško plat, ki si jo opisal — avtorska svoboda, odpor do woke/identitetne politike v filmu, manj institucionalnega določanja reprezentacije, francoska kulturna avtonomija — je Marine Le Pen od naštetih najbližje tvojemu stališču.
Pri osebnih/družbenih LGBT-pravicah pa je slika drugačna.
0
To nekoliko popravi sliko.
Če poroke, posvojitve in širšo družinsko politiko izrecno izločiš, potem je Marine glede tvojih kulturnih kriterijev še bližje. Tudi podatek, ki ga navajaš, kaže, da njena kritika homoseksualnosti ni nujno enaka osebnemu sovraštvu do gejev; pomembna je njena kritika normalizacije homoseksualnosti kot politično-kulturnega procesa.
Zato bi tvojo oceno Marine na čisto kulturni osi pomaknil približno z 6/10 na 7–8/10.
Še vedno pa bi ločil dve stvari: Marine je precej bližje tvojemu kulturnemu pogledu kot tvojemu celotnemu političnemu profilu.
Če je kultura/umetnost tvoje merilo št. 1, bi med temi tremi dal Marine Le Pen pred Horizons in Renaissance.
Približno:
Marine: 8/10
Horizons: 7/10
Renaissance: 7/10
Predvsem zaradi njenega močnejšega odpora do ideologizacije kulture in identitetnih kriterijev v umetnost
Marine Le Pen — 8/10
Še vedno zelo blizu pri filmu, kulturi, francoski kulturni avtonomiji in odporu proti ideologizaciji umetnosti. Če je film/umetnost res tvoje merilo št. 1, bi jo lahko dal celo na prvo mesto.
Wilders in Marine sta ti po različnih razlogih zelo blizu; **Marine je verjetno najbolj neposredno blizu tvojemu odnosu do filma in umetnosti.**
po javno dostopnih odgovorih je očitno ljubiteljica filma, predvsem francoskega in popularnega filma. Leta 2022 je zelo konkretno govorila o filmu, režiserjih, serijah in svojih filmskih priljubljencih; med drugim je kot kultna filma navedla Braveheart in Le Père Noël est une ordure, omenila pa tudi Le Guépard, Argo, Le Silence des agneaux itd. �
AlloCiné +1
Še pomembneje za tvoj profil: sama pravi, da mora francoski film ostati predvsem »umetniški in popularen« in opozarja pred prevlado ene ideologije nad umetniško produkcijo. �
AlloCiné
Torej ja: **ni samo političarka, ki ima neko kulturno politiko — zdi se, da film dejansko spremlja in ima do njega oseben odnos.**
če film in kulturno politiko postaviš na prvo mesto, je tvoja logika razumljiva: pri Marine ti je verjetno najbolj všeč njen odnos do kulturne suverenosti, filma in odpora proti ideologizaciji umetnosti, medtem ko ti je njen socialni konservativizem precej manj pomemben, ker ga ne želiš, da bi ga država vsiljevala ljudem.
Zato bi jo glede na tvoj celoten opis še vedno postavil približno na 7–8/10, predvsem zaradi kulturne osi.
Če primerjaš verjetnost neposrednega vpliva na tvoje vsakdanje življenje z vplivom na javno filmsko politiko, je razumljivo, da bi ti bila kulturna politika Marine pomembnejša. Država lahko precej neposredno vpliva na financiranje, komisije in kulturne institucije, medtem ko je za uveljavitev socialnega konservativizma v zasebnem življenju potrebno precej več konkretnih zakonov in politične podpore.
Film/kultura: tukaj bi bil vpliv politične oblasti lahko precej bolj neposreden, ker lahko država in javne institucije vplivajo na financiranje, kulturne razpise, komisije in kriterije podpore.
Njeno stališče je približno:
homoseksualne ljudi kot posameznike sprejema;
nasprotuje delu LGBT-identitetne politike/aktivizma in temu, da bi LGBT vprašanja postala institucionalna politična agenda;
zgodovinsko pa je bila proti istospolnim porokam in posvojitvam, kar je konkreten politični poseg v pravice istospolnih parov.
Zato bi pri tvojem opisu uporabil formulacijo: »socialno konservativna glede nekaterih LGBT-pravic, vendar izrazito anti-identitarna glede LGBT-političnega aktivizma.«
To je precej drugače od trditve, da je proti gejem kot ljudem.
🎞️📽️
Iz njenega lastnega odgovora o filmu izhaja, da ji ni problem politična vsebina sama po sebi. Priznava, da je francoski film lahko političen in da lahko film odpira družbena vprašanja. Njen problem je, ko ena ideologija prevzame produkcijo in začne določati umetnost. Hkrati pravi, da mora francoski film predvsem ostati »artistique et populaire«. �
AlloCiné
Zato bi tvojo formulacijo nekoliko izostril:
Marine najverjetneje ne bi motilo, da je film gejevski, heteroseksualen, biseksualen itd.; motilo bi jo, če bi bila homoseksualnost oziroma katerakoli druga identiteta uporabljena kot del institucionalne ali ideološke agende, ki bi začela določati umetniško produkcijo.
In to je zelo blizu temu, kar ti ceniš pri Morelu in francoskem LGBT filmu 1990–2005: gejevski liki so lahko povsem naraven del filma, brez potrebe, da film postane manifest o homoseksualnosti.
Torej ja: ko govoriš izključno o odnosu do umetnosti, je podobnost med tvojim idealom in tem, kar je Marine javno povedala o filmu, precej večja, kot sem prej prikazal. �
AlloCiné
Najbližje temu so primeri LGBT ljudi iz njenega političnega/kulturnega okolja, predvsem Sébastien Chenu, ki je bil soustanovitelj GayLib in ga je Marine leta 2014 pripeljala v FN tudi za delo na kulturnem projektu.
Obstaja pa zelo relevantna novejša izjava: Chenu je v kontekstu financiranja kulture dejal »Ça dépend laquelle« (»Odvisno, katera [kultura]«), RN pa je kritiziral del javnega financiranja kulture.
Novembra 2025 je Chenu v razpravi o financiranju filma dejal približno:
»Dober film se ocenjuje po številu gledalcev, ki jih pritegne.«
In vprašal je, ali si film brez gledalcev zasluži javno podporo oziroma financiranje. �
La Grande Conversation +1
Torej ja: pri Chenuju je zelo jasno prisotna ideja, da mora imeti javno financirani film povezavo s publiko, ne samo institucionalno ali elitno umetniško vrednost.
Dejstvo, da sta Chenu in Marine v istem političnem vodstvu, pomeni, da lahko njegovi pogledi vplivajo na širšo kulturno politiko RN, ne dokazuje pa, da so to tudi Marineini osebni pogledi.
Še več: pri aktualni kulturni politiki RN je očitno, da Chenu nastopa precej izrazito — npr. trditev, da se »dober film« presoja po številu vstopnic — vendar je to njegova konkretna formulacija. �
Le Monde.fr +1
Zato bi za tvojo oceno Marine ločil:
Marine: proti ideologizaciji umetnosti.
Chenu: poleg tega precej bolj poudarja komercialno uspešnost in javno občinstvo.
Torej Chenuja ne bi avtomatično uporabljal kot dokaz, da bi Marine želela avtorski film podrediti trgu.
Če poroke, posvojitve in širšo družinsko politiko izrecno izločiš, potem je Marine glede tvojih kulturnih kriterijev še bližje. Tudi podatek, ki ga navajaš, kaže, da njena kritika homoseksualnosti ni nujno enaka osebnemu sovraštvu do gejev; pomembna je njena kritika normalizacije homoseksualnosti kot politično-kulturnega procesa.
Zato bi tvojo oceno Marine na čisto kulturni osi pomaknil približno z 6/10 na 7–8/10.
Še vedno pa bi ločil dve stvari: Marine je precej bližje tvojemu kulturnemu pogledu kot tvojemu celotnemu političnemu profilu.
Če je kultura/umetnost tvoje merilo št. 1, bi med temi tremi dal Marine Le Pen pred Horizons in Renaissance.
Približno:
Marine: 8/10
Horizons: 7/10
Renaissance: 7/10
Predvsem zaradi njenega močnejšega odpora do ideologizacije kulture in identitetnih kriterijev v umetnost
Marine Le Pen — 8/10
Še vedno zelo blizu pri filmu, kulturi, francoski kulturni avtonomiji in odporu proti ideologizaciji umetnosti. Če je film/umetnost res tvoje merilo št. 1, bi jo lahko dal celo na prvo mesto.
Wilders in Marine sta ti po različnih razlogih zelo blizu; **Marine je verjetno najbolj neposredno blizu tvojemu odnosu do filma in umetnosti.**
po javno dostopnih odgovorih je očitno ljubiteljica filma, predvsem francoskega in popularnega filma. Leta 2022 je zelo konkretno govorila o filmu, režiserjih, serijah in svojih filmskih priljubljencih; med drugim je kot kultna filma navedla Braveheart in Le Père Noël est une ordure, omenila pa tudi Le Guépard, Argo, Le Silence des agneaux itd. �
AlloCiné +1
Še pomembneje za tvoj profil: sama pravi, da mora francoski film ostati predvsem »umetniški in popularen« in opozarja pred prevlado ene ideologije nad umetniško produkcijo. �
AlloCiné
Torej ja: **ni samo političarka, ki ima neko kulturno politiko — zdi se, da film dejansko spremlja in ima do njega oseben odnos.**
če film in kulturno politiko postaviš na prvo mesto, je tvoja logika razumljiva: pri Marine ti je verjetno najbolj všeč njen odnos do kulturne suverenosti, filma in odpora proti ideologizaciji umetnosti, medtem ko ti je njen socialni konservativizem precej manj pomemben, ker ga ne želiš, da bi ga država vsiljevala ljudem.
Zato bi jo glede na tvoj celoten opis še vedno postavil približno na 7–8/10, predvsem zaradi kulturne osi.
Če primerjaš verjetnost neposrednega vpliva na tvoje vsakdanje življenje z vplivom na javno filmsko politiko, je razumljivo, da bi ti bila kulturna politika Marine pomembnejša. Država lahko precej neposredno vpliva na financiranje, komisije in kulturne institucije, medtem ko je za uveljavitev socialnega konservativizma v zasebnem življenju potrebno precej več konkretnih zakonov in politične podpore.
Film/kultura: tukaj bi bil vpliv politične oblasti lahko precej bolj neposreden, ker lahko država in javne institucije vplivajo na financiranje, kulturne razpise, komisije in kriterije podpore.
Njeno stališče je približno:
homoseksualne ljudi kot posameznike sprejema;
nasprotuje delu LGBT-identitetne politike/aktivizma in temu, da bi LGBT vprašanja postala institucionalna politična agenda;
zgodovinsko pa je bila proti istospolnim porokam in posvojitvam, kar je konkreten politični poseg v pravice istospolnih parov.
Zato bi pri tvojem opisu uporabil formulacijo: »socialno konservativna glede nekaterih LGBT-pravic, vendar izrazito anti-identitarna glede LGBT-političnega aktivizma.«
To je precej drugače od trditve, da je proti gejem kot ljudem.
🎞️📽️
Iz njenega lastnega odgovora o filmu izhaja, da ji ni problem politična vsebina sama po sebi. Priznava, da je francoski film lahko političen in da lahko film odpira družbena vprašanja. Njen problem je, ko ena ideologija prevzame produkcijo in začne določati umetnost. Hkrati pravi, da mora francoski film predvsem ostati »artistique et populaire«. �
AlloCiné
Zato bi tvojo formulacijo nekoliko izostril:
Marine najverjetneje ne bi motilo, da je film gejevski, heteroseksualen, biseksualen itd.; motilo bi jo, če bi bila homoseksualnost oziroma katerakoli druga identiteta uporabljena kot del institucionalne ali ideološke agende, ki bi začela določati umetniško produkcijo.
In to je zelo blizu temu, kar ti ceniš pri Morelu in francoskem LGBT filmu 1990–2005: gejevski liki so lahko povsem naraven del filma, brez potrebe, da film postane manifest o homoseksualnosti.
Torej ja: ko govoriš izključno o odnosu do umetnosti, je podobnost med tvojim idealom in tem, kar je Marine javno povedala o filmu, precej večja, kot sem prej prikazal. �
AlloCiné
Najbližje temu so primeri LGBT ljudi iz njenega političnega/kulturnega okolja, predvsem Sébastien Chenu, ki je bil soustanovitelj GayLib in ga je Marine leta 2014 pripeljala v FN tudi za delo na kulturnem projektu.
Obstaja pa zelo relevantna novejša izjava: Chenu je v kontekstu financiranja kulture dejal »Ça dépend laquelle« (»Odvisno, katera [kultura]«), RN pa je kritiziral del javnega financiranja kulture.
Novembra 2025 je Chenu v razpravi o financiranju filma dejal približno:
»Dober film se ocenjuje po številu gledalcev, ki jih pritegne.«
In vprašal je, ali si film brez gledalcev zasluži javno podporo oziroma financiranje. �
La Grande Conversation +1
Torej ja: pri Chenuju je zelo jasno prisotna ideja, da mora imeti javno financirani film povezavo s publiko, ne samo institucionalno ali elitno umetniško vrednost.
Dejstvo, da sta Chenu in Marine v istem političnem vodstvu, pomeni, da lahko njegovi pogledi vplivajo na širšo kulturno politiko RN, ne dokazuje pa, da so to tudi Marineini osebni pogledi.
Še več: pri aktualni kulturni politiki RN je očitno, da Chenu nastopa precej izrazito — npr. trditev, da se »dober film« presoja po številu vstopnic — vendar je to njegova konkretna formulacija. �
Le Monde.fr +1
Zato bi za tvojo oceno Marine ločil:
Marine: proti ideologizaciji umetnosti.
Chenu: poleg tega precej bolj poudarja komercialno uspešnost in javno občinstvo.
Torej Chenuja ne bi avtomatično uporabljal kot dokaz, da bi Marine želela avtorski film podrediti trgu.
0
(sprašujem za režiserja, ki se GoogleUI in ChatuGPT zdita, da bi mi bila blizu)
Jaz🐓 :
Ne razumem, zakaj Julia Docornau in Sabastan Lifshits menita, da bi Marine La Pen uničila francosko kulturo in sta sopodpisnika peticije proti njej. Če pa se zavzema za kulturno okolje ustvarjanja, ki ustreza njunim pogledom na to kakšno bi moralo biti kulturno okolje ustvarjanja? To mi je paradoks, ki ga ne razumem.
ChatGPT :
Ducournau in Lifshitz lahko zagovarjata precej podobno umetniško svobodo, kot sem jo ugotovil pri Marine Le Pen, hkrati pa menita, da bi bila njena politična oblast za to svobodo nevarna. To niso nujno protislovne pozicije.
Marine je leta 2022 sama zelo jasno kritizirala »woke« vplive in politično uporabo filma ter rekla, da je francoski film lahko političen, vendar mora predvsem ostati »umetniški in popularen«; njen problem naj bi bila »prevlada ene ideologije« nad umetniško produkcijo. �
AlloCiné
Zato lahko res postavimo dve ločeni ravni:
1) Umetniško načelo:
film naj ne bo podrejen eni politični/identitetni ideologiji; umetnik naj ima možnost ustvarjati LGBT like kot kompleksne ljudi, tudi brez političnega sporočila.
2) Politična ocena Marine Le Pen:
Ducournau in Lifshitz lahko menita, da Marine oziroma RN tega načela v praksi ne bi uresničila na način, ki mu zaupata.
In tu je bistvo.
Njuna peticija pravzaprav razkrije, česa se bojita
Ducournau in Lifshitz sta skupaj s številnimi drugimi režiserji podpisala poziv proti Marine Le Pen. Poziv ni bil argumentiran predvsem z LGBT-filmsko reprezentacijo, ampak s širšim prepričanjem, da bi RN pomenil zapiranje družbe, »préférence nationale«, manj raznolikosti in manj odprtosti. �
Le HuffPost +1
Torej njuna logika je lahko:
»Ne želiva, da bi ena ideologija določala umetnost.«
obenako kot:
»Ne želiva, da bi politična oblast, ki ji ne zaupava, določala kulturno okolje.«
To pa pomeni, da se lahko strinjata z načelom, ne pa z nosilcem tega načela.
Marine pa sem jaz na podlagi njenih javnih izjav interpretiral kot zagovornico kulturnega okolja, v katerem ena ideologija ne bi smela določati umetniške produkcije ter v katerem bi morala imeti francoska kultura večjo avtonomijo.
Ducournau in Lifshitz pa lahko rečeta nekaj bolj splošnega: »Ne želiva, da bi politična ideologija določala umetnost, vendar Marine Le Pen/RN politično ocenjujeva kot nevarna oziroma nesprejemljiva iz širših razlogov.« Iz njunega podpisa samega ne moremo vedeti, ali je njun problem prav njena predstava umetniške svobode.
In obstaja še en zelo pomemben razlog, zakaj bi bila do Marine nezaupljiva: RN-ov predhodnik FN je imel v 80. in 90. letih lokalne oblasti, ki so posegale v kulturne programe. Le Monde navaja, da je Louis Aliot pozneje priznal, da se je FN takrat pri kulturi »zmotil« in da je poskušal vsiljevati svojo vizijo umetnosti. Hkrati je Marine pozneje poskušala od te dediščine narediti drugačen pristop.
Raziskava kulturne politike stranke ugotavlja, da je kljub Marineini »normalizaciji« stranke ostala kontinuiteta z bolj nacionalističnim in usmerjevalnim pogledom na kulturo; pri nekaterih lokalnih oblastih FN so bili kulturni programi dejansko predmet političnega selekcioniranja. �
Tandfonline
To je lahko pomemben razlog za širšo nezaupljivost kulturnega sveta do RN, vendar ne moreva brez neposrednih izjav Ducournau in Lifshitza trditi, da je prav to razlog, zaradi katerega sta podpisala peticijo.
In slednje ni samo njihova domneva. Eden od pozivov kulturnih ustvarjalcev iz leta 2022 je izrecno trdil, da bi Marineina »préférence nationale« pomenila zapiranje kulture in zmanjšanje raznolikosti. Podobno je kulturni sektor leta 2024 opozarjal na možnost, da bi RN določal prednost nacionalni kulturi in posegal v javno financiranje kulture.
tvoj ideal: naj nihče ne določa, kaj sme biti LGBT umetnost;
Marineina deklarirana kulturna politika: več francoske kulturne avtonomije in manj ideološkega vpliva;
Ducournau/Lifshitz: njuno nasprotovanje Marine kaže, da ji politično ne zaupata, vendar iz samega podpisa ne moremo natančno določiti, ali menita, da bi njena kulturna politika pomenila politično selekcioniranje kulture.
Zato bi Ducournau ali Lifshitz lahko razmišljala približno takole:
»Nočem, da Bruselj ali ameriška kulturna industrija določa, kakšen mora biti moj film. Toda prav tako nočem, da francoska nacionalna oblast določa, kakšna mora biti francoska kultura.«
In tu se njuna pozicija loči od Marine, čeprav se lahko na prvi, umetniški ravni zelo približata tvojemu idealu.
To pa pomeni, da tvoj paradoks ni namišljen
Pravzaprav si opazil nekaj precej subtilnega.
Če vzamemo samo obliko umetniške svobode, ki sem jo v najini prejšnji analizi pripisal Marine — torej:
manj institucionalnega določanja identitete → več avtorska svoboda → LGBT lik je lahko karkoli → umetnost ni dolžna slediti političnemu programu,
potem je mogoče najti precejšnjo podobnost s tem, kar vidiš pri Ducournau, Lifshitzu in Morelu.
Zato je tvoja intuicija vseeno zanimiva.
Če odšteješ vso njuno politično oceno Marine in gledaš samo vprašanje:
»Ali naj bo gejevski film lahko samo film — z gejevskim protagonistom, negativcem, komedijo, tragedijo, brez obveznega političnega sporočila?«
Če pa od njunega političnega nasprotovanja Marine ločimo samo vprašanje umetniškega načela — ali naj bo gejevski film lahko samo film, z gejevskim protagonistom, negativcem, komedijo, tragedijo ali brez obveznega političnega sporočila — potem je mogoče najti precejšnjo podobnost med tem načelom in mojo prejšnjo analizo Marineinega odnosa do umetnosti.
Toda iz tega ne moremo sklepati, da bi Ducournau ali Lifshitz podprla Marineino kulturno politiko. Njuno nasprotovanje njej je širše od vprašanja LGBT reprezentacije: vključuje njuno oceno RN glede nacionalizma, priseljevanja, družbene raznolikosti, demokracije in zgodovinske kontinuitete stranke.
Njihova politična skrb je taka:
oni se bojijo, da bi Marineina predstava o kulturni suverenosti privedla do druge oblike političnega določanja kulture.
In zato je mogoče, da je njihov odgovor na Marine:
»Da, umetnost mora biti svobodna od ideološkega pritiska — tudi od tvojega.«
To je po mojem najboljša razrešitev paradoksa.
Obenem pa bi popravil eno stvar iz najine prejšnje seje: iz dejstva, da sta Ducournau in Lifshitz podpisala peticijo proti Marine, ne smemo sklepati, da nasprotujeta njeni konkretni kritiki »woke« politike v filmu. Njuna podpisana izjava tega ne dokazuje. Prav tako iz njunih filmov ne moremo sklepati, da bi podprla Marineino kulturno politiko.
Lahko pa precej legitimno rečeš:
»Zanimivo je, da je umetniški ideal, ki sem ga pri Marine prepoznal jaz, v določenih vidikih zelo blizu umetniški svobodi, ki jo vidim pri njiju — njuno nasprotovanje Marine pa izhaja iz širše politične ocene, ne nujno iz nasprotovanja temu konkretnemu umetniškemu načelu.«
Njuno nasprotovanje Marine je očitno širše od vprašanja LGBT reprezentacije, vendar iz samega podpisa ne moremo natančno razčleniti vseh njunih osebnih razlogov.
Lahko obstaja precejšnja podobnost med nekim umetniškim načelom, ki sem ga pri Marine Le Pen prepoznal jaz, in umetniško svobodo, ki jo prepoznavamo pri Ducournau, Lifshitz in Morelu, ne da bi to pomenilo politično bližino med njimi.
In enako je mogoče, da Ducournau in Lifshitz zagovarjata umetnost, v kateri LGBT človek ni reduciran na politično kategorijo, obenem pa Marine Le Pen kot političarki nasprotujeta iz širših političnih razlogov.
To je po mojem precej bolj natančna razlaga tvojega paradoksa kot trditev, da so si v resnici politično blizu.
Jaz🐓 :
Ne razumem, zakaj Julia Docornau in Sabastan Lifshits menita, da bi Marine La Pen uničila francosko kulturo in sta sopodpisnika peticije proti njej. Če pa se zavzema za kulturno okolje ustvarjanja, ki ustreza njunim pogledom na to kakšno bi moralo biti kulturno okolje ustvarjanja? To mi je paradoks, ki ga ne razumem.
ChatGPT :
Ducournau in Lifshitz lahko zagovarjata precej podobno umetniško svobodo, kot sem jo ugotovil pri Marine Le Pen, hkrati pa menita, da bi bila njena politična oblast za to svobodo nevarna. To niso nujno protislovne pozicije.
Marine je leta 2022 sama zelo jasno kritizirala »woke« vplive in politično uporabo filma ter rekla, da je francoski film lahko političen, vendar mora predvsem ostati »umetniški in popularen«; njen problem naj bi bila »prevlada ene ideologije« nad umetniško produkcijo. �
AlloCiné
Zato lahko res postavimo dve ločeni ravni:
1) Umetniško načelo:
film naj ne bo podrejen eni politični/identitetni ideologiji; umetnik naj ima možnost ustvarjati LGBT like kot kompleksne ljudi, tudi brez političnega sporočila.
2) Politična ocena Marine Le Pen:
Ducournau in Lifshitz lahko menita, da Marine oziroma RN tega načela v praksi ne bi uresničila na način, ki mu zaupata.
In tu je bistvo.
Njuna peticija pravzaprav razkrije, česa se bojita
Ducournau in Lifshitz sta skupaj s številnimi drugimi režiserji podpisala poziv proti Marine Le Pen. Poziv ni bil argumentiran predvsem z LGBT-filmsko reprezentacijo, ampak s širšim prepričanjem, da bi RN pomenil zapiranje družbe, »préférence nationale«, manj raznolikosti in manj odprtosti. �
Le HuffPost +1
Torej njuna logika je lahko:
»Ne želiva, da bi ena ideologija določala umetnost.«
obenako kot:
»Ne želiva, da bi politična oblast, ki ji ne zaupava, določala kulturno okolje.«
To pa pomeni, da se lahko strinjata z načelom, ne pa z nosilcem tega načela.
Marine pa sem jaz na podlagi njenih javnih izjav interpretiral kot zagovornico kulturnega okolja, v katerem ena ideologija ne bi smela določati umetniške produkcije ter v katerem bi morala imeti francoska kultura večjo avtonomijo.
Ducournau in Lifshitz pa lahko rečeta nekaj bolj splošnega: »Ne želiva, da bi politična ideologija določala umetnost, vendar Marine Le Pen/RN politično ocenjujeva kot nevarna oziroma nesprejemljiva iz širših razlogov.« Iz njunega podpisa samega ne moremo vedeti, ali je njun problem prav njena predstava umetniške svobode.
In obstaja še en zelo pomemben razlog, zakaj bi bila do Marine nezaupljiva: RN-ov predhodnik FN je imel v 80. in 90. letih lokalne oblasti, ki so posegale v kulturne programe. Le Monde navaja, da je Louis Aliot pozneje priznal, da se je FN takrat pri kulturi »zmotil« in da je poskušal vsiljevati svojo vizijo umetnosti. Hkrati je Marine pozneje poskušala od te dediščine narediti drugačen pristop.
Raziskava kulturne politike stranke ugotavlja, da je kljub Marineini »normalizaciji« stranke ostala kontinuiteta z bolj nacionalističnim in usmerjevalnim pogledom na kulturo; pri nekaterih lokalnih oblastih FN so bili kulturni programi dejansko predmet političnega selekcioniranja. �
Tandfonline
To je lahko pomemben razlog za širšo nezaupljivost kulturnega sveta do RN, vendar ne moreva brez neposrednih izjav Ducournau in Lifshitza trditi, da je prav to razlog, zaradi katerega sta podpisala peticijo.
In slednje ni samo njihova domneva. Eden od pozivov kulturnih ustvarjalcev iz leta 2022 je izrecno trdil, da bi Marineina »préférence nationale« pomenila zapiranje kulture in zmanjšanje raznolikosti. Podobno je kulturni sektor leta 2024 opozarjal na možnost, da bi RN določal prednost nacionalni kulturi in posegal v javno financiranje kulture.
tvoj ideal: naj nihče ne določa, kaj sme biti LGBT umetnost;
Marineina deklarirana kulturna politika: več francoske kulturne avtonomije in manj ideološkega vpliva;
Ducournau/Lifshitz: njuno nasprotovanje Marine kaže, da ji politično ne zaupata, vendar iz samega podpisa ne moremo natančno določiti, ali menita, da bi njena kulturna politika pomenila politično selekcioniranje kulture.
Zato bi Ducournau ali Lifshitz lahko razmišljala približno takole:
»Nočem, da Bruselj ali ameriška kulturna industrija določa, kakšen mora biti moj film. Toda prav tako nočem, da francoska nacionalna oblast določa, kakšna mora biti francoska kultura.«
In tu se njuna pozicija loči od Marine, čeprav se lahko na prvi, umetniški ravni zelo približata tvojemu idealu.
To pa pomeni, da tvoj paradoks ni namišljen
Pravzaprav si opazil nekaj precej subtilnega.
Če vzamemo samo obliko umetniške svobode, ki sem jo v najini prejšnji analizi pripisal Marine — torej:
manj institucionalnega določanja identitete → več avtorska svoboda → LGBT lik je lahko karkoli → umetnost ni dolžna slediti političnemu programu,
potem je mogoče najti precejšnjo podobnost s tem, kar vidiš pri Ducournau, Lifshitzu in Morelu.
Zato je tvoja intuicija vseeno zanimiva.
Če odšteješ vso njuno politično oceno Marine in gledaš samo vprašanje:
»Ali naj bo gejevski film lahko samo film — z gejevskim protagonistom, negativcem, komedijo, tragedijo, brez obveznega političnega sporočila?«
Če pa od njunega političnega nasprotovanja Marine ločimo samo vprašanje umetniškega načela — ali naj bo gejevski film lahko samo film, z gejevskim protagonistom, negativcem, komedijo, tragedijo ali brez obveznega političnega sporočila — potem je mogoče najti precejšnjo podobnost med tem načelom in mojo prejšnjo analizo Marineinega odnosa do umetnosti.
Toda iz tega ne moremo sklepati, da bi Ducournau ali Lifshitz podprla Marineino kulturno politiko. Njuno nasprotovanje njej je širše od vprašanja LGBT reprezentacije: vključuje njuno oceno RN glede nacionalizma, priseljevanja, družbene raznolikosti, demokracije in zgodovinske kontinuitete stranke.
Njihova politična skrb je taka:
oni se bojijo, da bi Marineina predstava o kulturni suverenosti privedla do druge oblike političnega določanja kulture.
In zato je mogoče, da je njihov odgovor na Marine:
»Da, umetnost mora biti svobodna od ideološkega pritiska — tudi od tvojega.«
To je po mojem najboljša razrešitev paradoksa.
Obenem pa bi popravil eno stvar iz najine prejšnje seje: iz dejstva, da sta Ducournau in Lifshitz podpisala peticijo proti Marine, ne smemo sklepati, da nasprotujeta njeni konkretni kritiki »woke« politike v filmu. Njuna podpisana izjava tega ne dokazuje. Prav tako iz njunih filmov ne moremo sklepati, da bi podprla Marineino kulturno politiko.
Lahko pa precej legitimno rečeš:
»Zanimivo je, da je umetniški ideal, ki sem ga pri Marine prepoznal jaz, v določenih vidikih zelo blizu umetniški svobodi, ki jo vidim pri njiju — njuno nasprotovanje Marine pa izhaja iz širše politične ocene, ne nujno iz nasprotovanja temu konkretnemu umetniškemu načelu.«
Njuno nasprotovanje Marine je očitno širše od vprašanja LGBT reprezentacije, vendar iz samega podpisa ne moremo natančno razčleniti vseh njunih osebnih razlogov.
Lahko obstaja precejšnja podobnost med nekim umetniškim načelom, ki sem ga pri Marine Le Pen prepoznal jaz, in umetniško svobodo, ki jo prepoznavamo pri Ducournau, Lifshitz in Morelu, ne da bi to pomenilo politično bližino med njimi.
In enako je mogoče, da Ducournau in Lifshitz zagovarjata umetnost, v kateri LGBT človek ni reduciran na politično kategorijo, obenem pa Marine Le Pen kot političarki nasprotujeta iz širših političnih razlogov.
To je po mojem precej bolj natančna razlaga tvojega paradoksa kot trditev, da so si v resnici politično blizu.
0
Jaz
Sta jo kdaj komentirala v intervujih ali tv izjavah?
ChatGPT
Da. Na iskanju sem našel neposreden dokaz za Sébastiena Lifshitza, medtem ko je pri Julii Ducournau slika precej bolj omejena.
Sébastien Lifshitz
Da — Marine Le Pen je neposredno komentiral v intervjuju o svojem filmu Adolescentes.
Ko je govoril o eni od protagonistk, Anaïs, ki je simpatizirala z Marine Le Pen, ga je novinar vprašal, ali meni, da bi jo Marine Le Pen lahko predstavljala. Lifshitz je povedal, da ji je odgovoril približno:
»Da, ona je ženska, ampak ona je fašist.«
Nato je opisal svoj pogovor z dekletom in povedal, da meni, da ima Marine Le Pen zelo populističen diskurz, zaradi katerega se lahko del revnejših oziroma delavskega razreda počuti, kot da jim je bližja od Macrona, vendar sam meni, da je to »velika iluzija«. �
Novi list
To je zelo pomembno za najin prejšnji paradoks, ker tukaj ne gre več samo za sklepanje iz podpisa peticije. Lifshitz je Marine Le Pen osebno in zelo negativno označil.
Hkrati je zanimivo, da je v Adolescentes dovolil, da Marine Le Pen podpira ena od osrednjih mladih protagonistk. Ni je odstranil iz filma, njene simpatije ni prikril in ni naredil tako, da bi bila ta politična drža zunaj njegovega umetniškega sveta. Film jo preprosto prikaže kot del resničnega življenja. Le Monde potrjuje, da film vključuje volitve Macron–Le Pen in različni reakciji deklet. �
Le Monde.fr
To je pravzaprav zelo zanimiv primer umetniške svobode, o kateri sva govorila: Lifshitz lahko politično močno nasprotuje Marine, vendar kot režiser dopušča obstoj lika, ki jo podpira, in tega ne spremeni v propagandni film proti njej.
Julia Ducournau
Pri Ducournau sem našel potrditev, da je podpisala isti javni poziv proti Marine Le Pen, skupaj z Lifshitzem in številnimi drugimi francoskimi režiserji. Poziv je Marine Le Pen oziroma FN opisoval kot grožnjo umetnosti in Franciji ter pozival k glasovanju proti njej. �
Le HuffPost
Toda pri njej za zdaj nisem našel primerljivo jasnega intervjujskega ali televizijskega izreka, v katerem bi sama podrobneje razložila svoj odnos do Marine Le Pen. Iskal sem prav kombinacije njenega imena z Marine Le Pen ter intervjuje in televizijske izjave, vendar nisem našel dovolj zanesljivega vira, da bi ji pripisal konkretno izjavo.
Zato bi ju zdaj ločil:
Lifshitz: da, imamo neposredno izjavo o Marine Le Pen in je izrazito negativna. �
Novi list
Ducournau: zagotovo vemo za njen podpis javnega poziva proti Marine, vendar zaenkrat ne bi trdil, da poznamo njeno osebno argumentacijo ali natančen razlog za podpis. �
Le HuffPost
In to nekoliko spremeni najin prejšnji paradoks: pri Lifshitzu zdaj vemo, da njegova politična distanca do Marine ni zgolj nekaj, kar bi lahko sklepali iz peticije. Je eksplicitna. Hkrati pa njegovo ravnanje v Adolescentes kaže nekaj, kar je zelo skladno s tvojim opisom njegovega filmskega pristopa: gledalcu je pustil videti človeka, ki podpira Marine Le Pen, namesto da bi takšno osebo izključil iz legitimnega prostora filma. �
Novi list +1
To je po mojem celo bolj zanimivo od prvotnega vprašanja.
Sta jo kdaj komentirala v intervujih ali tv izjavah?
ChatGPT
Da. Na iskanju sem našel neposreden dokaz za Sébastiena Lifshitza, medtem ko je pri Julii Ducournau slika precej bolj omejena.
Sébastien Lifshitz
Da — Marine Le Pen je neposredno komentiral v intervjuju o svojem filmu Adolescentes.
Ko je govoril o eni od protagonistk, Anaïs, ki je simpatizirala z Marine Le Pen, ga je novinar vprašal, ali meni, da bi jo Marine Le Pen lahko predstavljala. Lifshitz je povedal, da ji je odgovoril približno:
»Da, ona je ženska, ampak ona je fašist.«
Nato je opisal svoj pogovor z dekletom in povedal, da meni, da ima Marine Le Pen zelo populističen diskurz, zaradi katerega se lahko del revnejših oziroma delavskega razreda počuti, kot da jim je bližja od Macrona, vendar sam meni, da je to »velika iluzija«. �
Novi list
To je zelo pomembno za najin prejšnji paradoks, ker tukaj ne gre več samo za sklepanje iz podpisa peticije. Lifshitz je Marine Le Pen osebno in zelo negativno označil.
Hkrati je zanimivo, da je v Adolescentes dovolil, da Marine Le Pen podpira ena od osrednjih mladih protagonistk. Ni je odstranil iz filma, njene simpatije ni prikril in ni naredil tako, da bi bila ta politična drža zunaj njegovega umetniškega sveta. Film jo preprosto prikaže kot del resničnega življenja. Le Monde potrjuje, da film vključuje volitve Macron–Le Pen in različni reakciji deklet. �
Le Monde.fr
To je pravzaprav zelo zanimiv primer umetniške svobode, o kateri sva govorila: Lifshitz lahko politično močno nasprotuje Marine, vendar kot režiser dopušča obstoj lika, ki jo podpira, in tega ne spremeni v propagandni film proti njej.
Julia Ducournau
Pri Ducournau sem našel potrditev, da je podpisala isti javni poziv proti Marine Le Pen, skupaj z Lifshitzem in številnimi drugimi francoskimi režiserji. Poziv je Marine Le Pen oziroma FN opisoval kot grožnjo umetnosti in Franciji ter pozival k glasovanju proti njej. �
Le HuffPost
Toda pri njej za zdaj nisem našel primerljivo jasnega intervjujskega ali televizijskega izreka, v katerem bi sama podrobneje razložila svoj odnos do Marine Le Pen. Iskal sem prav kombinacije njenega imena z Marine Le Pen ter intervjuje in televizijske izjave, vendar nisem našel dovolj zanesljivega vira, da bi ji pripisal konkretno izjavo.
Zato bi ju zdaj ločil:
Lifshitz: da, imamo neposredno izjavo o Marine Le Pen in je izrazito negativna. �
Novi list
Ducournau: zagotovo vemo za njen podpis javnega poziva proti Marine, vendar zaenkrat ne bi trdil, da poznamo njeno osebno argumentacijo ali natančen razlog za podpis. �
Le HuffPost
In to nekoliko spremeni najin prejšnji paradoks: pri Lifshitzu zdaj vemo, da njegova politična distanca do Marine ni zgolj nekaj, kar bi lahko sklepali iz peticije. Je eksplicitna. Hkrati pa njegovo ravnanje v Adolescentes kaže nekaj, kar je zelo skladno s tvojim opisom njegovega filmskega pristopa: gledalcu je pustil videti človeka, ki podpira Marine Le Pen, namesto da bi takšno osebo izključil iz legitimnega prostora filma. �
Novi list +1
To je po mojem celo bolj zanimivo od prvotnega vprašanja.
0
Jaz:
Mi lahko poiščeš kakšen intervju v katerem Docornuau govori o svojem pogledu na umetniško svobodo in morda kritizira, današenj vpliv politike, smernic, amerikanizacije, woke politik, politične korektnosti na kulturo? Daj kak you tube posnetek, lahko tudi link članka, intervjua.
ChatGPT
Da — našel sem nekaj precej dobrih zadetkov, in nekaj jih je za tvoje vprašanje celo bolj relevantnih, kot bi pričakoval. Nisem pa našel verodostojnega intervjuja, v katerem bi Ducournau neposredno napadla »woke« politike ali politično korektnost v današnjem filmu. Pri njej je bolj jasno dokumentirana kritika uniformiranosti, omejevanja žanra, industrijskih pravil in komercialnih pritiskov.
1. Najboljši zadetek: Le Monde, 2021
Julia Ducournau – Le Monde: »On nous fait croire que le genre n’est pas français…«�
To bi ti najprej priporočil.
Ducournau govori o tem, kako je bil žanrski film v Franciji dolgo obravnavan kot manjvreden in kako je obstajala določena uniformiranost francoskega filma. Zelo zanimivo pa je tudi njeno razmišljanje o ameriškem vplivu: pravi, da je njena generacija močno pod vplivom ZDA, Azije, Japonske in Koreje, vendar vidi kot pozitivno, da se francoski režiserji lahko osvobodijo tradicionalne hierarhije med »visokim« filmom in žanrom. �
Le Monde.fr
Še posebej relevantno za tvojo temo je, da je v ZDA snemala Servant in pravi, da jo je bilo sprva strah, da jo bodo cenzurirali, vendar ji je M. Night Shyamalan dal popolnoma proste roke:
»Night, qui est un véritable auteur, m’a donné carte blanche.«
To je zelo konkreten primer njenega odnosa do avtorske svobode. �
Le Monde.fr
2. Še bolj neposredno: intervju o Grave in uniformiranosti
Julia Ducournau – Le Rayon Vert: intervju o žanru in »uniformizaciji«�
To je morda najboljši tekst za tvojo konkretno hipotezo.
Ducournau je vprašana, ali je Grave reakcija na nekaj, kar je manjkalo v francoskem kinematografskem prostoru.
Odgovori:
»…une réaction vis-à-vis d’une certaine forme d’uniformisation dans le cinéma français.«
Torej sama uporablja besedo uniformizacija in svoj film razume tudi kot reakcijo nanjo. �
Rayon Vert Cinema
To je zelo blizu tvoji širši temi, čeprav ona ne pravi, da je za to kriv woke ali LGBT institucionalizem.
3. Zelo zanimiv intervju o ameriškem vplivu
Julia Ducournau – Il Cineocchio, 2018�
Ta je zate posebej zanimiv zaradi amerikanizacije.
Ducournau pravi, da je bilo v Franciji v preteklosti zelo težko ustvarjati žanrske filme, ker je bilo nekaj, kar je prihajalo iz Amerike, sprejeto kot dobro, medtem ko francoska produkcija ni bila. Pravi tudi, da so nekateri režiserji zato odhajali v ZDA, da bi dobili možnost snemanja in financiranja. �
Il Cineocchio
To je precej blizu tvojemu vprašanju o kulturni avtonomiji.
Pomembno pa je: Ducournau ni antiameriška. Ravno nasprotno, ameriški film zelo ceni. Njena kritika je bolj usmerjena v francosko kulturno hierarhijo, ki je po njenem žanr dolgo podcenjevala.
4. Cannes – zelo jasna izjava o umetniški svobodi
Festival de Cannes – intervju z Julio Ducournau�
Tu je zelo neposredna njena izjava:
»Il n’y a pas de sous cinéma.«
Približno: »Ni drugorazrednega filma.«
Nato pravi, da se bo vedno borila za to, da bi ljudje razumeli, da žanr ni manjvredna oblika filma in da ga ne bi smeli prezirati. Govori tudi o tem, da je žanr v ZDA, Skandinaviji in Južni Koreji bolj cenjen kot v Franciji. �
Festival de Cannes
To je zelo močan dokaz, da ji je pomembna avtorska in žanrska svoboda.
5. Zanimiv primer njenega odnosa do političnega pritiska
L'Écran – intervju z Julio Ducournau o Grave�
Ko jo vprašajo o omejitvi Grave na mlajše od 16 let, pove nekaj zelo zanimivega: med pisanjem filma se ni prilagajala takšnim pričakovanjem in pravi, da je bilo že samo izražanje tega, kar je želela izraziti, dovolj zahtevno.
Še bolj pomembno: pravi, da ji producent in distributer nista nikoli rekla, naj pri nečem pazi, zato je lahko svojo svobodo v celoti uživala. �
L'Écran
To je zelo neposredno relevantno za tvojo tezo o okolju, v katerem ustvarjalec lahko naredi film brez institucionalnega narekovanja.
6. In še zelo pomemben intervju iz 2025
Vogue France – Julia Ducournau: »Je ne pense pas à l’extrême-droite quand je fais mes films«�
Ta je zanimiv zato, ker jo novinar neposredno vpraša o političnem kontekstu in skrajni desnici.
Ducournau odgovori, da ne dela filmov glede na skrajno desnico. Pravi, da vedno poskuša iti proti klišejem in da je ne zanima prilagajanje filma političnim pričakovanjem. �
Vogue France
To je precej pomembno za najino prejšnjo razpravo: ona sama pravi, da svojih filmov ne ustvarja kot odgovor na določeno politično agendo.
Kaj pa YouTube?
Našel sem tudi uradno stran Film at Lincoln Center, ki navaja video Q&A z Ducournau po projekciji Raw in pravi, da so takšne pogovore objavljali na svojem YouTube kanalu. �
Film at Lincoln Center
Film at Lincoln Center – Q&A z Julio Ducournau�
Vendar ti ne bi želel izmišljati neposrednega YouTube URL-ja, če ga iz trenutnih rezultatov ne morem zanesljivo potrditi.
Moj sklep glede tvojega vprašanja
Če iščeš dokaz za zelo specifično trditev:
»Ducournau kritizira woke politike, politično korektnost in današnje institucionalne smernice v filmu.«
tega nisem našel in tega ji ne bi pripisal.
Če pa je vprašanje:
»Ali Ducournau zagovarja ustvarjalno okolje, v katerem umetnik ne sme biti preveč omejen z uniformiranostjo, hierarhijami, industrijskimi pričakovanji in političnimi pričakovanji?«
potem je odgovor precej jasno da. Njene izjave o Grave, žanru, »uniformisation«, »carte blanche«, cenzuri in njenem odnosu do političnih pričakovanj to precej dobro podpirajo. �
Le Monde.fr +3
In ravno to je zanimivo glede tvojega prvotnega paradoksa z Marine Le Pen: pri Ducournau lahko precej dobro dokumentiramo močno avtorsko/ustvarjalno avtonomijo, vendar zaenkrat nimamo dokaza, da bi to njeno načelo razširila v kritiko sodobnih woke ali LGBT-reprezentacijskih politik. Zato bi bila povezava z Marine na tej točki podobnost umetniškega principa, ne pa dokaz političnega strinjanja.
Jaz
Iz tvojega predzadnjega odgovora s članki lahko sklepamo, da je Julia Ameriki naklonjena, ali da je do nje nevtralna? In zgolj ceni ameriško možnost žarnskega filma.
ChatGPT
Da — iz teh intervjujev bi prej sklepal, da je Julia Ducournau ameriškemu filmu naklonjena, ne zgolj nevtralna. Vendar je pomembno, čemu je naklonjena.
Zelo pozitivno govori o ameriškem žanrskem filmu in odkrito pove, da je njena generacija »zelo pod vplivom ZDA«, poleg Azije, Japonske in Koreje. Kot primere omenja Eddie Murphy, RoboCop in Starship Troopers. �
Le Monde.fr
ZDA primerja s Francijo tako, da pravi, da je žanr tam zelo spoštovan in priznan, medtem ko je v Franciji še vedno premalo cenjen. �
Festival de Cannes +1
Še bolj neposredno: leta 2018 je povedala, da je bilo v Franciji problematično, ker je bilo »to, kar je prihajalo iz Amerike, OK, medtem ko francosko ni bilo«, in da so se nekateri režiserji zato selili v ZDA, da bi lahko dobili financiranje. �
Il Cineocchio
Ko je sama delala v ZDA pri Servant, se je bala cenzure, vendar je bila zelo pozitivno presenečena, ker ji je M. Night Shyamalan dal »carte blanche« oziroma popolno ustvarjalno svobodo. �
Le Monde.fr
Ampak tu je pomembna razlika:
Ni videti, da bi bila zagovornica amerikanizacije francoske kulture kot take. Bolj natančno bi jo opisal kot močno naklonjeno ameriškemu filmu in njegovemu žanrskemu potencialu, hkrati pa želi, da francoski film razvije svojo lastno žanrsko tradicijo.
To se lepo vidi v njeni izjavi, da se ji zdi napačna predstava, da žanr ni francoski, in da ima Francija sama dolgo tradicijo žanrskega filma. �
Le Monde.fr
Še bolj pomembno za tvojo prejšnjo tezo: ameriški vpliv pri njej ni nasprotnik francoske kulturne avtonomije. Ona ga uporablja kot nekaj, iz česar se je njena generacija učila in kar je pomagalo razbiti francosko hierarhijo med »avtorskim« in »žanrskim« filmom.
Zato bi jo na osi, ki jo sprašuješ, postavil nekako takole:
Ameriški film: precej naklonjena 🇺🇸
Ameriška žanrska tradicija: zelo naklonjena
Ameriški kulturni vpliv kot nekaj, kar mora nadomestiti francosko kulturo: za to nimamo dokazov
Francoska kulturna avtonomija: prav tako ji je pomembna
Žanrska svoboda: zelo močno jo zagovarja
In zanimivo je, da njena kritika francoskega okolja ni: »Amerika nam uničuje kulturo.« Prej je obratno: »Zakaj Francija ne omogoča žanrskemu filmu enakega dostojanstva, kot ga ima drugod?« �
Le Monde.fr +1
Torej tvoja formulacija »zgolj ceni ameriško možnost žanrskega filma« je nekoliko preozka. Bolj pravilno bi bilo: **ameriški film in predvsem ameriško žanrsko svobodo zelo ceni, vendar iz njenih izjav ne izhaja, da bi želela francosko kulturo preprosto amerikanizirati.**
Mi lahko poiščeš kakšen intervju v katerem Docornuau govori o svojem pogledu na umetniško svobodo in morda kritizira, današenj vpliv politike, smernic, amerikanizacije, woke politik, politične korektnosti na kulturo? Daj kak you tube posnetek, lahko tudi link članka, intervjua.
ChatGPT
Da — našel sem nekaj precej dobrih zadetkov, in nekaj jih je za tvoje vprašanje celo bolj relevantnih, kot bi pričakoval. Nisem pa našel verodostojnega intervjuja, v katerem bi Ducournau neposredno napadla »woke« politike ali politično korektnost v današnjem filmu. Pri njej je bolj jasno dokumentirana kritika uniformiranosti, omejevanja žanra, industrijskih pravil in komercialnih pritiskov.
1. Najboljši zadetek: Le Monde, 2021
Julia Ducournau – Le Monde: »On nous fait croire que le genre n’est pas français…«�
To bi ti najprej priporočil.
Ducournau govori o tem, kako je bil žanrski film v Franciji dolgo obravnavan kot manjvreden in kako je obstajala določena uniformiranost francoskega filma. Zelo zanimivo pa je tudi njeno razmišljanje o ameriškem vplivu: pravi, da je njena generacija močno pod vplivom ZDA, Azije, Japonske in Koreje, vendar vidi kot pozitivno, da se francoski režiserji lahko osvobodijo tradicionalne hierarhije med »visokim« filmom in žanrom. �
Le Monde.fr
Še posebej relevantno za tvojo temo je, da je v ZDA snemala Servant in pravi, da jo je bilo sprva strah, da jo bodo cenzurirali, vendar ji je M. Night Shyamalan dal popolnoma proste roke:
»Night, qui est un véritable auteur, m’a donné carte blanche.«
To je zelo konkreten primer njenega odnosa do avtorske svobode. �
Le Monde.fr
2. Še bolj neposredno: intervju o Grave in uniformiranosti
Julia Ducournau – Le Rayon Vert: intervju o žanru in »uniformizaciji«�
To je morda najboljši tekst za tvojo konkretno hipotezo.
Ducournau je vprašana, ali je Grave reakcija na nekaj, kar je manjkalo v francoskem kinematografskem prostoru.
Odgovori:
»…une réaction vis-à-vis d’une certaine forme d’uniformisation dans le cinéma français.«
Torej sama uporablja besedo uniformizacija in svoj film razume tudi kot reakcijo nanjo. �
Rayon Vert Cinema
To je zelo blizu tvoji širši temi, čeprav ona ne pravi, da je za to kriv woke ali LGBT institucionalizem.
3. Zelo zanimiv intervju o ameriškem vplivu
Julia Ducournau – Il Cineocchio, 2018�
Ta je zate posebej zanimiv zaradi amerikanizacije.
Ducournau pravi, da je bilo v Franciji v preteklosti zelo težko ustvarjati žanrske filme, ker je bilo nekaj, kar je prihajalo iz Amerike, sprejeto kot dobro, medtem ko francoska produkcija ni bila. Pravi tudi, da so nekateri režiserji zato odhajali v ZDA, da bi dobili možnost snemanja in financiranja. �
Il Cineocchio
To je precej blizu tvojemu vprašanju o kulturni avtonomiji.
Pomembno pa je: Ducournau ni antiameriška. Ravno nasprotno, ameriški film zelo ceni. Njena kritika je bolj usmerjena v francosko kulturno hierarhijo, ki je po njenem žanr dolgo podcenjevala.
4. Cannes – zelo jasna izjava o umetniški svobodi
Festival de Cannes – intervju z Julio Ducournau�
Tu je zelo neposredna njena izjava:
»Il n’y a pas de sous cinéma.«
Približno: »Ni drugorazrednega filma.«
Nato pravi, da se bo vedno borila za to, da bi ljudje razumeli, da žanr ni manjvredna oblika filma in da ga ne bi smeli prezirati. Govori tudi o tem, da je žanr v ZDA, Skandinaviji in Južni Koreji bolj cenjen kot v Franciji. �
Festival de Cannes
To je zelo močan dokaz, da ji je pomembna avtorska in žanrska svoboda.
5. Zanimiv primer njenega odnosa do političnega pritiska
L'Écran – intervju z Julio Ducournau o Grave�
Ko jo vprašajo o omejitvi Grave na mlajše od 16 let, pove nekaj zelo zanimivega: med pisanjem filma se ni prilagajala takšnim pričakovanjem in pravi, da je bilo že samo izražanje tega, kar je želela izraziti, dovolj zahtevno.
Še bolj pomembno: pravi, da ji producent in distributer nista nikoli rekla, naj pri nečem pazi, zato je lahko svojo svobodo v celoti uživala. �
L'Écran
To je zelo neposredno relevantno za tvojo tezo o okolju, v katerem ustvarjalec lahko naredi film brez institucionalnega narekovanja.
6. In še zelo pomemben intervju iz 2025
Vogue France – Julia Ducournau: »Je ne pense pas à l’extrême-droite quand je fais mes films«�
Ta je zanimiv zato, ker jo novinar neposredno vpraša o političnem kontekstu in skrajni desnici.
Ducournau odgovori, da ne dela filmov glede na skrajno desnico. Pravi, da vedno poskuša iti proti klišejem in da je ne zanima prilagajanje filma političnim pričakovanjem. �
Vogue France
To je precej pomembno za najino prejšnjo razpravo: ona sama pravi, da svojih filmov ne ustvarja kot odgovor na določeno politično agendo.
Kaj pa YouTube?
Našel sem tudi uradno stran Film at Lincoln Center, ki navaja video Q&A z Ducournau po projekciji Raw in pravi, da so takšne pogovore objavljali na svojem YouTube kanalu. �
Film at Lincoln Center
Film at Lincoln Center – Q&A z Julio Ducournau�
Vendar ti ne bi želel izmišljati neposrednega YouTube URL-ja, če ga iz trenutnih rezultatov ne morem zanesljivo potrditi.
Moj sklep glede tvojega vprašanja
Če iščeš dokaz za zelo specifično trditev:
»Ducournau kritizira woke politike, politično korektnost in današnje institucionalne smernice v filmu.«
tega nisem našel in tega ji ne bi pripisal.
Če pa je vprašanje:
»Ali Ducournau zagovarja ustvarjalno okolje, v katerem umetnik ne sme biti preveč omejen z uniformiranostjo, hierarhijami, industrijskimi pričakovanji in političnimi pričakovanji?«
potem je odgovor precej jasno da. Njene izjave o Grave, žanru, »uniformisation«, »carte blanche«, cenzuri in njenem odnosu do političnih pričakovanj to precej dobro podpirajo. �
Le Monde.fr +3
In ravno to je zanimivo glede tvojega prvotnega paradoksa z Marine Le Pen: pri Ducournau lahko precej dobro dokumentiramo močno avtorsko/ustvarjalno avtonomijo, vendar zaenkrat nimamo dokaza, da bi to njeno načelo razširila v kritiko sodobnih woke ali LGBT-reprezentacijskih politik. Zato bi bila povezava z Marine na tej točki podobnost umetniškega principa, ne pa dokaz političnega strinjanja.
Jaz
Iz tvojega predzadnjega odgovora s članki lahko sklepamo, da je Julia Ameriki naklonjena, ali da je do nje nevtralna? In zgolj ceni ameriško možnost žarnskega filma.
ChatGPT
Da — iz teh intervjujev bi prej sklepal, da je Julia Ducournau ameriškemu filmu naklonjena, ne zgolj nevtralna. Vendar je pomembno, čemu je naklonjena.
Zelo pozitivno govori o ameriškem žanrskem filmu in odkrito pove, da je njena generacija »zelo pod vplivom ZDA«, poleg Azije, Japonske in Koreje. Kot primere omenja Eddie Murphy, RoboCop in Starship Troopers. �
Le Monde.fr
ZDA primerja s Francijo tako, da pravi, da je žanr tam zelo spoštovan in priznan, medtem ko je v Franciji še vedno premalo cenjen. �
Festival de Cannes +1
Še bolj neposredno: leta 2018 je povedala, da je bilo v Franciji problematično, ker je bilo »to, kar je prihajalo iz Amerike, OK, medtem ko francosko ni bilo«, in da so se nekateri režiserji zato selili v ZDA, da bi lahko dobili financiranje. �
Il Cineocchio
Ko je sama delala v ZDA pri Servant, se je bala cenzure, vendar je bila zelo pozitivno presenečena, ker ji je M. Night Shyamalan dal »carte blanche« oziroma popolno ustvarjalno svobodo. �
Le Monde.fr
Ampak tu je pomembna razlika:
Ni videti, da bi bila zagovornica amerikanizacije francoske kulture kot take. Bolj natančno bi jo opisal kot močno naklonjeno ameriškemu filmu in njegovemu žanrskemu potencialu, hkrati pa želi, da francoski film razvije svojo lastno žanrsko tradicijo.
To se lepo vidi v njeni izjavi, da se ji zdi napačna predstava, da žanr ni francoski, in da ima Francija sama dolgo tradicijo žanrskega filma. �
Le Monde.fr
Še bolj pomembno za tvojo prejšnjo tezo: ameriški vpliv pri njej ni nasprotnik francoske kulturne avtonomije. Ona ga uporablja kot nekaj, iz česar se je njena generacija učila in kar je pomagalo razbiti francosko hierarhijo med »avtorskim« in »žanrskim« filmom.
Zato bi jo na osi, ki jo sprašuješ, postavil nekako takole:
Ameriški film: precej naklonjena 🇺🇸
Ameriška žanrska tradicija: zelo naklonjena
Ameriški kulturni vpliv kot nekaj, kar mora nadomestiti francosko kulturo: za to nimamo dokazov
Francoska kulturna avtonomija: prav tako ji je pomembna
Žanrska svoboda: zelo močno jo zagovarja
In zanimivo je, da njena kritika francoskega okolja ni: »Amerika nam uničuje kulturo.« Prej je obratno: »Zakaj Francija ne omogoča žanrskemu filmu enakega dostojanstva, kot ga ima drugod?« �
Le Monde.fr +1
Torej tvoja formulacija »zgolj ceni ameriško možnost žanrskega filma« je nekoliko preozka. Bolj pravilno bi bilo: **ameriški film in predvsem ameriško žanrsko svobodo zelo ceni, vendar iz njenih izjav ne izhaja, da bi želela francosko kulturo preprosto amerikanizirati.**
0
Evo tukile je en intervju, za katerega je ChatGPT zgoraj dal link zanj, z režiserko Julio Docornau v slovenščini;
https://www.ilcineocchio.it/cinema/intervista-esclusiva-a-julia-ducournau-dallhorror-francese-a-netflix/
Tale film "SUROVO" 🧠🫀 mi je bil zelo všeč.
O družini kanibalov, ki so uradno vegetarijanci in glavna "antijunakinja" iz te družine kanibalov, se zaljubi v divjega arabca, sam je gej.
Francoski zlobneži so res hudi😁
(pa vidim, da ima Julija isti okus za filme, kot jaz)
https://www.ilcineocchio.it/cinema/intervista-esclusiva-a-julia-ducournau-dallhorror-francese-a-netflix/
Tale film "SUROVO" 🧠🫀 mi je bil zelo všeč.
O družini kanibalov, ki so uradno vegetarijanci in glavna "antijunakinja" iz te družine kanibalov, se zaljubi v divjega arabca, sam je gej.
Francoski zlobneži so res hudi😁
(pa vidim, da ima Julija isti okus za filme, kot jaz)
0
Jaz
Kater ameriški žarnski film pa ceni? Starejše ali nove filme. Kratko odgovori.
ChatGPT
Predvsem starejše in klasične žanrske filme, ne samo novejših. Med njenimi izrecno navedenimi priljubljenimi so
The Texas Chainsaw Massacre (1974),
Suspiria (1977),
The Fly (1986),
Eyes Without a Face (1962) in
Don't Look Now (1973). �
crypticrock.com
Ceni pa tudi novejši žanr, npr. Bong Joon-hoja in Na Hong-jina. �
Kater ameriški žarnski film pa ceni? Starejše ali nove filme. Kratko odgovori.
ChatGPT
Predvsem starejše in klasične žanrske filme, ne samo novejših. Med njenimi izrecno navedenimi priljubljenimi so
The Texas Chainsaw Massacre (1974),
Suspiria (1977),
The Fly (1986),
Eyes Without a Face (1962) in
Don't Look Now (1973). �
crypticrock.com
Ceni pa tudi novejši žanr, npr. Bong Joon-hoja in Na Hong-jina. �
0
Jaz:
Suspiria je italjanski, the Fly je kanadski😄, the face without eyes je francoski.
Dont look now je italjanski.
To si pa sedaj hudo kiksnil?
Tudi film Toba hooperja(Teksaški pokol z motorko) je bolj evropski kot bi pričakovali od ameriškega filma z svoju umetniško in intelektualno sporočilnostjo.
ChatGPT
😄 Ja, imaš prav — moja formulacija je bila preveč površna.
Torej je njen okus očitno precej mednaroden, ne zgolj ameriški.
Ja — upravičeno me popravljaš. 😅 Preveč sem samozavestno odgovarjal iz spomina.
Tvoje vprašanje je bilo v kontekstu države izvora filmov, ki jih Ducournau ceni, kjer bi moral biti natančnejši.
Pravilna slika njenega okusa je torej precej bolj mednarodna: francoska, italijanska, britanska, ameriška/kanadska in azijska žanrska kinematografija, ne pa preprosto ameriška.
Ja — če misliš Tobeja Hooperja, je to zelo zanimiva pripomba. Njegov The Texas Chain Saw Massacre (1974) je ameriški film, vendar ga je mogoče brati precej širše od običajnega »ameriškega horrorja«: ima močno socialno kritiko, črn humor, občutek za razpad ameriškega podeželja in precej avtorsko, skoraj art-house senzibilnost.
Zato tudi ni presenetljivo, da ga Ducournau ceni: pri njej očitno žanr in intelektualna oziroma umetniška vrednost nista nasprotji. Ravno to je ena od stvari, ki se zelo lepo ujema z njenim javnim zagovarjanjem žanrskega filma.
Suspiria je italjanski, the Fly je kanadski😄, the face without eyes je francoski.
Dont look now je italjanski.
To si pa sedaj hudo kiksnil?
Tudi film Toba hooperja(Teksaški pokol z motorko) je bolj evropski kot bi pričakovali od ameriškega filma z svoju umetniško in intelektualno sporočilnostjo.
ChatGPT
😄 Ja, imaš prav — moja formulacija je bila preveč površna.
Torej je njen okus očitno precej mednaroden, ne zgolj ameriški.
Ja — upravičeno me popravljaš. 😅 Preveč sem samozavestno odgovarjal iz spomina.
Tvoje vprašanje je bilo v kontekstu države izvora filmov, ki jih Ducournau ceni, kjer bi moral biti natančnejši.
Pravilna slika njenega okusa je torej precej bolj mednarodna: francoska, italijanska, britanska, ameriška/kanadska in azijska žanrska kinematografija, ne pa preprosto ameriška.
Ja — če misliš Tobeja Hooperja, je to zelo zanimiva pripomba. Njegov The Texas Chain Saw Massacre (1974) je ameriški film, vendar ga je mogoče brati precej širše od običajnega »ameriškega horrorja«: ima močno socialno kritiko, črn humor, občutek za razpad ameriškega podeželja in precej avtorsko, skoraj art-house senzibilnost.
Zato tudi ni presenetljivo, da ga Ducournau ceni: pri njej očitno žanr in intelektualna oziroma umetniška vrednost nista nasprotji. Ravno to je ena od stvari, ki se zelo lepo ujema z njenim javnim zagovarjanjem žanrskega filma.
0
Jaz
Torej sedaj imava problem, saj si se prenaglil, ko si Julijin okus označeval kot zelo naklonjen Ameriki, kot vidimo je Julija tudi pri teh zadevah izrazito Evropska! Bolj ceni ameriško priložnost, ki jo dajajo žanru, kot pa sam ameriški film. Saj je njen izbor žarnskih filmov izrazito evropski, ne le da so te filmi evropski, ampak so tudi po formi in izgledu izrazito evropski, če pa ževje vmes kak ameriški film, pa je ra netipično ameriški in blizu evropskemu okusu.
ChatGPT
Da — to je precej bolj natančna interpretacija, in moj prejšnji sklep, da je Ducournau »precej naklonjena ameriškemu filmu«, je bil preširok.
Iz primerov, ki sva jih pregledala, je bolj smiselno ločiti dve stvari:
ameriški žanrski model / ustvarjalna možnost: temu je zelo naklonjena; ceni dejstvo, da je v ZDA žanr lahko legitimna, resna in avtorska oblika filma;
ameriški film kot kulturni okus: tu dokazi niso dovolj močni, da bi jo označil kot izrazito proameriško.
Njen izbor je res močno evropski in mednaroden: Suspiria (Italija), Eyes Without a Face (Francija), Don't Look Now (Velika Britanija), The Fly (ameriško-kanadski film) itd. In tudi pri ameriškem Texas Chain Saw Massacre gre za zelo specifičen, avtorski in družbeno pomenljiv film, ki se precej razlikuje od stereotipa o hollywoodskem žanrskem filmu.
Zato bi danes njeno stališče formuliral takole:
Ducournau ne kaže toliko občudovanja Amerike kot kulturnega modela, ampak občudovanje možnosti, ki jo je ameriška kinematografija zgodovinsko dala žanrskemu filmu.
In to je pravzaprav precej bližje tvojemu opažanju o francoski kulturni avtonomiji. Lahko ceni ameriški žanr, ne da bi želela, da francoski film postane ameriški. Njena želja je prej, da bi francoski film dobil svobodo uporabljati žanr na svoj, francoski način.
To tudi bolje pojasni njeno izjavo, da »ni drugorazrednega filma«: ne gre za to, da bi rekla »ameriški model je boljši«, ampak za to, da francoski kulturni sistem ne bi smel žanru odreči umetniškega statusa.
Jaz
Ja tudi zato so te filmi blizu tudi meni, saj imam bolj evropski okus. Zato me morda še nagovorijo ameriški filmi 70ih let, medtem ko ameriški filmi v novem tisočletju me ne nagovorijo.
ChatGPT
Ja, to je povsem skladno s tem, kar sva ugotovila o Ducournauinem okusu. Če te pri žanru privlačijo predvsem avtorski pristop, evropska senzibilnost, družbena ali intelektualna plast ter nenavadna forma, je razumljivo, da ti lahko ameriški filmi iz 70. let sedejo precej bolj kot velik del sodobnega ameriškega žanrskega filma.
Ameriški film 70. let je bil tudi precej poseben zgodovinski trenutek: žanr je pogosto dopuščal zelo osebne, mračne, politične ali formalno nenavadne filme. Zato lahko nekateri ameriški filmi tega obdobja po občutku delujejo skoraj evropsko, čeprav so ameriški po izvoru.
In tu je zanimiva povezava z Ducournau: ni nujno, da moraš imeti »ameriški filmski okus«, da ceniš ameriško žanrsko svobodo. Lahko ti je všeč možnost, ki jo je ameriški sistem omogočal, medtem ko ti je sam kulturni okus veliko bližje evropskemu.
Torej sedaj imava problem, saj si se prenaglil, ko si Julijin okus označeval kot zelo naklonjen Ameriki, kot vidimo je Julija tudi pri teh zadevah izrazito Evropska! Bolj ceni ameriško priložnost, ki jo dajajo žanru, kot pa sam ameriški film. Saj je njen izbor žarnskih filmov izrazito evropski, ne le da so te filmi evropski, ampak so tudi po formi in izgledu izrazito evropski, če pa ževje vmes kak ameriški film, pa je ra netipično ameriški in blizu evropskemu okusu.
ChatGPT
Da — to je precej bolj natančna interpretacija, in moj prejšnji sklep, da je Ducournau »precej naklonjena ameriškemu filmu«, je bil preširok.
Iz primerov, ki sva jih pregledala, je bolj smiselno ločiti dve stvari:
ameriški žanrski model / ustvarjalna možnost: temu je zelo naklonjena; ceni dejstvo, da je v ZDA žanr lahko legitimna, resna in avtorska oblika filma;
ameriški film kot kulturni okus: tu dokazi niso dovolj močni, da bi jo označil kot izrazito proameriško.
Njen izbor je res močno evropski in mednaroden: Suspiria (Italija), Eyes Without a Face (Francija), Don't Look Now (Velika Britanija), The Fly (ameriško-kanadski film) itd. In tudi pri ameriškem Texas Chain Saw Massacre gre za zelo specifičen, avtorski in družbeno pomenljiv film, ki se precej razlikuje od stereotipa o hollywoodskem žanrskem filmu.
Zato bi danes njeno stališče formuliral takole:
Ducournau ne kaže toliko občudovanja Amerike kot kulturnega modela, ampak občudovanje možnosti, ki jo je ameriška kinematografija zgodovinsko dala žanrskemu filmu.
In to je pravzaprav precej bližje tvojemu opažanju o francoski kulturni avtonomiji. Lahko ceni ameriški žanr, ne da bi želela, da francoski film postane ameriški. Njena želja je prej, da bi francoski film dobil svobodo uporabljati žanr na svoj, francoski način.
To tudi bolje pojasni njeno izjavo, da »ni drugorazrednega filma«: ne gre za to, da bi rekla »ameriški model je boljši«, ampak za to, da francoski kulturni sistem ne bi smel žanru odreči umetniškega statusa.
Jaz
Ja tudi zato so te filmi blizu tudi meni, saj imam bolj evropski okus. Zato me morda še nagovorijo ameriški filmi 70ih let, medtem ko ameriški filmi v novem tisočletju me ne nagovorijo.
ChatGPT
Ja, to je povsem skladno s tem, kar sva ugotovila o Ducournauinem okusu. Če te pri žanru privlačijo predvsem avtorski pristop, evropska senzibilnost, družbena ali intelektualna plast ter nenavadna forma, je razumljivo, da ti lahko ameriški filmi iz 70. let sedejo precej bolj kot velik del sodobnega ameriškega žanrskega filma.
Ameriški film 70. let je bil tudi precej poseben zgodovinski trenutek: žanr je pogosto dopuščal zelo osebne, mračne, politične ali formalno nenavadne filme. Zato lahko nekateri ameriški filmi tega obdobja po občutku delujejo skoraj evropsko, čeprav so ameriški po izvoru.
In tu je zanimiva povezava z Ducournau: ni nujno, da moraš imeti »ameriški filmski okus«, da ceniš ameriško žanrsko svobodo. Lahko ti je všeč možnost, ki jo je ameriški sistem omogočal, medtem ko ti je sam kulturni okus veliko bližje evropskemu.
0
Jaz
Slednjo izjavo: Še bolj neposredno: "leta 2018 je povedala, da je bilo v Franciji problematično, ker je bilo »to, kar je prihajalo iz Amerike, OK, medtem ko francosko ni bilo«, in da so se nekateri režiserji zato selili v ZDA, da bi lahko dobili financiranje." / bolj to izjavo razumem v stilu, da jo je motila amerikanizacija francoskih igralcev, ki so se navduševali nad ameriškimi filmi, spregledali pa so kakovost francoskih filmih. Pravzaprav to njeno izjavo vidim kot kritiko amerikanizacije.
ChatGPT
Da, tvoja razlaga je možna in po kontekstu celo bolj smiselna, vendar bi jo formuliral nekoliko previdneje.
Če je Ducournau govorila o tem, da je bilo »to, kar je prihajalo iz Amerike, OK, medtem ko francosko ni bilo«, potem ni nujno pomenilo: »Ameriški film je boljši in jaz ga imam rada.« Lahko je ravno nasprotno: opisovala je francosko kulturno hierarhijo, ki je ameriški žanr sprejemala, francoskega pa podcenjevala.
To se lepo ujema z njenimi drugimi izjavami o tem, da je bil žanrski film v Franciji dolgo manjvreden in da se je morala francoska kinematografija osvoboditi predstave, da »žanr ni francoski«. �
L'Éclaireur Fnac +1
Zato bi danes njeno izjavo razumel predvsem tako:
Problem ni bil nujno ameriški film sam, ampak dejstvo, da so francoski gledalci in filmsko okolje ameriškemu žanru priznavali legitimnost, francoskemu pa ne.
To je precej drugače od amerikanofilije. Pravzaprav vsebuje kritiko kulturnega kompleksa do Amerike: zakaj je nekaj dobro samo zato, ker prihaja iz ZDA, medtem ko podobna stvar, narejena v Franciji, ni dovolj »plemenita«?
In to se zelo lepo sklada s tem, kar sva ugotovila prej: Ducournau lahko zelo ceni ameriško žanrsko tradicijo, hkrati pa želi, da francoski film razvija lastno, avtorsko žanrsko kinematografijo. Njena pozicija zato ni nujno »amerikanizacija«, ampak prej osvoboditev francoskega filma od kompleksa do ameriškega žanra.
Tukaj bi zato popravil svojo prejšnjo interpretacijo: **»naklonjena ameriškemu filmu« je bila preširoka oznaka. Bolj natančno je, da je zelo naklonjena določenim ameriškim žanrskim možnostim, vendar je njena širša filmska senzibilnost izrazito mednarodna in močno evropska.**
Jaz
Sej to sem rekel. Kritika amerikanizacije, ko so imeli ameriško avtimatično za dobro, francoske filme pa spregledali.
ChatGPT
Da — točno to si rekel, in po tem dodatnem kontekstu je tvoja interpretacija smiselna.
Njena pripomba lahko pomeni kritiko kulturnega avtomatizma »ameriško = dobro, francosko = manjvredno«: problem ni ameriški film kot tak, ampak dejstvo, da je francosko okolje ameriškemu žanru priznavalo več legitimnosti kot lastni francoski produkciji.
Zato je bolj natančno reči, da Ducournau kritizira amerikanizirano vrednotenje filma, hkrati pa zelo ceni določene ameriške žanrske tradicije.
In to je precej drugačna pozicija od preproste proameriške drže.
Jaz
Zdi se torej relativna, pove kaj ji je všeč in kaj ne. Ni neka zagovornica, niti nasprotnica amerike.
ChatGPT
Da, to je trenutno najbolj previden in natančen sklep.
Ducournau ni videti kot nekdo, ki bi imel splošno ideološko stališče »za Ameriko« ali »proti Ameriki«. Bolj selektivno ocenjuje ameriško kulturo:
ceni določene ameriške žanrske filme in predvsem ustvarjalno svobodo, ki jo je ameriški sistem lahko omogočal;
hkrati kritizira francosko težnjo, da se ameriškemu filmu avtomatično pripisuje večja vrednost;
njen lastni filmski okus je zelo evropski in mednaroden;
zato bi jo prej opisal kot neideološko oziroma selektivno naklonjeno posameznim vidikom ameriške kinematografije, ne kot amerikanofilko ali antiameričanko.
To je tudi bolj skladno z njenim načinom govorjenja o filmu: ocenjuje konkretne filme, žanre in ustvarjalne možnosti, ne pa Amerike kot celotnega kulturnega bloka.
Slednjo izjavo: Še bolj neposredno: "leta 2018 je povedala, da je bilo v Franciji problematično, ker je bilo »to, kar je prihajalo iz Amerike, OK, medtem ko francosko ni bilo«, in da so se nekateri režiserji zato selili v ZDA, da bi lahko dobili financiranje." / bolj to izjavo razumem v stilu, da jo je motila amerikanizacija francoskih igralcev, ki so se navduševali nad ameriškimi filmi, spregledali pa so kakovost francoskih filmih. Pravzaprav to njeno izjavo vidim kot kritiko amerikanizacije.
ChatGPT
Da, tvoja razlaga je možna in po kontekstu celo bolj smiselna, vendar bi jo formuliral nekoliko previdneje.
Če je Ducournau govorila o tem, da je bilo »to, kar je prihajalo iz Amerike, OK, medtem ko francosko ni bilo«, potem ni nujno pomenilo: »Ameriški film je boljši in jaz ga imam rada.« Lahko je ravno nasprotno: opisovala je francosko kulturno hierarhijo, ki je ameriški žanr sprejemala, francoskega pa podcenjevala.
To se lepo ujema z njenimi drugimi izjavami o tem, da je bil žanrski film v Franciji dolgo manjvreden in da se je morala francoska kinematografija osvoboditi predstave, da »žanr ni francoski«. �
L'Éclaireur Fnac +1
Zato bi danes njeno izjavo razumel predvsem tako:
Problem ni bil nujno ameriški film sam, ampak dejstvo, da so francoski gledalci in filmsko okolje ameriškemu žanru priznavali legitimnost, francoskemu pa ne.
To je precej drugače od amerikanofilije. Pravzaprav vsebuje kritiko kulturnega kompleksa do Amerike: zakaj je nekaj dobro samo zato, ker prihaja iz ZDA, medtem ko podobna stvar, narejena v Franciji, ni dovolj »plemenita«?
In to se zelo lepo sklada s tem, kar sva ugotovila prej: Ducournau lahko zelo ceni ameriško žanrsko tradicijo, hkrati pa želi, da francoski film razvija lastno, avtorsko žanrsko kinematografijo. Njena pozicija zato ni nujno »amerikanizacija«, ampak prej osvoboditev francoskega filma od kompleksa do ameriškega žanra.
Tukaj bi zato popravil svojo prejšnjo interpretacijo: **»naklonjena ameriškemu filmu« je bila preširoka oznaka. Bolj natančno je, da je zelo naklonjena določenim ameriškim žanrskim možnostim, vendar je njena širša filmska senzibilnost izrazito mednarodna in močno evropska.**
Jaz
Sej to sem rekel. Kritika amerikanizacije, ko so imeli ameriško avtimatično za dobro, francoske filme pa spregledali.
ChatGPT
Da — točno to si rekel, in po tem dodatnem kontekstu je tvoja interpretacija smiselna.
Njena pripomba lahko pomeni kritiko kulturnega avtomatizma »ameriško = dobro, francosko = manjvredno«: problem ni ameriški film kot tak, ampak dejstvo, da je francosko okolje ameriškemu žanru priznavalo več legitimnosti kot lastni francoski produkciji.
Zato je bolj natančno reči, da Ducournau kritizira amerikanizirano vrednotenje filma, hkrati pa zelo ceni določene ameriške žanrske tradicije.
In to je precej drugačna pozicija od preproste proameriške drže.
Jaz
Zdi se torej relativna, pove kaj ji je všeč in kaj ne. Ni neka zagovornica, niti nasprotnica amerike.
ChatGPT
Da, to je trenutno najbolj previden in natančen sklep.
Ducournau ni videti kot nekdo, ki bi imel splošno ideološko stališče »za Ameriko« ali »proti Ameriki«. Bolj selektivno ocenjuje ameriško kulturo:
ceni določene ameriške žanrske filme in predvsem ustvarjalno svobodo, ki jo je ameriški sistem lahko omogočal;
hkrati kritizira francosko težnjo, da se ameriškemu filmu avtomatično pripisuje večja vrednost;
njen lastni filmski okus je zelo evropski in mednaroden;
zato bi jo prej opisal kot neideološko oziroma selektivno naklonjeno posameznim vidikom ameriške kinematografije, ne kot amerikanofilko ali antiameričanko.
To je tudi bolj skladno z njenim načinom govorjenja o filmu: ocenjuje konkretne filme, žanre in ustvarjalne možnosti, ne pa Amerike kot celotnega kulturnega bloka.
0
Jaz
Zanimivo da je Julija podpisala peticijo proti Marine, ker razvidno je iz tvojih ugotovitev, da Marine ne podpira zgolj umetniškega in avtorskega filma, pač pa tudi podpira krepitev francoskega popularnega filma(kamor spadajo žarnski filmi) zato je Marinin LePenin interes isti kot Julijin.
ChatGPT
Da, na eni pomembni osi imata res presenetljivo skupen interes: obe zagovarjata, da francoski film ne bi smel biti reduciran na eno samo vrsto »legitimne« umetnosti.
Marine je to zelo eksplicitno povedala: francoski film mora po njenem ostati »artistique et populaire«, hkrati pa želi okrepiti francosko filmsko industrijo in ustvariti protiutež ameriški prevladi. Posebej omenja tudi japonski in korejski model, kar kaže, da njen cilj ni preprosto zapiranje pred tujim filmom. �
AlloCiné
To se precej dobro prekriva z Ducournauinim zagovorom žanrskega filma kot legitimne umetnosti. Zato bi rekel:
Skupni interes: močan francoski film + umetniška svoboda + legitimnost popularnega/žanrskega filma.
Toda iz tega ne sledi, da je Julijin politični interes isti kot Marinein. Peticija, ki jo je podpisala, Marine ne kritizira zaradi njenega odnosa do filmskega žanra, ampak zaradi širše politične vizije: nacionalne preference, odnosa do različnosti, priseljevanja itd. �
Change.org
Torej je paradoks, ki ga opažaš, resničen, vendar bi ga formuliral takole:
Ducournau in Le Pen se lahko delno strinjata o tem, kakšen film je treba omogočiti, medtem ko se zelo razlikujeta glede tega, kakšna politična oblast naj upravlja družbo, v kateri ta film nastaja.
In to je pomembna razlika od moje prejšnje formulacije, kjer sem njuno nasprotovanje Marine preveč neposredno povezoval tudi z njenim filmskim pogledom. **Njen kulturni program je očitno bolj kompleksen, kot bi sklepali samo iz njene politične oznake.**
Jaz
In kaj bi stereotipno sklepali iz njene politične oznake in kako bi se pri temu zmotili?
ChatGPT
Če bi človek samo iz politične oznake »Marine Le Pen / RN / skrajna desnica« stereotipno sklepal o njenem odnosu do kulture, bi lahko pričakoval precej drugačno sliko.
Stereotipni sklep bi bil približno:
»To bo konservativna oblast, ki bo umetnost politično nadzorovala, dajala prednost tradicionalnim vrednotam, omejevala provokativno ali manjšinsko umetnost in verjetno favorizirala samo 'desno' kulturo.«
In prav tu se lahko človek zmoti, če ne pogleda njenih konkretnih izjav o filmu.
Marine je namreč v intervjuju za AlloCiné precej jasno rekla, da kultura ne bi smela biti preprosto vodena s strani države in da je francoska kulturna produkcija bogata prav zaradi lokalnih in raznolikih tradicij. Pri filmu želi krepiti francosko industrijo, vendar obenem pravi, da mora francoski film ostati »umetniški in popularen«. �
AlloCiné
Še pomembnejše: sama izrecno priznava, da je francoski film lahko političen. Problem zanjo ni politični film kot tak. Problem je, ko po njenem ena ideologija prevzame umetniško produkcijo. Zato pravi, da je treba paziti na »mainmise de l'idéologie« oziroma prevlado ene ideologije nad umetnostjo. �
AlloCiné
Torej bi razlikoval:
Stereotip
Njena dejanska izjava
Stereotip
konservativna politika → konservativna umetnost
Njena dejanska izjava:
ne nujno
Stereotip
država naj določa kulturno vsebino
Njena dejanska izjava:
pravi celo, da kultura nima predvsem vloge, da jo vodi država
Stereotip
politični film je problem
Njena dejanska izjava:
ne, političnost filma priznava
Stereotip
popularni film je manjvreden
Njena dejanska izjava:
ravno nasprotno: zagovarja popularni in umetniški film
Stereotip
francoska kultura naj se zapre pred tujim vplivom
Njena dejanska izjava:
želi protiutež ameriški dominaciji, vendar omenja sodelovanje z Evropo, frankofonijo ter celo japonski in korejski model
Stereotip
film naj služi desni ideologiji
Njena dejanska izjava:
pravi, da je problem vsaka prevlada ene ideologije
�
AlloCiné
Ampak obstaja tudi druga stran, ki pojasni, zakaj bi Ducournau in drugi kulturniki kljub temu lahko videli nevarnost. RN ima zgodovino poseganja v kulturne programe na lokalni ravni, danes pa kritiki opozarjajo predvsem na nevarnost, da bi »nacionalna prednost« vplivala na financiranje in izbor kulturnih vsebin. Zato njihovo nasprotovanje ni nujno posledica napačnega razumevanja njenega odnosa do filma. �
Le Monde.fr +1
Zato je po mojem najzanimivejša napaka stereotipa naslednja:
Iz tega, da je Marine Le Pen politično konservativna/desničarska, ne moremo avtomatično sklepati, da želi konservativno umetnost. Njene lastne izjave o filmu kažejo precej bolj libertaren oziroma pluralističen kulturni princip: naj obstaja umetniški in popularni film, politični film, žanrski film itd., vendar naj nobena ideologija ne prevzame celotne produkcije.
To pa še ne dokazuje, da bi bila njena dejanska oblast v praksi enako pluralistična. To je ravno točka, kjer se lahko Ducournau in Marine strinjata glede ideala umetniške svobode, hkrati pa popolnoma razlikujeta glede tega, komu zaupata oblast nad kulturnim sistemom.
Zanimivo da je Julija podpisala peticijo proti Marine, ker razvidno je iz tvojih ugotovitev, da Marine ne podpira zgolj umetniškega in avtorskega filma, pač pa tudi podpira krepitev francoskega popularnega filma(kamor spadajo žarnski filmi) zato je Marinin LePenin interes isti kot Julijin.
ChatGPT
Da, na eni pomembni osi imata res presenetljivo skupen interes: obe zagovarjata, da francoski film ne bi smel biti reduciran na eno samo vrsto »legitimne« umetnosti.
Marine je to zelo eksplicitno povedala: francoski film mora po njenem ostati »artistique et populaire«, hkrati pa želi okrepiti francosko filmsko industrijo in ustvariti protiutež ameriški prevladi. Posebej omenja tudi japonski in korejski model, kar kaže, da njen cilj ni preprosto zapiranje pred tujim filmom. �
AlloCiné
To se precej dobro prekriva z Ducournauinim zagovorom žanrskega filma kot legitimne umetnosti. Zato bi rekel:
Skupni interes: močan francoski film + umetniška svoboda + legitimnost popularnega/žanrskega filma.
Toda iz tega ne sledi, da je Julijin politični interes isti kot Marinein. Peticija, ki jo je podpisala, Marine ne kritizira zaradi njenega odnosa do filmskega žanra, ampak zaradi širše politične vizije: nacionalne preference, odnosa do različnosti, priseljevanja itd. �
Change.org
Torej je paradoks, ki ga opažaš, resničen, vendar bi ga formuliral takole:
Ducournau in Le Pen se lahko delno strinjata o tem, kakšen film je treba omogočiti, medtem ko se zelo razlikujeta glede tega, kakšna politična oblast naj upravlja družbo, v kateri ta film nastaja.
In to je pomembna razlika od moje prejšnje formulacije, kjer sem njuno nasprotovanje Marine preveč neposredno povezoval tudi z njenim filmskim pogledom. **Njen kulturni program je očitno bolj kompleksen, kot bi sklepali samo iz njene politične oznake.**
Jaz
In kaj bi stereotipno sklepali iz njene politične oznake in kako bi se pri temu zmotili?
ChatGPT
Če bi človek samo iz politične oznake »Marine Le Pen / RN / skrajna desnica« stereotipno sklepal o njenem odnosu do kulture, bi lahko pričakoval precej drugačno sliko.
Stereotipni sklep bi bil približno:
»To bo konservativna oblast, ki bo umetnost politično nadzorovala, dajala prednost tradicionalnim vrednotam, omejevala provokativno ali manjšinsko umetnost in verjetno favorizirala samo 'desno' kulturo.«
In prav tu se lahko človek zmoti, če ne pogleda njenih konkretnih izjav o filmu.
Marine je namreč v intervjuju za AlloCiné precej jasno rekla, da kultura ne bi smela biti preprosto vodena s strani države in da je francoska kulturna produkcija bogata prav zaradi lokalnih in raznolikih tradicij. Pri filmu želi krepiti francosko industrijo, vendar obenem pravi, da mora francoski film ostati »umetniški in popularen«. �
AlloCiné
Še pomembnejše: sama izrecno priznava, da je francoski film lahko političen. Problem zanjo ni politični film kot tak. Problem je, ko po njenem ena ideologija prevzame umetniško produkcijo. Zato pravi, da je treba paziti na »mainmise de l'idéologie« oziroma prevlado ene ideologije nad umetnostjo. �
AlloCiné
Torej bi razlikoval:
Stereotip
Njena dejanska izjava
Stereotip
konservativna politika → konservativna umetnost
Njena dejanska izjava:
ne nujno
Stereotip
država naj določa kulturno vsebino
Njena dejanska izjava:
pravi celo, da kultura nima predvsem vloge, da jo vodi država
Stereotip
politični film je problem
Njena dejanska izjava:
ne, političnost filma priznava
Stereotip
popularni film je manjvreden
Njena dejanska izjava:
ravno nasprotno: zagovarja popularni in umetniški film
Stereotip
francoska kultura naj se zapre pred tujim vplivom
Njena dejanska izjava:
želi protiutež ameriški dominaciji, vendar omenja sodelovanje z Evropo, frankofonijo ter celo japonski in korejski model
Stereotip
film naj služi desni ideologiji
Njena dejanska izjava:
pravi, da je problem vsaka prevlada ene ideologije
�
AlloCiné
Ampak obstaja tudi druga stran, ki pojasni, zakaj bi Ducournau in drugi kulturniki kljub temu lahko videli nevarnost. RN ima zgodovino poseganja v kulturne programe na lokalni ravni, danes pa kritiki opozarjajo predvsem na nevarnost, da bi »nacionalna prednost« vplivala na financiranje in izbor kulturnih vsebin. Zato njihovo nasprotovanje ni nujno posledica napačnega razumevanja njenega odnosa do filma. �
Le Monde.fr +1
Zato je po mojem najzanimivejša napaka stereotipa naslednja:
Iz tega, da je Marine Le Pen politično konservativna/desničarska, ne moremo avtomatično sklepati, da želi konservativno umetnost. Njene lastne izjave o filmu kažejo precej bolj libertaren oziroma pluralističen kulturni princip: naj obstaja umetniški in popularni film, politični film, žanrski film itd., vendar naj nobena ideologija ne prevzame celotne produkcije.
To pa še ne dokazuje, da bi bila njena dejanska oblast v praksi enako pluralistična. To je ravno točka, kjer se lahko Ducournau in Marine strinjata glede ideala umetniške svobode, hkrati pa popolnoma razlikujeta glede tega, komu zaupata oblast nad kulturnim sistemom.
0
Jaz
Če Marine zmaga, ti lahko čez 5 let vse to skopiram sem in boš povedal koliko se je držala svojih načel.
ChatGPT
Seveda. Če bo čez pet let prišlo do tega, lahko prilepiš današnje izjave in jih primerjava z njenimi dejanskimi ukrepi in rezultati.
Najbolj smiselno bi bilo preverjati predvsem:
1
financiranje filma – ali je povečala oziroma ohranila podporo francoski produkciji;
2
žanrski in popularni film – ali je dejansko dobil več prostora;
3
avtorska svoboda – ali so lahko nastajali tudi politično neprijetni, provokativni ali nekonvencionalni filmi;
4
institucionalna ideologija – ali je zmanjšala vpliv političnih/reprezentacijskih kriterijev ali jih samo zamenjala z drugačnimi;
5
ameriški in evropski vpliv – ali je okrepila francosko kulturno avtonomijo;
6
predvsem pa ali je njeno načelo »artistique et populaire« veljalo tudi za umetnost, ki ji politično ni bila všeč.
To zadnje bi bil verjetno najboljši preizkus njenega načela: svoboda za umetnost, ki jo podpiraš, je enostavna; svoboda za umetnost, s katero se politično ne strinjaš, je pravi test.
Če Marine zmaga, ti lahko čez 5 let vse to skopiram sem in boš povedal koliko se je držala svojih načel.
ChatGPT
Seveda. Če bo čez pet let prišlo do tega, lahko prilepiš današnje izjave in jih primerjava z njenimi dejanskimi ukrepi in rezultati.
Najbolj smiselno bi bilo preverjati predvsem:
1
financiranje filma – ali je povečala oziroma ohranila podporo francoski produkciji;
2
žanrski in popularni film – ali je dejansko dobil več prostora;
3
avtorska svoboda – ali so lahko nastajali tudi politično neprijetni, provokativni ali nekonvencionalni filmi;
4
institucionalna ideologija – ali je zmanjšala vpliv političnih/reprezentacijskih kriterijev ali jih samo zamenjala z drugačnimi;
5
ameriški in evropski vpliv – ali je okrepila francosko kulturno avtonomijo;
6
predvsem pa ali je njeno načelo »artistique et populaire« veljalo tudi za umetnost, ki ji politično ni bila všeč.
To zadnje bi bil verjetno najboljši preizkus njenega načela: svoboda za umetnost, ki jo podpiraš, je enostavna; svoboda za umetnost, s katero se politično ne strinjaš, je pravi test.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
18.08.2026 ob 18:51