V glavnem samski ali ne samski nobeden ne bo sabo nič nesel.
1
Sončna dolina 12.09.2026 ob 19:37
Hja, saj smo te zdj pogruntal iz kere vrste si... Zagrižen tradicionalist, rimo- katolik, ponižna ženka + otroc je vrh , čaščeno kot svetniki. To je tvoja izbira. Zakaj te moti pa izbira od drugih , ti gre v nos , te muči , da delaš greh po ta crkveno ? Spovedi in molit.
1
Suhe veje 12.09.2026 ob 20:00
Ste pa res smešni, dobil sem en kup diagnoz, celo kakšen rimokatolik sem😁
Vse kar je bilo 30 let nazaj normalno je zdaj doba pred vašim štetjem.
Zdaj so moderne ćisto druge vrednote. Egoizem je na prvem mestu.
Zaprite se v svoje mehurčke in se ne pustite motiti.
0
lublanska srajca 12.09.2026 ob 20:16
kwa si zdj užaljen.. , ti si zaćel anede neki funflat ..., veš de nazaj dobiš, folk ti nau tih .
pust nas pr mir , maš še dost dela s sabo , ki se ga bojiš .
0
feređa 12.09.2026 ob 20:17
a pol si musliman?
0
pjs 12.09.2026 ob 21:25
@Suhe veje
Zelo lepo, da se zahvaljuješ tem osebam. Pomeni, da nisi pohlepen.
0
motiš se 12.09.2026 ob 21:37
@Bravisimo
Tukaj ne gre za to, da bi človek rekel "vsaka mu čast".
Tukaj gre za težke odločitve, agonijo. Iz zapisa je razbrati da je bil tip žleht ko satan in končal na najslabši možen način. Kot številka.
Res je, njegove dediščine, ki mu je ostala po ločitvi nista dobili ne žena in ne hčerka (kot je razbrano), ampak takšno življenje, kot je opisano v tistem zapisu ne pove nič drugega kot to, da ja bil ta človek zalo prizadet in je ravno zaradi prizadetosti vlekel take poteze. Zadoščenja ni imel, ko umiral v bolnici, pozabljen od vseh. (Kje drugje niti ni mogel, če ni imel svojcev). Skratka agonija v zadnjih urah mu sigurno ni dala zadoščenja. V zadnjih urah ljudje, ki umirajo sami, trpijo. Kličejo svojce, mame, otroke, žene. Če pa nekdo umre na tak način, pa sigurno ne umre lahke smrti. Ljubezen, ki občuti umirajoči na svojem domu, obkrožen z njemu ljubimi osebami, pripomore k lažjemu umiranju. Tako pač je, to lahko povejo tudi zaposleni po raznih hospicih in bolnicah!
SPRAVA in ljubezen, odpuščanje, pogovor, prisotnost najbljižjih je vse, kar šteje.
Moj oče je umrl doma. Do njegovega zadnjega diha smo bili ob njem. Ni bilo potrebe po agoniji z njegove strani, bil je pomirjen in je vedel, da smo ob njemu četudi ni mogel govoriti. To je najlepša možna smrt. Brez sovraštva, brez občutka osamljenosti.
Upam da bo tudi mami odšla na enak način. Da bomo ob njej.
To je vse kar šteje pri odhodu!
12.09.2026 ob 19:33