☕ Kaksni ste bili kot otroci? - 3

Verjamem. 😆
Verjamem. 😛

Aja, o tem nismo se nič.
Med počitnicami sem prvič delala v 6 razredu, in potem vsako leto vsaj en mesec, tudi v Avstriji pri kmetih. To je bilo za morje, obleko, kasetarje, v glavnem za luksuz. Recimo šivalni stroj, veliko sem si sama šivala. Pa za koncerte, pa družbo in žure.

K verouku sem hodil, do birme.
Duhovnik Žerdin, še danes je živ, je nam fantom, ki smo bili poredni takšne hruške dajal po glavi, 7, 8 letnikom, med veroukom v cerkvi na Cesti zmage v Mariboru, da še dane ne morem pozabiti. Nato ga vidim leta 91 na TV je kandidiral za neko stranko. Še danes lahko dobesedno kozlam, ko se spomnim.

Sem hodila, imeli smo res fejst dekana. Dobra duša, razgledan in zelo napreden za tiste čase. Velik gospod in človek.

Ne prehitevaj, Kini je še v OŠ. 😛

Zdaj ste/smo že vse pomešali.

Jaz sem si želela po OŠ na gostinsko šolo. Sanjala sem, da bom nekoč nekje v enem hotelu briljirala. Ob morju. Ena sama eleganca.
Pa so me starši NE, boš delala petek in svetek... pa ti si sposobna več.

In zdaj sem tu kjer sem. Delam vse vikende. 😛 Na mrazu, v dežju.... kjerkoli.

A nisi hodila na oblikovno?

Moji otroc so imeli pa fajn zupnika, takega starejsega, je velikrat vzel kitaro v roke in zaspilal. Neb verjel, da je fajmoster. Je tud naju zenil in bil na ohceti, prov faca. K kaksni so zategnjeni, no sedanji je ze tak.

Ja, šla sem na Šolo za oblikovanje. V načrtu sem imela še vzgojiteljsko ali pa strojno. 🙂))))

Šola za oblikovanje ima sprejemne izpite vedno 3 tedne prej, ker jih od 600 prijavljenih sprejmejo samo 90. No in ker sem bila sprejeta, sem druge šole pozabila.

Madona, ste imel vsi neke sanje, jaz pa da se bom dobr porocila....

. .a seveda. 😛

To ti pa verjamem. Jaz sem sama silila k verouku, ker so vsi hodili. Starša sta me pustila pri miru. Šla sem ene 3x, pol ne več - pa mi je župnik rekel, da me razume, ker nimam podpore doma. 🙂

Bela oblekca, trebušček, volančki in kodrčki v laseh, pa tkooo zaljubljena. K angelček. Sele cez leta je ugotovil, kakega hudica si je nakopal na glavo 😛 😆

Pri nas je bila mama obsedena z vero, zato me je proti moji volji strpala k verouku. Obiskovala sem ga pol leta, ker se je mama z zupnikom zglihala, da bo dobil vernico, ce mi dovoli, da grem v tistega pol leta k birmi in k obhajilu. In tako je bilo. To je bilo v 4. razredu. Verouk je bil v tistem stolpu zraven bezigrajske cerkve. Vedno smo v skupini hodili gor po tistih stopnicah. Dostop je bil z Vodovodne. Tisti, ki nas je ucil, je bil cisto soliden, vedno prijazen, skratka, v redu, samo jaz sem imela do verouka grozen odpor. Ta, ki nas je ucil (ne spoznam se na cerkvene cine), je imel obraz kot hruska, zgoraj ozek, cez lica pa sirok, zato smo ga med sabo klicali Hruska. Zato sem se sploh spomnila na svoj verouk, ker sem zgoraj videla omenjeno hrusko. Na sreco je bilo v pol leta zame teh muk konec.
Do tja in domov sem hodila pes in je trajalo dlje kot sam verouk. Nekaj otrok se je vozilo z avtobusom. Ce se kdo spomni vojasnice na Titovi: tam je bil prehod za pesce in zraven avtobusna postaja. In en dan, ko smo sli od verouka, je ena deklica od verokuka tik pred mano stekla cez cesto, v tistem je priletel motor in meni je zgledalo, kot da je s sedeza motorja delala salto v zraku in se mi je zdela taka frajerka. Ampak samo za hip. V resnici jo je zadel motor in ko je zakljucila s salto v zraku, je na tleh oblezala nezavestna. Bila je hudo ranjena in je nismo videli nikoli vec. Zupnik je pri verouku rekel, da bo morala biti vec mesecev v bolnici.

Še nisem videl policaja, da bi na mrazu ali v dežju stal na cesti še v vročini ne, lepo v avtu vedno dva meditirata 😛 na toplem v suhem, poleti v klimatiziranem avtu, jap ni jim hudega 😆

Miličari so bili tapravi. Te je vseko za vuho, če si doma povedal, pa si še jih tam dobil. 😛
Danes bi z odvetniki hodili na Generalno PP. AL kako se ji že reče...

Jaz sem bila cele dneve zunaj, poleti smo se vsak dan kopali v reki, potapljali, gradili jezove, lovili ribice, imeli smo skakalnico, imeli smo štrik prepleten in napeljan z drevesa, da smo se zagugali in skočili v vodo. Nihče nas ni preganjal ali hodil kontrolirat, čeprav sem jaz od začetka imela še rokavčke in nisem znala plavati. Obvezno smo vsako leto imeli tudi piknik ob vodi, kjer smo kurili ogenj in spekli kakšno hrenovko. Igrali smo karte, pri nas je bil celo poletje postavljen šotor, kjer smo kdaj prenočili. Stari mami smo pomagali pri obračanju in spravilu sena. Na kozolcu smo si omislili svojo gostilno, do koder si prišel po lestvi. Za prvi maj smo vedno kurili kres in pekli hrenovke, dan prej smo vedno vzeli en prazen kozarec, natrgali travniško cvetje in šli v gozd do neke kotanje, kjer naj bi padla dva partizana, ter položili to ikebano. To sploh ne vem, od kod nam to, saj mislim, da starejši o teh dveh partizanih niso nič vedeli. Zvečer smo pripravili proslavo za starše, več različnih točk.

Pozimi smo vsak dan smučali, če je le bila flika snega, imeli smo svojo vlečnico, sankali smo se (včasih tudi vratolomno), gradili igluje, se kepali in na zamrznjenem travniku ali kakšni zamrznjeni mlaki igrali hokej brez drsalk in z doma narejenimi palicami in pakom. Za pusta smo se zbrali vsako leto in šli od hiše do hiše, kjer so nas vsi pričakali z dobrotami, saj so vedeli, da pridemo. Spomladi in jeseni smo imeli sprehode in pohode po gozdu, imeli smo "hišico" visoko na drevesu, kjer sem sedela na eni dilci, ena dilca je bila slaba dva metra višje, med tem dvema nadstropjema pa naj bi se pogovarjali prek jogurtovih lončkov, kao telefon.

Tudi posebne nože smo imeli, ki smo jih s posebnim manevrom zalučali v drevesa, pa doma narejene loke tudi, z zračno puško smo streljali piksne. Na dveh mestih v gozdu smo naredili hišico iz leske, eno hišo smo imeli v v dokaj bregu, s krampom smo utrdili stopničke do nje. Ukvarjali smo se s tisoč in enim športom, četudi smo imeli slabo ali po večini doma narejeno opremo. En čas so bile popularne hodulje, en je celo napisal priročnik na temo, kako postati dober hoduljar. In potem so bile naloge od najlažje do najtežje. Imeli smo celo svoje olimpijske igre v več disciplinah, za nagrado smo si iz kartona izdelali medalje ... Itd. itd. ...

Popoldne, ko smo končali z našimi "aktivnostmi" smo šli k stari mami (če je bila zima, smo se greli na krušni peči), ki je narezala malico. Vsak dan tako. Nobene kontrole, kaj delamo, kam gremo, čeprav smo bili sposobni iti zelo daleč.

Joj babe, pa gumitvist 😛

Kaj pa vagonček se pelje?

Poglej Fox-a, kako se tvoja tema lepo razvija.
Sedaj pa odgovori na vprašanje.

Kar se spomnim, smo imeli centralno. Nas ni zeblo nikoli. Smo imeli še krušno peč takrat, čeprav sigurno niso bile več popularne v novogradnjah.
Verouk končala z birmo plus še eno leto. Od takrat ne hodim več k maši. Nikoli nisem bila verna, ampak sem bila pridna punčka in končala. Brat in sestra nista, je bila babica kar huda.
Tudi mi smo bili celo otroštvo zunaj, ali na ulici ali v bližnjem gozdu. Še najbolj se spomnim roparjev in policajev igre. Ko sem pa odkrila knjige, sem bila pa bolj v njih zakopana. Pozimi notri, poleti zunaj na vrtu.
V šoli sem bila v dramskem krožku. Eno leto smo bili tako dobri, da so nas vabili po šolah in še v nekem gledališču smo imeli predstavo.

Ne si želet bit na prometni nesreči... ponavadi užge v slabem vremenu - tik pred koncem službe. (in si dober za par ur ) 🙁( l
Uf kje vse sem že vse bila ... tako premražena, da ko sem končno prišla do weceja (ja tudi mene navije) se nisem prepoznala v ogledalu!!
Pa je mraz, vročina še najmanjši problem. Bolj je psiha - reševat, nudit pomoč (besedo) oškodovancem, obveščat, čakat ... PS DT šefe...

Pisarijo ne bom omenjala. Bolj je to, ko nikoli nisi prepričan, da bi lahko naredil še boljše. In tudi pri nas imamo srečo, da vse travme rešujemo v kolektivu. Se pogovarjamo, se zafrkavamo... si pomagamo! Vsak pride rad v službo - že zaradi sodelavcev!

Nisi ti pisala, da ste zafrkavali kolega, policista, ki je šel na psihološko pomoč v Ljubljano?

Ja. Samo to je bila zafrkancija. Res je šu sprobat te 'psihološke pomoči', ki nam jo nudijo. Kaj nam lahko nudi ena ŠOLANA PSIHO bejba.
NO KAJ?
In smo se smejali.... Pa s tem ne ponižujem njihovega truda.

Poniževali ste sodelavca.

Ne Mici. Sam je reku 'mal se bom delu znerviranega in grem na razgovor'. Enkratni sodelovc, vedno je bil smeh, samo da je pršu na šiht.
Pol je naletu na en samomor..... in je samo odpeketal na seanso. 🙂

Velik mu ni pomagal, ker niti ni potreboval pomoči. Nekomu pa lahklo pomaga - in hvala da pomaga komu.

Božemili, res si neumna.

Priznam. Edina na celem svetu sem, ki se še pogovarja s tabo. 🙂

😆 😆 Vidiš Kinny. Mici zapne, če si želi zapet 🙂 Še dobro, da ne zameriš!

To je bilo od moje mami stanovanje. Mojedva sta locena ze 20+ let. Jaz sem cel lajf zivela v svoji rojstni hisi kjer smo ziveli skupaj z druzino. In tudi po locitvi mojih sem ostala v hisi. K materi sem pa hodila na obisk, pa tudi tam bila sem in tja ker zivi dobesedno 5 min prec, tako da ja bi se lahko reklo da sem v odrasli dobi zivela v bajti in v bloku. Zakaj bi me bilo sram. Po pravici so mi bloki bolj vsec, manj dela. Naso bajto imamo pa se vedno jo foter zame spara haha.

Yup, in babica tudi! Obadva sta bila navdusena nad vrtom in sta zelo lepo skrbela za hiso in okolis.

Moji stari starsi predvsem deda ki je zgradil hiso on je bil tako reven da je bil velikokrat lacen. Rodil se je 1916, bilo je 14 bratov in sester. Ne bom celotne zgodbe pisala. Moja pokojna teta iz Kanade mi je rekla da ko je deda gradil naso hiso mu je poslala denar iz Kanade ne veliko, ampak mi je pravila da je bil deda njen brat, tako zelo hvalezen.

Kakšna sem bila kot predšolski otrok se ne spomnim.
Ko sem šla v 1. razred in potem vso osnovno šolo sem bila piflarka. Med počitnicami sem prepisovala zvezke in jih urejala, tako da sem imela (po moje) najlepšo pisavo ... Skoz sem bila prepričana, da bom učiteljica. Vedno sem druge učila in če se kdo ni strinjal, sem ga "nabila" z ravnilom. 🙂

Moja pokojna prababica je tudi imela stranisce na strbunk haha, no potem so hiso obnovili in naredili majhno kopalnico z WCjem v hisi. To je bilo za tiste cajte normalno.

Uff hudo haha, jst sem bila tut bolj piflarske sorte, moja najboljsa sosolka je bila super odlicnjakinja, jaz pa samo prav dobra. In to me je najbolj frustiralo enostavno nisem mogla biti petkarica povsod kot ona.

Kje je bil oce tvoj?

Uff ne gumitvista pa jest nisem marala, sam barbike haha sam s tem sem se igrala. Sta me pa starca skoraj vsak vikend kot navdusena gornika gonila u hribe! 🙂 Tko da sem nekje do 13 leta ogromno 2.000 osvojila, pri 10 letih bila v enem dnevu na Triglavu, cez Kredarco smo sli. Tam okoli 15 leta sem se pa spuntala in rekla da ne bom vec hodila, no pri 17 je materi me uspelo prepricat da sva sli na Storzic po plezalni poti, end mali del je za plezat nic kaj tezkega. No zdaj pa ze planiram kako bom svojega starega peljala na Storzic ko pridem domov haha

Doživela od bogatije, resno bogatije, do praznega hladilnika in iskanja drv po gozdu, ker jih ni bilo za v najmodernejšo centralno peč.
Mogoče se razpišem.
Pa pri sedemnajstih sem s fantom ušla od doma. 1 teden niso vedeli starši kje sem.

Miš, zakaj si pol mal kontrolfrika za svoje otroke? Mal pomisli ce delas kot tvoji starsi. Ker velikrat se zgodi da ponavljamo napake. No jst ne, jst sm velik bolj free kot so bili moji.

Ne vem. Mogoče, ker sem bila sama brez kontrole in hvala bogu s tolko pameti, da sem zvozila.
Nisem pa več tolko frika. Edino želim vedet s kom je, kje in do kdaj. In da se drži ure .

Kolko star?