- 1
- 2
Kaj je sovraštvo? Ni lahko razmišljati o tej negativni temi. Če sovražiš, kot tudi če spoznaš, da te sovražijo drugi, je nadvse boleče. V najosnovnejši obliki sovraštvo mori in pohablja. Lahko je osredotočeno na eno osebo, lahko pa zajema večjo skupino ljudi, ali celo raso. Človek od nekdaj trpi rane množičnega sovraštva, ki povzroča razmah trpljenja, vojn, preganjanja ali celo genocida. Čustvo sovraštva se lahko pojavi tudi v eni osebi, kjer je oseba sočasno subjekt čustva in objekt čustva. Sovraštvo obsega celoten spekter, zato se tudi sovražni občutki spreminjajo od frustracije in razočaranja do nevzdržne in nemirne odvratnosti. Laže kot ga obvladujemo, bolj smo ga pripravljeni prepoznati. Ko naši občutki sovraštva dosežejo uničujočo stopnjo, jih večinoma potisnemo v podzavest. Tako se lahko počutimo hkrati dobro, ker imamo moč nad tistim, ki nas prizadene in slabo, ker je v nas toliko bolečine in jeze.
Sprožilci sovraštva
Za sovraštvo sta potrebna dva pogoja: sprožilec in okolje, od katerega smo čustveno ali finančno odvisni. Sprožilci so stvari, ki nas napravijo nemočne in ranljive. Za nekatere je sprožilec sovraštva lahko to, da se zaljubijo, ker je to situacija, v kateri damo svoje moči drugemu. Enako so sprožilci sovraštva lahko tudi kakršnekoli zlorabe, kjer ima zlorabljen človek opraviti ne samo s kasnejšimi posledicami zlorabe, ampak tudi z vzorci sovraštva in samosovraštva, ki jih zloraba povzroči. Številne situacije lahko osebo prikrajšajo za njeno samosotojnost in neodvisnost. Kadarkoli je ogrožena človekova usoda in čut za njegovo vrednost, je sposoben zasovražiti osebo ali organizacijo, za katero se mu zdi, da ga je prikrajšala za to; npr. ne more pa oditi, ker verjame da je finančno odvisen od svoje službe. Naslednji sprožilec sovraštva je lahko zakon, kajti če ni medsebojnega spoštovanja, se partnerja lahko čutita ujeta v past in odvisna. Pot, ki vodi iz tega kroga je ta, da zavestno priznamo svoje sovraštvo in opustimo poskuse, da bi ga zanikali. Ko oseba začuti svoje sovraštvo in ga neha projicirati na druge, začne dojemati sporočilo, ki ga prinaša.
Samosovraštvo
Vsako sovraštvo ni zunanje. Razvrednotenje samega sebe lahko vodi v oblike sovraštva do samega sebe. Oseba se osredotoči na kakšno posebno lastnost ali del telesa. Na primeru: Sovražim, da sem počasen. Zelo značilna poteza sovraštva do samega sebe je, da se bo našlo veliko razlogov, zakaj sovražimo svoje lastnosti, a to niso pravi razlogi. Sovraštvu podlegamo, ker smo razočarani, da nismo popolni in celo verjamemo da bi lahko srečno živeli, samo če bi se te lastnosti dale popraviti. [2]
Avtor Milivojević [3] pravi, da subjekt občuti sovraštvo do samega sebe (tudi samosovraštvo), če samega sebe oceni kot slabega človeka, ki si zasluži uničenje. Takrat ko subjekt sebe doživlja v tistem delu osebnosti, ki trpi samosovraštvo, občuti mortido ali željo po samouničenju in smrti. Vendar pa lahko samosovraštvo občutijo le tisti, ki imajo v svoji psihi strukture, ki tvorijo čustvo samosovraštva. Te strukture se običajno razvijejo kot posledica napak pri socializaciji otroka ali zaradi kronične zlorabe otrok. Celoten sklop čustev do samega sebe (samosovraštvo - mortido) je odgovoren za samouničevanje subjekta.
wikipedia
Sprožilci sovraštva
Za sovraštvo sta potrebna dva pogoja: sprožilec in okolje, od katerega smo čustveno ali finančno odvisni. Sprožilci so stvari, ki nas napravijo nemočne in ranljive. Za nekatere je sprožilec sovraštva lahko to, da se zaljubijo, ker je to situacija, v kateri damo svoje moči drugemu. Enako so sprožilci sovraštva lahko tudi kakršnekoli zlorabe, kjer ima zlorabljen človek opraviti ne samo s kasnejšimi posledicami zlorabe, ampak tudi z vzorci sovraštva in samosovraštva, ki jih zloraba povzroči. Številne situacije lahko osebo prikrajšajo za njeno samosotojnost in neodvisnost. Kadarkoli je ogrožena človekova usoda in čut za njegovo vrednost, je sposoben zasovražiti osebo ali organizacijo, za katero se mu zdi, da ga je prikrajšala za to; npr. ne more pa oditi, ker verjame da je finančno odvisen od svoje službe. Naslednji sprožilec sovraštva je lahko zakon, kajti če ni medsebojnega spoštovanja, se partnerja lahko čutita ujeta v past in odvisna. Pot, ki vodi iz tega kroga je ta, da zavestno priznamo svoje sovraštvo in opustimo poskuse, da bi ga zanikali. Ko oseba začuti svoje sovraštvo in ga neha projicirati na druge, začne dojemati sporočilo, ki ga prinaša.
Samosovraštvo
Vsako sovraštvo ni zunanje. Razvrednotenje samega sebe lahko vodi v oblike sovraštva do samega sebe. Oseba se osredotoči na kakšno posebno lastnost ali del telesa. Na primeru: Sovražim, da sem počasen. Zelo značilna poteza sovraštva do samega sebe je, da se bo našlo veliko razlogov, zakaj sovražimo svoje lastnosti, a to niso pravi razlogi. Sovraštvu podlegamo, ker smo razočarani, da nismo popolni in celo verjamemo da bi lahko srečno živeli, samo če bi se te lastnosti dale popraviti. [2]
Avtor Milivojević [3] pravi, da subjekt občuti sovraštvo do samega sebe (tudi samosovraštvo), če samega sebe oceni kot slabega človeka, ki si zasluži uničenje. Takrat ko subjekt sebe doživlja v tistem delu osebnosti, ki trpi samosovraštvo, občuti mortido ali željo po samouničenju in smrti. Vendar pa lahko samosovraštvo občutijo le tisti, ki imajo v svoji psihi strukture, ki tvorijo čustvo samosovraštva. Te strukture se običajno razvijejo kot posledica napak pri socializaciji otroka ali zaradi kronične zlorabe otrok. Celoten sklop čustev do samega sebe (samosovraštvo - mortido) je odgovoren za samouničevanje subjekta.
wikipedia
0
portal.pridi.com
“Ljubite in molite za svoje sovražnike
Ko gre za Jezusovo zapoved “ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo”, se mnogi soočajo s težavami. Če Jezus to zapoveduje svojim učencem, pri tem ne daje izbire, temveč nam to daje kot temeljno zapoved. Ko pa se sovraštvo ali nasilje konkretno udejanjata, ta zapoved postane toliko bolj nujna. A da bi jo vzeli resno in nanjo odgovorili, jo moramo najprej pravilno razumeti.
Intuicija nam narekuje, da je sovražnik tisti, ki nam želi slabo in je pripravljen uporabiti nasilje, da bi nam škodoval. A v svojem izvoru je sovražnik pravzaprav tisti, ki zavrača ljubezen kot osnovni zakon. Prvenstveno, v Svetem pismu, je sovražnik hudič, padlo bitje, ki nasprotuje Božjemu načrtu, obstoju Njegovega Kraljestva.
V ta namen si hudič z zapeljevanjem ljudi, tako da jih pelje v popolno nasprotje ljubezni, nabira zaveznike. Prav vsi smo prej ko slej izpostavljeni njegovemu zapeljevanju in zapeljani v skušnjavo, da sovražniku odgovorimo z orožjem, ki ga je sam uporabil proti nam. Kako se izognemo, da bi se zapletli v to sovražnikovo igro?
Kristus nam zato predlaga neko drugo orožje: molitev. Takrat smo se spet primorani vprašati: kaj je sploh molitev? Najprej molitev pomeni, da se osredotočimo na Boga, da se naše srce stopi z Božjim.
Takrat stopimo korak nazaj od naših čustev in emocij, ki jih gojimo do sovražnika, in stopimo vštric s čustvi Boga našega Gospoda. Preden je bil odpeljan na križev pot, se je Kristus obrnil na svojega Očeta, saj je Božje srce srce očeta, ki ljubi vse svoje otroke in ki trpi, ko vidi, da se ti oddaljujejo od njegovega načrta ljubezni. Sovražnik, še preden je to sploh postal, je prav tako bil vreden Božje ljubezni, tudi če jo je nekoč zavrnil.
Redovnik Christiana iz Chergéja je ob vdoru oboroženih mož v njihov samostan zapisal: “Imel sem moč, da temu grozečemu možu povem, da v mojih očeh ostaja človek.” Ta njegova moč, ki jo je pridobil v milosti molitve, mu je dovoljevala, da v napadalcu vidi svojega brata.
Sveti Avguštin v svojem komentarju prvega pisma sv. Janeza v istem duhu pove: “Vidiš svojega sovražnika, ki ti nasprotuje, svoj bes stresa nate […] in te zalezuje z vso mržnjo: a ti si pozoren na dejstvo, da je človek. Zavedaš se vsega, kar je storil proti tebi, a v njem vidiš, da je bil ustvarjen od Boga.”
Če sledimo besedam sv. Avguština, vidimo, da molitev odgovarja na naše nezadovoljstvo, ko vidimo bližnjega, ki se oddaljuje od Božjega načrta miru. Zato z molitvijo postavljamo naša neposredna čustva do sovražnika na varno razdaljo in ga zaupamo Očetu, ki vsemu vdihne novo življenje, tudi še tako otrdelemu srcu. Z molitvijo se torej ponovno napolnimo z Božjim mirom.
Zapisal: Ervin Mozetič”
“Ljubite in molite za svoje sovražnike
Ko gre za Jezusovo zapoved “ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo”, se mnogi soočajo s težavami. Če Jezus to zapoveduje svojim učencem, pri tem ne daje izbire, temveč nam to daje kot temeljno zapoved. Ko pa se sovraštvo ali nasilje konkretno udejanjata, ta zapoved postane toliko bolj nujna. A da bi jo vzeli resno in nanjo odgovorili, jo moramo najprej pravilno razumeti.
Intuicija nam narekuje, da je sovražnik tisti, ki nam želi slabo in je pripravljen uporabiti nasilje, da bi nam škodoval. A v svojem izvoru je sovražnik pravzaprav tisti, ki zavrača ljubezen kot osnovni zakon. Prvenstveno, v Svetem pismu, je sovražnik hudič, padlo bitje, ki nasprotuje Božjemu načrtu, obstoju Njegovega Kraljestva.
V ta namen si hudič z zapeljevanjem ljudi, tako da jih pelje v popolno nasprotje ljubezni, nabira zaveznike. Prav vsi smo prej ko slej izpostavljeni njegovemu zapeljevanju in zapeljani v skušnjavo, da sovražniku odgovorimo z orožjem, ki ga je sam uporabil proti nam. Kako se izognemo, da bi se zapletli v to sovražnikovo igro?
Kristus nam zato predlaga neko drugo orožje: molitev. Takrat smo se spet primorani vprašati: kaj je sploh molitev? Najprej molitev pomeni, da se osredotočimo na Boga, da se naše srce stopi z Božjim.
Takrat stopimo korak nazaj od naših čustev in emocij, ki jih gojimo do sovražnika, in stopimo vštric s čustvi Boga našega Gospoda. Preden je bil odpeljan na križev pot, se je Kristus obrnil na svojega Očeta, saj je Božje srce srce očeta, ki ljubi vse svoje otroke in ki trpi, ko vidi, da se ti oddaljujejo od njegovega načrta ljubezni. Sovražnik, še preden je to sploh postal, je prav tako bil vreden Božje ljubezni, tudi če jo je nekoč zavrnil.
Redovnik Christiana iz Chergéja je ob vdoru oboroženih mož v njihov samostan zapisal: “Imel sem moč, da temu grozečemu možu povem, da v mojih očeh ostaja človek.” Ta njegova moč, ki jo je pridobil v milosti molitve, mu je dovoljevala, da v napadalcu vidi svojega brata.
Sveti Avguštin v svojem komentarju prvega pisma sv. Janeza v istem duhu pove: “Vidiš svojega sovražnika, ki ti nasprotuje, svoj bes stresa nate […] in te zalezuje z vso mržnjo: a ti si pozoren na dejstvo, da je človek. Zavedaš se vsega, kar je storil proti tebi, a v njem vidiš, da je bil ustvarjen od Boga.”
Če sledimo besedam sv. Avguština, vidimo, da molitev odgovarja na naše nezadovoljstvo, ko vidimo bližnjega, ki se oddaljuje od Božjega načrta miru. Zato z molitvijo postavljamo naša neposredna čustva do sovražnika na varno razdaljo in ga zaupamo Očetu, ki vsemu vdihne novo življenje, tudi še tako otrdelemu srcu. Z molitvijo se torej ponovno napolnimo z Božjim mirom.
Zapisal: Ervin Mozetič”
0
@delo
Jaz recimo ne bom rekla, da sovrazim vse ljudi, nimam dobrih izkusenj z njimi! Zivali imam rada in one mene!
V srednji soli sem si zelela delati na pogrebnem zavodu, da bi licila mrtve ljudi, ker zivi ljudje me prevec stresirajo!
Jaz recimo ne bom rekla, da sovrazim vse ljudi, nimam dobrih izkusenj z njimi! Zivali imam rada in one mene!
V srednji soli sem si zelela delati na pogrebnem zavodu, da bi licila mrtve ljudi, ker zivi ljudje me prevec stresirajo!
1
- 1
- 2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
22.02.2026 ob 20:39