Kako ste drugače? - 10

Mis, ne poslusaj macke. Vsi gremo skozi zalovanje in vsi se nekako poberemo, velika vecina brez tablet. Smrt je del zivljenja. Tezko nam je sprejeti, ampak narava je tako odlocila. In Sunbeam ima se kako prav, da je jeza del zalovanja. Tudi sama sem sla skozi to fazo. Mis, tudi brez tablet bo slo, bos videla. Tudi ce moras zaradi jeze mamo okregati. To je normalno. Poznam dve gospe, ki sta potem na tabletah morali ostati do smrti, no ena. Ta druga je se ziva in okoli tvojih let. Saj je v redu in vse, ampak deluje tako votlo. Prevec problemov, ko sta jih hoteli opustiti. S tem se ni za hecat.

Od mene se ni prisel noben stars poslovit. Sem pa kasneje imela mnogo sanj o ocetu, v katerih sva predebatirala vse mogoce, samo zjutraj, ko sem se zbudila, nisem imela pojma kaj. A po vsakih takih sanjah sem bila tisti dan neznansko dobre volje. O mami sem sanjala samo kaksnih 5x. Ona je v sanjah prisla kaj potozit ali koga opravljat.

Za mamo so tudi povedali 2 dni prej, tako kot tebi. Do takrat sem se vedno upala, ceprav bi morala vedeti, da nima moznosti. Ampak ko custva in zelje prevladajo, ne vidis resnice. Nato je v cetrtek popoldne njen zdravnik ustrelil kot strela z jasnega, da ima se 48 ur. V noci s sobote na nedeljo je umrla.

Drzi se.

Nikoli v življenju nisem jemala antidepresivov ali pomirjeval. Smo pa prosili zdravnico za blage uspavalne tablete za mamo, ko je oče umiral.
Imela sem tudi kolegico, ki bi bila v določenem življenjskem obdobju brez strokovne pomoči in tablet danes verjetno mrtva.
Če vidiš da ne gre, moraš poiskati strokovno pomoč, preden se do konca sesuješ.

Čisto vse razumem.
Vem, da mi nočete slabega.
Če bom čutila, da rabim tablete, bom šla po njih. Zaenkrat drgnem.
Ne še kregat.
Eni tako, drugi drugače.
Sem v teh dneh precej prebrala o žalovanju.
Samo radi se imejmo, dokler smo. Ok?

Tole niso venci ampak cvetlični aranžmaji. Venci so pri nas že zelo redki.

Miš, obstajajo tudi skupine za žalujoče. Morda kak pogovor, da daš iz sebe. Zjokala si se?
Samo ne tišči v sebi, saj veš, da te razumemo, vsak ima kako izkušnjo za sabo in karkoli boš naredila bo prav. Mi ti samo opcije predstavljamo.

V mojih koncih domaci vecinoma se vedno dajo venec.

Ma se zjokam. Res zjokam parkrat na dan. In pol gas naprej.
Pred možem, z otroki, tako da ne držim v sebi.

Btw, pri nas na polno pada sneg.

Joči, tuli, razbijaj, delaj vse, da daš čustva iz sebe.

Pri nas pa nč od snega. Zutri je nekaj blo. Saj ne, da ga pogrešam, zdaj ko moram zutri vstajat in v avto.

Še vedno sem, kot v krču.
Še vedno ne dojemam čisto. Občutek imam isti, kot takrat, ko je bila v bolnici. Ne pa, da je kar ni več za vedno.
Včeraj sem se šla kao za pol ure malo uležt. Spala, kot ubita 3 ure.
Totalno izmozgana. Brez energije. Pa ne delam nič drugega razen nujnega. Sem pa kot izžeta cunja.

Traja

Koliko?

Meni se zdi, kot da ni mrtva.
Da je še v bolnici in pride nazaj.

Miš imaš ZS.