☕ Interventni zakon bo uničil javno zdravstvo - 2

Žal mi je, da sem volil Resnico. Nikoli več ne bom volil. Nisem jaz za to.

Raja tolče po desnici, medtem pa stara vlada:

Citirano_

Slovenska zdravstvena blagajna se je znova znašla pod pritiskom varčevanja. Ministrstvo za finance od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pričakuje dodatne ukrepe za zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja, pri čemer ocenjuje, da doslej predlagani prihranki niso dovolj ambiciozni.

Toda vprašanje ni več le, koliko milijonov evrov manj bo porabila zdravstvena blagajna. Ključno vprašanje za bolnike je: kaj bodo ti ukrepi pomenili za dostopnost zdravljenja, kakovost obravnave in čakalne dobe?

Ključno vprašanje za bolnike je: kaj bodo ti ukrepi pomenili za dostopnost zdravljenja, kakovost obravnave in čakalne dobe?

Finančni načrt ZZZS za letošnje leto je bil sprejet marca, vendar po mnenju zavoda že zdaj ne odraža več dejanskega stanja. Razlog je interventni zakon, sprejet maja v državnem zboru, ki po ocenah ZZZS zmanjšuje prilive tako v zdravstveno blagajno kot tudi v sistem dolgotrajne oskrbe.

Na ministrstvu za finance želijo letos javnofinančni primanjkljaj zmanjšati za približno 370 milijonov evrov. Del tega bremena naj bi nosilo tudi zdravstvo.

ZZZS je pripravil seznam ukrepov, s katerimi bi po lastnih ocenah prihranili okoli 85 milijonov evrov letno. A finančno ministrstvo meni, da to ni dovolj glede na velikost zdravstvene blagajne, ki letno upravlja skoraj sedem milijard evrov.

Kje bi zdravstvena blagajna varčevala?
Največji del predvidenih prihrankov bi ZZZS dosegel pri bolnišničnem zdravljenju. Predlagajo strožja pravila pri ponovnih sprejemih pacientov v bolnišnico.

Po novem bolnišnica v določenih primerih ne bi več prejela plačila za ponovni sprejem pacienta v roku 28 dni, če bi strokovna skupina ocenila, da gre za posledico neustrezne kakovosti prve obravnave.

Na papirju ukrep zveni smiselno: bolnišnice naj bi bile bolj motivirane za kakovostno zdravljenje. Toda za bolnike se odpira vprašanje, ali bodo zdravstvene ustanove zaradi finančnega pritiska bolj previdne pri sprejemanju zahtevnejših pacientov ali pa bodo poskušale zmanjševati število hospitalizacij.

Drug pomemben ukrep predvideva dodatna povračila farmacevtskih družb za zdravila. Če bi izdatki za zdravila rasli hitreje od načrtovanega, bi morale farmacevtske družbe del stroškov vrniti zdravstveni blagajni.

Za bolnike to lahko pomeni dvojni učinek. Po eni strani bi sistem lažje obvladoval stroške dragih zdravil, po drugi strani pa obstaja tveganje, da bi Slovenija za farmacevtska podjetja postala manj zanimiv trg za uvajanje novih terapij.

Eden zanimivejših predlogov je uvedba tako imenovane »na vrednosti temelječe zdravstvene obravnave«. Gre za model, v katerem se zdravstvene storitve ne bi več vrednotile zgolj po številu opravljenih posegov, temveč predvsem po rezultatih za bolnika.

To pomeni večji poudarek na:

- uspešnosti zdravljenja,
- kakovosti življenja po posegu,
- varnosti pacienta,
- dolgoročni učinkovitosti zdravljenja.
Za bolnike bi tak sistem lahko pomenil pomemben premik od birokratskega merjenja storitev k dejanskim zdravstvenim izidom. Vendar gre za dolgotrajen proces, ki zahteva spremembo načina financiranja in organizacije zdravstva.

Prihranki danes, posledice jutri?
Na ZZZS opozarjajo, da so jim za pripravo dodatnih ukrepov dali izredno kratek rok ter da hitri posegi v sistem lahko povzročijo tudi pravne in organizacijske težave.

Ob tem v zavodu nasprotujejo interventnemu zakonu, saj menijo, da zmanjšuje finančno stabilnost zdravstvene blagajne. Po njihovih ocenah bi lahko sistem letno izgubil več kot 200 milijonov evrov prispevkov.

Če se bo to zgodilo, bo 85 milijonov evrov prihrankov le delna rešitev.

Kaj to pomeni za ljudi?
Za povprečnega bolnika razprava o milijonih pogosto deluje oddaljeno. Toda posledice se običajno pokažejo zelo konkretno:

- daljše čakalne dobe,
- težji dostop do specialistov,
- omejevanje novih terapij,
- več administrativnih ovir,
- večji pritisk na zdravstvene delavce.

Po drugi strani pa del stroke opozarja, da slovensko zdravstvo brez učinkovitejšega nadzora nad stroški dolgoročno ne bo vzdržno.

Pravo vprašanje zato ni več, ali varčevati, ampak kako varčevati, ne da bi največjo ceno na koncu plačali bolniki.

In še nekaj o t.i. rešitelju Breclju iz prve roke:

Citirano_

Žvižgač oziroma kričač naj bi razkrival vsebine, ki jih uradni mediji ne sporočajo. To se razume kot pozitivno v smislu informiranja ljudi. Doseg žvižgačevih besed, ki pa niso nujno resnica, je odvisen od interesa medijev. Pri nas je v primeru g. dr. Erika Breclja za njegova mnenja zainteresiran »depolitiziran« medij, RTV SLO, za katerega plačujemo prispevek vsi. Interes tega medija je obveščanje, žal enostransko, lahko tudi zavajanje. Interes leve politike je tudi absolutno ohranjanje »javnega« zdravstva. Ampak pri nas tega ni. Imamo državno zdravstvo, kjer država, vlada, odloča o vsem; ko se iz enega mesta obvladuje regulativo, upravljanje in nadzor.

Tako kot je bilo urejeno v komunistični Jugoslaviji, ni nikjer v EU. Nekomu, ki nima medijske podpore, ne bo omogočeno še tako trdnih dejstev, pomembnih za informiranje javnosti v zvezi s korupcijo ali drugimi problemi v zdravstvu, sporočiti v večinskih medijih. Na ta način je tudi nemogoče izkoreniniti korupcijo.

Doseg žvižgačevih besed, ki pa niso nujno resnica, je odvisen od interesa medijev.
Dr. Brecelj se je prvi javno lotil korupcije v zdravstvu. Kmalu je zaslutil, da mu podpora medijev daje moč v njegovem delovnem okolju. Kmalu po začetku mojega vodenja OI LJ je zahteval, da odstranim določene profesorje, vodje oddelkov. Tega nisem storil. Tudi sicer se njemu v tem »obračunavanju, delanju reda« vedno ni izšlo (po več let trajajočem procesu obstaja odločitev sodišča).

Kasneje je na primeru težkega pacienta skušal diskreditirati predstojnika. Na neprimerno ravnanje nas je opozorila tedanja varuhinja pacientovih pravic v Ljubljani ga Duša Zore Hlade. Po opravljenih razgovorih z vpletenimi je opozorilo, da se ne dela tako, napisala tedanja pravnica na OI LJ, sedanja direktorica OI LJ.

Pri najdražji nabavi (obsevalnega aparata) sem prosil in kasneje, ker dokumenta nisem dobil, zahteval specifikacijo aparata (natančen opis strukture, značilnosti aparature), kar je pomembno pri strukturi cene, pri čemer me g. dr. Brecelj kot predstavnik OI LJ v svetu zavoda ni podprl.

Še manj je pomagal pri obnovi vodovoda. Obnova po pripravljenih načrtih na osnovi delnega pregleda izvedenih del ni bila možna. Izvajalec obnove vodovoda je bil Kovinar Kočevje. Predlagali so izvedbo v »improviziranih, slepih škatlah« pod stropom, česar ob podpori najožjih sodelavcev nisem sprejel. Ponovno smo pregledali izvedena dela, da smo pripravili nov načrt. G. dr. Brecelj me je tedaj po telefonu opozoril, da s tem »zavlačevanjem« ga. Bratušek (v. d. ministra za zdravje) ni zadovoljna. Kljub temu je bil vodovod obnovljen po novih načrtih, vse pod »dampa« stropom, ceneje od prvotnega predračuna. Ob novem pregledu smo žal odkrili, da tudi protipožarna varnost v prvotni izvedbi novogradnje OI LJ ne ustreza standardom. Zaradi mojega dela, t. i. zavlačevanja, sem bil celo prijavljen policiji, ker naj bi imel dokumente, ki jih ne bi smel imeti. Po preiskavi je bila prijava zavržena. To so dejstva, ki za javnost niso bila dostopna. Obratno. Sam sem imel težave, da sem v oddaji Odmevi z g. Bobovnikom ne glede na njegova vprašanja vsaj v nekaj stavkih sporočil svoj del resnice.

Zaradi mojega dela, t. i. zavlačevanja, sem bil celo prijavljen policiji, ker naj bi imel dokumente, ki jih ne bi smel imeti.
Državni mediji g. dr. Breclju vse do danes posvečajo veliko pozornosti, saj s svojimi nastopi slika korupcijo, kot to ustreza levi politiki, ob tem pa ostane neizrečeno vse, s čimer je ta politika povezana. Vsak si lahko na osnovi njegovih besed in dejanj ustvari svoje mnenje.

Dr. Brecelj je sedaj kot predsednik Strateškega sveta na Ministrstvu za zdravje imel več kot tri leta priložnost pokazati, kaj se da narediti v preprečevanju korupcije v zdravstvu. Ni javno znanih informacij, kako se je g. dr. Brecelj kot pomemben člen vlade v odhodu lotil tega problema, čeprav je bila politična moč vlade izjemna. A v boju s korupcijo je, z g. dr. Brecljem na čelu, kot dobrim poznavalcem korupcije, vlada g. dr. Goloba ostala brez učinka. Zakaj? Zaradi interesov vlade, da se ne tako majhen del denarja usmerja v »pravo« smer.

Pred potrjevanjem g. Janeza Janše za predsednika vlade se je pojavil v oddaji Marcel, ki jo vodi g. Marcel Štefančič. Ni se treba vprašati, zakaj. V histeriji, obupu in besu, ob realni možnosti izgube oblasti levice, je pomagal tudi z navajanjem nesmislov in tudi z žaljivkami.

Kot vzorec »nestrokovnega« pristopa navajam njegovo mnenje o odhajanju zdravnikov iz Slovenije. Za g. dr. Breclja odhodi zdravnikov v tujino niso problem, ker jih odhaja le peščica. Vendar po pregledu poročil o odhodih je teh vsekakor preveč, odhajajo tako iz zdravstvenih domov kot iz bolnišnic. Glede na pomanjkanje zdravnikov in še posebej na majhno število vrhunsko usposobljenih specialistov v Sloveniji, ki odhajajo, je vsak odhod velika izguba za paciente in slovensko zdravstvo.

Oblast nas zavaja, da bo po odhodu štirih maksilofacialnih kirurgov iz ORL klinike v Ljubljani potekalo vse normalno. Kot zdravnik z dolgoletnimi izkušnjami, tudi z delom z najbolj ogroženimi pacienti, trdim, da je to skrajno nestrokovno, neresno, nesramno, podcenjujoče zavajanje pacientov in to s strani predstojnice oddelka. Prepričan sem, da to ni »njeno« mnenje. Visoko specializiranih strokovnjakov v Sloveniji ni veliko in vsak odhod pomeni večletno vrzel in s tem padec kakovosti in varnosti za paciente. To je bil način dela vlade v odhodu in njej podrejenih »strokovnjakov«, čemur se je pridružil tudi g. dr. Brecelj, vodja Strateškega sveta na Ministrstvu za zdravje v vladi g. dr. Goloba.

Glede Interventnega zakona (Omnibus zakona) pa sledeče. Dr. Brecelj je izjavil: »To je zakon za zasebnike, ki potrebujejo zdravnike iz javnega zdravstva, kjer se v javnem zdravstvu izobražujejo, kjer jim javno zdravstvo plačuje bolniške odsotnosti, kjer jih pošilja v tujino na izobraževanja. Oni jih potrebujejo, zasebniki potrebujejo ta zakon, ne javno zdravstvo, da zdravniki v javnem sistemu koristijo bolniške, dopuste in izobraževanje.«
Bolniških dopustov je med zdravniki malo. Res imajo nekateri zdravniki in tudi njihovi sodelavci veliko dopusta, krajši delovni čas in višjo plačo, recimo zaposleni v območju sevanja. Takih je na OI LJ veliko. To sem skušal urediti primerljivo s stanjem v svetu, s pomočjo podatkov dr. Damjana Škrka (vodja Uprave za varstvo pred sevanji).

Stanje se je v svetu zaradi zaščitnih ukrepov, novih obsevalnih aparatov bistveno spremenilo, v smislu zmanjševanja ali celo ukinjanja takih »privilegijev« in s tem tudi stroškov bolnišnic. Naletel sem na zid in tišino s strani g. dr. Breclja. Pri izobraževanju so moje izkušnje vezane na neposredno korupcijo. Kako? Cene zahtevnih, dragih aparatur so vključevale izobraževanja, tudi na oddaljenih destinacijah. Res je, da kader potrebuje izobraževanje, čedalje več, a za to bi morala poskrbeti vlada s svojimi ministrstvi, česar ne počne. Zato morajo bolnišnice za izobraževanje oddeliti del denarja, ki ga od ZZZS dobe za izvajanje zdravstvenih storitev. S tem je manj denarja na voljo pacientom. Drugi, večji del denarja dobe bolnišnice od donatorjev oziroma iz omenjenih nabav in s tem povezane korupcije.
Lahko bi komentiral vsako od naslednjih stališč g. dr. Breclja, a naj bo za zdaj dovolj. Že to dvoje je zadosten primer dveh obrazov.

Novi vladi g. Janše želim, da se kot prva vlada res posveti korupciji, še posebej v zdravstvu, kjer bi denar, ki se izgubi s korupcijo, uporabil za potrebe pacientov. Ob tem so še določeni predpogoji: drugače urejeno delo in pomembnost družinskih zdravnikov (večji poudarek preventivi) ob veliki razdrobljenosti zdravstvenih storitev, reorganizacija ter racionalizacija dela na sekundarnem nivoju, urejeno razmerje, ne prepoved dela, izven svojega zavoda in nadgradnja zdravstvenega zavarovanja (samo osnovno zavarovanje nikjer v EU ne more pokriti potreb in zahtev pacientov).

Vse dobro Slovenija! Opozarjam, da z našimi »neodvisnimi mediji« ne bomo izšli iz tranzicije. Na srečo mladi ne gledajo in poslušajo »resnic«, ki jih sporočajo ti mediji.

Pisec prim. Janez Remškar, dr. med., specialist internist z podiplomskim izpitom in pulmologije, je 10 let delal na intenzivnem oddelku Inštituta Golnik, vodil je oddelek za rehabilitacijo srčnih bolnikov po težkih operativnih posegih na srcu. Dva mandata je bil strokovni in poslovni direktor SB Jesenice, nato je bil nadzorni zdravnik na ZZZS in svetovalec direktorja, nato pet let na MZ kot direktor direktorata za zdravstveno varstvo. Sledili sta dve leti in pol, ko je bil svetovalec strokovne direktorice UKC LJ in še dve leti in pol generalni direktor OI LJ.

Brez vseh izbranih zdravnikov smo v času Goloba ostali, če je to javno zdravstno slabše na more biti.

Glede na to, da je trenutno NEMOGOČE dobiti osebnega zdravnika tako v Ljubljani kot okolici, da so čakalne vrste katastrofalne… se mi zdi, da interventni zakon preprosto ne more poslabšati zadev.

Če bi bil ZZZSjevski centralnoplanski sistem kaj prida, bi ga imeli tudi za hrano, trgali bi nam €400 od plače, Zavod za hrano bi to zbiral, za vsako leto naprej določil, koliko bomo pojedli mesa, koliko zelja, krompirja, oljne repice…, in državni kolhozi bi to pridelovali, kar bi sfalilo, bi uvozile državne firme, na koncu bi pa ti to na kartico dobil v državni štacuni vse kao “zastonj”, kot da ti niso trgali €400 od plače.

Takemu sistemu bi se še krave smejale, prosti trg hrano zagotavlja 1.000x bolj učinkovito in brez korupcije, zakaj bi šli v norost z državnim zavodom za hrano? Pojma nimam, ampak točno to delamo z zdravstvom.

Kar bi se moral vsak vprašat, predvsem pa mediji, ki širijo te smešne ideje, je, zakaj niti ena od držav, ki so nam glede zdravstva za zgled, nima česa takega kot mi, zakaj imajo vse uspešne države v javnem zdravstvu zdravo konkurenco državnega in zasebnega, v čem smo mi tako posebni, da rabimo nek unikatni sistem, zakaj za nas ni dobro, kar deluje povsod drugje po svetu.

To je pri sistemskih rešitvah zmeraj osnova, pogledat kako imajo to drugje urejeno, in pri zdravstvu ni dvoma, čisto vse uspešne države imajo javno zdravstvo s pretežno ali skoraj izključno zasebnimi zavarovalnicami in izvajalci.

Logično, monopoli nikoli niso učinkoviti, mi bi najbolje preprosto prekopirali, kar imajo Švicarji, Danci ali Avstrijci in v par letih bi se čudili, zakaj smo toliko let vztrajali s socialističnim modelom državnega zdravstva, čeprav je bilo vsem jasno, da ne deluje in ne more delovati.

@Iz
Lahko je še slabše. Pod jajcem bomo plačevali dvakrat toliko prispevkov kot do zdaj, dvig prispevnih stopenj je že v pripravi, pa verjetno bo ukinil tudi urgenco in OI, vse ostalo pa itak že zdaj ne deluje več.
Narod, na barikade, izgubiti nimate kaj, itak boste, bomo vsi pocrkali kot v srednjem veku brez dohtarjev, samo plačevati jih smemo iz leta v leto več. Pa še utišal bo nekdanji domobranski komunajzar vse. Vse, ki bi mu hoteli razložiti svoje stališče. Ni kaj vračamo se v leto 1945, čas trdega norenja komunajzarjev. Jajo že ve, je bil od svojega 17. leta član KPJ. Malce se trudi vse prefarbati podobno nacionalsocializmu od leta 1932 dalje, ampak mu ne nasedamo. V tistih časih je bilo v Nemčiji marsikaj bolje urejeno. Seveda bo zdravstvo neprimerljivo slabše kot leta 1945. Nova molitev ki bo zaukazana vsak čas bo: Janša naš, daj nam danes svoj vsakdanji bič in gnojnico ...

Zdravstvo je že uničila ptičja vlada. Janša rešuje, kar se sploh še da rešiti.

To kar je “gibanje” oz. glista Robija Goloba aka Svoboda hotela v svoji ideološki verski blaznosti uvest, ni brez precedensa, Španci so to pod eno od njihovih versko blaznih levih vlad probal pred mnogimi leti, namreč prepovedat zasebno pobudo v zdravstvu, češ na sme se služit na zdravstvu. Rezultat? Popolna polomija, čalalne vrste, problemi s kadri…, tako da so ti na hitro skenslal in se delal kot da ni nič.

Ne gre državno, sploh pa ne pri nas, ti ljudje so mogoče dobri zdravniki, niso pa managerji, ne znajo vodit sistemov, jih učinkovito organizirat, upravljat z ljudmi…

Zasebna firma po naravi stvari optimalno alocira resurse, ker je njihov denar, državna pa ne, če je od vseh, ni od nobenega.

Zdravniki so v vsakem sistemu elita, ker imajo veliko odgovornost je edino pravično, da so plačani 10x bolje kot “nevladniki”, kulturniki in podobna sodrga, “naši” hočejo pa uravnilovko, oni bi da imajo vsi iste plače, parazitski “nevladnik” z ničvredno diplomo iz afriških študij na FDV in zdravnik specialist, ki vsak dan sprejema odločitve o življenju in smrti.