☕ Huda jama - 2

bi se nekateri zavedali , kaj pišejo, pravzaprav odklanjajo resnico in raje ščijejo po njej.
Nič dobrega se nam ne obeta, mogoče vas zgornja slika kaj pretrese, pa še ni tako
grozna, kot trpljenja ljudi, ki so bili živi zakopani v jame. Saj, saj, samo, da se tebi in
tvojim ni nič zgodilo. Kar ščijte, ščijte, mogoče bodo tudi drugi kdaj scali po vas.

In kdo pravi, da nam ni žal vojnih žrtev? Lahko imenuješ koga tukaj, ki se strinja z okupatorjevimi žrtvami (un-tip ne šteje, ker je moten)?

Mojim se nič zgodilo? Tisti, ki tako objokujete povojne pobite, pozabljate na naše, ki so jih vaši pospravili med vojno. Zato mislim „scat “ do konca svojih dni.

Tudi nad tistimi "vašimi", ki so jih pobili "vaši" ali pa so bili pobiti zaradi "vaših"?

žanje vihar.

Ce ne bi bilo partizanov bi Slovenija koncala po vojni v isti Kraljevini ki je pred vojno uvajala diktature, zapirla in ubijala nasprotnike, samo da bi tokrat glavni vodja bil domoboranski zaveznik in cetniski klavnicar, Draza Mihailovic.

Druga razlilka je da bi se brez partizanov danes Slovenija koncala pri Ravbarkomandi, in vse od Vršića do Portoroža - z Idrijo, Postojno in Ilirsko Bistrico vred - bi bila Italija

Ce bi pa zmagali genocidni, naci-fasisticni zavezniki domobrancev in cerkve, danes ne bi bilo ne Slovenije ne Slovencev

Namrec naci-fasisti-domobranci, vsi podprti od strani cerkve, so pobili, spravili v koncentracijska taborisca in izgnali dalec najvec Slovencev v zgodovini clovestva, ko so skusali za vecno izbrisati slovenski rod z zemljske krogle

in kot pisejo zahodni zgodovinarji, skof Rozman in ostali kvizlingi so se postavili na stran nasilne, krvave naci-fasisticne revolucije ze od prvih dni okupacije, mesece preden je prva uporniska puska pocila.

Torej ze od samega zacetka so se postavili na stran genocidne, fasisticne revolucije ki je uvedla fasisticno dikaturo v Sloveniji, ukinila vse pravice Slovencem, in jih nameravala totalno izbrisati.

Tako da je najvecja laz da so se kvizlingi pojavili kot odgovor na partizanski boj, ker so ze od od prvega bili na strani fasisticne revolucije, fasisticne diktature in genocide

Kakšen bi bil svet, če se vojna ne bi končala tako kot se je? Kakšna bi bila ta država? Bi bila, ali je ne bi bilo? Kdo so zmagovalci 2. svetovne vojne? Kdo zavezniki in osvoboditelji? Brez navlake, ki v sedanjem času povzroča ideološke boje v tej državi, je treba vedeti, da smo sedaj svobodni. To naj prizna tudi zgodovina. Američan se zaveda kdo so bili zavezniki v 2. svetovni vojni in proti čemu ali komu so se borili.

Že tvoja prva trditev je precej na trhlih nogah. Sporazumi med Titom in Mihajlovičem in njuno sodelovanje so zgodovinsko dokazani.

In tako se lahko pogovarjamo od stavka do stavka, pa se mi pravzaprav ne ljubi.

Ti si jedel zgodovino z lopato, ne z žlico.

Tocno tako.
Za razliko od Balkana.
In za razliko od Slovenije.

* Sercerjev bataljon se je masceval nedolznim prebivalcem...* Ja in?
Vojna je . ljudje so pobiti..nedolzne zrtve.mascevanje. talci.gramozna jama
Huda jama.
Pustimo jih spati v miru.

Deal?

Koliko talcev za vsakega nemca?
Ali so bili talci nedolzni?
Sli so bile zrtve v Gramozni jami
In na sv.Urhu nedolzne?

Ali so bili
Ukradeni Otroci nedolzni?

Kako to misliš?

»Težko je govoriti in pisati o smrti poštenih, zavednih ljudeh, ki so izgubili življenje na najbolj grozoten, množičen način. Frankolovski zločin je za nas Slovence živ opomin, ki ne bo med nami nikoli nehal govoriti. V Grabnu na Stranicah pri Frankolovem, ob cesti, ki pelje iz Celja v Maribor, rasto jablane, na katere je okupator obešal talce. Te jablane so neme priče tega največjega in najgnusnejšega okupatorjevega hudodelstva nad našim ljudstvom. Ob cesti sta tudi množična grobova s spomenikoma, dvema neobdelanima granitnima skalama, ki štrlita iz zemlje kot tiha in vendar govoreča pomnika velike tragedije.«

http://www.24ur.com/ukradeni-otroci-izgovorjena-slovenska-beseda-ni-ostala-nekaznovana.html http://www.24ur.com/ukradeni-otroci-izgovorjena-slovenska-beseda-ni-ostala-nekaznovana.html


Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci
Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci


zgodba
Celovečerni dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbo o trpki in boleči usodi ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno in po njej. Prikazuje jo tako na kolektivni ravni kakor skozi primere posameznikov.

V žanru drame in 'cestnega filma' nas na pot spominov odpelje prof. dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. Z njim in še nekaterimi ukradenimi otroki, ženskami in moškimi obiskujemo postaje njihovega vojnega otroštva brez staršev. Od zbirnega in razločevalnega centra v slovenskem Celju preko prehodnega taborišča Frohnleiten v Avstriji do nemških taborišč Eisenstein (danes Železná Ruda na Češkem), Saldenburg, Neustift, Himmelberg, Seligenporten, Mainburg in Kastl na Bavarskem. Zgodbe ukradenih otrok nas zapeljejo tudi v Neumarkt, Nürnberg in zloglasni Auschwitz, v katerem so umirale njihove matere. Ob Celju je še nekaj prizorov posnetih v Sloveniji, na domači zemlji, na katero so zaradi svoje in družinske tragedije še posebej navezani.

Na lokacijah nekdanjih otroških taborišč v Nemčiji se ukradeni otroci srečujejo z nemškimi župani, lokalnimi zgodovinarji in redkimi pričami. Po sedmih desetletjih pride do soočenja nekdanjih 'banditenkinder' in 'deutschekinder' – z ideologijo nacizma zaznamovanih slovenskih in nemških otrok, žrtev in pričevalcev druge svetovne vojne, danes ostarelih mož in žena sredi Evrope 21. stoletja. Kesanje in odpuščanje. Zamolčano in težko izgovorjeno. Pogled v oči in stisk roke. Za spomin in v opomin.

izjave
»Najprej mi dovolite, da Vam v osebnem imenu in v imeni Taboriščnega odbora Ravensbruck - Auschwitz izrečem iskreno zahvalo in spoštljiv poklon za zavzeto angažiranost, ves trud in znanje, ki ste ga na tako samosvojsko značilen način vtkali v Vaš novi film - Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci.
Časovna distanca bo nazorno prikazala, kako pomembno poslanstvo sporoča in vsebuje vaše najnovejše delo.
Kot sina partizanke in interniranke v Ravensbruck, se me je ogled vašega filma "dotaknil" na prav poseben način. Že kar nekaj let se angažirano zavzemam za ponosno ohranjanje spomina in vrednot , ki nam jih odhajajoča generacija taboriščnic, taboriščnikov in ukradenih otrok mlajši generaciji v domovini in zamejstvu na neposreden način želi predati tradicijo in negovanje dediščine, ki jo je domoljubno in neizmerno hrabro udejanila v ponosen spomin in opomin, da se te grozote nikoli ne ponovijo. Pretresljivi portreti slovenskih ukradenih otrok in njihovih usod so vsekakor posebno hrabro in domoljubno poglavje v ohranjanju naše samobitnosti. Zavedanje, da pripadamo narodu majhnemu po številu, velikemu po dejanjih. Da je uporništvo in domoljubje zapisano v naših genih, saj samo tako uspevamo na tem ozemlju med velikimi sosedami ohranjati svojo identiteto in svojo bit. Ukradeni otroci in njihovi "nasledniki" Vam bomo trajno hvaležni za vaš izviren zapis junaških časov in usod, ki bodo v narodni zakladnici slovenske samobitnosti in domoljubja trajni biser našega obstoja.«
- Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega odbora Ravensbruck - Auschwitz

»Dokumentarni film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci je celovit prikaz maščevanja okupatorja nad domoljubi. Ohranja spomin otrok – taboriščnikov na dogodke in je opomin, da se grozote, ki z nami tonejo v pozabo ne bi ponovile.«
- prof.dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok

http://www.kinodvor.org/napovedujemo/banditenkinder-slovenskemu-narodu-ukradeni-otroci/images/iman/getimageimage-id-2577_81709.jpg

Ko smo ye pri jamah...
GRAMOZNA JAMA
https://www.geocaching.com/geocache/GC5TTGD_pst-km-13-gramozna-jama?guid=89aa4d84-9bc1-4d8b-8d3b-e6e2d7501381 https://www.geocaching.com/geocache/GC5TTGD_pst-km-13-gramozna-jama?guid=89aa4d84-9bc1-4d8b-8d3b-e6e2d7501381

Gramozna jama v Ljubljani je kraj, kjer je italijanski okupator v letih od 1942 do 1943 streljal slovenske talce. Gre za simbolno točko in verjetno za najbolj emblematičen dokaz krutosti italijanske okupacije Slovenije med drugo svetovno vojno, kjer je bilo usmrčenih najmanj 185 talcev, mnogi so še neznani. Med njimi je bil tudi slovenski slikar Hinko Smrekar.

Ustreljeni talci so bili izbrani naključno med aretiranimi pouličnih obhodov italijanskih vojaških patrulj, brez sojenja, brez dokazane krivde, z "utemeljitvijo", »da so zagotovo krivi komunistične aktivnosti, ker v predpisanem času 48 ur niso bili odkriti povzročitelji partizanskih akcij«. Talce so pripadniki redne italijanske vojske streljali v Gramozni jami in pri Tomačevem.

Italijanski okupatorji so v časnikih in na letakih uradno razglasili izvršitev obsodb:[2]

1 talec - 7. februarja 1942 (Milan Šušteršič)
15 talcev - 10. marca 1942 (Franc Babšek, Anton Debevec, Ivan Debevec, Ciril Gabrovec, Ernest Godec, Jakob Krašovec, Franc Letonja, Anton Miklavič, Karel Ogrin, Vinko Ogrin, Alojz Palčič, Mihael Rihar, Martin Tomažin, Franc Vrhovec, Janez Žigman)
3 talci - 30. marca 1942 (Benedik Frakelj, Karel Frangeš, Ivan Zadnikar)
6 talcev - 28. aprila 1942 (Franc Kodrič, Ivan Kramar, Ivan Majcen, Franc Šlajpah, Nikola Tatalovič, Franc Turnšek)
2 talca - 1. maja 1942 (Ernest Eypper, Mirko Gašperlin)
10 talcev - 11. maja 1942 (Ivan Fric, Jernej Gasperšič, Ignacij Gregorič, Anton Jaklič, Ferdinand Komarc, Rudolf Rotar, Viktor Rotar, Josip Šeško, Rafael Zakrajšek, Nedelko Zdralovič)
9 talcev - 12. maja 1942 (Florijan Gomišček, Viktor Grašič, Stanislav Kerin, Peter Kogoj, Boštjan Pretnar, Anton Stražišar, Alojzij Puterle, Rudolf Sigulin, Zorko Živec)
2 talca – 13.maja 1942 (Jakob Morel, Stanislav Dobrec)
2 talca – 15. maja 1942 (Karl Ahac, Karl Gorjan)
6 talcev – 16. maja 1942 (Boris Boc, Franc Kirn, Ivan Kočevar, Anton Mrinc, Maks Pintar, Marjan Sigulin)
5 talcev – 17. maja 1942 (Josip Kocijan, Anton Kocman, Viktor Kocman, Alojzij Mesojedec, Anton Vidic)
1 talec - 21. maja 1942 (Tone Tomšič)
2 talca - 25. maja 1942 (Marjan Ambrož, Anton Trento)
6 talcev 29. maja 1942 (Slavo Barbič, Ludvik Fedran, Martin Gornik, Franc Pihlar, Rudolf Kresse, Miroslav Siegel),
7 talcev - 2. junija (Ivan Klun, Stanislav Riharič, Franc Rupert, Aleš Stanovnik, Anton Švajger, Dušan Uderman, Lojze Zajc)
1 talec - 5. junija (Jože Novak)
1 talec - 7. junija (Vinko Dovč)
7 talcev – 11. junija 1942 (Jože Cimerman, Maksmilijan Hvalec, Aleksander Matjažič, Franc Murovič, Anton Trtnik, Franc Zelnik, Anton Žerjal)
15 talcev – 13. junija 1942 (Radomir Dubrovič, Franc Kastelec, Ivan Kuhar, Josip Lukovski, Alojzij Lubej, Luka Mastoševič, Jože Mlakar, Anton Možek, Alojzij Pajk, Dušan Podgornik, Ivan Porenta, Anton Štebi, Josip Toni, Ranko Velebit, Ludvik Velepič)
1 talec – 17. junija 1942 (Ivan Golob)
8 talcev – 23. junija 1942 (Bogomil Drnovšek, Lado Grom, Edvin Lenarčič, Ivan Korenčan, Franc Nagode, Edvard Vidmar, Jožef Vidmar, Karol Vilar)
4 talci - 23. junija 1942 (Marjan Jordan, Josip Koračin, Josip Zorn, Ivan Sintič)
6 talcev - 16. julija (Adolf Benčina, Julij Bizjak, Andrej Cetinski, Ivan Grbec, Bogomir Prašnikar, Nikolaj Šteblaj)
8 talcev – 21. julija 1942 (Bogdan Jordan, Vinko Moškerc, Marjan Oblak, Vinko Omahen, Josip Simončič, Boris Veber, Ingo Vrščaj, Viki Zakrajšek)
7 talcev - 7. avgusta 1942 (Živojin Đurković, Pavel Jelovec, Jože Majer, Ivan Novak, Milan Pavšič, Viljem Prijatelj, Anton Škrajner)
1 talec - 15. avgust 1942 (Franc Smerajc)
1 talec - 28. avgust 1942 (Rudolf Medvešček)
8 talcev - 3. september 1942 (Slavko Demšar, Ivan Japelj, Janez Jelovšek, Anton Jereb, Antonija Kucler, Jernej Kucler, Anton Merlak, Alojz Vrhovec)
4 talci – 29. septembra 1942 (Ivan Japelj, Franc Mausar, Anton Rakar, Rajko Skapin)
1 talec - 1. oktobra 1942 (Hinko Smrekar)
8 talcev - 14. oktobra 1942 (Janko Arnšek, Rudolf Babnik, Branko Božič, Josip Hribar, Vinko Košak, Ciril Nagode, Alojzij Tomažič, Ivan Turk)
2 talca - 1. novembra 1942 (Valentin Bokalj, Franc Ločnik)
2 talca - 6. decembra 1942 (Avgust Erjavec, Avgust Jerman)
1 talec - 26. decembra 1942 (Stanislav Zakrajšek)
6 talcev - 28. januarja 1943 (Pavel Lamberger, Josip Sadar, Vincenc Snoj, Vincenc Škof, Valenin Petač, Josip Zalaznik)
1 talec - 19. februarja 1943 (Janez Lesar)
1 talec - 29. marca 1943 (Ludvik Godec)
1 talec - 26. maja 1943 (Jože Boben)
1 talec - 8. julija 1943 (Rihar Franc)
3 talci - 10. julija 1943 (Anton Potokar, Alojz Simončič, Jože Vampelj)
Gramozna jama je locirana nedaleč od ljubljanskih Žal. Mimo nje poteka Pot spominov in tovarištva.

Nemški okupatorji so jasno in glasno in pisno napovedali, koliko talcev bodo umorili za vojaka, za nižjega oficirja in koliko za višjega. Vseeno se je našel pametnjakovič in ukazal atentat na ....ne vem več kaj je bil....nek področni poveljnik, po naše, nekaj takega. In domačini še danes pravijo da sploh ni bil slab in hudoben. Pač je bil mobiliziran in poskušal preživet s čim manj nasilja nad okupiranim prebivalstvom.
Potem pa ga je nadomestil en zajeban in posledice brezveznega atentata niso bile samo frankolovske žrtve, ampak jih je čutilo vse tamkajčnje prebivalstvo.

SV. URH.

Kdor koli je šel skozi mučilnice ljubljanske policije, kjer so ga zasliševali in trpinčili izrojeni golobradci, je prej ali slej slišal grožnjo: ”K Sv. Urhu pojdeš! Ali veš, kaj je tam?“ Sv. Urh stoji danes v svoji strašni gloriji pred slovenskim narodom in sleherni ve, da je bilo pri Sv. Urhu nad Dobrunjami največje morišče žrtev osvajalčevih hlapcev. Ljudje nameravajo s svojim gnevom izravnati z zemljo cerkvico in mežnarijo na idiličnem gričku, ker nočejo, da bi jih neprestano spominjala dni, ko je krvava mora nasilja in zločinov ležala nad tolikimi vasmi. Toda ta spomenik mora ostati! Vedeti se mora, kje je bilo zbirališče vsega najbolj gnilega, kje je bila strahotna mučilnica slovenskega ljudstva. Če bi primerjali vse, kar je v štirih letih uganjala reakcija nad slovenskim ljudstvom, velikemu, ostudnemu tvoru, bi bil Sv. Urh njegov stržen. Tam namreč je bila že v italijanskih časih belogardistična, pozneje domobranska postojanka. Tam je bila ekspozitura ljubljanske policije, tam je morila tudi ”Črna roka“. Izdajalskemu delu, ki so ga opravljali vršički naše reakcije z Rožmanom in Rupnikom na čelu, najdemo dopolnjevanje v klavcih in morilcih pri Sv. Urhu nad Dobrunjami. V Ljubljani glava, tukaj roke.

Da zaščitijo interese reakcije na Slovenskem, so domači izdajalci hinavsko hrupili, da je vera v nevarnosti in odvajali ljudi od edine resnice, ki je žarela nad slovensko zemljo: v nevarnosti, na smrt obsojen je bil narod. Življenje naroda pa reakciji že zdavnaj ni bilo mar. Ni samo slučaj, da so se izdajalci upirali borcem za svobodo ljudi na Turjaku; iz gradov je stoletja tolkel po slovenskih plečih valptov bič, ni slučaj, da se je vsa ona izrojena in narodu odtujena duhovščina zbrala okrog okupatorja. Velik del duhovščine se je zaradi svoje protidemokratične dejavnosti še v stari Jugoslaviji po vsej logiki razvoja izpridil tako temeljito, da so iz cerkva napravili trdnjave in svetohlinsko hrupili na partizane. ”Glejte jih, božje hrame rušijo“. Iz belogardističnih postojank so postale cerkve domobranska gnezda in naposled morišča, kakršno je bilo v cerkvi Sv. Urha. Na pokopališki zemlji, ki je posvečena, so v strašni blodni zločinskosti postavili klavnico. V senci tabernaklja so na žrtveniku ginili možje, žene, dekleta. Eden od strašnih krvnikov, Kukovica, je trdil, da se zveliča vsakdo, ki ga on ubije. Pri sebi je nosil 10 cm velik srebrn križ in takole govoril Angeli Habičevi izpod Podlipoglava: ”Ta križec imam od škofa. Sam papež ga je v Rimu blagoslověl. Vsakemu ga pokažem, preden ga ubijem. Kdor obudi kesanje in izmoli nekaj očenašev, dobi pred tem križcem popoln odpustek. Zato dam vsakemu 5 minut časa.“

Capuder Gabrijel, Jesih Jakob po domače Lenart - cerkveni ključar, Škrjanc Franc, Škrjanc Metod, Svetek Alojz, Lampič Filip, Lovže Filip, Jakob Avgust, Kukavica Vinko, Hrašegar, Holovan, Bitenc... rablji od Sv. Urha.

Cerkvena idila s pokopališčem se je spremenila v prizorišče zločinov, kakršnih je tudi v tej silni osvobodilni vojni slovenski narod malo pretrpel. Okrog 250 grobov je skrilo vase najboljše aktiviste OF iz Ljubljane in okolice. V staro lipo so klavci zabili železen kavelj za svoj morilski razgovor z žrtvijo. To je bila mučilnica, v cerkvi je bila klavnica, kri je barvala nekoč posvečene stene. Povsod je bila grobnica: pokopališče in gozd na hribu. ”Če se ne premisliš, prideš za cvinger,“ so vpili ti vojščaki ljubljanskega domobranstva. Sanje klerikalne reakcije iz leta 1941: ”Zadostuje Ljubljana in prav majhna okolica, ki pa bo vsa naša.“ Sv. Urh pa je bil domobranska vlada v praksi in posledica teh izdajalskih in reakcionarnih teorij.

Če sta trpeli Dolenjska in Notranjska pod italijanskimi okupatorji, so divjali in morili, po Štajerski in Gorenjski Nemci
. Njih pokončevanje slovenskega življa je bilo še bolj množično kot pri italijanskih fašistih.
Začeli so takoj z masovnim izseljevanjem in streljanjem. Jasno je, da je bilo zlasti na Štajerskem silno močno nemškutarsko ozračje, ki je na široko zastrupljalo slovensko okolico. Znane so naloge kulturbundovcev, smrtnih sovražnikov in najnevarnejših tipov za naš narod. Kulturbund je pripravljal teren za prihod Nemcev in v prvih dneh predložil gestapu vse sezname slovenskih ljudi, ki da jih je treba takoi izseliti ali zapreti ali čimprej postreliti. Nemci zaradi tega niso potrebovali toliko opore v slovenskih izdajalcih, ker so imeli že od prej postavljene svoje najzanesljivejše ljudi. Te je bilo treba ob prihodu samo namestiti na mesta, ki so jim bila določena že vnaprej.
Slovenska sodišča so že do kraja razgalila vso usodno odgovornost teh ljudi.
Begunje so se polnile, neprestano polnile. Treba je bilo le majhnega povoda in ljudje so začeli padati v masah pod gestapovskimi kroglami. Vrstili so se neverjetno dolgi seznami imen nesrečnih talcev, ki so jih Nemci streljali kar mimogrede.

Eden največjih morilcev slovenskih ljudi je bil general Rösener.

Čim večji je bil ljudski upor do tega tirana in vseh slepih izvrševalcev njegovih zapovedi,
s tem večjo nestrpnostjo ga je, kakor je dokazano, pričakovala slovenska reakcija s škofom Rožmanom na čelu.

Teh ljudi niso motili prav nič tisoči in tisoči pobitih Slovencev, ki jih je obsodil na smrt Rösener, zanje

so bili Nemci še vedno herrenvolk, v katerem so z neverjetnim hlapčevstvom gledali ”nadčloveške" odlike,

ki da jih pri Italijanih ni bilo mogoče zaslediti... Dejstvo je, da je slovenska reakcija od Nemcev po kapitulaciji Italije silno veliko upala, toda upala je čisto po določenih računih. Upala je, da bo s prihodom Nemcev na ozemlje bivše ljubljanske pokrajine dokončno iztrebljeno partizanstvo.

Zato so že vnaprej navezovali stike z Nemci, že vnaprej so dobili zagotovila, da se slovenski duhovščini ne bo nič zgodilo.
Vse karte so stavili na tako imenovano nemško nekompromisnost in njih sovraštvo do slovenskih ljudskih množic
. V resnici, slovenska reakcija se je Nemcev silno veselila in jih komaj čakala. Spomniti se je treba samo na Turjak.
Oboroženi oddelki vaških straž, ki so se upirali osvobodilni vojski, so posnali samo en klic na pomoč in ta je veljal Nemcem.
Reakcija je ugibala samo, kdaj bodo posegli v borbo Nemci.

Ali se naj potem kdo čudi prisrčnemu snidenju škofa Rožmana z generalom Rösenerjem? Ali se je treba čuditi njegovemu smehljaju, ki smo ga Slovenci sicer tako malokrat opazili in ki kaže, da je pripravljen prav za to izredno priliko. V tem škofovem smehljaju, ki nikakor ni samo vljudnostna mimika, marveč iskren izraz, poln vsebine, je stavljena na uslužnost Nemcem vsa slovenska reakcija. Škof Rožman se je z Rupnikom in vsemi njegovimi vrgel Nemcem k nogam samo zato, da bi Nemci uničili Osvobodilno Fronto in da ne bi zaživelo slovensko ljudstvo v novi Jugoslaviji resnično svobodnega življenja. Zato so se jih oprijeli tako krčevito kakor tisti, ki se potaplja, onega, o katerem misli, da ga bo rešil. Rupnik je prejel ”ukaz“ o ustanovitvi slovenskega domobranstva in začela se je doba velikih parad in svečanosti, pri katerih se je tako neprisiljeno sprostila škofova in Rupnikova velika ljubezen do Nemcev. Res, nista in nista je mogla prikriti, pa saj si tudi prizadevala nista. Ni je slike, na kateri ne bi njuna obraza v nemški družbi kar žarela od neke posebne ”onostranske“ glorije. Rupnik in Rožman sta dobesedno tekmovala, kdo izmed njiju bo storil Nemcem več uslug in kdo bo pri njih deležen večjega zaupanja. Višek in končno potrdilo izdajstva teh ljudi pa je bila domobranska prisega Hitlerju in njegovemu morilskemu generalu Rösenerju. Rupnik in Rožman sta seveda tej prisegi slovesno botrovala in si sploh na vse načine prizadevala, da bi jo čim pravilneje raztolmačila. Vse sile in ves svoj moralni vpliv sta položila v to, da bi ta prisega ne izgubila na pomenu in da bi se prav vsi domobranci zavedli veličine akta. Moralno zločinstvo škofa Rožmana je tu doseglo svoj višek. Ves pogubonosni vpliv škofove okolice ne bi zmogel tega, če ne bi škof popolnoma sam z dušo in telesom gorel v nesramežljivem oboževanju nemškega fašizma. Naj je še tako govoril o svojem slovenstvu, niti enega njegovega dejanja ne pozna slovenska javnost, v katerem bi škofovo slovenstvo prišlo v nasprotje z italijanskim ali nemškim fašizmom.

Domobranci so tako prejeli s samega škofovega mesta moralni ukaz, naj resno izpolnjujejo prisego. In če so videli na strani Nemcev škofa, kako da ne bi ravnali prav. Niti ena beseda, niti en namig ni nikdar padel glede na grozovite nemške zločine, ki jih je slovenska javnost deloma poznala, deloma slišala o njih po pripovedovanju očividcev. Vse, vse je bilo na mah pozabljeno in Nemci so bili samo ”rešitelji pred komunizmom“, oni so bili naši in mi njihovi ljubljenci. Kaj vsi zločini, če pa danes rešuiejo Nemci naše položaje? To je bilo gledanje reakcije in nič drugega.

Kako da bi reakcija razkrinkavala nemške zločine, če pa jih je omogočala? Kdo je pošiljal ljudi v Dachau in od tam v Mauthausen in drugam ? Slovenska policija, ki je delala z roko v roki z nemško.

Toda nemških zločinov je nešteto in slovensko ljudstvo jih spoznava vedno bolj, preko njih pa spoznava vse bolj podobo tistih zavržencev, ki so te zločine že v stari Jugoslaviji pripravljali in jih pod okupacijo pomagali izvršiti.

Celje, ena izmed strašnih postaj slovenskega trpljenja, Celje, v svitu zločinske fašjstične vojne štiri leta žareča rana, ki ji ne presahne krvi do zadnje ure pred svobodo. Celje, noč in dan odprta klavnica, skozi katero naj bi odteklo prej ali slej vse, kar je na Štajerskem našega. Na tri dele so razkosali po zlomu stare Jugoslavije malo Slovenijo. Že to prvo dejanje nacističnih osvajačev je nedvoumno in jasno pokazalo, kakšna usoda se obeta Slovencem. Trije klavci so prekosili v divjanju drug drugega. Nemci so hoteli biti prvi. Pasje so sledili Hitlerjevemu naročilu: ”Napravite mi Štajersko čimprej nemško!“ Lotili so se rabeljskega dela in z brutalno odkritostjo navaljujoče zveri oholo izjavljali, da v treh letih ne bo v rajhu nobenega Slovenca več. Kaj jih brigajo določila haaške konvencije o postopanju z začasno podjarmljenimi narodi. Jeli so uničevati desettisoče najboljših slovenskih ljudi po neštevilnih taboriščih, streljali v množicah talce, preseljevali ljudi, posebno v Šlezijo. V svoji okrutnosti, ki nima meja, so rekrutirali naše fante za vojno, za tisto krivično vojno, ki je bila naperjena proti Slovanom, predvsem proti veliki bratski Sovjetski zvezi. Temu svojemu početju, ki ni bilo nič drugega kot golo, kot smrt mrzlo nasilje, so nadeli ime oblasti novega reda. V imenu tega ”novega reda“ je zločinec Überreiter z nepojmljivim licemerstvom govoril na svojih lepakih o zajamčenju osebne svobode, zasebne lastnine in imetja, a isti Überreiter je samo iz brežiškega okraja izselil nad 65.000 Slovencev, jih pognal kakor sužnje v nemške fabrike, rudnike, livarne, od katerih velika večina ni več videla domače grude. Isti Überreiter je na ogromnih plakatih podpisoval smrtne obsodbe pod strahotnimi kolonami tisočev talcev. V imenu tega novega reda so hitlerjevski pobesnelci pokončali deset in desettisoč ljudi, jih do smrti izmučili po preiskovalnih zaporih in taboriščih, jih pošiljali v internacije, kjer so pomrli od lakote, jih dušili s plini, žive zakopavali; živim sekali glave, žive sežigali v zastraženih vaseh, hišah in krematorijih. V imenu novega reda je tekla kri od avtomobilov in trug v Begunjah, za Kresijo v Celju in po Sodni ulici, tekla je kri v mučilnicah in taboriščih v Rajhenburgu, v Gradcu, v Šleziji, v Dachauu, v Buchenwaldu, Auschwitzu, padali so talci v Framu, Pamečah, Zagorju, Trbovljah, Radečah, Žrečah, Lučah, Polzeli in drugod. Razcefrane in preluknjane so bile planke od rafalov na okrožnem sodišču v Mariboru: lasje, koža in strjena kri je visela na njih, čez zid je metalo dele lobanj, oči in možganov. Bila je tema v slovenski deželi in nepopisna groza, toda ljudstvo, oropano vseh človeških pravic in ponižano pod žival, je vedelo vsak dan bolj, da žari iz gozdov svetla sekira pravice, ki naj pobije lajavega nemškega psa.

Celje! Ostudna tenčica zločinov, ki niso jenjali za en sam dan, se je prižela nate! ”Stari pisker“ je bil mrtvašnica premnogih, tu se je ustavil poslednji korak premnogih.

Živi mrtveci ob zidu na prvi sliki. Med njimi so delavci, kmetje, izobraženci, uradniki, dekleta, žene, matere in celo pohabljenci. Vse sloje naroda je treba uničiti. Prvi skupini zavezujeio oči. Večina še ne opazi tega strašnega obreda. A kakšna misel se je zapodila skozi duha onim, ki so se pravkar ozrli na one nesrečnike? Kakšno čustvo je zavalovalo v srcu, ki bo zdaj zdaj nehalo utripati? Nemara vidijo na drobno vse zgibe prstov, ki zavezujejo rutice, nemara vidijo svetli jermen na krvnikovi puški, nemara vonjajo zatohlost, ki veje skozi črna zamrežena okna, nemara gledajo tako, ko da ne plahuta smrt nad njimi. Morda se je kdo zazrl v zeleno travo, ki svobodno živi med peskom, morda je kdo tiho izgovoril dan svoje smrti. Morda je v dekletu zarjovelo po fantu, ki se bori v planinah, morda je očetu zagorela pred očmi slika doma: otrokom se ulivajo solze čez lica, ker ga ne bo nikoli več. Vsega je v njih nemara, vsega razen strahu. Vedo, zakaj bodo umrli.

Odurno dvorišče ”Starega piskra“, razjedeni kameniti tlak je prala slovenska kri leto za letom, dan za dnem. Ob lesenem zidu, nagačenem s peskom in kamenjem, teče pas smrti. Roka mučenika je pravkar nehala grebsti v pesek, v smrtnem boju se je zadnjič vzpelo telo in se umirilo za vedno. Topla kri neslišno šumi, se razteka po tleh in zastaja.

Nova petorica, držeč drug drugega za ramena, stopa pred puške na dvorišču smrti. Ali slišite strahotno škripanje peska pod njihovimi koraki, ali ne joče zrak nad prekletimi kamni? Razpuščajo se, a smrt jih bo povezala med seboj, ko se povesijo puške, povezala jih bo s silnimi rodovi onih dob, ko je slovensko ljudstvo terjalo pravico do življenja, povezala s sedanjim rodom, ki neutrudno suče meč, da si pravico pribori. Ob pokošenih telesih cvetejo strašne rože srčne krvi, iz razbitih glav so šinile uporne misli v zadnje predele slovenske zemlje, v zadnjo kočo strme mrtve oči, v zadnjo hosto je čuti njihov poslednji utrip. Kri ne rahlja, ampak veže. Iz krvi bo zagorela zvezda svobode.

”Stari pisker“ golta nenasitno. Streli otresajo življenja, kakor otresa veter listje raz drevo. Da potrdijo zvestobo do križanega ljudstva, padajo žene in dekleta. Hčerka stopa za materjo, roka tiplje za odhajajočo, ki jo peha zločinski gestapovec. Le hitro, hitro! Čelade vojakov pobliskavajo kakor zobje renčečega psa, puške so lačne in nesrečni mrtvarji že čakajo.

Polegla so prevrtana telesa žena. Iz ran odteka življenje. Vojaki so obrnili hrbet, da ne vidijo zvijajočih se trupel. Mrtvarji hite s krstami, zamolklo poje kamniti tlak, vmes pokajo posamični streli, ko razbijata gestapovca glave petih mučenic. Zrak žehti od krvi, hitro je treba pokriti strjajoče se rdeče mlake. Nove žrtve čakajo, zato brž v krste z mrliči. Neme črne postave mrtvarjev - jetnikov, bele, sveže rakve, obrizgana tla, toga soldateska, ali se ne bo ustavilo življenje, ali ne bo brezdanja bridkost izjedla oči trpečemu ljudstvu?

Pod kostanji na vnanjem dvorišču stoje kamioni. Mrtvarji so odložili bremena. Omahnile so jim roke, njihovi trpeči obrazi so beli, kakor so bele krste. Tovariši na vozu ne nalagajo dovolj hitro. Po podu kamiona je posuto žaganje, ki naj popije skozi špranje cedečo se kri. Skladovnica trupel v belih krstah raste v desetine, stotine, v tisoče. Kamion za kamionom odropoče iz ”Starega piskra“, Nemec nenasitno loka slovensko kri. Strašna procesija talcev ne preneha in isti Nemec, ki vampiri po Štajerskem, pride v Ljubljano, z istim Nemcem se spari kajnovska domača reakcija in kot nezaslišan zasmeh, kot pljunek na vse svete žrtve, se prijazno stisneta roki krvavega gestapovskega generala in maziljenega izdajalskega ljubljanskega škofa.

Razvrščanje talcev, Stari Pisker, 22.7.1942.

https://museums.blob.core.windows.net/data/Documents/ARTWORKS/mnzc/9390/69dfad082ffa4465ba1489bb3eb12d7d.jpg

Nemci so ujete partizane, predno so jih pokončali, javno razkazovali v Celju; Eksekucija talcev v Celjskem piskru

http://www.mladina.si/media/www/slike.old/mladina/talcicelje1942.jpg

http://www.ce-nob.si/Documents/9380/0443edc665c74beca2f975fff51388ff_max_680x580.jpg

imenu tega ”novega reda“ je zločinec Überreiter z nepojmljivim licemerstvom govoril na svojih lepakih o zajamčenju osebne svobode, zasebne lastnine in imetja, a isti Überreiter je samo iz brežiškega okraja izselil nad 65.000 Slovencev, jih pognal kakor sužnje v nemške fabrike, rudnike, livarne, od katerih velika večina ni več videla domače grude. Isti Überreiter je na ogromnih plakatih podpisoval smrtne obsodbe pod strahotnimi kolonami tisočev talcev. V imenu tega novega reda so hitlerjevski pobesnelci pokončali deset in desettisoč ljudi, jih do smrti izmučili po preiskovalnih zaporih in taboriščih, jih pošiljali v internacije, kjer so pomrli od lakote, jih dušili s plini, žive zakopavali; živim sekali glave, žive sežigali v zastraženih vaseh, hišah in krematorijih. V imenu novega reda je tekla kri od avtomobilov in trug v Begunjah, za Kresijo v Celju in po Sodni ulici, tekla je kri v mučilnicah in taboriščih v Rajhenburgu, v Gradcu, v Šleziji, v Dachauu, v Buchenwaldu, Auschwitzu, padali so talci v Framu, Pamečah, Zagorju, Trbovljah, Radečah, Žrečah, Lučah, Polzeli in drugod. Razcefrane in preluknjane so bile planke od rafalov na okrožnem sodišču v Mariboru: lasje, koža in strjena kri je visela na njih, čez zid je metalo dele lobanj, oči in možganov. Bila je tema v slovenski deželi in nepopisna groza, toda ljudstvo, oropano vseh človeških pravic in ponižano pod žival, je vedelo vsak dan bolj, da žari iz gozdov svetla sekira pravice, ki naj pobije lajavega nemškega psa.

Celje! Ostudna tenčica zločinov, ki niso jenjali za en sam dan, se je prižela nate! ”Stari pisker“ je bil mrtvašnica premnogih, tu se je ustavil poslednji korak premnogih.

http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/knjiga.php http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/knjiga.php

Seveda, hvala !

Poanta ali to kar se mi je zdelo vredno izpostaiti
namrec "muceniske retorike" imajo neo domobranci se prevec na zalogi.
da je tehtnica krepko neuravnotezena kar se tice "nedolznih zrtev itd.

Te stvari so se res zgodile. In slovenski narodic ima pravico, da je ponosen na svojo vlogo v osvodobilni vojni - to je
osvobodilni izpod okupatorja.
prav tako ima svetlana m. in mnogi podobno misleci pravico
da izrazi svoje mnenje o hudi jami.
in to nima nic s svetlanino pokojnino in pesmimi,
Ce bi upokojenka francka izrazila isto mnenje o odkopavanju, bi napadli tudi njo na osebnem nivoju.
prav gotovo.
in to najedanje je ena od slabih plati slovencev, kar mi gre na zivce.

Vse s pomočjo slovenskih izdajalcev, ki želijo biti žrtve.

S tem o(d)kopavanjem kosti pa so neo domobranci zal presli mejo absurda in v farso.
Kot kosti svetega save ali drugih srednjeveskih svetnikov...lol
Kaj bi jih yadovoljila, neo domobrance namrec?
naj vsako kost analizirajo, potem najdejo svojce, nekdo ( kdo?) naj se jim opravici v imenu
republike slovenije ( ki je ne bi bilo, ce bi nemci zmagali)
ali v imenu sercerjevega bataljona ali sercerja osebno ?
Mislim, fak.
Ali kaj hudica hocejo?

*(Netiti zdraho med slovenci, da ne bi slucajno opazili resnicnih problemov?

med medvojnimi okupatorjevimi žrtvami so tudi taki, ki so jih izdali partizani

prilezel na svet.

Boš naštel enega ali dva alo petsto in tisoč.

Kaj si hotel povedati. Noben partizan ni izdal nikogar od svojih soborcev.

Naj ti bo jasno.

Pa ne me basat...
ali ima katera stran ekskluzivo na izdajanje, ali na trpljenje.?

Seveda da ne, pa vendarle imaš še vedno nekaj takih, ki so slepo prepričani v rdeče bogove.

poanta, no pravzaprav jih je vec
je tudi, da ydaj raste ye 6 generacija Slovencev, ki z vojno, nemci domobranci partizani itd
niso imeli prav nic,
in da je mogoce, res mogoce, zdaj pravi cas da se to poglavje zgodovine pospravi , z vsem dolznim spostovanjem in pieteto,

kamor spada, torej v zgodovino.
In da e pocasi zacnemo ukvarjati z problemi sedanjosti.

Mogoca pa je tudi varianta, da nam je ta vecna zagonetka * partizani vs kolaboranti in nemci
dodeljena kot test
da ugovotimo, zakaj so prav slovenci / za razliko od nemcev, francozov, itd ki so vsi imeli kvislinge/
taki MAZOHISTI, da ne moremo pustiti stvari stat.

kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima

in so nam pokradli vse

Hvala ti Janša, po tvoji zaslugi bo še nekaj rodov živelo v siromaštvu, na zemlji svojih prednikov hlapčevali drugim, do izumrtja naroda.

Ustaši so v letih 1941–45 v koncentracijskem taborišču Jasenovac umorili več kot 84.000 ljudi, med njimi več kot 20.000 otrok do 14. leta, torej več otrok, kot so jih vsi nacisti umorili v vseh nacističnih taboriščih skupaj. Ustaši so pobijali...

Nekaj teh zločincev leži v Hudi Jami. Ne več. Sedaj so pokopani kot heroji, saj so presegli vse postavljene norme morije otrok.

Da so pokopani kot heroji praviš?
In jaz pravim, da je to laž.

Pokop so financerali državljani Slovenije Država je postavila spomenik. Pokopani so bili z državniškimi in cerkvenimi častmi Komemoracijo je spremljala državna televizija (in druge).

Ni daleč nazaj, ko so morilce kriminalce nezakonske ter ne krščene pokopavali za zidom.

Ta svet je poln licemerništav, laži in sprenevedanja. Načelnost velja za druge, za nas ne, mi so IN.

Bila je uradna pogrebna slovesnost in lepo prosim ne pretiravaj,

Cucke spustit v hudo jamo in bo problem rešen.

teh in onih.
Po zapisih nekaterih italijanskih zgodovinarjev so vojaške hvalnice o dobrem kralju Matjažu peli na Tolminskem že v 16. stoletju.

V votlini na gori Peci na Koroškem dobri kralj Matjaž sanja o svojih slavnih dneh. Slovenci, pa tudi Hrvati, Slovaki, Čehi, Srbi Madžari in Romuni potrpežljivo čakamo, da se bo zbudil in se nam bo vsem spet dobro godilo. Medtem pa menda kosti pravega kralja Matjaža, Matije Korvina, nespoštljivo pomešane z drugimi ostanki mrtvih madžarskih vladarjev med turško vladavino Ogrski, počivajo v baziliki v Budimpešti, ne da bi bilo dovolj državnega denarja, da bi jih ločili in jih položili v posebno grobnico.

Ja res ravno tega nam je treba. Potem pojdimo še po kosti v Francijo na Bavarsko in še kam.