Tole pa je tragicna zgodba. Bere se, kot da je imela tuberkulozo.
40-letniki se nimajo kaj metat za 16-letnicami. Ce bi se to dogajalo danes, ne bi nihce pisal, da je bila to nova nesrecna epizoda v Presernovem zivljenju.
Skoro do srede ulice je segal s svojim »Vagonom« RESELBIRT.
Na izvesku se je zibal na zadnjih nogah belec z napisom ZUM WEISSEN ROSSEL.
Auer, ki je bil lastnik, po njem se je imenovala tudi PRI AURU, je varil tu pivo, ki je bilo na dobrem glasu.
Ljubljanski paglavci so hodili na Reselbirtovo dvorišče gledat in dražit dva osla, ki sta gonila velikansko kolo.
Pivovarna je bila tu že 1770 umaknjena, stoječa deloma na stavbišču nekdanje Reselbirtovine, je bila naposled last Ivana Oražna, ki jo je ostavil dijaštvu medicinske fakultete ljubljanskega vseučilišča.
9 FEB 1863 se je zgodila tu nesreča.
Ko so kopali jamo za ledenico in je bilo tam 11 delavcev, se je jela nenadoma zemlja posipati.
10 jih je uteklo, enega je podsulo.
V vagonu se je shajal krog 1875 Josip Jurčič s svojimi prijatelji.
Tu se je spočel niz uvodnih člankov slovenskega naroda.
Pisatelji so jim bili Janko Kersnik.
K Auru so zahajali še Pleteršnik, Bartel Žakelj, Bežek in zgodovinar Rutar.
V sosednji hiši št. 8 je stala ZLATA ZVEZDA ALI Zum Goldenen Stern že 1735.
Krog 1787 do 1802 je vodil gostilno Anton Sebig, potem Josip Dežman, naposled Benjamin Pichler, ki je sezidal sedanjo hišo.
1848 se je štela ZLATA ZVEZDA med ljubljanske hotele.
Kdaj je ugasnila, ni znano.
1860 je ni bilo več.
Tu se je razvila prvikrat slovenska trobojnica.
Bilo je 7 APR 1848, ko so popoldne izobesili na Gradu frankfurtarsko črno rdeče zlato zastavo.
Zvečer je bila v Zlati zvezdi zbrana družba narodnih gardistov.
Kar se odpro duri in v sobo vstopi Lovro Toman s slovensko zastavo v roki.
Spremljali so ga tovariši juristi, prišedši pravkar z Dunaja.
Družba je obmolknila, ko je Toman po vljudnem pozdravu jel bičati sramoto, ki jo je učinila Ljubljana danes svojemu narodu.
Slovenci smo in ne Nemci, je poudarjal, in tista sramotna cunja mora izginiti z grajskega stolpa, kjer sme vihrati le slovenska zastava.
Z Živio klici so mu pritrjevali tovariši in gardisti.
Še isto noč je odnesel vihar nemško zastavo z Grada.
Raztrgano so jo našli na Posavju
Wolfovo ulico sta vznemirjali dve žganjarni.
PIHLERJEV KEVDER je omamljala svoje žrtve v hiši, kjer je nekdaj žarela ZLATA ZVEZDA.
Druga jih je zastrupljala v nasprotni hiši št. 1, kjer je imela točišče krčma ZUM LUSTIGEN KRAINER.
Zaradi izvrstne pijače je bila na dobrem glasu gostilna PRI BELEM VOLKU na št.4 ali PRI VAJSENVOLFU.
Tu so bili večkratni gosti Jurčič, Valentin Zarnik in Ivan Resman.
Fino bi bilo, ce bi narisal ali skopiral ulice, o katerih pises, jih oznacil s hisnimi stevilkami, ki jih omenjas in to dal v temo, tako da si clovek lazje prestavlja, kje tocno so te gostilne stale.
Ubogi delavec, ki je ostal v jami. Je takrat dobila druzina kaksno pomoc, ker je umrl na delu? Zavaraovanj verjetno se niso imeli, ce pa so. si jih delavci gotovo niso mogli privosciti.
V prednici Frischeve hiše št.3 je krčmaril leta 1802 France Colnar.
V sosednji v kotu stoječi, s pročeljem proti frančiškanskem samostanu gledajoči Seunigovi hiši je tičala gostilna PRI FRANCELI.
Ko je 25 SEP 1842 nadvojvoda Franc Karol slovesno otvoril novi, dotlej Špitalski most, so ga njemu v čast preimenovali v Francev most.
Kmalu nato se je pojavila vrh vrat Franceline gostilne tabla s sliko novega mostu in z napisom ZUR FRANZENBRÜCKE.
Šupevčevi so imeli dve hiši.
Prva je gledala na Marijin trg in Čopovo ulico.
Tu je bila gostilna ZUM WEISSEN HIRSCHEN.
Do 1 OKT 1846 je točil tu Joseph Ruckensteiner, ki je nato prevzel trakterijo v Kazini.
Druga je zavzemala stavbišče Ljubljanske mestne hranilnice.
krasno, da si nazaj z gostilnami. Kaj je trakterija? Je to tako kot italijanska tratorija, ki si jo predstavljam kot gostilno na plocniku? Samo ugibam, ker je beseda zelo podobna francoski za plocnik.
Je bil Marijin trg pred Franciskansko cerkvo?
Sloveča je bila nekoč Perlesova pivovarna in z njo združena gostilna na št. 5,7,9.
V začetku 19. stoletja je tu varil pivo mestni blagajnik Dominik Jamnik.
Nekdanji gostilniški prostori so se pred leti prelevili v prodajalne, gostilna pa se je umaknila v vinsko klet na dvorišče.
Na nasprotni strani blizu Tiskovne zadruge je vabila nekdaj gostilna ZUM STEIERISCHEN FRANZL, ki se je preselila na vogel Resljeve in Metelkove ulice, kjer je pred leti preminila.
Kasneje je bila tam prodajalna železnine.
Med Prešernovo in Frančiškansko ulico se dviga HOTEL SLON, ELEFANT, po domače PRI MOKARJU z restavracijo, kavarno in kopališčem.
Sedanjo obliko mu je dal posestnik Josip Saller dvignivši ga v letih 1856 do 1858 v nadstropje.
Kopeli je napravil že 1853.
Kavarna se je odprla sredi januarja 1860 v pritličju na voglu Dunajske ceste in Prešernove ulice.
Prevzel jo je Gnezda, ki je prej kavarnaril na Mestnem trgu.
Pripovedka o izvoru imena sega v leto 1552, ko je vkorakal prvi slon v spremstvu nadvojvode Maksimilijana iz Trsta, kamor je prispel iz Španije.
Z okolico vred je bila vsa Ljubljana pokonci, ko je prihajal velikan po Tržaški cesti.
Počival je tam, kjer se nahaja hotel SLON.
Odvedli so ga potem na Dunaj.
Leta 1818 so kazali PRI MOKARJU slona Misbabo.
Misbaba je podivjal v Benetkah, kjer so ga ustrelili.
Sredi 18. stoletja je točil PRI SLONU Ferdinand Mrvec.
1779 je prešla hiša v last Jere Maličeve, ki je 4 leta kasneje odstopila Slona meščanu gostilničarju Josipu Savinšeku, ženinu svoje hčere.
Rodbina je gospodarila tu do 1822, ko je kupil Slona Blaž Saloher.
Za njim je nastopil Josip Zalar.
Njegov sin Josip Zalar je umrl v mestni ubožnici 16 AVG 1882 star 39 let.
Govoril je slovenski, francoski, angleški, laški in nemški jezik.
Bil je izvrsten fotograf.
Ugonobila ga je pijača, izgubil je premoženje, naposled se ga je lotila sušica.
1876 je postal Slonov lastnik Anton Gnezda, ki je umrl leta 1880
V Slonu se je rodila Narodna čitalnica 20 OKT 1861.
Fino, da je tudi Slon prisel na vrst. Ubogi Misbaba.
A lastnik Slona ni imel toliko denarja, da bi sinu postavil smrtno posteljo v svoji hisi. Razumem, da ni hotel imeti nic z njim zaradi njegovega pogubnega zivljenja, ampak zadnje dni bi se ga lahko usmilil.
Sama sem prvo in zadnjo po narocilu izdelano torto dobila iz hotela Slon. Bila je zelo lepa, a na zalost cokoladna. Kot otrok nisem spravila cokolade po grlu, pa ce bi mi grozil s smrtjo. Se danes mi ne disi. Samo toliko za tiste, ki mislijo, da ce starsi otroku ne dajejo nobenih sladkarij, bodo ti na skrivaj planili nanje. Niakor ne drzi za vse.
Poleg Slona na številki 6, kjer je Piccoli prodajal zdravila, je tičala Nikolova kavarna, kamor so zahajali gassenlumpi, ki so prežali na kmete in vojaške šarže, da so jih pri kartah drli.
Lelj, lahko kaj vec napises o Piccolijevi lekarni in o kavarni?
Sestica je bila na stevilki 6. Je bilo to v isti stavbi ali v drugi. In megleno se spomnim, da je bila tam zraven trgovina Bomboniera. Ne vem, kako je danes. Je se tam ali so jo zaprli? Kaksna zdravila je Piccol prodajali v tistih casih?
Gassenlumpi so bili pocestni, ulicni lumpi? So ljudi na govarjali po vogalih ali v kavarni? Je kaj znano, kaksne igre s kartami so igrali?
Ko sem bila otrok, so k moji babici prisli tile aufbiksarji. Na babicinem travniku zraven ene njive so se brez vprasanja naselili, naredili kres in si udobno uredili. Je kar trajalo, da so se jih znebili. Travnik pa unicen. Mi smo bili tiste dni ravno na obisku in smo jih gledali od hisnih vrat. Mi, otroci, nismo smeli stopiti na travnik, da ne bi trave poteptali, ker je bila za zivino, oni pa vse poteptali in ogenj na sredi travnika naredili. Tudi za obede ob tabornem ognju so si nabrali specerijo. Ja, bilo je na Dolenjskem, a nobene gostile zraven, najbizja dober km stran. A se se tako selijo ali so zdaj vsi bolj trajno naseljeni?
V nasproti stoječih hišah 5, 7, 9, je slovel hotel PRI ZLATEM LEVU ali ZUM GOLDEN LÖWEN obsegajoči poleg gostilne kavarno.
Pozneje je bil tam BALKAN.
Na št. 9 je bila 1828 državna mitnica.
Ostali dve hiši sta bili krog 1800 last Maličeve rodbine.
Vsrednji hiši št.7 je bila tedaj gostilna, ki jo je vodil Andrej Malič.
1802 je krčmaril Nikolaj Šusters, 1805 Jurij Čurn, 1828 Katarina Colnar, 1833 Anton Dolničar
1828 je bil Andrej Fröhlich posestnik hiše št.5, 1860 pa se je nahajal v njegovi lasti ves trohišni sklop.
Pod njim se je ZLATI LEV uveljavil v vrsti ljubljanskih hotelov.
Ukinil ga je njegov naslednik Anton Fröhlich.
Za časa, ko je Dolničar vodil Zlatega leva, je bil gost Prešeren.
Kakor Slon, je bil tudi Zlati lev znamenit, saj je bilo tam prvo gnezdo Južnega Sokola, spočetega avgusta 1862.
Tu je najel odbor telovadišče.
Telovadili so v ponedeljkih, četrtkih in petkih.
Članov je štel Južni Sokol o svojem rojstvu 70.
Tu je jel 1865 poučevati otroke in odrasle Štefan Mandič borjenje s sabljo in rapirjem.
Nekaj časa se je gostilna Zlati lev imenovala tudi Pri Belem križu.
Na stavbišču znamenja svete Trojice na stari Ajdovščini je stala do 1690 krčma, ki je bila mestna last.
Iz Valvasorja je znano, da je dala mestna hiša zgraditi krčmo leta 1633.
Hrup ondotnih pivcev je presedal sosedom diskalceatom, katerih samostan s cerkvijo svetega Jožefa je zavzemal selišče Kmetske posojilnice in sosednjih hiš.
Menihi so se pogodili z mestno hišo, kupili hišo za 800 gld. In jo dali porušiti.
30.11.2022 ob 15:06