PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

GORIŠKA PRIPOVEDOVANJA


lelj :: 09.03.2018 ob 7:14
VIR:
LET V LUNINO SENCO
Pavel Medvešček
Taura 2006
Nova Gorica

Vrharjem in graparjem,
brdarjem in osojarjem,
ravničarjem in robarjem,
mlakarjem in pustinarjem,
navasarjem in pustotarjem.
Avtor lahko ureja vse odgovore v temi.
.
lelj :: 09.03.2018 ob 7:14
1. KAMEN MURJAN

Takrat je Karlo, ki je prišel kdo ve od kod, živel samotarsko življenje v Kuščarjih.
Če je hotel preživeti, je moral marsikaj početi, predvsem pa potrpeti.

Tisto jesen je v strmini grape Osojnice čistil senožeti, tako da je sekal podrast, ki se je z leti razrasla in iz vejevja napravljal bremena, ki jih je zlagal na kup.

Že prvega dne je zaznal nenavaden zvok in vonj podoben tistemu, ki ga ima madrjalca.
Vendar takrat še ni vedel, od kod vse to prihaja.

Ko je naslednjega dne sedel na čoku in grizel jabolko, se mu je oko zaustavilo na bližnjem samoraslem kamnu.
Tako je opazil, da se pod njim nekaj premika in škrta.
Takrat se je spomnil na pripovedi o hudinacu, ki se skriva po teh samotah in ki ljudem, če le more, samo škodi.
Zavetje si vedno poišče pod velikim kamnom murjanom.
Od takrat naprej je z enim očesom kar naprej gledal v tisti murjan.
Tudi hojo pod njim je opustil, še prej pa je umaknil snope iz vej.
Vedel je od drugih, da je hudinac zmožen nemogočih stvari in da človeka s svojimi dejanji vedno preseneti.

Ko je delo v Osojnici skoraj končal in ko so bila vsa bremena na kupu, je spet dobil v nos tisti značilni vonj po madrjalci.
Temu je sledilo nekaj takšnih zvokov, kot bi nekdo s coklami hodil po grušču.
V hipu se je takrat murjan kot v vetru zamajal, nato pa poševno zdrvel navzdol proti kupu z bremeni, ki jih je pred seboj odnesel v grapo.
Vse se je zgodilo tako hitro, da se v tistem trenutku Karlo ni niti premaknil.
Tako sploh ni opazil, da mu je tretja roka v hipu, ko je murjan švignil mimo, odnesla jopič in klobuk, ki ju je imel obešena na grmu.


Kambreško 1960
.
lelj :: 09.03.2018 ob 7:20


Rastlina je znana že iz antike, tedaj je krožila zgodba, da se je neki Grk po padcu s strehe Partenona čudežno z njo pozdravil. Po 16.stoletju je beli vratič potonil v pozabo, ponovno pa je pritegnil pozornost leta 1978, ko je neka angleška bolnica sporočila javnosti, da si je z njim odpravila migreno, ki jo je bila pestila že petdeset let. Je visoka trajnica, spada med košarice in močno diši po eteričnem olju, ki pa za razliko od olja navadnega vratiča ne vsebuje strupenega tujona. Doma je iz Male Azije in pogosto rase na zapuščenih evropskih poljih. Stebla so razvejana in nosijo pernato deljene liste, rumeni cevasti in beli jezičasti cvetovi pa tvorijo kobule. Droga mora vsebovati najmanj 0.2 odstotka partenolida, ki je njena najpomembnejša sestavina, imajo ga evropske vrste, razen srbskih, skoraj nič pa severnoameriške. Koncentracija učinkovine se med rastjo rastline spreminja, v steblu in koreninah ga praktično ni. Za gojen in podivjan beli vratič na Slovenskem podatki niso znani.

Po ljudskem izročilu zdravi migreno, šumenje v ušesih, vrtoglavico in sklepno revmo, zbija vročino, odpravlja težave med mesečnim perilom, blaži bolečine v trebuhu, zobobol in vnetja po piku žuželk ter pomaga pri težavnem porodu.


Novejša dognanja
Partenolid, prvič je bil izoliran leta 1960, spada med seskviterpenske laktone, ki jih vsebujejo mnoge košarice, med njimi tudi kamilica. Dejavna je alfa-metilenmaslena skupina v molekuli, ki lahko v telesu reagira s sulfhidrilnimi skupinami biološko dejavnih spojin. Na ta način se zavrejo vnetni prostaglandini in to med drugim zmanjša vnetje, blaži bolečino in zniža zvišano telesno temperaturo. Poleg splošnega protivnetnega delovanja partenolid tudi zavre zlepljenje krvnih ploščic, ki menda pomembno vplivajo na nastanek migrene, ovira sproščanje serotonina iz njih in s tem prepreči nenormalno žilno napetost, značilno za tovrstni glavobol. Klinične raziskave pri ljudeh kažejo, da so migrenski napadi redkejši in šibkejši po predhodnem jemanju belega vratiča. Omenjeni laktoni so strupeni za različne človeške tumorne celice, partenolid ovira podvojitev DNK, ker prepreči vgraditev timidina. Uničujejo mikrobe, po Gramu pozitivne bakterije, kvasovke in nitaste glivice.
.
lelj :: 10.03.2018 ob 7:41
2. AJDUNA JAMA

Kruljopjete so hudobne žene, ki živijo v jamah.
Namesto las imajo mah in nazaj obrnjene noge, tako da imajo prste nazaj.
Narobe obrnjene in kruljave imajo tudi roke.

Ljudje so jih največkrat videli ob nevihtah, ki so jih prinašale s seboj, ali pa ob neurju in toči.

Hranile so se s človeškim mesom, zato so pogosto odnesle v gore otroke in nebogljene starčke.
Ko so bile vsega site, so ljudem v svojih jamah prerokovale srečo.
Takrat so tudi nagnale kruljeve pse, ki so jim varovali jamo.

Ena takih jam je bila Ajdunova jama.
Bila je nekje v dolini potoka Vogrinka pod Kuščarji.
Kmalu od vhoda je bil v jami svetleč kamen, na katerem je bilo vse polno kosti.
Ravno tako okoli njega.
Med gruščem so bili pomešani koščki lončenine in stekla.
V kotu jame je bil kamen z luknjo, v katero so kruljopjete dajale noge mladih deklet, da so jim obrnile stopala in bi tako postale kruljopjete.
Na stropu jame je bilo polno špičamešev ali netopirjev, ki so žrtvam sesali kri, preden so jih kruljopjete sesekale in pojedle.

Iz tega kraja naj bi odšle, ko je veliki požar uničil gozd okoli jame.
Kdaj je to bilo, pa je odšlo v pozabo.

V Ajduno jamo so v času Avstro Ogrske hodili ob vučjih nočeh predvsem tisti z desnega brega Idrije, medtem ko z levega le redki posamezniki.
Kaj vse so tam takrat počeli, mi ni znano.
Po pripovedi drugih so tam prerokovali srečo in letino.

Meni je jamo pokazal prijatelj iz Srednjega, ko sem končal ljudsko šolo.
Takrat je bil dostop do jame zelo zaraščen, tako da sva jo komaj našla.

Kambreško 1960

+++

Ko sem se čez kakšen mesec spet oglasil pri Jerneju, kot sva bila dogovorjena, ni bil več pripravljen, da bi mu pokazal jamo.
Izgovarjal se je , da mu je to svetoval tudi prijatelj, saj bi lahko bila kaznovana, ker bi se brez dovoljenja nahajala v obmejnem pasu.
Graničarji bi lahko mislili, da kdo od naju namerava ilegalno preko meje, kar je bilo v tistem času zelo pogosto.
Ajdune jame v odmaknjeni dolini Vogrinke še nismo uspeli najti.
Pri njenem iskanju pa smo pod vasjo Pušno naleteli na čudežno lep izvir.
.
lelj :: 11.03.2018 ob 7:56
3. ČRNA IN BELA MORA

Mož, ki se je odločil, da si bo zgradil hišo sam, ne razmišlja kot zidar.
Zato zgradi prvo hišo v sanjah, to je v glavi.
Šele potem se počasi spusti na zemljo in začne razmišljati podobno kot zidar, vendar to ni nikoli zidarsko razmišljanje.
Tak zidar sprva sploh ne ve, kakšna bo resnična hiša, ko bo zgrajena.
Prav zato bega, kar pa ga pogosto spravlja tudi v dvome, da ne rečem v obup.
Ni redko, da v tem stanju prihaja do čudaških idej, ki ga na koncu obsedejo.

Je pa res, da je veliko takih zidarjev začelo graditi hišo, ker so verjeli prastari zgodbi, po kateri lahko zidar brez vednosti gospodarja vzida v hišo kamen in to belo ali črno moro.

Črna mora prinaša nesrečo vsem, ki živijo v njej.
Zaradi tega je propadlo veliko hiš.
Tudi takih, ki so bile nekoč bogate.

Bela mora prinaša srečo, toda le, če to hočejo in pri tem pomagajo duše prednikov.
Sicer bo Bela mora ostala gluha.

Zidarji, ki so to počeli, so bili posebne vrste možje, saj jih je imela v oblasti neizprosna usoda.

Zelo redki so bili gospodarji, ki so kdo ve kako odkrili črno moro in jo izbili iz zidu.
Seveda so se ljudje takega zidarja izogibali.
A ne za dolgo, ker je sam izginil neznano kam.

Podravne 1964
.
lelj :: 12.03.2018 ob 7:18
4. SAJETA

Na ognjišču v kotu je bil, odkar sem se zavedal, okrogel zakajen kamen.
Nikoli ga nihče v hiši ni omenil.
Edino, kar sem vedel, je bilo to, da ga je mati Marjuta, rojena 1880, ko je tam pometala, vedno obrisala in ga potem zopet porinila pod klopco.

Ko je nekega dne skrivnostno izginil, je oče Valentin, rojen 1866, skoraj ponorel.
Vse v hiši je zaslišal.
Predvsem pa je hotel vedeti, kdo od sosedov je sedel na ognjišču v zadnjem tednu.

Ker kamna ni bilo od nikoder, je oče od nekod prinesel drugega.
Na hišo je prislonil lestev, meni pa naročil, naj grem na streho in skozi dimnik vržem tisti kamen.
Šele takrat sem izvedel, kakšno vlogo je imel pri hiši kamen.

Kadar so končali zidati dimnik, so skozi njega vedno vrgli okrogel kamen prodnik in ga potem hranili v bližini dimnika, da bi ta preprečil, da bi v hišo prišla sajeta ali črni babji duh, ki je bila nevarna predvsem za dojenčke in bolnike.
Mnogokrat je tudi pokvarila jedi, predvsem mleko.

Kadar so domači opazili, da so po hišah saje, so takoj vedeli, da je bila v hiši sajeta.
Takrat so kamen na ognjišču takoj zamenjali, ker je postal neučinkovit.

Ko so starši umrli, smo počasi pozabili na te vraže.
Danes se nanje le še redko kdo spomni.

Zapotok 1969
.
WiCkEd WiTcH :: 12.03.2018 ob 8:47
Avtor: lelj


Rastlina je znana že iz antike, tedaj je krožila zgodba, da se je neki Grk po padcu s strehe Partenona čudežno z njo pozdravil. Po 16.stoletju je beli vratič potonil v pozabo, ponovno pa je pritegnil pozornost leta 1978, ko je neka angleška bolnica sporočila javnosti, da si je z njim odpravila migreno, ki jo je bila pestila že petdeset let. Je visoka trajnica, spada med košarice in močno diši po eteričnem olju, ki pa za razliko od olja navadnega vratiča ne vsebuje strupenega tujona. Doma je iz Male Azije in pogosto rase na zapuščenih evropskih poljih. Stebla so razvejana in nosijo pernato deljene liste, rumeni cevasti in beli jezičasti cvetovi pa tvorijo kobule. Droga mora vsebovati najmanj 0.2 odstotka partenolida, ki je njena najpomembnejša sestavina, imajo ga evropske vrste, razen srbskih, skoraj nič pa severnoameriške. Koncentracija učinkovine se med rastjo rastline spreminja, v steblu in koreninah ga praktično ni. Za gojen in podivjan beli vratič na Slovenskem podatki niso znani.

Po ljudskem izročilu zdravi migreno, šumenje v ušesih, vrtoglavico in sklepno revmo, zbija vročino, odpravlja težave med mesečnim perilom, blaži bolečine v trebuhu, zobobol in vnetja po piku žuželk ter pomaga pri težavnem porodu.


Novejša dognanja
Partenolid, prvič je bil izoliran leta 1960, spada med seskviterpenske laktone, ki jih vsebujejo mnoge košarice, med njimi tudi kamilica. Dejavna je alfa-metilenmaslena skupina v molekuli, ki lahko v telesu reagira s sulfhidrilnimi skupinami biološko dejavnih spojin. Na ta način se zavrejo vnetni prostaglandini in to med drugim zmanjša vnetje, blaži bolečino in zniža zvišano telesno temperaturo. Poleg splošnega protivnetnega delovanja partenolid tudi zavre zlepljenje krvnih ploščic, ki menda pomembno vplivajo na nastanek migrene, ovira sproščanje serotonina iz njih in s tem prepreči nenormalno žilno napetost, značilno za tovrstni glavobol. Klinične raziskave pri ljudeh kažejo, da so migrenski napadi redkejši in šibkejši po predhodnem jemanju belega vratiča. Omenjeni laktoni so strupeni za različne človeške tumorne celice, partenolid ovira podvojitev DNK, ker prepreči vgraditev timidina. Uničujejo mikrobe, po Gramu pozitivne bakterije, kvasovke in nitaste glivice.

Tole mi je pa zanimivo...:)
Samo kako je rastlina, ki ne raste v Sloveniji, lahko prisotna v goriških pripovedovanjih?
lelj :: 12.03.2018 ob 8:49
očitno raste v Sloveniji
.
FriLLox :: 12.03.2018 ob 22:00
Lepo lelj, sem se ravno pred dnevi potepal tam okoli.

Glede tega kar sprašuje WW - mnoge rastline ki pri nas niso avtohtone, so prišle skozi čas naprimer v krmi za živino, nekatere so bile prinešene, itd.
Zelo dober poznavalec flore večkrat razlaga kako se je botanika po hribih zahodne Slovenije drastično spreminjala s prvo svetovno vojno, predvsem zaradi krme za živino ki je bila prinešena iz doline, tudi od drugje, itd.
root:x:0:0:root:/root:/bin/bash bin:x:1:1:bin:/bin:/sbin/nologin
lelj :: 13.03.2018 ob 9:59
5. KOBIVSKI ČJUBCI

Nekje pod Valendolom so bili v strugi Idrije trije veliki okrogli kamni.
Dva sta bila sivkasta, eden pa bolj temne barve.
Temnejši je bil za spoznanje večji.
Imel je tudi nekaj zglajenih kotlic, v katere je velika voda odlagala pesek in manjše kamenčke, ki so imeli čarno moč.

Za Valendolce so bili ti kamni Kobivski čjubci.
Za mnoge komaj opazni kamni, mnogim pa so pomenili veliko več, saj so jih povezovali z reko.

Veliko je o njih vedel brezdomec Gušto Benečan, ki je občasno pomagal pri raznih mlinarjih, drugače pa se je potikal ob reki in potokih, kjer je lovil rake in ribe in si tako pripravljal hrano za zimo.
Gušto je bil obseden s čjubci.
Po vsakem velikem dežju, ko je Idrija narasla, jih je šel pogledat in vedno je ugotovil, da je stanje tam drugačno.
Včasih je bilo spremenjeno do nerazpoznavnosti.

Bile so tudi tako velike in deroče vode, da so prestopile bregove.
Takrat so čjubce premaknile navzdol.
Spremenile so njihov vrstni red in medsebojno oddaljenost.
Vse to je Gušto jemal kot sporočilo reke, ki pa ga le redki razberejo.

Pri pripovedovanju je v svoji vnemi šel tako daleč, da je povedal, da najtemnejši čjubec prihaja izpod Hostarja, kjer je ob bregu našel kamnito žilo.
Do sedanjega mesta naj bi potoval nekaj stoletij.

Ko je nekoč Idrija tako narasla, da je pri čjubcih pustila nekaj dreves, je to imel za darilo reke.
Starka, ki ji je pripeljal razžagana drevesa, mu je v zahvalo dala nove čevlje pokojnega moža in ga s tem rešila, da ni imel več premraženih nog.

Ko je reka drugič še huje narasla, tako da se čjubcev sploh ni videlo, je potrt najavil hudo nesrečo.
Verjetno čisto naključje, toda prav kmalu se je začela prva svetovna vojna.
Po vojni ni nihče vedel, kje je končal Gušto.

Velendol 1952
.

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.