PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

GORIŠKA PRIPOVEDOVANJA - 17


lelj :: 08.05.2018 ob 7:45
59. HOTENJSKI SKORJAŠ

Moj nono, ki je vozil drva za glažuto v Trebušo, je bil daleč naokoli najboljši poznavalec vseh mogočih kamnov, skal in pečin.
Dodobra je poznal njihovo moč in druge skrivnosti, zato se je najbolj bal tistih otruških kamnov, ki so bili skriti v meliščih in ki jim je velikokrat komaj ušel.

Jelharji, ki so se pogosto nepričakovano znašli sredi ceste, so bili posebno nevarni za furmane.
Ti kamni so bili včasih tako veliki, da jih nisi mogel odstraniti brez tuje pomoči.
A kaj, ko si jih ob povratku velikokrat našel na istem mestu, kot bi jim nekdo tam določil mesto.

Ob vsaki gradnji je bil nono nenadomestljiv.
Že od daleč je poznal vsakega skorjaša, ki bi ga zidar vgradil in tako gospodarju povzročil malo nevšečnosti.
Skorjaš je povzročil propad cele družine, saj so se v takih družinah kar vrstile nesreče.
Vrh tega tudi rojstev ni bilo več.

Ko je mlinar gradil nov mlin, ga ni poslušal.
Še celo norčeval se je iz njega in skorjaša, ki ga je neuki zidar potem tudi vzidal.
Hotelo se je tako, da se mlinski kamen ni niti enkrat zavrtel, kajti prva povodenj je porušila eno steno in Hotenja je odplavila mlinsko kolo.

Nono se je vse življenje držal ustaljenih navad.
Zato je vedno, ko je počival, sedel na lamnu Pisancu pod tepko.
Verjel je, da mu ta vrača moč, da ga pomirja, saj tam vedno razmišlja o dobrih stvareh.

Mnogo teh modrosti je naučil tudi mene.

Edino, kar je odšlo z njim v grob, je bila skrivnost o kamniti lobanji, ki je bila na hribu Pisova v Dolenjem Lokovcu.
Pisova je bila tudi bezgova palica, ki so jo uporabljali pri vedeževanju v Dolenjem Lokovcu.
Hrib Pisova je okrog in okrog obdan s kamnito ogrado, ki se potem proti zahodu med vrhoma Rašč in Zagorelec razveja v neprave pravokotnike.
Kaj je bilo tam in kdo vse je tja hodil in po kaj, ni nikoli rekel besede.
Povedal je le to, da so se tam zbirali Dihniki, ki imajo tretjo in peto moč.

Vrše 1965
lelj :: 08.05.2018 ob 7:45
Pripovedovalka je povedala zanimive stvari o domnevnih prvih naseljencih Dihnikih.
Po moški veji naj bi bili kovači, po ženski pa oglarji.
Ti naj bi tudi vedeli za vsa stara drevesa, ki jih niso smeli sekati.

Kot je povedala, so ta padla šele po prvi vojni, ko so jih italijanski prekupčevalci odkupili in odpeljali.
Žal tudi tisto z vrha Špile v Gorenjem Lokovcu, kjer je nekoč gnezdil orel in je bilo zato še bolj sveto.
To je naredilo furmanom še največ preglavic.

Čepovanske Vrše 1965
lelj :: 09.05.2018 ob 7:55
60. ZACAHNJEN GOŽEV KAMEN

Celnik je bil kamen iz katerega je bilo mogoče izklesati šterno iz enega kosa.
Prav zato so bili na tem območju izredno iskani in visoko cenjeni.
Navada je bila, da se izkleše le tako šterno.

Ko so vsi ti celniki, ki so bili na površini, več ali manj pošli, so kamnoseki začeli iskati druge možnosti.
Tako se je pojavilo zanimanje tudi za kamen v Puštalski rebri, ki pa je bil, kot so rekli, zacahnjen in je bil zato po starem verovanju nedotakljiv, še posebno, ker je pod njim imel svoje domovanje stari gož.
Ta kamen je bil velik nekaj več kot ena palica.

Takrat ljudje še niso uporabljali metra.
Nadomeščala ga je palica, ki je bila razdeljena na 8 delov.
Koliko je palica merila v centimetrih, mi ni znano, mislim pa da okoli 120 cm.
Vendar sem slišal, da je bilo več vrst palic.
Dolinska je menda bila malo krajša.

Za vse to pa se ni zmenil kamnosek Perin.
Imel je kupca za šterno in ko se je dogovoril z lastnikom kamna, se je takoj lotil dela.
Najprej je ubil goža, nato pa premaknil gožev kamen na varnejše mesto.

Ko je bila šterna na zunaj na grobo izklesana, ga je obiskal stari kamnar.
Ta je kmalu ugotovil, da gožev kamen ni zdrav, ker ima gobo, za dlan temnejšo liso, ki jo obkroža tanka mehkejša plast, ki bo povzročila, da bo gobasti del kamna odstopil.
Svetoval mu je, naj delo na njej prekine, ker bo sicer izdelal škart šterno, za katero ne bo prejel ustreznega plačila.

Perin nasveta ni upošteval in je šterno dokončal.

Tistega dne, ko so šterno poskušali namestiti na sani, s katerimi bi jo pripeljali v dolino, se jim je v strmini snela vrv in je šterna zdrvela navzdol.
Na poti je udarila v nekaj dreves in skalo, kjer se je razletela na kose.

Perina je nesreča zelo prizadela.
Vendar je za vse to krivil tistega prekletega goža, ki mu je priklical nesrečo, ker se je lotil njegovega kamna, ki je bil povrhu še zacahnjen.

Puštale 1965
lelj :: 09.05.2018 ob 7:55
Gožev kamen je bil dvakrat zacahnjen, enkrat z eno poševno črto, drugič z dvema, ki sta se spodaj prekrižali.
Torej je bil kamen v vahti zastražen in zato še posebej nedotakljiv.

Kot so povedali, Perin ni ubil goža, ker si tega ne bi upal, saj se je že dovolj pregrešil, ko se je lotil klesanja kamna, ki se ga nihče ne bi upal niti dotakniti.
Je pa res, da je bil takrat brez denarja in je zato hitel z delom, da bi šterno kar najhitreje prodal.

Priče, ki so bile pri nakladanju šterne in so potem tudi videle razbitine, so prisegle, da je bila goba v bistvu zaplodek, iz katerega je potem zlezel mlad gož, ki se je hitro skril med kamne.

Lastnik kamna je kasneje obžaloval, da je prodal gožev kamen, saj mu je potem vihar za kazen že tisto leto naredil v gozdu trikrat večjo škodo, kot je znašalo plačilo.

Perin je pred pričami prisegel, da se zacahnjenih kamnov ne bo nikoli več dotaknil.

Puštale 1965
lelj :: 09.05.2018 ob 7:55
Hude zime in dolge noči so bile krive za vse zgodbe, ki ste jih slišali pri mojih sosedih.
Med nami so bili pripovedovalci, ki so si zgodbe sproti izmišljali.
Zato ni bilo nič čudnega, da so jih že naslednji dan spremenili.
Ljudje so jih vseeno radi poslušali, le da so se zabavali.

Edino, kar ni izmišljeno, je tisto o palici.
Takrat so uporabljali okoli leta 1800 tisti mero.
Kot vem, je bila osminka palice pet prstov, prst pa je meril okoli 3 cm.

Puštale 1970
lelj :: 10.05.2018 ob 6:40
61. KAČNKOV VAHTAR

Skozi Dol v Čepovanski dolini gre cesta v Gorenjo Trebušo.
Južno od Dola se od nje proti vzhodu odcepi pot, ki se pri kmetiji Tesen zoži in se začne počasi vzpenjati, dokler ne doseže Kačnkovo prevalo, ki je na južnem pobočju Kobilice.
Od tu se pot počasi spušča v Gorenjo Trebušo.
Ker je bila ta najkrajša pot, ki je povezovala obe dolini, je bila v preteklosti še kako obiskovana.
Danes je komaj prehodna.

Na Kačnkovem prevalu je stal od pamtiveka kamen Kačnkov vahtar, ki naj bi po starem verovanju zagotavljal varno pot.
Večina popotnikov se je ob njem ustavila in se spočila.
Kamen ob poti ni bil nič posebnega.
Na širši vidni strani je imel vklesan znak.
Tvorila sta ga dva z obeh strani prekrižana polkroga z vodoravno črto spodaj.
Kaj je ta znak pomenil, ni vedel nihče.
Gotovo je imel v preteklosti svoj namen in pomen.
Vendar je pričevanje šlo že zdavnaj v pozabo.
Da je imel kamen zgodovinsko vrednoto, se vidi po tem, da ga je neznanec odpeljal še pod Italijo.

Avstroogrski vojak je z domačinom navezal prijateljske stike.
Ponujal mu je zlatnike, da bi ga rešil bojev na Soški fronti.
Ker so ga zlatniki omamili, je vojaka na skrivaj odpeljal na Kačnkov prelaz, od tam pa na pobočje Kobilice, kjer mu je pomagal urediti zasilen varen zaklon.
Dogovorila sta se, da ga bo enkrat tedensko oskrboval s hrano in mu kar najhitreje priskrbel civilno obleko.
Da ne bo trpel žeje, mu je v bližini pokazal izvir vode.
Nekaj mesecev je dezerterja redno oskrboval, dokler ni ta izginil.
Domačin je šele čez nekaj mesecev pri znancu v Prdenskem Vrhu izvedel, da je nekega dne v gozdu srečal neznanca, ki bi bil lahko on.

Pravo nasprotje je bil vojak iz Like.
Bojevnik, ki mu daleč naokoli ni bilo enakega.
Še posebno se je izkazal v bojih na Škabrijelu.
Ko so po tednih bojevanja in štrumanja (naskok) prišli v Puštale na zasluženi počitek, je Ličan izvedel, da ga komanda zaradi junaških zaslug pošilja domov na nagradni dopust.
Kljub temu je oficirja prosil, naj mu omogoči, da se vsaj za eno noč vrne na Škabrijel.
Ko se je Ličan od tam vrnil, je v vreči prinesel glavo italijanskega vojaka.
To naj bi, kot je hladno rekel, odnesel očetu kot dokaz njegove moškosti in junaštva.

Puštale 1965
lelj :: 11.05.2018 ob 7:16
62. KAMNITO JAJCE

Verjetno je bilo leto 1910, ko sva s sorodnikom šla po opravkih na Lazne.
Tistikrat zvečer sem na kmetiji pri Tomincu slišal pripoved.

Kačon iznese vsakih 7 let kamnito jajce.
Toda če želi, da se iz njega izleže kačon s krili, ga mora valiti orlica.
Da bi kačon to dosegel, poskuša jajce iznesti v orlovem gnezdu.
Toda to se mu le redko posreči, ker orlov par največkrat opazi kačonovo prevaro in ga s kremplji odvrže iz gnezda.

Prav to odvrženo kamnito jajce je ptičar našel v skalovju Poldanovca.
Na njem so se prav lepo videli sledovi orlovih krempljev.
Ptičar je jajce prodal nekemu čudaku na Trnovo.
Od tega ga je potem kupil furman iz Ravnice.
Ker pa je ta slišal, da se jajce, če je na toplem, lahko zmehča in iz njega prileze spakov kačon, ki sesa ženskam mleko, ga je iz previdnosti prodal trgovcu z drvmi v Gorici.
Kot je kasneje slišal, se je pri njem zares izlegel spakov kačon.
K sreči je to pravočasno opazil in ga je s kladivom ubil.

Ravnica 1975
lelj :: 11.05.2018 ob 7:16
Tukaj v Puštalah je imelo kamnito jajce drugačen pomen.
Nikoli ga niso povezali s kačonom.
Tistemu kačonu s krili so tudi rekli zmaj.
V Čepovanu naj bi živel v požiralniku potoka, ki je južno od vasi.
Kamnito jajce naj bi izžarevalo dobro moč, zato so ga imeli v hiši na lesenem podstavku.
Za veliko noč so ga kuhali skupaj z drugimi jajci.

Zdi se mi, da so bila ta kamnita jajca navadni rečni prodniki, ki so imeli obliko jajca.
Prav takega smo imeli tudi v naši hiši.

Puštale 1975
lelj :: 12.05.2018 ob 7:40
63. KAMNI V ŠIBNI

Verjetno sem imel 10 let, ko sem v Šibni videl tiste kamne, ne da bi kaj vedel o njih.
Meni so se zdeli del neke igre, ki je še nisem razumel.

Kot sem potem od starejših izvedel, je imela Šibna 8 svetlih kamnov in enega rdečkastega, ki so mu rekli Vigenc.
Štirje kamni so tvorili kvadrat.
Vmes je bil v vsaki stranici še eden kamen.
Vigenc je stal v sredini kvadrata.
Razdalja med kamni je bila v vseh smereh 10 korakov.

Na Šibni, kot so povedali, se otroci niso nikoli igrali, ker so jim verjetno odrasli to prepovedali.
Zakaj, tega nisem nikoli izvedel.
Šibna je bila pod vrhom hriba v eni od vrtač v bližini Pustinarja, zato smo tja bolj redko hodili.
V prvi vojni so bila tam vojaška skladišča.
Točnega kraja vam ne bom povedal.
Že to, kar sem, je bilo preveč.

Stari Hojakov oče, ki je bil zelo dober kovač, mi je nekoč pripovedoval, da so Šibno naredili prvi Puštalci, tako da je imela vsaka hiša svoj kamen.
Vigenc je bil menda županov.
Čemu jim je Šibna služila, pa tudi on ni vedel.

Vem, da je največ o Šibni izvedel učitelj Mlekuž, ki je učil v Puštalah.

Sedaj sem se spomnil še to, da so posamezni kamni imeli hišna imena.
Tako so našemu rekli Grofov kamen, ker se takrat pri hiši reklo pri Grofu.

Puštale 1970
lelj :: 17.05.2018 ob 15:43
64. VSAK IMA SVOJ KAMEN IN DREVO

Po večkratnem obisku pripovedovalca, ki dnevno piše pesmi, mi je nekoč povedal staro pustinarsko pripovednico, kako da ima vsak človek svoj mali ali veliki kamen in drevo.
Večkrat jo na glas pripoveduje sebi in potem o njej razmišlja.
Mnogo njegovih pesmi je nastalo prav iz te stare ljudske pripovedi.

Takrat, kadar se ob soncu ali luni v naravi premakne velik ali majhen kamen, se nekje na zemlji rodi človek.
Kamen se lahko premakne, kdo ve na koliko načinov.
Lahko to stori voda ali veter.
Premakne ga tudi grom, potres ali ogenj.
Tudi led, sneg ali toča to zmorejo.
Nevidna sila tudi.
Od enega teh premikov je potem odvisno življenje in naša usoda.

Kaj pa je ta kamen v tem prostranstvu?
Je morda na polju, senožeti?
Nemara v kalu, morju ali reki?
Na cesti, stezi ali vrh planine?
Bil bi lahko tudi v breznu ali pa v studencu?

Ko pa drevo v gozdu pade, je prav vseeno, ali je to storila strela, povodenj ali vihar?
Navsezadnje, tudi če bi ga sekira, bo človek, ki mu drevo pripada, vseeno umrl.

Puštale 1986

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.