PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

DUL - 5


Sunbeam :: 09.03.2018 ob 8:29
Avtor: lelj
Komunistični veljaki Dola so se odločili, da bodo Josipu Brozu lezli v rit.
In tako so vse to zorali in uničili ter posadili 80 topolov za njegov 80. rojstni dan.

Od teh topolov se je prijel le eden.
Gmajna pa je postala tako rekoč puščava.

Da ni bilo tole v okvirju akcije 88 dreves za Tita?
Ali so že prej imeli takšne ideje?
lelj :: 09.03.2018 ob 9:04
lahko da je bilo 88

to je že dolgo kar mi je nekdo povedal

prej so imeli pa sledečo idejo

Ihancem so šli določeni v Dolu na živce in so jih prijavili udbi
Udba je organizirala tako, da je en udbovec vrgel ročno bombo pred vaško gostilno
potem so pa kao iskali bombaša in zaprli tiste na spisku ter jih odpeljali na Goli otok
lelj :: 10.03.2018 ob 7:20
10. POPLAVNO OBMOČJE

Vse to je bilo pred zadnjo regulacijo Save redno poplavno območje, zato pa tudi zelo rodovitno.
Ravnati se je bilo treba po naravnem koledarju gnojenj.
Spomladi je bilo treba košnjo pospraviti pred pomladansko povodnijo, da je ni voda povaljala.
Jeseni je bilo treba pohiteti z otavo ali vsaj z otavkom, če je bil in kjer je bil, če niso pasli.
Pohiteti je bilo treba, da ju ni zalila voda z muljem in mivko, naravnim gnojem savskih travnikov.

Ob spomladanskih in jesenskih deževjih se savske vode po navadi niso mogle zadosti hitro odteči, ker jih soteska pri Lazah in Ribčah ni sproti požirala, zato so reke narasle, prestopile nizke bregove in zalile vse področje do pod brega, se pravi do tovarne Jub, do Cotmana in Blaža v Dolu in do Mesca v Klečah.
Na Vidmu je voda pogosto zalila še celo svet, kjer je zdaj šola in veliko novih hiš.
Vselej pa je zalila tudi cesto pred beriškim klancem, kjer je bilo treba bresti.
Ksélov ata je moral takrat vselej zavihati hlače če kolena in kakor Krištof prenašati otroke in ženske štuporamo čez deročo vodo.
Kadar je bila povodenj hujša, je razdrla tudi cesto in odnesla most na Kamniški Bistrici.

Ena najhujših povodnji je bila leta 1929, ko se je nad Polhovim Gradcom utrgal oblak in je bila vsa voda nekaj dni tako zablatena, da so vaščani ves teden hodili za Savo s koši in pobirali podušene ribe.

Zanimivo je bilo pri spomladanskih in jesenskih zajezeritvah cele doline, da so ostali nekateri deli in kuclji večinoma vselej suhi kot nekakšni rezervati za vse, kar leze in gre, pa ne zna ali ne mara plavati.
Pod Klečami je tako znan privzdignjeni nekdanji prevozniški pristan Tabor ali na Tabru.
Ker nekako votlo odmeva pod nogami, če poskočiš na njem, mogoče gre za podaljšek kraških jam, je domišljija ustvarila zgodbo o podzemeljski cerkvi ali kapelici, katere zvonove je menda še zmeraj slišati.
Podobno skrivnostno je bilo marsikje tudi dno vodnih rokavov.
Če si prišel na tak del struge, ti je začelo globeti.
Kar vidno si se vdiral in pogrezal kakor v živi pesek in komaj še vlekel noge iz globečih barjanskih tal.
Tako smo si razlagali povodnega moža, ki te vleče v svoje podvodno kraljestvo.
lelj :: 11.03.2018 ob 7:41
11. RASTLINSTVO IN ŽIVALSTVO

V rodovitni savski dolini sta bila svoj čas močno razvita živinoreja in poljedelstvo.
Prvotni graščinski svet je bil razdeljen med kmete, v bistvu manjše posestnike, ki so vsaj dvakrat kosili in jeseni tudi pasli cele črede živine.
Nekatere travnike so pozneje od graščine kupili Posavci od Sneberij.
V dolu so živino gonili na pašo po sedanji cesti od Dragarja proti Savi, po ulicah med jagnedi.

Nekateri kmetje so imeli tudi pod Dolom na poplavnem svetu že nekaj njiv na preizkušeno malo višjem svetu.
Še več je bilo takih polj pod Klečami.
Na spodnjih in zgornjih poljih so pridelovali
Pšenico
Ječmen
Oves

Soržico
Proso
Ajdo
Koruzo
Sirk
Krompir
Fižol
Peso
Repo
Kolerabo
Korenje
Zelje
Ohrovt
Čebulo
Česen
Grah
Paradižnik
Papriko
Solato
Kumare
Buče

Vrtovi in zelniki so večinoma nastali šele v novejšem času.

Pri vsaki hiši je bil kozolec samec ali dvojnik toplar.
Pri vsaki hiši je bila klet, kamor so spravljali krompir in fronto, zlasti za prašiče, večinoma pa tudi po eno ali več podsipnic, zlasti za repo.
Oličkano koruzo so obešali pod napušče gospodarskih poslopij in skoncema na toplarje.

Pri vsaki boljši kmetiji je bil par konj ali par volov za vožnje in oranje in po nekaj voz kot so bili
Lojtrnik
Zapravljivček
Kolesej
Sanke
Rtiče
Vlače
Ciza
Kola
Lajta za gnojnico

Večina kmetov je imela vsak svoj kos hriba za steljo, kurjavo in sprotna popravila hiše.
Vsakih nekaj let je bilo treba posekati tudi hosto v gmajni ob Savi za drva in butare.

Pri vsaki hiši je bil ob hlevu s samostojno prirejo goveje živine tudi svinjak vsaj z nekaj prašiči, manj pa je bila razvita kozjereja in tako rekoč neznana ovčereja.
Precej je bilo tu čebelarjev z dobro kostanjevo in ajdovo pašo.
Pri vsaki hiši je bilo veliko kur, ponekod tudi rac in gosi, večinoma tudi domačih zajcev in golobov.
Pri vsaki hiši je moral biti pes za varstvo domačije in vsaj ena mačka za obrambo pred mišmi in podganami.

Vsa spodnja obsavska terasa je bila tako rekoč čarovni ključ dolskega gospodarstva in poljedelstva.
Sava je vsako leto sproti gnojila travnike za obilno košnjo, da je imela živina zadosti krme, s tem pa vsak gospodar zadosti gnoja za polja in njive.

V polpreteklosti je bila upravna odločitev, s katero so bile dolskemu kmetijstvu spodrezane korenine, ko je bila vsa zemlja ob Savi določena za nasade hitro rastočega drevja za celulozo.
Naložba se ni izplačala.
Ta zemlja bi medtem, ko ni več povodnji, lahko prešla med boljše travnike, ne več z barjansko kislo krmo, in deloma tudi v obdelovalne njive in zelnike od koder bi se Ljubljana zalagala z zelenjavo, saj je naravno, da mora imeti kar največ hrane za sproti v najbližji okolici.
lelj :: 12.03.2018 ob 6:59
12. KMETIJSTVO

Leta 1934 so bili ti kraji vključeni v Veliko Ljubljano, vendar so ostali pretežno kmečki.

Na vsem naseljenem področju savskih teras, na zgornjem in spodnjem, je voda večinoma povsod pri roki, deloma vrh zemlje, deloma tik pod površino, zato je imela svoj čas vsaka hiša svojo šterno ali vodnjak na vreteno ali na drog.
Zadnje čase se je sicer raven talnice za kakšen meter znižala, tako da so se nekateri studenci posušili, vendar se rodovitnost zemlje s tem ni zmanjšala.

Že od nekdaj je bilo v dolski dolini ob precej razviti košnji in paši za živinorejo močno tudi sadjarstvo, zlasti jablane, hruške, češnje, breskve in v novejšem času ribez in jagode.
Najbolj znana je bila Penkáčeva drevesnica.
Kapar je naredil toliko škode, da si sadjarstvo še ni do kraja opomoglo.

Bolj se je že postavilo na noge zelenjavarstvo in zlasti vrnitev zemlje ob Savi v obdelavo kmetom je dobra naložba, saj bo Ljubljana bolje založena z mlekom, maslom, sirom, jajci, piščanci, svinjino, maščobo, govejim in telečjim mesom.

Svoj čas so ženske vse to vsak dan vozile v Ljubljano s posebnimi vozički na dveh kolesih (mlekarice), pozneje z bicikli in tricikli, zadnje čase pa z osebnimi avtomobili s prikolicami.
lelj :: 13.03.2018 ob 9:42
13. NEKOČ

Kukavice so štele leta in otroke.
Kobilarji so napovedovali sušo in gospodarjem naštevali izgubljeno premoženje (spet zapív pet kobív).
Veverice so sproti pobirale ne le lešnike v gmajni, tudi orehe v sadovnjakih in pred hišami.
Mrčes so sproti redčile lastovke, sinice, strnadi, škrjančki, penice, škorci, kosi in druge pevke, ki so namesto sedanjih radijskih sprejemnikov napolnjevale dolino z glasbo.
Namesto z letalskimi sledmi porisanega neba so naši očetje in predniki opazovali skobce, kragulje in kanje, kako skrbijo za red v gozdu in na polju.
Nad Savo so se spreletavale tonovščice (galebi) in rangarji (čaplje).
Pri tem so si pridno pomagale med seboj vidre, podlasice, lisice in dihurji.
Po vaseh so v zvonikih in večjih hišah gnezdile postovke in ponoči so zagospodarili čuki, sove in skovirji.
V hostah je vse odmevalo od detlov, stržkov in žoln, ki so sproti krotile lubadarje in drugo nesnago.
Vrabcev je bilo na pretek, da so bile žive meje dvakrat ive, kakor so bili tudi večeri blagoglasno pojoči zaradi neštetih zborov žab, ki so se še pozno v noči prelivali z goslanjem murnov in kobilic.
Pod vsakim kapom, po vseh hlevih in vežah je bilo polno lastovičjih gnezd in lastovke so bile z visokim in nizkim letom na lovu za mušicami, muhami in komarji prebivalcem zanesljiva vremenska napoved.
Hostnim golobom grivarjem in golobicam, ki so pele uspavanke, so se po golobnjakih pogosto oglašali domači golobi.

Čas so vaščani merili po opoldanskem zvonjenju in si ure uravnavali po vlakih na drugi strani Save, ki so bolj ali manj glasni pripovedovali tudi o vetru, kakšen piha tisti dan in s tem o vremenu, ki se pripravlja.
Veter pa je prinašal in odnašal tudi jesenske in spomladanske dime, ko so gorele pcine po poljih, pograbljene po travnikih in trebež po gmajnah.
Prinašal in odnašal je tudi duh po gnojnici, ki so jo v lajtah vozili po travnikih.

Namesto kemičnih tovarn so bile svoj čas naravne kemične tovarne v gozdu in gmajni, kjer je vsako drevo tovarna zase.
Dobro razvita stara bukev ima okoli 1600 kvadratnih metrov zunanje površine listov, tako da sprejme v eni uri 2452 gramov ogljikovega dvokisa in 960 gramov vode, odda pa 1712 gramov kisika.
Znano je, da drevje oddaja tudi druge življenjske moči in omogoča življenje živalim in človeku.

Ko še ni bilo ne radia ne televizije, so morali med cerkvijo, gostilno in domačo hišo sami loviti novice in si priskrbeti za razvedrilo in zabavo, za družabnost in skupnost, naj bo že pri nedolžnem tekmovanju med gospodinjami katera bo imela boljšo prirejo, lepši vrt ali zelnik, bolj cvetoče rože na oknih.
Med gospodarji, kateri bo imel močnejši par konj ali volov, bolj zlikane komate z več koluti, več pridelka na njivah.
Med fanti, kateri bo imel boljši pokec na biču, kdo se bo bolje našemil za pusta v maškarado.
Med pobiči, kdo bo imel večjo gobo ob nošenju ognja ali lepšo in večjo butaro za cvetno nedeljo in močnejšo ragljo ali klopotec za veliki teden ali kdo si bo prisekal več pirhov.
Med dekleti, katera bo imela bolj urejen vrtiček pred hišo, lepše prtičke, bolj pisane pirhe.

Družabnost so svoj čas iskali in gojili pri vseh cerkvenih in delovnih praznikih, pri vseh delih, naj bo pri prejah ali pletenju kit.
Med seboj so si pomagali pri sekanju hoste, pri spravljanju lesa iz hriba, pri postavljanju hiš, pri reševanju imetja ob povodnjih, pri odločilnih dogodkih v hlevu ali v svinjaku.
Družno je bilo delo prijetnejše na paši, pri košnji, pri žetvi, pri oratvi, pri spravljanju mrve ali snopja, pri mlačvi na cepce ali z motorko.

Težko so pričakovali dneve ali večere, ko so imeli kje kopico, ko so meli proso ali ličkali koruzo, ko so stiskali ali sekali sadje za mošt, pri kolinah in pri kuhanju žganja.
Ob takih priložnostih so bili dobrodošli vsi, ki so znali kakšno družabno igro ali kakšno pesem.
Eno takih je v Klečah leta 1910 Francu Kramarju narekovala in pela Marija Tekavc.

Ktermo se dremle,
nej gre spat,
tako je delov Anzel mvad.

Do punoči je svadko spav,
po punoči je svate zbrav:

Ko vte čez Mengeš furali,
de navte vriskal in piskal,
de vas ne sliš Marjetica,
moja ta prva lubica!

Svatje so to vse pozabil,
čez Mengeš vriskal in piskal.

Zasliši jih Marjetica,
njegova prva lubica.

Marjetica na prag stoji,
sojga sinka v rok drži.

Mu s prstom je požugava,
z jezikom mu je črhenva:

Tiho bod,
tiho,
Anzel ti,
na boš je mov sreče,
gvišen si!

Ko urca bije ponoči,
Anzelna že gvavca boli.

K je mežnar zazvonu beli dan,
je Anzel bil na pare djan.



Ista pevka mu je zapela tudi pesem o Jobu.


Stari Job bován leži,
bovan leži,
goscev želi.

Gosci so pa dam prišli
in Job bovan na gnoj leži.

Zagodite eno mi prov lepo,
eno prov lepo,
eno prov sveto.

Od ta svahkega imena Jezusa,
od lube dvice Marije!

Zagodejo mu prav lepo,
zagodejo mu prav sveto.

Kaj pa vam zdej bom v gosli dav?

To vam bom dav,
Kar sam imam!

Segu je v sojo desno stran,
zagrabu pest belih črvov
in goscem v gosli jih zagnov.

Gratali so rumen cekin,
gosci so pa dam odšli,
se za cekine skregali.

Jobova žena tud dam je šva
in gosce spotom vprašava:

Kje ste vi gosci godli le,
da zvate ste dobili te?

Mi smo jo godli starmo Job,
eno prav lepo,
eno prav sveto.

K je žena k Jobu dam pršva,
Tok huda bva je na moža:

Jest morem po svet kruha prosit,
ti pa goscem zvate daješ!

To sem jim dav,
kar sam imam,
sej teb tud še lahko dam!

Segu je v sojo desno stran,
zagrabu pest belih črvov,
jih bab ke v bertah je zagnov.

Gratale so rumene gosé,
K se bab ke v kuštre zapode.


Praznovati je bilo treba vsa žegnanja in veselice, vse sejme in sejmulje.
Nihče ni smel zamuditi nobene fantovščine in dekliščine.
Fantje so se zbirali vsak večer po napornem delu po svojih zbirališčih sredi vasi in peli pozno v noč, sodelovali pri voglarjenjih, zaplečevanjih, vasovanjih in pri pretepih s fanti iz sosednjih vasi.

Mlado in staro je sodelovalo pri vseh navadah, šegah in vražah, vsaj za pričo.
Naj bo pri postavljanju mlajev, pletenju vencev, kurjenju kresov, naj bo pri koledovanjih in šranganjih, pri svatovščinah, krstih, botrinah, pri pogrebih in sedminah.

Iz vseh vasi so hodili na sejme, naj bo že v Moravče ali Mengeš, v Lukovico ali na Brdo, v Ljubljano ali v Domžale, naj bo s prirejo za prodaj ali z željo po dobrem nakupu, z domačimi pridelki ali izdelki kot so bili slamniki in kite.

Vsi so bili še iz graščinskih časov vajeni skrivaj posmukniti kakšno ribo iz vode in mladina se je obvezno vadila z lovljenjem kapeljnov po Mlinščici.

Vse vasi so se vsako pomlad slovesno odele v poletna oblačila.
Sneli so zimska dvojna okna in nataknili polkna, pogosto pa obenem tudi pobelili hišo zunaj in znotraj.

Čez vse poletje so hodili stari in mladi v hosto po gobe, nekaj časa tudi po jagode, dokler so bile, potem pa po kostanj, pa po ježice in želod.
Med prvo svetovno vojno so iz njega kuhali kavo.

Vse leto so zlasti revnejši nosili in vlačili domov tudi suhljad in jeseni delali butare, saj se je bilo treba za kurjavo in kuho kar dobro založiti z drvmi in štorčki.
Takrat še ni bilo ne premoga, ne elektrike, ne centralne, ne plinske kurjave.

Doma so si še marsikaj napletli in natkali, da niso bili preveč odvisni od industrijskih izdelkov, tako da so v trgovinah kupovali zlasti špecerijo, cuker v štokih, pozneje v kockah in v sipi, sol, smrdljivec, saj so vse do srede tridesetih let vse pri hiši in pri živini opravljali pri trskah, svečah in petrolejkah.
Šele v novejšem času so zlasti za osvetljavo voz na cesti uporabljali tudi karbidovke.

Za vožnjo so imeli tu pa tam tudi koleselj ali pozimi sanke.
Šele po prvi svetovni vojni so se zgostila kolesa, kakor po drugi avtomobili.
lelj :: 14.03.2018 ob 15:41
14. MLINŠČICA

Bržkone je bila tudi ureditev Mlinščice ena od potez široko zasnovanega programa za osušitev Ljubljanskega barja.

Valvasor pripoveduje, kako je Ljubljanica pogosto narasla, ker se ni zadosti hitro odtekala proti Zalogu, tako da je leta 1190 segla voda v Ljubljani hišam do zgornjih oken, leta 1537 so pa ljudje kar iz prvega nadstropja stopali v čolne.

Zaradi slabega odtoka je bila zamočvirjena vsa okolica, zato so v Ljubljano klicali strokovnjake od vsepovsod, iz Italije, Nizozemske in iz Avstrije, da bi jih rešili te nadloge.
Šele cesarica Marija Terezija je stvar odločno vzela v roke in od leta 1762 zahtevala poročila o osuševanju Ljubljanskega barja, o stroških in o tem, koliko naj prispeva dežela.

Leta 1769 je prišel v Ljubljano na šolo za risanje, mehaniko, hidravliko in geometrijo, ki jo je pri liceju ustanovila kranjska kmetska družba, Gabrijel Gruber.
Ta je napravil načrt za prekop in za poglobitev struge Ljubljanice.
Prekop so začeli kopati leta 1772.
Delo je trajalo 10 let.
S tem se je močvirje in mah pod Ljubljano bistveno osušilo.

Zato so potem povsod začeli navdušeno kopati jarke in prekope, tudi na dolski strani, kamor Ljubljansko barje sega z zadnjimi tipalkami.

V zvezi s tem se je iz leta 1829 ohranila pesem, ki ob prihodu cesarja Franca v Ljubljano opisuje to zavzemanje za prekope.

Vence Iblana spleta,
raja,
šum vesela krog bobni,
danes srečen dan obhaja,
k cesar Prule poslavi.

On močvirje razgleduje,
k ga noben ukrotit ne ve.

Kjer je znamne,
oznanuje,
vstalo iz njega po poljé.

Ta beseda Kranjce vname,
nove struge kopljejo,
posuše globoke jame,
kesni Iblanci tek dado.

Preden leto štirkrat mine,
po močvirju pele pot,
žito rase,
voda zgine,
hiše vstajajo povsod.

Res je vstalo polje, voda je izginila, vsepovsod so rasle hiše, ob Mlinščici pa še prav posebej mlini.
Mlini so bili tudi ob odcepu Pšate, ki teče skozi spodnji del Beričevega, kjer je bil Knezov valjčni mlin in kjer je bila tudi Modrova zadružna elektrarna.
Leta 1910 je Franc Kramar v Beričevem zapisal eno od pesmi o mlinarju in smrti.
Zapela mu jo je Helena Velepec.


Mlinar je zjutraj zgodaj vstov,
v frišni vodici se umov,
gor in dol po malnu šov,
zvesto je molu svet roženkranc.

Božja dekva k njem pršva,
Božja dekva,
ta grenka smrt.

Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!

Mlinar boš šov rajtengo dajat,
kako si merco kaj jemav,
od ta belga in ta ajdovga,
od ta belga in ta ajdovga!

Jest mam v šiš mvado ženo,
pa pejdi ti smrt po njo!

Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!

Jest mam v šiš 9 vatrok,
pa rajši ponje pejdi smrt!

Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!

Jest mam v šiš še stara dva,
le pejdi smrt ti rajš po njá!


Le hiti se napravlati,
jest te na vtegnem čakati!

Zdej malnarja pa razjezi,
ji kvadvo u gvavo zapodi.

Le čakaj,
čakaj,
mlinar mvad!

Ko bo preteku let in dan,
boš ležov ti močno bovan
in si boš prosu smrti sam!

Ko je preteku let in dan,
je mlinar bil močno bovan
in si je prosu smrti sam.





Ko so za časa barona Erberga v letih 1822 do 1824 njegovi tlačani od Kamniške Bistrice speljali deloma umetno korito Mlinščice je bila s tem na tem področju dana možnost za žage, mline in prvo manjšo industrijo in sicer za
JUB Jugoslavenske uljne boje (prvi lastnik Beograjčan) v Dolu
KANSKY tovarna barv in kemikalij na Vidmu s podružnico v Klečah in Oljarico v Podgradu
Zalokarjeva kisarna na Vidmu

Vzdrževanje umetne struge Mlinščice so po dogovoru vseh tovarnarjev, mlinarjev in žagarjev izvajali tako, da so za teden ali več dni zaprli vodo in v tem času počistili in poglobili strugo, popravili bregove, zapornice, jeze in mostove.

Leta 1895 je bil v Ihanu postavljen razbremenilni jez za regulacijo ob previsoki vodi.

Od pomembnejših vodnih naprav na dolskem področju Mlinščice so bile
Špurčeva ali Jermanova fužina in kovačija v Zaborštu
Tomčeva in Zalokarjeva tovarna v Zaborštu
Galetovi, poznejšega Kanskega mlini na Vidmu
Gréjnski málen pod Jubom
Graščinski mlin ob Narofu, poznejši Blažev ali Valjavčev mlin in žaga
Meščeva žaga
Kobaležev mlin v Klečah, ki je bil nekaj časa tudi v sklopu videmske tovarne
Flajšmanov ali Kastelčev mlin v Klečah, ki je do 1898 mlel žito, do 1966 pa le še drobil koruzo za krmo živini
lelj :: 15.03.2018 ob 7:24
15. ŠPURČEVA KOVAČIJA

V Špurčevi kovačiji in fužini so po 1886 izdelovali krampe, lopate, sekire, motike, lemeže in se pozneje usmerili na zvonarstvo ter izdelovali jarme, vzvode, gože, ležaje in kemblje.

Ko je po 1929 začelo zmanjkovati naročil za zvonove so fužino in zvonarstvo preuredili v mlin za mletje antracita, premogovih ugaskov in manganove rude, ki so jo za tovarno barv Jerka v Ihanu dobivali iz Rusije.

Med nemško okupacijo je mlin stal, partizani pa so imeli v njem bunker Podmornica.
Po vojni so Špurčevi spet mleli barve.

Leta 1948 je pri mletju antracita ogenj uničil staro leseno kovačnico.
Tedaj so obrt opustili, tako da so zdaj vidni samo še betonski stebri v Mlinščici
Sunbeam :: 15.03.2018 ob 7:54
Kje so izkopali antracit, da so ga dali zmleti? Kje v bližini? Verjetno je šlo za samovžig.
lelj :: 15.03.2018 ob 9:39
kakor je meni znano so od leta 1878 kopali antracit na Rudniku pod Orlami, tam nekje kjer je zdaj nakupovalno središče v Ljubljani

verjetno so ga od tam vozili
za bližje nahajališče mi ni znano

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.