Saj ne moreš verjet. To je tekst , kot bi ga pisala prepirljiva branjevka. In ona trdi, da tega na forum ne spuščajo. Za znoret, te ženske ne premorejo nikakršne samokritike. Dobro je, da so ustanovile svoj forum. Še bolje pa bi bilo, da ne bi več sem zahajale. Pa da se še njihove oboževalke prestavijo tja. Kako bi bilo to lepo.

In ker dobivas maile in fb sporocila moras biti se tukaj ?

Res si boga miš daj raje prošnje piši in se več ukvarjaj s hčerko.Brigaj se zase.Bo šlo?Verjetno ne.Sej vem da nimaš niti za en let star burek revica.Najbolj da začnemo zbirat denar a rabiš nov mobi?

Bila sem otrok, ko sem videla na Barju zelve, ki so mi bile zelo vsec. Bila sem prepricana, da plavajo, zato sem dala eno plavat z dobrim namenom, ne s slabim. S psom se je pa zgodilo par let kasneje. Doma so pleskali in so me za nekaj dni dali k teti, kjer mi je bilo neznansko dolgcas. In tako sem sla na spancir do ene farme, visje gor od glavne ceste Farma je stala ob zelo siroki stranski cesti, na kateri nikoli prej nisem videla nobenega vozila. Pred hiso je bil en pes in jaz nora na pse, sem stekla k njemu in sva se igrala. Od hise do stranske ceste je bilo kakih 20m, Cez cas sem psu rekla, da grem, a je tekel za mano. Parkrat sem ga vodila nazaj proti hisi, a je vedno znova stekel za mano. Naenkrat je s severa pridrvel tisti velik tovornjak z dvema prikolicama. Jaz sem mahala, da bi sofer ustavil. Psa sem podila domov. Na prazni cesti je bilo dovolj prostora, da bi se ognil psu, lahko bi upocasnil, a je z nespremenjen hitrostjo zapeljal direktno cez psa, ki je bil na mestu mrtev. Tovornjakar je odpeljal naprej proti glavni cesti, jaz sem pa stala kot prikovana se dolgo casa. Velikokrat pomislim na tega psa, ceprav so minila ze desetletja in se vedno pocutim krivo. Vsakic, ko sem se kot odrasla peljala tam mimo, me je stisnilo. Zadnje case me vest tako daje, da cim slisim za koga, da je s tistega konca, zacnem vrtati, da bi zvedela, ce so odrascali v tisti hisi in je bil pes njihov in se sprasujem, ce en dan naletim na lastnike ali njihove otroke, kaj jim bom rekla. Do danes nisem nikomur povedala, da je zaradi mene tovornjakar povozil psa. Zdaj me pa obsojaj.

Kukr jaz vem, martinčki /mislim, da so to pozidne kuščarice/ prezimijo v kakih špranjah, med kamni pa tak.

Delala sem doma na kmetiji in od konca osnovne šole med vsakimi počitnicami, delala sem med skoz med študijem in se sama preživljala, delam še zdaj in imam skoraj 30 let delovne dobe. Bo dovolj?

Fuj in s tem se hvalis da si bila sadisticen pamz?????

Po mnogih letih si z linkom pomirila mojo vest, da sem umorila zelvo, ko sem jo kot otrok dala plavat v en bajercek na Skofljici. Revca je kar potonila in ni prisla na povrsje. Zdaj imam vsaj upanje, da je prisla na povrsje in zivela srecno zivljenje. Se za enega psa me daje vest. Tam pa ne bo odresitve.