Meni je bil najbolj zabaven bratranec, ki so ga tudi od rojsva ucili slovenscino, a mu ni in ni sla. Ko je odrasel, ga je Slovenija naenkrat zacela zelo zanimati in takrat si je jezik sam zelo izpopolnil. Ampak vedno je rekel, da se macka skravzla. To je pomenilo, da se macka zvije v klopko (mogoce tudi tole moje ni ravno pravilno). Njegovi sestri sta znali zelo dobro slovensko, ceprav z arhaicnimi besedami, ampak danes, ko so starsi ze dolgo pokojni, obe pravita da imata velike tezave s slovenscino, ker je nikoli ne uporabljata. In enega sem poznala, ki je bil porocen s Slovenko in ga je tast ucil same take v stilu: babe, tih pa delat, ali baba, metlo v roke, baba, za sporget in kletvice. Ker zena na te fraze ni trzala, je vadil slovenscino na obiskih.

Meni se zdi kot neka vrsta atavizma, ki se kaze kot psiholoska motnja zasvojenosti. Dosti zensk privlacijo maco moski, taki, ki bi pred 10 000 leti z lova prinesli srno ali mamuta, da plemenu ne bi bilo treba stradati. Od takrat smo se razvili v drugo smer, ampak te zenske se vedno iscejo lovca z bicepsi. Jasno, da so taki bolj agresivni kot neka suha juzna brez misic in energije. Zato mislim, da so te ženske hormonsko in dusevno ostale v tistem casu, ker drugace si res ne morem misliti, zakaj bi katerakoli hotela divjaka. Ne kupim teorije, da samo ponavljajo druzinske vzorce. Tudi take, kjer v primarni druzini niso dozivele nasilja se vcasih specajo z nasilnezi. Vidim jih kot odvisnice od teh moskih. Ce ne bi bile nagnjene k tovrstni odvisnosti, bi nasilneza odslovile ze cisto na zacetku, na prvem ali drugem zmenku. Porivanje po stopnicah, klofutanje, pretepanje se namrec ne zgodi na prvem zmenku. Do tega je dolga pot. Zenske zacutimo moske takoj na zacetku. Ne verjamem, da ne bi cutile, da je tip nasilnen, ampak jih vseeno hormoni zenejo, da ga sprejmejo takega, kot je. Jaz mislim, da je glavni problem tu, na zacetku zveze, ko se zenski se ne gre za otroke in za financno varnost in se ni paralizirana od strahu. Ko pride do vsega tega, je najveckrat ze prepozno, ker so fizicno in psihicno ujete. Tudi ce se takim pomaga, da nasilneza zapustijo, se pogosto same od sebe vrnejo nazaj k njemu. Zame je to zasvojenost, psihicna bolezen.

Nikoli v življenju nisem bila do nikogar groba. Razen enkrat sem po nesreči treščila po glavi z škatlo za bonbone svojo sestro. Oče ni nikoli položil rok na nas otroke. Niti za uho nas ni stresel. Grobosti nisem prenašala ne na svoji ne na drugi stran. Sem se pa hotela izogniti lažnemu opravičevanju in lažnim obljubam, kako nikoli več. In sem ga izselila, ko ni imel možnosti prepričevanja . Čim si enkrat poskusil biti grob do nekoga, je to v tebi. Fox, verjetno se nisi motila o tem fantu. Boš že kdaj izvedela, kakšen je do sedanje 🙂

Ze pozabljas kaj besed? Zame so v slovenscini od vsakodnevnih besed najtezje: zloraba (abuse), kuhinjsko korito/ umivalnik (sink), jarek (ditch) in tisti une, ki je kot pocitniska prikolica, ampak ni, ker ima volan in sedez za voznika v istem prostoru, en dom ali nekaj takega (motorhome). V zivo nikoli ne znam povedati teh besed, pa ce mi s pusko grozis. Se za napisat sem morala mocno premisljevati..

Od nasilneža je nujno oditi. Se spomnim, kako me je moj tedanji fant močno prijel za ramena in me grobo stresel, ko mi je hotel nekaj "dopovedat" . Stara sem bila okrog 20. Celo skupaj sva že živela. Ko je nekam šel za več dni, sem prosila očeta, da pride do mene. Spakirala sva njegove stvari, zamenjala ključavnico in odpeljala njegove stvari k njegovim staršem. Z pismom vred, da naj me ne poskusi več iskat, ker je zveze konec. Čez mnoga leta sva se srečala in me je spraševal, zakaj sem nehala??!! Še vedel ni. Saj mu ni imelo smisla razlagat . Rekla sem mu samo, da nisem prenašala njegove posesivnosti. Verjetno so ga tudi vse ostale punce za mano pustile zaradi tega. No, žena mu je pa umrla 🙁

Ja lej, tista z Kamnika ga je zapustila, pa so v črni kroniki brali, kako ji je čez čas prerezal vrat. Zaradi strahu ne gredo. Poleg tega jih nasineži naredijo odvisne, al finančno, jim dopovedujejo toliko časa, da so nesposobne, da to verjamejo same, postanejo nesamozavestne, se prepričujejo da so krive, da so si zasužile, itak jih osami od socialnih krogov, prijateljev, družine in taka res ne potrebuje še naprej brat, kako si je sama kriva in se ti ne smili. Ni druge kot da se o tem čimveč piše in govori, da bodo prebrale, da niso edine in da se lahko rešijo iz krempjev nasilneža. Samo ne rojevat še kakega otroka v to, pomagajo pa začasno vsaj varne hiše in povedat o tem, kar se dogaja. Tudi sosedje, ker verjetno slišijo, ne vam bit nerodno, potem pa ko se naredi tragedija govorit, kako ste videli in slišali. Moje mnenje je pa tako.