Mogoce na Kitajskem. Tu vsekakor ne. Nekaj drugega bi napisala. Lepo, da se ukvarjajo z ljudmi na robu druzbe, a vprasanje je, ali ima to zazeljen ucinek ali v resnici samo podaljsuje in nadaljuje mizerijo. Za primer ti dam narkomane. Jaz jimm preko davkov placujem igle metadon in po novem tudi medicinski heroin, da ne omenjam resilcev in resevalcev, ki na nekaterih lokacijah posvetijo vecji del svojega delavnika njim. Ali jim s tem kaj pomagam? Pomagam kaj otrokom, bodocim narkomanom? Pomagam jim ne. dokaz za to je vedno vec ODjev in vedno vec smrti zaradi opiatov (preneseno na slovensko populacijo bi bil en smertni primer samo zaradi opiatov najmanj 1 na 2 dni). Jaz tu ne vidim nobene koristi te pomoci. Ali pa ljudje, ki hodijo h psihoterapevtov in se vedno bolj pogrezajo v svoje probleme, jemljejo vedno vec ADjev. V cem je to pomoc tem ljudem. Iz generacije v generacije postajamo bolj sibki, bolj odvisni in bolj nemocni. To zame ne sodi v kategorijo pomoci. Pomoc bi bila, da se starse v red spravi, da znajo vzgajati otroke za njihovo prihodnost in ne za svoje neuslisane tihe, egoisticne zelje. Samo take preventive se ne izvaja. Raje kurativo, ki prinese vec dobicka in stalne odvisneze.

Kitajci otroka, ki ni po njihovi volji, zavržejo. Zahodna Evropa in Quebec pa z njimi delajo. Ker vendarle imamo še nekaj čuta za ljudi, ki ostanejo na robu družbe.

Saj zgolj reagiram na tvoje bedarije. Če bi si v živo upala povedat? Punca, sem se ukvarjala z večjimi problemi, kot samovšečni frklji povedat, kar ji gre.

Kanadske višje šole gojijo gada na prsih.

Marija, a si ti kaj delala v Kamniku z moteno mladino?