PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

CESAR MAKS IN MEHIKA - 3


lelj :: 26.02.2021 ob 17:15
Brž ko nastopi cesarstvo, prične marljivi vladar skrbeti za blagor dežele.

Že 10. avgusta poda se na ogled, da spozna z lastnimi očmi potrebe in rane ljudstva, kolikor mu je mogoče pri nevgodnih okolšinah.
Po lastnih skušnjah popravi in prenaredi marsikaj puhlega.
A zavoljo velike obširnosti dežele njegove prenaredbe nimajo povsod veljave, posebno tolovaji mu kljubujejo.

V tem traja vojska neprenehoma.
Francoski general Bazaine in avstrijanski prostovoljci v zavezi z domačimi krdeli vdarijo proti severu, poiščejo Juareca, ga dobro našeškajo in zapodijo skoro 400 milj daleč od glavnega mesta.
Tukaj je dovršeno težavno delo do malega.
Juarec zgubil je bil jedro svojih vojakov in bati se ni, da bi se hitro okrepčal.

Toliko bolj nevarna naloga pa čaka cesarskih na večerni strani.
Sovražnik ogiba se rednega boja v ravnoti, napada jih le nenadoma po vozkih potih, gojzdih in hribih, kjer se lahko vmakne, kadar je sila.
Ni ga tedaj mogoče vničiti ali zajeti.
Vrh tega je množica za veliko širjavo premajhna, komaj odmakne pete, že zasedejo republikani prostor, kterega je ravnokar popustilo cesarsko krdelo.
Sovražnik je sicer slabo oblečen in oborožen, a znane so mu vse poti, tedaj se lahko poskrije in vjide.

Strašne težave trpijo tu Evropejci.
Krajina dežele je večidel pusta in polna peska, v kterega se človek do kolen vdere.
Truden od lakote in hude žeje ostal je marsikdo v pesku v plen mrhovinarjem.
Ako kdo zamudi se v gojzdu na poti, brž ga zajamejo sovražniki, ga oropajo in grozovito vmorijo.
Indjani imajo navado, mrtvim in ranjenim izleči kožo iz čepinje.
Sunbeam :: 26.02.2021 ob 17:40
Avtor: lelj
.
Ako kdo zamudi se v gojzdu na poti, brž ga zajamejo sovražniki, ga oropajo in grozovito vmorijo.
Indjani imajo navado, mrtvim in ranjenim izleči kožo iz čepinje.
Skalpirajo, po naše.
lelj :: 27.02.2021 ob 17:43
Kako strašen je bil ta boj, dokaže sledeča črtica iz življenja nekega Mehikana, ki mi jo je sam popisal.

Večkrat, pravil mi je omenjeni prostovoljec, so nas zagnali lastni vodji v nepotrebno nevarnost.
Iskali so slave, kjer je ni bilo, za svoje vojake ni jim bilo dosti mar, tedaj so silili vedno le naprej in se ločili od večjega trupla.
Ponoči nam tedaj ni bilo upati, ako nas zagrabi večja truma od naše.

Naš stotnik bil je posebno hude krvi in želen slave.
Njegov oddelek štel je le še 180 mož in s to peščico zapodi se za veliko večjem sovražnem krdelom, ki je bilo pobegnilo med hribe.

Dospemo vrh griča, na kterem se je bil vtaboril drug cesarski stotnik s svojem oddelkom ter čakal v zavarovanem kraju sovražnega napada.
Ko čuje namen našega poveljnika, zavzame se in opominja prepogumnega prijatla, da naj ne pogublja svojih ljudi brez potrebe in vspeha.
To ni pravi pogum, to je predrznost.
Vse je bob v steno, naš stotnik nas drvi v dolino, podobno kotlu in zaraščeno z gostem grmovjem.

Komaj smo koračili kake pol ure po dolini in dospeli ravno v sredo ozkega kotla, kar zagromi strel od vseh strani, čeravno ni viditi žive duše.
Skoro polovica naših revežev se zvrne pri ti priči, ostali ozirajo se po sovražniku in ne vedo, komu bi se branili.
Nekaj pušk se sproži v gosto grmovje, menda brez uspeha.
Skriti sovražnik pa poka neprenehoma tako grozovito, da počepnejo naši ko muhe.
Le stotnik in kakih pet okoli njega jih še stoji pokoncu.

Zdaj se vdero republikani iz grmovja, pokoljejo vse, kar se giblje in jamejo ropati.
Meni odtrgala je krogla obrvi, pa ni me hudo ranila.
Ko vidim planiti divjake iz grmovja, pride mi misel, ki me je rešila gotove smrti.
Vržem se na tla ter zavalim nase mrtvega prijatla, da me je oblila njegova še gorka kri.

Ko se nihče več ne brani, začnejo sovražniki sramotno delo.
Ropajo brez vsmiljenja mrtve in ranjene, jim preiščejo vse žepe in slečejo obleko.
Tudi mene slečejo skoro do nazega in ker mislijo, da sem že mrtev, pustijo me potem v miri ter odidejo.
Za njimi prikažejo se veliki mrhovinci Aasgeier v zraku, se spuste na mrtvaško polje in pričnejo svojo ostudno večerjo.
Strašno je bilo viditi ranjence, ki so se branili krempljev tih ptičev, kteri so jim nar prej skljuvali oči, potem pa jeli jim trgati kose mesa iz života.
Srce me je bolelo, pa pomagati nisem zamogel, ker so mi bili divjaki orožje pobrali.

Ko se napoči noč in tudi mene napade eden tih vragov, vzdignem se ter iščem poti, po kteri smo bili sem prišli.
Pridružita se mi dva tovarša, ki sta se bila skrila v grmovju.
Celo noč se klatimo po gojzdu, na jutro vgledamo indjansko kočo, narejeno iz vej in gline.
Prebivavcu se smilimo, skrije nas v kočo vkljub smrtne nevarnosti, ako bi nas kdo pri njem zasačil, in deli svoj ozek prostor in pičlo hrano z nami, dokler zve, da se bliža veča truma cesarskih, potem nam kaže pot, dokler dospemo do nje.
Zares, tudi divjaki so blagodušni, vsmiljeni in mirni, ako jim pustiš ljubljeno prostost.

Od našega oddelka rešili smo se menda le trije.
Kaj se je s stotnikom zgodilo, mi ni znano, videl ga nisem nikoli več.

Iz tega vidi se, kako strašen je boj v neznani deželi.
Ni tedaj čuda, da se je število cesarskih dan za dnem manjšalo.
Nenavodna vročina in vreme tistih krajev bila sta dva huda sovražnika.
Veliko Evropejcev pobrala je tudi mrzlica.
leskova mast :: 27.02.2021 ob 18:15
Vsem vladarjem bo bilo treba kupiti svincene vojacke in jih zapreti v grajske stolpe in naj se tam igrajo z njimi.
lelj :: 28.02.2021 ob 15:29
Francoski generali, ki so s tolovaji in puntarji zelo vjstro ravnali, storili so boj še bolj srdit.
Cesar Maks jim zapove še večo brezozirnost do vjetih.
Nesrečni ukaz od 2. oktobra 1865 glasi se:

Vsak, kdor bo vjet z orožjem v roki, se mora kakor hudodelnik ali tolovaj brez odloga v 24 urah ustreliti.

Ta ukaz razkači vse nasprotnike cesarstva.
Bil je velik pregrešek in prisili republikane, enako ravnati z vjetimi.
Tedaj se je srditi boj preobrnil v klanje.
Morda bi cesar Maks danes še živel, ako bi ne bil dal nesrečnega ukaza.

Poglavitni vzrok njegove pogube pa je bilo pomankanje denarja.
Mehika bila je že obožana, ko je Maks nastopil kraljestvo.
Neprenehana vojska požira silne zneske, še več pa se porabi denarja za ceste, pota, mostove…
Ko je bil blagi cesar svoje iz Evrope prinešene miljone v prid dežele obrnil, prične se žalostna doba stisk.
Nikjer ne dobi denarja na posodo in vojaki, ki morajo čakati plačila, jamejo godrnjati, ker ne dobijo živeža.
Vrh tega se na njegovem dvoru prepirajo Mehikani, Avstrijani in Belgičani, si nagajajo in eden druzega črnijo iti.
Tega duha se naleze v kratkem cela armada, vojaški red gre rakom žvižgat in cesar je vkljub sovražne zadrege prisiljen, svojo stražo izpustiti, oddelek dragonarjev razdreti ter prositi ošabnega in brezozirnega generala Bazaine, da mu da francosko stražo v palačo.
S tem si je postavil Maks sam prav sitnega oskrbnika.

V tem ko cesarstvo samo od sebe razpada v notranjem, proti mu tudi od unanje strani poguba.
Francosko ljudstvo je že očitno godrnjalo, da Napoleon, podpiraje ptujca, pogublja ljudi in trosi denar brez dobička.
Nezadovoljnost ljudstva ostraši Napoleona.
Ne upa si dalje pošiljati v Mehiko niti denarjev, niti vojakov, in ko mu slednjič blagajnik severnih držav, Zevard, jame žugati, da bo podpiral Juareca, spozna francoski vladar, da je čas, pustiti v nemar Maksa in Mehiko.
Obljubi tedaj Zevardu, da bo do novembra mesca 1867 svoje vojake, vsakega polleta tretjino, poklical iz Mehike.
To je bila poguba mehikanskega cesarstva, to je bil začetek konca.
lelj :: 28.02.2021 ob 15:49
Zdaj sklene pogumna Karlota, iskati zadnje pomoči, da reši zapuščenega moža.
Odpelje se junija mesca, iz Amerike, ter se poda v Evropo, nadjaje se krepke podpore.
Blaga gospa ni mislila, da ne bo vidila nikdar več niti svojega dragega Maksa, niti Mehike.

10. avgusta dospe v Pariz ter se brez zamude poda k Napoleonu.
Cesar sprejme jo z mrzlem obrazom, njegove prve besede ne pomenijo nič dobrega.
Vse prošnje prestrašene in obupljive gospe, da bi ji dal vojakov in denarja, odletijo od jeklenih prsi Napoleona.
Ne gane ga britko in ojstro očitanje, ne razžaljive besede.
Maje le z ramami, pa ne dovoli ji nobene prošnje.
Francoski cesarici smili se nesrečnica, a več ko solze, ne zamore ji dati.

Državni minister dobi povelje, ji z lepo naznaniti, da je vse njeno upanje in zahtevanje zastonj, da ni mogoče francoski vladi, prelomiti obljube, ktero je dala svojemu ljudstvu in državam severne Amerike.
Tega povelja znebi se minister s takim vspehom, da Karlota zapusti z veliko žalostjo Pariz in se poda v samoten in tih Miramare.

Konec septembra mesca popotova v Rim.
Papež Pij IX. sprejme jo prav prijazno.
Kmalu potem zapazijo njeni služabniki, da se je bati zastran pameti blage gospe.
Nesrečnica zmislila si je, da ji žuga povsod strup, le v papeževi palači, kjer so ji bili stanice pripravili, se ji zdi varno, le tukaj ne boji se ničesar.
V kratkem ni nihče dvomil, da je um revce otemnel.
Obnorela je !

Po nasvetu zdravnikov se vrne v Miramare, ker upati je bilo, da bosta samota in mili zrak tega kraja, kjer bo ločena od sveta, njenem zdravju vgodna.
Ali vsa skrb, vse prizadevanje zdravnikov, vsa postrežba ne koristi veliko, temna megla ne zapusti njenega uma.
Ker bi ji morda prememba zraka koristila, preselila se je v domovino, v grad, kjer je bila rojena.
Pa tudi znani domači kraji in prijazna okolica, spomini na mlade leta dozdaj je še niso ozdravili.
Kaj bi počela revica, ko bi zvedila strašno smrt svojega Maksa !
lelj :: 28.02.2021 ob 16:19
Vrnimo se nazaj v Mehiko.
Tu je nesrečen ukaz, po kterem se mora vsak vjetnik Juarecove stranke brez vsmiljenja ustreliti, le pre hitro spolnil.
Cesarski general Mendec vjel je dva sovražna vojskovodja.
Vojaška sodba obsodi ju k smrti in oba bila sta vstreljena.
Tako grozovito ravnanje razkači Juareca, ki komaj čaka, da bi se odpeljale francoske trume, da bi potem vdaril po puhlem cesarstvu in ga razrušil.
Bazainu pa se vkljub povelja svojega cesarja ne mudi.
Odlašal je odhod od dne do dne, a ne iz ljubezni ali prijaznosti do Maksa, timveč zavoljo lastnega dobička.
Malo pošteni mož kupčeval je po deželi in razposodil svoje denarje kupcam, ktere je zavoljo svojega prida moral braniti, dokler se je dalo.

Zavoljo tega in ker so bila nar važniša mesta Puebla, Mehika in Verakruc še cesarjeva, bala se ni vladna stranka še nič kaj hudega.
Ko pa se sliši, da se je podalo važno mesto Matamora republikanskemu generalu Eskobedu, se prestraši vse in obupa.
Neprenehoma napreduje sovražnik, cesarski se vmikajo.
Bazaine se brani le svoje kože, zbira svoje čete in daje republikanam priložnost, da se brez zadržka bližajo Mehiki.
Večje ceste so že zaprte, veliko mest že vzetih.
Mehiko oklepajo v vedno ožjem krogu.
Sliši se tudi, da je cesar nevarno zbolel in namerja se kroni odpovedati.
Ko bi bil to storil, ne bi ga bila zadela grenka usoda.
A on ne misli nič tacega, timveč tolaži osupnjeno ljudstvo s sledečimi besedami:

Stal bom na prestolu,
kamor me je poklicala prosta volja naroda,
težave in nevarnosti ne bodo me odvrnile od moje dolžnosti.

Nevarnost ne omami pravega sina Habsburške rodovine.

Večina naroda volila me je,
da branim njene pravice proti sovražniku reda,
premoženja in prave samostalnosti.

Vsemogočni Bog nas bo tedaj varoval,
ker resnično je ljudstva klic božji klic.

To se je skazalo že večkrat,
to se bo tudi zdaj,
ko se ima dežela preroditi.
lelj :: 06.03.2021 ob 14:46
Pogum in nadepolno srce cesarja Maksa ne premoti francoskega vladarja.
Spozna prav dobro nevarnost cesarstva, kterega je dozdaj branil.
Tedaj pošlje druzega generala v Mehiko, da bi pregovoril Maksa, naj se odpove cesarstvu ter ob enem s Francozi zapusti deželo.
Tudi se zdi francoski vladi bolj varno, celo armado na enkrat odpeljati iz Mehike, kar se ima zgoditi mesca marca ali aprila.

Ko se je to godilo, bival je cesar Maks v Oricabi in se le malo pečal z vladanjem.
Dvomil je in premišljeval, bi se li odpovedal cesarstvu, ali ne.
Nenadoma pokaže se zopet v glavnem mestu, ter naznani, da ostane, akoravno ga zapustijo Francozi in stiska severni sosed.
Pravi se, da ga je pregovorila duhovščina, ktera mu je obljubila 25 miljonov in armado vrojencev.
Morda sta ga tudi premotila ravno prej iz Evrope se vrnivša generala Miramon in Mendec.
Gotovo je, da se je Maks, ločivši se od Francozov, podal v veliko nevarnost, igral je za svojo glavo.

Vendar si je dokaj prizadeval vstaviti prelivanje krvi.
Pa ker je imel krog sebe le nestanovitne in lažnjive ljudi in le slabo podporo, ni mogel doseči, česar si je želel.
Slabo se mu je že godilo in pravijo, da se je skušal pogoditi z Juarecom, ki pa se ni hotel zastran tega nič pečati ž njim.

Proti koncu januarja 1867 zbrani so že vsi francoski vojaki, kteri so se dozdaj bojevali v Mehiki, v Verakruci in jamejo se odpeljevati v domovino.
Jako sramotno znebi se velki narod naloge, ktero si je sam postavil, in prepusti nesrečnega cesarja nemili usodi.
Napoleonu je bilo vse spodletelo, tedaj se odtegne, da se obvaruje veče zgube.
Mislim, da nihče ne bo hvalil tega ravnanja, marveč bo vsak rekel, da je Napoleon pogubil vrlega in nadepolnega kneza avstrijanskega.
Da bi ga bil pustil v miru prebivati v lepem gradu, ki zdaj prazen stoji in žaluje po svojem nekdanjem posestniku !
leskova mast :: 06.03.2021 ob 17:06
A da narod ne mara kraljevine in se manj enega tujega povzpetnika, mu pa nikoli ni padlo na misel?
lelj :: 07.03.2021 ob 10:28
IZDAJAVEC V KVERETARI

Vedno bližje se pomikajo sovražne čete Mehiki.
Po nasvetu svojih častnikov zapusti Maks glavno mesto, da bi ga rešil oblege in se poda v trdnjavo Kveretaro, nadjaje se, da se bo sovražnik s celo armado zagnal za njim.
Komaj odide, že se prikažejo sovražne čete pred Mehiko, da bi s silo zmagale mesto.
Vtaborijo se ter nadlegujejo prebivavce noč in dan s strelom, pa brez zanimivega vspeha.
Poškodujejo le nekaj poslopjev in vbijejo tu pa tam kakega mestnjana.

Posadka mesta znesla je okoli 10 od 12.000 mož, med njimi 400 Avstrijanov.
Sovražnik bil je zaprl vsa pota, ki peljejo v mesto, tedaj jame sila pritiskati.
Primanjkuje že vsega in bati se je, da bo lakota prisilila posadko, da se poda.
Nihče ni preskrbel o pravem času živeža, vodnjake pa je bil sovražnik do malega vse razdjal.
Še derv za kurjavo najti ni.
Strašna dragina nastane in bati se je lakote in kuge, pomoči pa se ni nadjati od nobene strani.

Vendar je poveljnik posadke, Markvec, pripravljen braniti se, dokler bo mogoče, akoravno sovražnik vedno hujše pritiska in neprenehoma krogle na hiše in ulice padajo.
Vsmiljenja vredni avstrijanski častniki, kterih je bilo nekaj pri posadki, boje se vedno izdajavca, nikomur ne smejo upati in se vdajo v svojo usodo.
Zmage ali rešitve se nadjati bilo bi brezumno.
Cesarju srdita, skoro predrzna bramba mesta nikakor ni po volji.
Dobro ve, da mala peščica ne bo odpodila sovražnika, timveč da bo ta, razkačen zavoljo predrznosti posadke, mesto v naskoku zmagal in potem se srdito maščeval in razsajal nad nedolžnimi mestnjani.

Pa pustimo Mehiko svoji osodi, in poglejmo, kaj se je med tem godilo v Kveretari.
Maks imel je s sabo 8000 vojakov pod poveljem Miramona, Meija, Mandeca, Kastila, Avelana, kneza Salm – Salma in še nekaj avstrijanskih častnikov.
Komaj se pripravi za brambo, že pridrvi sovražna moč, okoli 25 000 mož, in se vtabori okrog mesta.
Pogostoma napada posadka sovražnika, pa brez znamenitega vspeha, deloma, ker se vmakne, deloma, ker posadki primanjkuje smodnika in krogel.
V sili lijejo se krogle iz svinca strehe ondotnega glediša.
Tedaj tudi tu je nasproti veliki večini zmaga skoro nemogoča, tudi tu ni se nadjati pomoči.

Maks se v ti zadregi vede tako neprestrašljivo, da se mu celo njegovi nasprotniki čudijo.
Povsod je, on vodi brambo, brez njega bilo bi se mesto že davno podalo.
Vedno dobre volje in nadepoln, hraber in potrpežljiv v nar hujših stiskah pridobil si je srca svojih vojakov in celo svojih doslejnih nasprotnikov.
Malokteri general se je nevarnosti manj bal, ko cesar, noben ni imel tako slabe piče in stanovanja, ko on.
Na njegovi mizi se ni vidilo druzega, ko konjsko meso in riž, generali njegovi pa so se mastili s piščeti, kapuni in vinom.
Častnik, stopivši nekega jutra v njegovo sobo, najde ga pri zajtrku, kterega je povžil brez noža in vilic.
Večkrat vstane po noči ter ogleduje trdnjavo in straže.
Dvakrat prosili so ga generali, da bi s konjištvom prederl sovražni pas in si odperl pot v Mehiko ali Verakruc in rešil svoje življenje.
Odgovori jim, da se bo bojeval do konca, bodi si kakoršen hoče in pravi:

Dobro vem,
da me bodo vstrelili,
ako me vjamejo,
pa dokler zamorem držati meč,
ne bom pobegnil.

Morda bila bi srčnost cesarja in zvestih njegovih avstrijanskih vojakov še dolgo časa branila trdnjavo in izid bi ne bil tako žalosten, ako bi bilo v mestu zadosti živeža.
Vse, iz česar se peče kruh, bilo je pošlo, vživali so le konjsko meso.
Bolezni, v tistih krajih posebno doma, jamejo grozovito razsajati in pobirati ljudi iz vrst cesarske armade.
Vojaki zgubijo pogum, čeravno so dozdaj pri napadih vselej večino sovražnikov zapodili in jih dokaj pobili.
Namen tih napadov je menda bil, cesarju dati priložnost, da bi všel s konjištvom iz trdnjave ali v Mehiko, ali v Verakruc, ali pa do meje dežele.
Ker pa je bilo to dozdaj spodletelo, sklene se, da bo cela posadka, zdaj le še 6000 do 7000 mož, 14. maja planila iz mesta nad sovražnika ter ga zagrabila s silo.

Znamenito je, da ravno tisto noč pripravi se tudi Eskobedo, sovražni vojskovodja, napasti mesto od vseh strani.
Pa ker ni dovršil priprav, ne zagrabi trdnjave, napad cesarskih pa je bil nepotreben, Maks gojil je izdajavca na lastnih prsih.
Nesramnež bil je obrist Lopec, kterimu je skazal Maks veliko dobrot in mu izročil povelje v samostanu svetiga Križa, kjer je on sam bival.
Samostan je dokaj trdno poslopje, davno že zidano po nekem španskem vodju.
Sme se reči, da je bil ključ mesta.
Nehvaležni Lopec ponudi Eskobedu mesto in celo posadko za denar in se jame meniti zastran tega ž njim.
Akoravno se je govorilo, da se Lopec skrivaje peča s sovražniki, vendar se to ni zdelo nikomur sumljivo.
Nihče ne misli, da bo prodal svojega nar večjega dobrotnika.
Ravno ko deli Eskobedo povelja zastran naskoka na sviti Križ, prinese se mu Lopecovo pismo, ktero mu obljubi samostan proti tem, da se mu Lopecu plača neki znesek.
Eskobedu je to prav po volji, vse pogoje potrdi.

V temni noči, ko je vse spalo, prikrade se sovražnik v samostan.
Lopec odpre mu vrata ter vkaže svojemu krdelu, ki se menda ni ravno hudo branilo, odložiti orožje.
V tem ko se njegov oddelek izmuzne iz samostana, da bi se podal, vdero se sovražne čete skoz odprta vrata v trdnjavo in se polastijo vsih stražnih prostorov, ktere je Lopec ravnokar zapustil.
Maks mirno spava, vendar prvi zapazi, da ni vse v redu.
Skoči iz postelje, zbudi kneza Salma in hiti proti vratam, a pot mu je že zaprta.
Ko nesrečni knez gre mimo straže, zašepta Lopec: »Ta je!« ter vkaže sovražnemu obristu Rinkonu, da ga zgrabi.
Rinkon je hraber in pošten vojak, njemu ne dopada tako rabeljstvo.
Blagodušni mož pristopi k cesarju rekoč:

Vi ste mestnjan,
niste vojak,
tedaj Vas ne potrebujemo!
Naprej!

S temi besedami zapodi osupnjenega cesarja iz samostana.
Maks se poda na drugi konec mesta, za njim njegovi ogrski huzarji, generali in častniki, kteri zamorejo predreti sovražno stražo.

Doslej se je le malo streljalo.
General Korona, Eskobedov tovarš, hitro zasede vse važne kraje.
Cesarski se malokje branijo, marveč kričijo enoglasno: »ŽIVILA SVOBODA!«
Le Miramon vstavlja se in se ne vmakne brez brambe.
Hitro zbere peščico cesarskega oddelka, kterega najde na široki kapucinski cesti, ter se pripravi za boj, pa skoro prva krogla zadene ga v obraz in ga oslepi.
Pade v tistem hipu in sovražnik ga vjame s celem njegovem krdelom vred.

Cesar všel je bil na vtrjen grič konec mesta, kteri je jako važen kraj.
Ž njim so se rešili tudi generali Meija, Kastilo in knez Salm.
Kmalu spoznajo vsi, da se ne zamorejo niti braniti, niti vbežati, kajti štirje oddelki pešcev in skoro celo konjištvo zapira pot in obdaja griček.
Tedaj pokažejo belo zastavo in cesar se poda s častniki generalu Koronu, kteri jim pusti konje, orožje in vse, kar so imeli pri sebi.
Odpeljejo jih v samostan svetiga Križa.
Huzarji in ostali cesarski vojaki podajo se večidel Koronovemu oddelku, v kterem je bilo blizo 50 Amerikanov samih častnikov.

Cesar ne biva dolgo v omenjenem samostanu, odpeljejo ga s častniki vred v samostan svite Terezije.
Tu je jako slabo stanovanje.
Spavajo na gotih tleh in dobivajo le pičle hrane.
Ne streže se jim bolje, ko hudodelnikom.
Še le po prošnjah knezinje Salmove se jim polajša osoda.
Preselijo se v prijazniši Kapucinski samostan in prijatlam je dovoljeno, jim pošiljati vina, jedi in obleka.
Ta gospa prizadene si mnogo, da bi pomagala vjetnikom.
Ne vstraši se nikakoršne nevarnosti, ter obiskuje in prosi vse sovražne generale, da bi se z vjetniki bolj človeško in pravično ravnalo.
Ko cesar Maks to čuje, vdero se mu solze po obrazu.

Vjete ogrske huzarje in druge ptuje vojake pospravili so po raznih kotih.
Vojakom oddelka »Cesarica« pobrali so krasno obleko, ter jim dali starih, obnošenih cunj.
Slabo se godi vsim, nihče ni dobre volje.
Boji se vsak smrti, kajti od sovražnika nadjati se ni vsmiljenja.

Cesar bil je republikanom dokaj priležen plen, jako važen dobiček, ker zdaj je na vsaki način cesarstvo v Mehiki pri kraju.
Vendar dozdevalo se je v začetku, da so s tem sami sebe pahnili v zadrego ter razdrli slogo medsabo.
Ne vedo prav kaj početi z Maksam, kajti Juarec, kterega ni bilo v Kveretari, ni zastran njega ničesar ukazal.

V tem se Maks skuša pogoditi z Eskobedom.
Pripravljen je, odpovedati se nesrečnemu cesarstvu.
Obljubi tudi, da si bo vse prizadel, da se poda mesto Mehika in Verakruc, proti temu, da se on in njegovi spremljevavci ispustijo in se jim da telesna straža do meje.
Ti pogoji pošljejo se Juarecu, a ta jih zavrže.

25. majnika zapro Maksa, Miramona in Meija v posamezne stanice.
Sostavi se sodnija, ktera začne brezozirno preiskavo.
Nihče ne ve, kdo je predsednik, kje ima seje in kdo je priča.
Tožnik vpraša vsakega vjetnika, se bo li zagovarjal, ali ne.
Cesar zahteva odloga, da bi se zarad tega pogovoril s svojimi generali in pridobil prič, pritoži se zoper tako krivico, kajti ta sodnija nima pravice ga soditi.
Vse je zastonj.

14. junija ga obsodijo smrti, ž njim njegova generala Miramona in Meija.
Razsodbo potrdi vojaško glavarstvo.
16. junija se ima spolniti.

V tem se zve po Evropi žalostna osoda cesarja.
Vse se spravi na noge, da bi ga rešilo, kralji in cesarji pooblastijo svoje poslance v Ameriki, da se potegnejo za življenje vrlega Maksa in žugajo Juarecu, ako bi jim odrekel prošnje.
A vse nič ne izda, Juarec ne vstraši se ničesar.
Vjetnikom dovoli le nekaj dni odloga, da vredijo svoje zadeve in se pripravijo za smrt.

Predsednik republike bil je baje te misli, da ne sme pomilostiti Maksa.
Kajti ako bi živel, bil bi vedno nevaren samostalnosti Mehike.
Tudi tirja po njegovem mnenju pravica, da se ptujec, ki se je vsilil v deželo in jo hotel nase potegniti, kaznuje s smrtjo, ktero je zaslužilo njegovo predrzno postopanje.

Tedaj je poguba cesarja gotova, človeška pomoč varovati ga ne zamore.
In vsega tega kriv je Napoleon, kteri ga je zapustil v nar veči sili.
Morda se bo nekdaj kesal, a prepozno.
lelj :: 07.03.2021 ob 10:34
lelj :: 09.03.2021 ob 19:44
ZADNJE URE

Vrli cesar in tovarša njegova ne vstrašijo se, ko se jim naznani krvava razsodba, kajti tudi osode druzih generalov niso jim zamogli dalje prikrivati.
Prosijo le dovoljenja, da ostanejo skupej do smrti.

Obsojence prepeljejo v star samostan, kjer je bila poprej bolnišnica francoskih vojakov.
Spodnja stanica je priležna in prostorna, okna ima na dvorišče.
Postavijo v to stanico tudi altar.
Straža pred vrati ima ukaz, streljati na vsakega, ki bi hotel brez pismenega dovoljenja stotnika priti ali oditi.
Vrh tega ne puste nikogar v sobo razen P. Fišerja, cesarjevega blagajnika in spovednika.
Fišer je nemec in biva že več let v Mehiki.
Pozneje prihaja tudi škof Kveretarski in mu ponudi duhovne pomoči, ktero cesar z veseljem sprejme.

Napoči se zadnja noč, 18. junija.
Celo noč se obsojenci tihoma pogovarjajo in spovedujejo.
Miramona rana nad očesom zelo boli, Meija kmalu v miru zaspi, malo pred smrtjo.
Maks prosi papirja, peresa in črnila in piše dva pisma: nemško svoji materi, nadvojvodini Zofiji, francosko svoji gospej Karloti.
Prvega ni odprl nikdo, ker ni se jim zdelo nevarno.
Drugo pa so odpečatili in prebrali zavoljo političnih vzrokov in dovolili P. Fišerju, da si ga prepiše.
Glasi se:

Preljuba moja Karlota!

Ako Bog pripusti, da kdaj ozdraviš, in bereš te vrstice, spoznala boš nemilo osodo, ktera me neprenehoma tepe za tvojem odhodom v Evropo.
Ti si vzela s sabo srečo in dušo mojo.
Zakaj nisem slušal Tvojega glasa!
Toliko britkih dogodeb, oh!
Toliko nesreč vničilo je moj up, smrt mi je zaželjena rešitev, ne groza.
Vmrl bom slavno, ko vojak, ko premagan kralj, nikdar sramotno.
Ako je Tvoje trpljenje preveliko, ako Te Bog kmalu zedini z mano, hvalil bom božjo roko, ktera naju je zelo vdarila.
Z Bogom! Z Bogom!

Tvoj nesrečni Maks.

Lista izroči škofu s prošnjo, da ju odda.
Pismu namenjenemu Karloti pridene šopek las, ktere mu je odstrigla žena nekega stražnika.

Ob dveh po polnoči želi Maks, da bi se brala sveta maša.
Bere jo nazoči škof.
Zbudijo Meija in vsi trije prejmejo zadnjikrat sveto obhajilo.
Po maši dolgo časa kleči cesar na kamnitih tleh, klopi ni bilo.
Ne ve se, je li molil, ali jokal.
Obraz je pokril z rokami.
Miramon je bled, ko sneg, Meija pa je vesel.
Ne sme se pozabiti, da je Indjan po rodu in da je zanj nar veča slava, vmreti za svojega gospoda.

Ko bije ura 7, oglasi se mrtvaška godba.
Stotnik Goncalec, poveljnik straže, stopi v cerkvico, da bi jim zavezal oči.
Miramon si jih da mirno zavezati, Meija se brani in ko ga hoče stotnik siliti, mu zašepta škof nekaj na uho in Goncalec odstopi.
Cesar se zdaj dvigne, ter reče, da si tudi on ne da zavezati oči, kajti hoče srčno gledati smrti v obraz.
Goncalec se nekaj časa premišljuje, potem pozdravi in se vstopi na čelo oddelka, kteri je imel peljati Maksa na mrtvaško mesto.

Zdaj se dvigne vse.
Spredej korači Goncalov oddelek konjikov s sulicami, za tem godba, ktera igra mrtvaški »stopaj«.
Pešci nastavijo se na straneh v red.
Pri vratih bolnišnice pravi Meija:

Sire!
Pokažite nama zadnjikrat svoj vrli pogum!
Stopajte naprej, da koračiva za Vami!

Sire = Gospod, s to besedo se nagovori le vladar

V tem hipu gredo Franciškani memo s križem in blagoslovljeno vodo.
Tim sledijo Indjani s tremi mrtvaškimi škrinjami.
Stotnik Goncalec migne Maksu, da naj stopi na cesto.
Z besedami »Vamos a la liberdad!« (Pojdimo naproti svobodi!) se napoti cesar proti mrtvaškemu kraju.
Na desni mu gre P. Fišer, na levi škof, za njimi Miramon operaja se na dva Franciškana.
Meija ima na strani dva mašnika.

Ko dospejo na grič, ozre se Maks proti vzhajajočemu solncu, vzame uro iz žepa, pritisne skrito pero in podoba njegove gospe se pokaže.
Poljubi zadnjikrat podobico, poda uro P. Fišerju rekoč:

Izročite ta spominj moji preljubi ženi in ako bo kdaj zamogla Vas razumeti, povejte ji, da se oči moje zapro z njeno podobo, ktero s sabo tu gor vzamem.

Bližajo se obzidju pokopališča, in v tem hipu oglasijo se zvonovi mesta.
Ljudstvo ni smelo na griček, tedaj so bili nazoči le tisti, ki so imeli pri spolnenju razsodbe opraviti.
Na obzidju pokopališča naslonjene so tri klopce in trije leseni križi.
Obsojenci se postavijo vsak na svoj prostor in pričakujeje smrtnih krogel.

Po povelju nastopi po pet mož s puškami ter se približa na tri korake.
Ko vzdignejo puške, misli cesar, da bodo v tem hipu strelili.
Hitro objame tovarša ter vzame slovo začasno.
Vsi trije so pripravljeni.
Miramon, zavoljo rane jako oslabljen, počeni na klopico in omedli.
Franciškana mu razpneta roke v podobi križa.
Meija nekaj mrmra, ko ga Maks objame, potem sklene roki, pa se ne vsede.

Zdaj pristopi škof in reče Maksu:

Sire, poljubite me v znamnje, da se spravite s celo Mehiko!
Odpustite ji v zadnji uri vse!

Cesar, zelo ginjen, da se objeti, potem reče s krepkim glasom:

Povejte izdajavcu, da mu odpustim!
Povejte tudi celi Mehiki, da ji odpustim njene pregrehe!

P. Fišerju poda roko in ta poljubi mu obe roki in solze se mu vdero iz oči.
Maks se mu prijazno izmuzne, stopi korak naprej in reče s britkem smehom častniku:

Zdaj sem pripravljen !

Svitla sablja se zalesketa, puške so namerjene na njegove prsa.
Zdihne še:

Revica Karlota!

Potem se sprožijo puške in Maksa ni več.
Truplo pade na leseni križ, hitro ga vzdignejo in položijo v škrinjo.

Miramonu in Meiju, izdajavcama dežele, pobero pred smrtjo vse vojaške rede, potem ju vstrelijo v hrbet, ke hudodelnika.
Miramon se zgrudi, ko po streli zadet.
Meija še stoji in maha z rokama krog sebe.
Še le šesta krogla ga vrže na tla in mrtev je.

Trupla položijo v škrinje ter jih pokopljejo na istem mestu.
Škof jih blagoslovi in poškropi in moli navadne molitve.
Pozneje izkopljejo truplo Maksovo, ga pomažejo z mazili, da bi se ohranilo, in ga dobro varujejo.

Končana je žalostna igra v Mehiki.
Maksa, nadepolnega avstrijanskega nadvojvoda, pogubil je blag namen, osrečiti ljudstvo v Mehiki.
In za plačo ga je izdalo v roke srditega, brezozirnega sovražnika, kteri ga je brez vsmiljenja obsodil in vmoril.
O britka osoda !

Cesarski obristi obsojeni so po šest in pet let, častniki nižje stopnje po dvo leti v ječo.

Nesramni in nehvaležni izdajavec Lopec zaslužil je 68 000 tolarjev a ne veseli se bogastva, kajti zaničuje ga celi svet.

Kako pa se godi prostakom, ki so bili z Maksam vjeti?
Zaprti so bili več časa po trdnjavah in morali so celo delati.
Ko je končana žalostna igra, izpustijo reveže brez denarja in obleke in francoske barke jih pripeljejo nazaj v Evropo, ktero so bili nadepolni zapustili.
Dospejo domu, pa kako spremenjeni!
Prej bili so čvrsti in veseli, zdaj so pobiti, obupljivi in broz vse pomoči!
Le mala peščica se vrne, veliko jih je požrla Mehika.
Ostale pa čaka le revščina, in nadloge, kajti v verstiti se avstrijanski armadi nimajo veselja, ker siti so že do grla vojašine.
Le nekaj jih pristopi zopet k vojašini, a več se jih povrne v svoje domače kraje, kjer pripovedujejo dogodbe v Mehiki.

Obljube se jim niso držale, reveži še dandanašnji niso dobili zaostale plače, ker Avstrija ni dolžna plačevati ptujih dolgov.

Tudi v Ljubljano se je pripeljalo nekaj teh Mehikanov.
Njihovi od solnca rujavi obrazi, capinska obleka bila je priča, da je res, kar so pripovedovali o Mehiki.
Nihče jim ne zameri, da so reveži včasih tudi zabavljali, ker so bili tako zelo goljufani.

Vdova generala Miramona živi zdaj na Dunaju in dobiva podpore od cesarske družine, ker njen mož je umrl v službi avstrijanskega kneza.

Nesrečni Karloti se prikriva vse, kar se tiče Maksa.
Revica ne ve še zdaj, da je vdova!
Morda bi strahu vmrla, ko bi zvedila resnico.

Tako se je končala igra, ktero je bil zložil Napoleon.
Mehika je samostalna, ko poprej in menda nihče ne bo imel več želje, se vtikati v njene zadeve.
lelj :: 10.03.2021 ob 18:31
Ko hitropis (telegraf), ki na dnu morja veže Ameriko z Evropo, naznani žalostno novico, da je padel vrli Maks, da je vmorjen po razsodbi Juareca, v začetku nihče ne vrjame, da je resnica, kajti novic od kake nesreče ne vrjamemo, dokler nismo popolnama prepričani.
Nadja se marsikdo, da se bo preklicala ta novica, pa potrjuje se in se razširja po časnikih tako hitro, da ni kmalu nihče več dvomil.

Vendar razširijo se, deloma po bivših Mehikanih, različne pravlice, da je Maks še živ, da je bil le njemu po obrazu podoben tolovaj vstrljen.
Pravega cesarja ima Juarec v skritem zaporu in ga bo izpustil, kadar se bo njemu slabo godilo, in si rešil prihodnost ali dobil zanj veliko denarja.
Vse to bilo je popolnama zmišljeno, kakor se vidi zdaj.
Ravno tako malo vrjetno je, kar se je pripovedovalo o Karloti.
Govorilo se je namreč, da so nji in Maksu mehikanski strežaji pri obedu hoteli zavdati.
Nek služabnik pa se v tistem trenutku skesa, ko cesar hoče piti s strupam zmešano vino ter razodene pregreho.
Karlota pa je pila že prej, tedaj je obnorela.
Znano je sicer, da se revica zdaj povsod strupa boji in da več časa se je zdržala hrane, a ta pravlica je vendar zelo romantična, tedaj zmišljena.

Kar tiče Maksa, govorilo se je, da sta dva tržaška kupca veliko stavila, da bo cesar prišel nazaj.
Prišel je res, a žalibog ! mrtev.
To se je takole godilo.

Ko se zavoljo novic po gotovih virih prejetih ne da dalje dvomiti, da je Maks vstreljen, napno se vse strune, da bi se vsaj truplo njegovo rešilo, ker živega oteti ni bilo mogoče.
Tedaj jamejo poslanci evropejski v Ameriki prositi Juareca, da bi jim izročil mrtvo truplo, ktero mu nič ne koristi.
A Juarec je prebrisane glave, on ve rabiti vsako priložnost v svoj prid.
Lahko bi bil prodal truplo za velik znesek, prepričan je bil, da bi se mu plačalo, kar bi tirjal.
A zviti mož želi si važnejše plače.
Avstrijanskemu poslancu zagotovi, da ne bo se branil, mu izročiti trupla, ako ga avstrijanska vlada spozna predsednika mehikanske republike.
Tega pa naš cesar storiti ne more, kajti to spoznanje bi potrdilo Juarecu pravico, obsoditi Maksa, in kar je zdaj še moritev, bila bi potem pravična razsodba.
Tedaj zdelo se je, da bo truplo počivalo v ptuji zemlji, ker po drugi ceni ga Juarec nikakor ne da.

Ta jako zamotan klobčič razviti namenjeno je vrlemu Tegethofu, zmagovavcu pri Visi, vrlemu admiralu avstrijanskega brodovja.
Vlada spozna, da je poslo jako težavno in da je Tegethof posebno zmožen, kaj takega prevzeti in dovršiti.
Morski junak je precej pripravljen ter se odpelje v Ameriko, pooblasten po avstrijanski vladi, da se pogodi z Juarecom in pripelje truplo v Evropo.
V Ameriki je povsod slovesno sprejet, tudi Juarec ga spoštuje in izvrstno postreže.

Dolgo časa je ves njegov trud brez vspeha in že se je pisalo, da se vrne brez trupla ranjcega cesarja, kteri je bil njegov osebni dobrotnik in prijatel.
Kar na enkrat čuje se, da je dovršil svojo nalogo in odrinil iz Verakruca z omenjenim truplam.

16. januarja sedanjega leta ima priti barka v Trst.
Mestjani pripravijo se, sprejeti truplo svojega nekdanjega ljubljenca z neznano slovesnostjo.
Od vseh krajev pridrli so ljudje, posebno dopisovavci časnikov, da bi natanko vidili slovesnost.
Silo veliko ljudstva je bilo v mestu, skoro nikjer ni bilo več prostora, ker so bile vse gostilnice napolnjene, vse sobe oddane.

Omenjenega dne, ko se bliža ladja mestu in topovi pozdravijo mrtvega cesarja, nastavljena je silna množica po bregovju.
Osebe vsih stanov mu pokažejo svoje sočutje in ko se odpelje po železnici, spremlja ga vse, kar najde prostora, do kolodvora.
Tudi na postajah, kjer se je vstavil vlak, sprejela je truplo in spremljevavce, med kterimi je bil tudi junak Tegethof, svetna, duhovska in vojaška gospoda in silno velika množica ljudstva.
Povsod so se zvonovi žalostno glasili.

Slovesni sprevod dospe na Dunaj.
Tu je truplo, v treh škrinjah zavarovano, postavljeno nekaj dni na ogled in srečnega se šteje vsak, kdor je zavoljo velike gnječe dospel v dvorno kapelico.
Potem ga pristavijo k njegovim dedom, kjer zdaj v miru počiva.

Gotovo mu je zemlja bolj lahka, ko bo nekdaj Napoleonu III., kteri ga je pogubil.

Zares srečen je, kdor se daruje v blagor ljudstva.
To je storil Maks, namen njegov je bil blag a žalibog! ni ga zamogel doseči.
Po celem svetu pa bo slovelo vedno njegovo ime, ljudstvo nikdar ga ne bo pozabilo.

Slava mu!
lelj :: 10.03.2021 ob 18:31
KONEC
leskova mast :: 10.03.2021 ob 18:45
Ni ga poklicala volja naroda. Narod se vedel ni zanj.

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.