PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

CERKLJANSKA PRIPOVEDOVANJA - 3


lelj :: 03.03.2018 ob 16:35
Avtor: jasno je
Tudi jaz vse preberem!
Saj ni tako malo dela to zbrati na enem mestu.
Hvala Lelj, ker se trudiš.
Zanimivi so ti tvoji kamni. Glavne face, tam v zahodnem delu deželice.


najlepša hvala za ta zapis
ČRNO NA ČRNEM:

vednonesramen
Cindy :: 03.03.2018 ob 20:19
Jaz tudi to vse preberem. Imam lepe spomine, iz teh krajev.
Beseda, dober dan in nasmeh je zastonj, podarimo to ljudem vsak dan.
Sunbeam :: 03.03.2018 ob 20:22
Avtor: Cindy
Jaz tudi to vse preberem. Imam lepe spomine, iz teh krajev.

Verjamem. Samo si bolj v zvezde gledala!
♡♡♡♡♡ Slovenska narodna: "Le not ga daj, bom laže spala."
lelj :: 04.03.2018 ob 8:03
4. OBLAKOV KAMEN

Na nekem ovinku ceste, ki pelje proti Selcu, je stal Oblakov kamen, ki je ogrožal promet, saj se mu je moral vsak voznik, ki je šel proti omenjenemu zaselku, ogniti, ker bi drugače tvegal, da uniči kolo na vozu.
Domačini, ki so tam mimo vozili in hodili, se niso zaradi tega nič jezili.
Celo nasprotno, obnašali so se tako, kot da kamna sploh ni.
Čeprav ga je vsakdo, ki je šel mimo njega, vedno spoštljivo pogledal.

Edini, ki so se nanj hudovali, so bili nedomačini.
Ti so domačine celo obdolžili malomarnosti, ker te cestne ovire še niso odstranili.
Vendar so se domačini na pripombe odzvali tako, kot da tega niso slišali.

Oblakov kamen je v ljudski vraži veljal za kamen z magično močjo, saj naj bi vplival na dež.
V njem so bili lepo vidni naravno zarisani oblaki.
Kadar je bila suša, so ga mimoidoči obmetavali s cvetjem in zelenjem.
Včasih je bilo tega toliko, da se kamna ni niti videlo.
Ko pa je dež s kamna spral te nametane zeli in jih pustil v vodnem kanalu, so mnogi to suhljad pobrali in jo vrgli po njivah kot dar dežja.

Okoli leta 1910 je vaški učitelj prepričal župana, da je dal odstraniti kamen.
Ker je bil Oblakov kamen zaraščen s podlago, so ga morali razbiti in tako tvegati, da bo kraj trpel večno sušo.
Vendar se prerokba starovercev na srečo ni uresničila.

Bukovo 1967
ČRNO NA ČRNEM:

vednonesramen
lelj :: 04.03.2018 ob 17:45
5. SUNIK KAMEN

Le redki so vedeli za Sunik kamen, ki je bil iz kamene soli izoblikovano sonce.
Velik je bil toliko, da je šel v vsak nahrbtnik.
Površina je bila bleščava in rožne barve.

O tem, kod in kako je sem prišel, je več zgodb.
A pripovedovalec pravi, da jih je bila večina izmišljena prav zato, da bi zavedla radovedneže.
Po njegovem naj bi Sunik kamen prišel s Koroškega, kjer je takrat delalo nekaj domačinov.

Najprej so ga skrili v nekem mlinu na področju Porezna, da so se rešili zasledovalcev.
Čez čas so ga premestili v neko naravno jamo na tej isti gori, da bi preprečili vohunjenje, ki mu je bil mlin izpostavljen.
Šele kasneje so ga prenesli v Novake.
Vendar nihče ni vedel, kam so ga skrili.

Okoli leta 1895, ko so v Podnjivču popravljali neko kaščo, so Sunik kamen slučajno našli v zazidani odprtini.
Takrat so se po vasi razširile govorice o tem, da ima kamen veliko vrednost, predvsem pa magično moč, če v spomladanskem enakonočju skozi njega posije jutranje sonce.
Ker so novice hitro potovale po okoliških krajih, je v Gorenje Novake prišel znani mešetar iz Cerknega, ki ga je, kot so govorili, nameraval kupiti.
Toda najditelj mu je rekel, da ga je prejšnji dan prodal.
Od takrat se o njem ni več govorilo.
Le ugibali so lahko, koliko goldinarjev je zanj iztržil in s kom vse bo moral denar deliti.

Med zadnjo vojno sem od prijatelja izvedel, da je Sunik kamen pri nekem zbiratelju na Bledu.

Dolenji Novaki 1970
ČRNO NA ČRNEM:

vednonesramen
zobatec :: 04.03.2018 ob 17:48
Vauuuuu! To je res branje za pred spanjem......
lelj :: 05.03.2018 ob 7:46
6. NOVOPOROČENCA

Uršlja je bilo mlado in lepo dekle, ki je imela zelo rada rože.
Kjer koli je videla kakšno, ki je še ni imela, jo je vzela, obenem pa še kamenček, ki je bil v njeni bližini.
Tega je potem postavila v posodo, kamor je rastlino posadila, kakor jo je naučila stara mati, ki je po starem verovanju vedela, da rastlina lepše raste in cveti, če ima ob sebi čujek, neke vrste soseda, s katerim se potem pogovarja.

Na poročni dan, ko je Uršlja kar žarela od sreče, se je na prvem plesu z ženinom zgrudila in umrla.
Tako ni preživela niti enega dne z možem kot žena.

V krsti je ležala v poročni obleki kot princesa iz sanj.
Mladi mož ji je v krsto ob levico položil v pajčolan zavite vse kamenčke, ki jih je postavila ob svoje rože, ker je hotel da bo vsaj del njene ljubezni odšel z njo v večno temo.

Ko so jo po običaju po 10 letih prekopali, sta bila njena levica in pajčolan z zavitimi kamenčki prav taka kot takrat, ko so jo pokopali.

Tisti, ki so se spoznali na te čudežne kamenčke, so verjeli v tretjo moč čujkov.


Plužnje 1962
ČRNO NA ČRNEM:

vednonesramen
lelj :: 05.03.2018 ob 7:47
7. VOJAK

Ko je bila otrok, je slišala kar nekaj zgodb o čujkih.
Največkrat so pripovedovali prav zgodbo o novoporočencih.

Njej pa je bila najbolj pri srcu zgodba, ki je govorila o mladeniču, ki je šel na vojsko in s seboj vzel čujek pokojne matere.
Ko ga je v bitki zabodel sovražnik, se je konica meča zarila v čujek, ki ga je imel v prsnem žepu.
Rešil ga je zanesljive smrti.

Priznala je, da ima tudi sama čujek, čeprav mora ostati skrivnost, kako ga je dobila.

Nekateri so dajali čujke v vodo, da je potem imela posebno moč, ko so v njej umivali novorojence.


Gorenja Kanomlja 1967
ČRNO NA ČRNEM:

vednonesramen
lelj :: 05.03.2018 ob 14:20
8. PREŽAGANI KAMEN

Ko sta nekoč soseda na Rovtarjevem Vrhu žagala na dvorišču orehov hlod, sta večkrat začutila, da jima žaga ne teče, kot bi morala.
Delo sta prekinila in žago večkrat nabrusila.
Toda tudi po tem ni nič bolje žagala.
Zato je eden rekel, da je verjetno v hlodu kuerk.

Stari ljudje so mislili, da je kuerk prišel v hlod s pomočjo hudobnega duha, z urokom ali zlobnim pogledom.
S tem pa je povzročil, da je na sredini hlod začnel trohneti.
Veliki črv, ki je vedno prisoten v kuerku, pa počasi grize proti površini, kjer ga zagotovo izkljuva žolna, ki s tem še dodatno poškoduje deblo, ki zaradi tega skoraj nima nobene cene.
Razen, če tisti del na skrivaj izžagaš, še preden opazi kupec.

Toda, ko sta Rovtarja hlod razžagala, sta presenečena ugotovila, da je bil na sredi hloda kamen, ki sta ga prežagala na polovico.
Iz tistega dela hloda, ki je padel na tla, je polovica kamna sama izstopila iz lesa, medtem ko je bilo treba drugo polovico kamna z dletom izdolbsti.

Ker sta se že prej dogovorila, katera polovica hloda bo komu pripadala, sta polovicama prežaganega hloda pripadali tudi polovici kamna.
Vendar je lastnik žage menil, da bi kamen moral biti v celoti njegov, ker mu je tako ali tako povzročil dovolj škode, ki jo bo moral sam poravnati.
Drugi pa mu je dokazoval, da mu kot lastniku oreha kamen zakonito pripada.

Ker sta do takrat oba popila veliko žganja, sta svoje zahteve le še stopnjevala, da sta se na koncu pošteno skregala.
Pustila sta vse skupaj na dvorišču in godrnjaje odkorakala vsak na svoj dom.

K sreči se je tisto noč lastniku oreha rodil sin.
Na vse je pozabil, tudi na prežagani kamen, samo da je dobil sina.


Gorenja Kanomlja 1965
ČRNO NA ČRNEM:

vednonesramen
lelj :: 06.03.2018 ob 7:50
9. ZVONEC

Eden od letnikov 1894, ki je bil vojak na soški fronti, mi je nekoč povedal dogodivščino.

Prva vojna je trajala tako dolgo, da smo tisti, ki smo imeli srečo in ostali živi, videli mrtve vojake na obeh straneh fronte, pa tudi okostja nekaterih, ki jih niso mogli pokopati.

Ko smo spet na novih položajih kopali strelske jarke, je eden od Dalmatincev izkopal lobanjo italijanskega vojaka, ki je imela na zatilju odprtino, ki mu jo je naredil drobec granate in ki je bila tako velika, da bi vanjo šli z lahkoto celi orehi.

Ko smo kopanje končali in si uredili zaklone, je Dalmatinec lobanjo Laha imel kar ob sebi.
Verjetno od dolgočasja je skozi odprtino metal kamenčke.
Od takrat, ko nam je hotel ponuditi svoj domači tobak, nas ni več klical kot prej, ampak je kakor z ropotuljico potresel lobanjo Laha in že smo videli, kaj hoče.
Seveda smo bili v trenutku ob njem.

Zdi se mi, da nas je Lah kar nekaj mesecev klical, dokler ni nekega dne nenadoma pritekla granata, ki je ubila Dalmatinca in zmlela lobanjo Laha.
Čeprav sem smrt dnevno doživljal, tiste noči nisem mogel zaspati, kar naprej sem mislil na dobrega Dalmatinca in na Laha, ki je tistega dne že drugič umrl.
Še posebno pa sem mislil na njune domače in na žalost, ki jih čaka.

Gorenja Kanomlja 1965
ČRNO NA ČRNEM:

vednonesramen

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.